DIREKTIVA (EU) 2023/1791 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 13. septembra 2023 o energetski učinkovitosti in spremembi Uredbe (EU) 2023/955 (prenovitev) (Besedilo velja za EGP)

prispevek, odvisen od zgodnjega ukrepanja („Fearly-action“)

prispevek, odvisen od BDP na prebivalca („Fwealth“);

prispevek, odvisen od energetske intenzivnosti („Fintensity“);

prispevek možnosti za stroškovno učinkovite prihranke energije („Fpotential“).

Proizvodnja električne energije iz soproizvodnje je enaka skupni letni proizvodnji električne energije naprave, merjeni pri izhodnih sponkah glavnih generatorjev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Pri napravah za soproizvodnjo s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (1)(a), tj. naprave za soproizvodnjo tipov (2), (4), (5), (6), (7) in (8) iz dela II, ali s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (1)(b), tj. naprave za soproizvodnjo tipov (1) in (3) iz dela II, se električna energija iz soproizvodnje izračuna po naslednji formuli:

ECHP=HCHP * C

pri čemer:

ECHP pomeni količino električne energije iz soproizvodnje

C pomeni razmerje med električno energijo in toploto;

HCHP pomeni količino koristne toplote iz soproizvodnje (izračunane v ta namen kot skupna proizvodnja toplote minus katera koli toplota, proizvedena v ločenih kotlih ali z odvzemom sveže pare iz parnega generatorja, nameščenega pred turbino).

Izračun električne energije iz soproizvodnje temelji na dejanskem razmerju med električno energijo in toploto. Če dejansko razmerje med električno energijo in toploto naprave za soproizvodnjo ni znano, se lahko za naprave tipov (1), (2), (3), (4) in (5) iz dela II, zlasti za statistične namene, uporabijo naslednje privzete vrednosti, če je izračunana električna energija iz soproizvodnje manjša od skupne proizvodnje električne energije iz naprave ali njej enaka:

Če države članice za razmerja med električno energijo in toploto za naprave tipov (6), (7), (8), (9), (10) in (11) iz dela II uvedejo privzete vrednosti, se te vrednosti objavijo in sporočijo Komisiji.

Če se delež energijske vsebnosti vložka goriva v postopku soproizvodnje ponovno pridobi v kemikalijah in se reciklira, se lahko ta delež odšteje od vložka goriva pred izračunom celotnega izkoristka iz točk (1) in (2).

Države članice lahko določijo razmerje med električno energijo in toploto kot razmerje med električno energijo in koristno toploto pri obratovanju soproizvodnje z nižjo zmogljivostjo ter pri tem uporabijo obratovalne podatke določene naprave.

Države članice lahko za izračun s skladu s točkama (1) in (2) uporabijo druga poročevalna obdobja kot enoletno poročevalno obdobje.

Plinska turbina s kombiniranim ciklom z rekuperacijo toplote

Protitlačna parna turbina

Odjemno kondenzacijska parna turbina

Plinska turbina z rekuperacijo toplote

Motor z notranjim zgorevanjem

Mikroturbine

Stirlingovi motorji

Gorivne celice

Parni motorji

Motorji z organskim Rankinovim ciklom

Vse druge vrste tehnologije ali njihova kombinacija, ki zajema soproizvodnjo.

pri napravah za soproizvodnjo temelji primerjava z ločeno proizvodnjo električne energije na načelu primerjanja istih kategorij goriva;

vsaka naprava za soproizvodnjo se primerja z najboljšo razpoložljivo in ekonomsko upravičeno tehnologijo za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije na trgu v letu izdelave naprave za soproizvodnjo;

referenčne vrednosti izkoristka za naprave za soproizvodnjo, ki so starejše od 10 let, se določijo na podlagi referenčnih vrednosti za naprave, ki so stare 10 let;

referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo električne energije in proizvodnjo toplote odražajo podnebne razlike med državami članicami.

če je izdelek zajet v delegiranem aktu, sprejetem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1369, Direktivo 2010/30/EU ali v izvedbenem aktu Komisije, povezanim z njim, kupujejo le izdelke, ki izpolnjujejo merilo iz člena 7(2) navedene uredbe;

kadar je izdelek, ki ga točka (a) ne zajema, zajet v izvedbenem ukrepu v okviru Direktive 2009/125/ES, kupijo le izdelke, ki izpolnjujejo merila energetske učinkovitosti iz navedenega izvedbenega ukrepa;

kadar za izdelek ali storitev veljajo merila Unije za zelena javna naročila ali obstoječa enakovredna nacionalna merila, pomembna za energetsko učinkovitost izdelka ali storitve, si prizadevajo kupovati samo izdelke in storitve, ki upoštevajo vsaj tehnične specifikacije, določene na „osnovni“ ravni v upoštevnih merilih Unije za zelena javna naročila ali obstoječih enakovrednih nacionalnih merilih, med drugim tudi za podatkovne centre, strežniške prostore in storitve v oblaku, cestno razsvetljavo in semaforje ter računalnike, monitorje, tablične računalnike in pametne telefone;

kupujejo le pnevmatike, ki izpolnjujejo merilo najvišjega razreda glede na izkoristek goriva, kakor je opredeljeno v Uredbi (EU) 2020/740, kar javnim organom ne preprečuje, da bi kupili pnevmatike najvišjega razreda glede na oprijem na mokri podlagi ali zunanji kotalni hrup, kadar je to utemeljeno zaradi varnosti ali javnega zdravja;

v svojih razpisih za naročila storitev zahtevajo, da ponudniki storitev pri izvajanju zadevnih storitev uporabljajo le izdelke, ki izpolnjujejo točke (a), (b) in (d). Ta zahteva se uporablja samo za nove izdelke, ki jih ponudniki storitev delno ali v celoti kupijo za zagotavljanje zadevne storitve;

kupujejo stavbe ali sklepajo nove najemne pogodbe za stavbe, ki izpolnjujejo vsaj skoraj ničenergijsko raven, brez poseganja v člen 6 te direktive, razen kadar je namen nakupa stavbe naslednji:

predvideni prihranek, ki se določi na podlagi rezultatov predhodnih energetskih izboljšav v podobnih obratih, izvedenih pod neodvisnim nadzorom. Splošni pristop se imenuje „predhodni“;

izmerjeni prihranek, pri čemer se prihranek zaradi izvedbe ukrepa ali paketa ukrepov določi z beleženjem dejanskega zmanjšanja porabe energije ob ustreznem upoštevanju dejavnikov, kot so dodatnost, zasedenost, ravni proizvodnje in vreme, ki lahko vplivajo na porabo. Splošni pristop se imenuje „naknadni“;

skalirani prihranek, pri čemer se uporabijo tehnične ocene prihranka. Tak pristop se lahko uporabi samo, kadar je pridobitev zanesljivih izmerjenih podatkov za določen obrat težavna ali nesorazmerno draga, na primer pri zamenjavi kompresorja ali električnega motorja z drugačno vrednostjo kWh od tiste, za katero so bili izmerjeni neodvisni podatki o prihranku, ali kadar te ocene na podlagi nacionalno uveljavljenih metodologij in meril izvedejo kvalificirani ali akreditirani strokovnjaki, ki so neodvisni od vključenih zavezancev ali vključenih udeleženih ali pooblaščenih strani;

pri izračunu prihrankov energije za namene člena 8(3), ki se lahko štejejo za izpolnitev obveznosti iz navedenega člena, lahko države članice prihranke energije pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki ali, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ocenijo na podlagi tehničnih ocen, pri čemer uporabijo standardne pogoje ali parametre zasedenosti in toplotnega udobja, kot so parametri, opredeljeni v nacionalnih gradbenih predpisih. Države članice bi morale Komisiji sporočiti, kako se pri ukrepih v stavbah upošteva udobje, in priložiti pojasnila o svoji metodologiji izračuna;

anketno ugotovljeni prihranek, kadar se ugotavlja odziv odjemalcev na nasvete, kampanje obveščanja in sisteme označevanja ali potrjevanja ali pametno merjenje. Ta pristop se uporabi samo za prihranek, ki je posledica spremembe vedenja odjemalcev. Ne sme pa se uporabljati za prihranek, ki je rezultat izvedbe fizičnih ukrepov.

države članice dokažejo, da je eden od ciljev ukrepa politike, bodisi nov ali obstoječ, doseganje prihrankov energije pri končni porabi v skladu s členom 8(1), in predložijo dokaze in svojo dokumentacijo o tem, da se prihranki energije dosegajo zaradi ukrepa politike, vključno s prostovoljnimi sporazumi;

prihranki se prikažejo kot dodani tistim, do katerih bi v vsakem primeru prišlo brez dejavnosti zavezanca, udeležene ali pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev. Pri določitvi, kateri prihranki se lahko uveljavljajo kot dodatni, države članice upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja odjemalcev, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni;

prihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, se štejejo za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, in se zato ne morejo uveljavljati kot prihranki energije za namene člena 8(1). Z odstopanjem od te zahteve se lahko prihranki v zvezi s prenovo obstoječih stavb, vključno s prihranki, ki izhajajo iz izvajanja minimalnih standardov energetske učinkovitosti stavb v skladu z Direktivo 2010/31/EU, uveljavljajo kot prihranki energije za namene člena 8(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) te priloge. Ukrepi za spodbujanje izboljšanja energetske učinkovitosti v javnem sektorju v skladu s členoma 5 in 6 so lahko upravičeni, da se prištejejo k izpolnjevanju zahtev glede prihrankov energije iz člena 8(1), če je prihranek energije pri končni porabi, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije mora biti izpolnjena ta priloga;

prihranki energije pri končni porabi, ki izhajajo iz izvajanja ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, sprejetih na podlagi ureditve za izredne razmere iz člena 122 PDEU, razen tistih prihrankov energije, ki izhajajo iz racioniranja ali omejevanja porabe, se lahko uveljavljajo za namene člena 8(1), če je prihranek energije pri končni porabi, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti;

ukrepi v skladu z Uredbo (EU) 2018/842 se sicer lahko upoštevajo, vendar morajo države članice dokazati, da imajo za posledico prihranke energije pri končni porabi, ki so preverljivi in merljivi ali jih je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije mora biti izpolnjena ta priloga;

države članice prihranke energije pri končni porabi, nastale zaradi ukrepov politike v sektorjih ali obratih, zajetih v poglavju IVa Direktive 2003/87/ES, upoštevajo le, če izhajajo iz izvajanja člena 9 ali 10 te direktive ter presegajo zahteve, določene v Direktivi 2003/87/ES, oziroma izvajanje ukrepov, povezanih z brezplačnimi dodelitvami v okviru navedene direktive. Države članice dokažejo, da so prihranki energije pri končni porabi, ki so rezultat ukrepov politike, preverljivi in merljivi ali jih je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije mora biti izpolnjena ta priloga. Če je subjekt zavezanec v okviru nacionalnega sistema obveznosti energetske učinkovitosti na podlagi člena 9 te direktive in v okviru EU ETS za stavbe in cestni promet iz poglavja IVa Direktive 2003/87/ES, se s sistemom spremljanja in preverjanja zagotovi, da se pri izračunu prihrankov energije, doseženih z ukrepi za prihranek energije, in poročanju o njih upošteva cena ogljika, ki je bila prenesena pri sprostitvi goriva za porabo v skladu z navedenim poglavjem;

upošteva se lahko samo prihranek, ki presega naslednje ravni:

dovoljene so politike, katerih namen je spodbujanje višjih ravni energetske učinkovitosti izdelkov, opreme, prometnih sistemov, vozil in goriv, stavb in elementov stavb, procesov ali trgov, razen ukrepov politike:

prihranki energije, ki so posledica ukrepov, ki se na novo izvajajo od 1. januarja 2024 v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv v izdelkih, opremi, prometnih sistemih, vozilih, stavbah ali gradbenih delih, se v skladu s členom 8(1)(b) ne upoštevajo pri izpolnjevanju obveznosti prihrankov energije. V primeru ukrepov politike, ki spodbujajo kombinacije tehnologij, od 1. januarja 2024 ni upravičeno upoštevati deleža prihrankov energije, povezanih s tehnologijo zgorevanja fosilnih goriv;

z odstopanjem od točke (i) se lahko za obdobje od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2030 prihranki energije z uporabo tehnologij za neposredno zgorevanje fosilnih goriv, ki izboljšujejo energetsko učinkovitost v energetsko intenzivnih podjetjih v industrijskem sektorju, do 31. decembra 2030 upoštevajo kot prihranki energije le za namene člena 8(1), točki (b) in (c), če velja naslednje:

ukrepi, ki spodbujajo namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, so lahko upravičeni, da se prištejejo k izpolnjevanju zahtev glede prihrankov energije iz člena 8(1), če je prihranek energije pri končni porabi, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije mora biti izpolnjena ta priloga;

ukrepi, ki spodbujajo namestitev tehnologij za sončno toplotno energijo, so lahko upravičeni, da se upoštevajo pri izpolnjevanju zahtev glede prihrankov energije iz člena 8(1), če imajo za posledico prihranke energije pri končni porabi, ki so preverljivi in merljivi ali jih je mogoče oceniti. Toplota, ki se proizvede s tehnologijami sončne toplotne energije, pridobljene iz sončnega sevanja, se lahko izključi iz njihove končne porabe energije;

politike, ki pospešujejo uvedbo bolj učinkovitih izdelkov in vozil, razen tistih, ki se na novo izvajajo od 1. januarja 2024 v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, se lahko upoštevajo v celoti, pod pogojem, da se prikaže, da do uvedbe pride pred potekom povprečne pričakovane življenjske dobe izdelka ali vozila oziroma pred običajno zamenjavo izdelka ali vozila, pri čemer se prihranki uveljavljajo le za obdobje do izteka povprečne pričakovane življenjske dobe izdelkov ali vozil, ki bodo zamenjani;

pri spodbujanju uvedbe ukrepov za energetsko učinkovitost države članice po potrebi zagotovijo ohranitev standardov kakovosti za izdelke, storitve in izvedbo ukrepov oziroma uvedbo teh standardov, kadar ti ne obstajajo;

zaradi podnebnih razlik med regijami se lahko države članice odločijo, da prihranke prilagodijo standardni vrednosti ali da uskladijo različne prihranke energije s temperaturnimi razlikami med regijami;

pri izračunu prihranka energije se upošteva, koliko časa bodo ukrepi učinkovali in hitrost, s katero se bodo prihranki zmanjševali. S tem izračunom se seštejejo prihranki, ki bodo doseženi na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja konca vsakega obdobja obveznosti. Države članice lahko sprejmejo tudi drugo metodo, za katero se ocenjuje, da bo dosegla vsaj isto skupno količino prihranka. Kadar uporabljajo drugo metodo, države članice zagotovijo, da skupna količina prihranka energije, izračunana z uporabo te metode, ne preseže količine prihranka energije, ki bi jo dobile, če bi prihranek energije izračunale s seštevkom prihrankov, doseženih na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 2030. Države članice v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, priglašenih v skladu s členom 3 ter členi 7 do 12 Uredbe (EU) 2018/1999, podrobno opišejo to drugo metodo in to, kako so zagotovile izpolnjevanje te zavezujoče zahteve za izračun.

ukrepi politike in posamezni ukrepi zagotovijo preverljiv prihranek končne porabe energije;

odgovornost vseh udeleženih strani, pooblaščenih strani ali javnih organov izvajalcev, kot je ustrezno, je jasno opredeljena;

prihranki energije, ki se dosežejo ali bi jih bilo treba doseči, so določeni pregledno;

količina prihrankov energije, ki jih je treba ali bi jih bilo treba doseči z ukrepom politike, je izražena bodisi kot poraba primarne energije bodisi kot poraba končne energije, pri čemer se uporabljajo spodnje kurilne vrednosti ali faktorji primarne energije, določeni v členu 31;

pripravi se letno poročilo o prihrankih energije, ki so jih dosegle pooblaščene strani in udeležene strani ter javni organi izvajalci, in se ga da na voljo javnosti, kakor tudi podatke o letnem trendu prihrankov energije;

spremljanje rezultatov in izvedba ustreznih ukrepov, če napredek ni zadovoljiv;

prihrankov energije, ki izhajajo iz posameznega ukrepa, lahko uveljavlja le ena stran;

dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnega organa izvajalca naj bi izkazano pomembno prispevale k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo;

dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnega organa izvajalca ne vplivajo negativno na ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih.

upoštevajo se samo prihranki energije zaradi ukrepov obdavčitve, ki presegajo najnižje ravni obdavčitve goriv, kot je zahtevano v Direktivi Sveta 2003/96/ES ( 18 ) ali Direktivi Sveta 2006/112/ES ( 19 );

kratkoročne prožnosti cen za izračun učinka ukrepov obdavčitve energije morajo predstavljati odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen in se ocenijo na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov, ki se uporabljajo za državo članico in, kadar je ustrezno, temeljijo na spremnih študijah neodvisnega inštituta. Če se uporablja cenovna elastičnost, ki ni kratkoročna, države članice pojasnijo, kako je izboljšanje energetske učinkovitosti zaradi izvajanja druge zakonodaje Unije vključeno v izhodišče za ocenjevanje prihrankov energije ali, kako je bilo preprečeno dvojno štetje prihrankov energije zaradi druge zakonodaje Unije;

prihranek energije zaradi spremljajočih instrumentov davčne politike, vključno z davčnimi spodbudami ali plačili v sklad, se upošteva ločeno;

da ne bi prihajalo do prekrivanja s pravom Unije in drugimi ukrepi politike, bi bilo treba pri oceni prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve uporabiti ocene kratkoročne prožnosti;

države članice ugotovijo distribucijske učinke ukrepov obdavčitve in enakovrednih ukrepov na ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce, in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, ter prikažejo učinke blažitvenih ukrepov, izvedenih v skladu s členom 24(1), (2) in (3);

države članice predložijo dokaze, vključno z metodologijami izračuna, da v primerih prekrivanja učinka ukrepov obdavčitve energije ali ogljika ali trgovanja z emisijami v skladu z Direktivo 2003/87/ES ni prihajalo do dvojnega štetja prihrankov energije.

ravni prihrankov energije, zahtevani na podlagi člena 8(1), prvi pododstavek, ali prihrankov, ki naj bi bili doseženi v celotnem obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030;

tem, kako se bo v obdobju obveznosti uvajala izračunana količina novih prihrankov energije na podlagi člena 8(1), prvi pododstavek, ali pričakovanih prihrankov energije;

zavezancih, udeleženih ali pooblaščenih straneh ali javnih organih izvajalcih;

ciljnih sektorjih;

ukrepih politike in posameznih ukrepih, vključno s pričakovano celotno količino skupnih prihrankov energije na posamezni ukrep;

ukrepih politike ali programih ali ukrepih, ki se financirajo iz nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost in izvajajo prednostno pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih;

deležu in količini prihrankov energije, ki bodo doseženi pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcev in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih;

kadar je ustrezno, o uporabljenih kazalnikih, deležu aritmetične sredine in rezultatih politik, uvedenih v skladu s členom 8(3);

kadar je ustrezno, učinkih in negativnih vplivih, če obstajajo, ki jih ukrepi politike, izvedeni v skladu s členom 8(3), imajo na ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih.

trajanju obdobja obveznosti za sistem obveznosti energetske učinkovitosti;

kadar je ustrezno, deležu prihrankov energije ali ciljnih vrednostih znižanja stroškov, ki jih bodo zavezanci dosegli pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih;

dejavnostih, določenih v ukrepu politike;

metodologiji izračuna, vključno s tem, kako se določita dodatnost in pomembnost ter katere metodologije in merila se uporabljajo za predvidene in skalirane prihranke ter, kadar je ustrezno, uporabljene spodnje kurilne vrednosti in pretvorbene faktorje;

trajanju ukrepov in načinu njihovega izračunavanja ali na čem temeljijo;

pristopu za upoštevanje podnebnih razlik znotraj države članice;

sistemih za spremljanje in preverjanje ukrepov iz členov 9 in 10 ter o tem, na kakšen način je zagotovljena njihova neodvisnost od zavezancev, udeleženih ali pooblaščenih strani;

pri davkih:

temeljijo na ažurnih, izmerjenih, sledljivih obratovalnih podatkih o porabi energije in (za električno energijo) diagramih porabe;

zajemajo podroben pregled diagrama porabe energije za stavbe ali skupine stavb, tehnološke procese ali industrijske obrate, vključno s prevozom;

določajo ukrepe energetske učinkovitosti za zmanjšanje porabe energije;

ugotavljajo možnosti za stroškovno učinkovito uporabo ali proizvodnjo energije iz obnovljivih virov;

če je le mogoče, izhajajo iz analize stroškov celotnega življenjskega cikla in ne iz preprostih amortizacijskih dob, tako da se upoštevajo dolgoročni prihranki, preostala vrednost dolgoročnih naložb in diskontne stopnje;

so sorazmerni in dovolj reprezentativni, da je mogoče iz njih dobiti zanesljivo sliko splošne energetske učinkovitosti in zanesljivo določiti najboljše možnosti za izboljšanje.

ime podatkovnega centra, ime lastnika in operaterjev podatkovnega centra, datum začetka obratovanja podatkovnega centra in občina sedeža podatkovnega centra;

tlorisna površina podatkovnega centra, inštalirana moč, letni vhodni in izhodni podatkovni promet ter količina podatkov, ki so shranjeni in se obdelujejo v podatkovnem centru;

uspešnost podatkovnega centra v zadnjem celotnem koledarskem letu v skladu s ključnimi kazalniki uspešnosti, med drugim o porabi energije, porabi električne energije, vodilnih vrednostih temperature, uporabi odpadne toplote ter uporabi vode in energije iz obnovljivih virov, pri čemer se, kadar je ustrezno, do začetka veljavnosti delegiranega akta, sprejetega v skladu s členom 33(3), kot podlaga uporablja standard CEN/CENELEC EN 50600–4 „Informacijska tehnologija – objekti in infrastruktura podatkovnih centrov“.

veljavne dejanske cene in dejanska poraba energije ali skupni stroški ogrevanja in odčitani podatki z delilnikov stroškov ogrevanja;

uporabljena mešanica virov energije in s tem povezanih letnih emisijah TGP, tudi za končne porabnike, ki se oskrbujejo iz daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, in opis različnih zaračunanih davkov, dajatev in tarif;

primerjave med sedanjo porabo energije končnega porabnika in porabo energije v istem obdobju prejšnjega leta, v grafični obliki, za ogrevanje in hlajenje glede na podnebje;

kontaktni podatki organizacij končnih odjemalcev, energetskih agencij ali podobnih organov, vključno z naslovi spletnih strani, na katerih je mogoče najti informacije o razpoložljivih ukrepih za izboljšanje energetske učinkovitosti, primerjalne diagrame porabe končnih porabnikov in objektivne tehnične specifikacije za opremo, ki porablja energijo;

informacije o zadevnih pritožbenih postopkih, storitvah ombudsmana ali mehanizmih za alternativno reševanje sporov, kakor se uporabljajo v državah članicah;

primerjave s povprečnim normaliziranim ali referenčnim končnim porabnikom iz iste porabniške kategorije. V primeru elektronskih obračunov se namesto tega lahko te primerjave zagotovijo na spletu, hkrati pa se priložijo obračunom.

gospodinjstva,

storitve,

industrija,

kateri koli drug sektor, ki posamezno predstavlja več kot 5 % skupne nacionalne porabe koristnega ogrevanja ali hlajenja.

po tehnologiji, v GWh na leto ( 22 ), kadar je mogoče, znotraj sektorjev iz točke 1, pri čemer se razlikuje med energijo, proizvedeno iz fosilnih goriv, in energijo iz obnovljivih virov:

opredelitev obratov, ki proizvajajo odvečno toploto ali hlad, in njihovega potenciala za oskrbo z ogrevanjem ali hlajenjem, v GWh na leto:

priglašeni delež energije iz obnovljivih virov in iz odvečne toplote ali hladu pri porabi končne energije v sektorju daljinskega ogrevanja in hlajenja ( 23 ) v zadnjih 5 letih v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001.

porabo primarne energije;

celotni izkoristek;

prihranke primarne energije;

faktorje emisij CO2.

skupno porabo primarne energije;

porabo primarne energije v napravah za soproizvodnjo;

delež soproizvodnje v oskrbi z daljinskim ogrevanjem ali hlajenjem;

izgube v sistemu daljinskega ogrevanja;

izgube v sistemu daljinskega hlajenja;

gostoto povezav;

delež sistemov po različnih skupinah obratovalne temperature.

območja, na katerih je potrebno ogrevanje in hlajenje, določena na podlagi analize iz točke 1, pri čemer se uporabljajo dosledna merila za osredotočanje na energetsko intenzivna območja v občinah in gosto naseljenih območjih;

obstoječa mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in obrati za prenos daljinskega ogrevanja;

načrtovana mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in opredeljena nova območja za daljinsko ogrevanje in hlajenje.

industrijsko odvečna toploto in hlad;

sežiganje odpadkov;

soproizvodnja z visokim izkoristkom;

obnovljivi viri energije, kot so geotermalna energija, sončna toplotna energija in biomasa, ki se ne uporabljajo za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

toplotne črpalke;

zmanjšanje izgub toplote in hladu iz obstoječih daljinskih omrežij.

daljinsko ogrevanje in hlajenje.

Premisleki:

Stroški in koristi

Stroški in koristi iz točke (a) zajemajo vsaj naslednje:

Zadevni alternativni scenariji:

Preučijo se vsi zadevni scenariji v primerjavi z izhodiščnim, vključno z vlogo učinkovitega individualnega ogrevanja in hlajenja. Analiza stroškov in koristi lahko zajema bodisi projektno oceno bodisi skupino projektov za širšo lokalno, regionalno ali nacionalno oceno, da bi v okviru načrtovanja oskrbe ugotovili, katera možnost oskrbe z ogrevanjem ali hlajenjem je glede na izhodiščni scenarij stroškovno najbolj ugodna in koristna za dano geografsko območje.

Meje in celostni pristop:

Predpostavke:

Analiza občutljivosti: vključi se analiza občutljivosti, s katero se na podlagi variabilnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na rezultat izračunov, kot so različne cene energije, ravni povpraševanja, diskontne stopnje in drugi, ocenijo stroški in koristi projekta ali skupine projektov.

zmanjšanja emisij TGP;

prihrankov primarne energije v GWh na leto;

vpliva na delež soproizvodnje z visokim izkoristkom;

vpliva na delež obnovljivih virov energije v nacionalni mešanici virov energije ter v sektorju ogrevanja in hlajenja;

povezav z nacionalnim finančnim načrtovanjem in prihrankov stroškov za javni proračun in udeležence na trgu;

ocenjenih ukrepov javne podpore, če obstajajo, z letnim proračunom in opredelitvijo možnega elementa pomoči.

Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo naslednje:

Potrdilo o izvoru iz člena 26(13) vsebuje vsaj naslednje podatke:

Potrdilo o izvoru standardno velja za 1 MWh. Nanaša se na neto proizvedeno električno energijo, ki se izmeri na mejah elektrarne in pošlje v omrežje.

preusmeritev končnih odjemalcev z obremenitve v času konic na obremenitev zunaj konic ob upoštevanju razpoložljivosti energije iz obnovljivih virov, energije, pridobljene v soproizvodnji, in porazdeljenega pridobivanja energije;

prihranke energije zaradi odzivanja neodvisnih agregatorjev na povpraševanje porazdeljenih odjemalcev;

zmanjšanje povpraševanja zaradi ukrepov za energetsko učinkovitost, ki jih sprejmejo ponudniki energetskih storitev, vključno s podjetji za energetske storitve;

povezavo in razporejanje proizvodnih virov pri nižjih ravneh napetosti;

povezavo proizvodnih virov, ki so bližje kraju porabe, in

shranjevanje energije.

tarife glede na čas porabe;

določanje cen v konicah;

določanje cen v realnem času in

popuste v konicah.

vzpostavijo in objavijo standardna pravila v zvezi s prevzemanjem in delitvijo stroškov za tehnične prilagoditve, kot so priključitve na omrežje, ojačitve obstoječega omrežja in vzpostavitev novih omrežij, izboljšano delovanje omrežja in nediskriminatorno izvajanje omrežnih kodeksov, ki so potrebna, da bi vključili nove proizvajalce, ki dovajajo električno energijo, proizvedeno v soproizvodnji z visokim izkoristkom, v medsebojno povezano omrežje;

zagotovijo vsem novim proizvajalcem električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom, ki želijo biti povezani v sistem, izčrpne in potrebne zahtevane informacije, vključno s:

zagotovitvijo standardizirane in poenostavljene postopke za priključitev porazdeljenih proizvajalcev energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom na omrežje.