UREDBA (EU) 2024/1787 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 13. junija 2024 o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju in spremembi Uredbe (EU) 2019/942 (Besedilo velja za EGP)

(1)

Metan po svojem celotnem prispevku k podnebnim spremembam zaostaja le za ogljikovim dioksidom (CO2) in je odgovoren za približno tretjino sedanjega segrevanja. Količina metana v ozračju se je v zadnjem desetletju po vsem svetu močno povečala.

(2)

Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC), ustanovljen v okviru Združenih narodov (ZN), je v šestem ocenjevalnem poročilu ugotovil, da je treba do leta 2030 močno zmanjšati antropogene emisije metana, če želimo podnebno segrevanje omejiti na 1,5 oC. Iz tega poročila je razvidno, da čeprav je povprečni čas zadrževanja metana v ozračju krajši kot pri CO2, in sicer 10 do 12 let v primerjavi z več stotimi leti, je njegov toplogredni učinek v 20-letnem obdobju več kot 80-krat večji od učinka CO2. Natančneje, medtem ko ima metan v 100-letnem časovnem okviru po podatkih IPCC 29,8-krat večji potencial globalnega segrevanja kot CO2, je ta potencial v 20-letnem časovnem okviru 82,5-krat večji.

(3)

Iz poročila o kakovosti zraka za Evropo za leto 2020 Evropske agencije za okolje izhaja, da je metan predhodnik prizemnega ozona in prispeva k onesnaževanju zraka. Boj proti emisijam metana naj se ne bi nanašal le na okolje in podnebje, temveč bi izboljšal tudi varovanje zdravja ljudi.

(4)

Po nedavnih ocenah Programa ZN za okolje (UNEP) ter koalicije za podnebje in čisti zrak bi lahko z zmanjšanjem emisij metana za 45 % do leta 2030, in sicer na podlagi razpoložljivih ciljno usmerjenih ukrepov in dodatnih ukrepov v skladu s cilji trajnostnega razvoja ZN, preprečili globalno segrevanje za 0,3 oC do leta 2045.

(5)

Po podatkih spletne podatkovne storitve Mednarodne agencije za energijo World Energy Balances je Unija največja svetovna uvoznica energije iz fosilnih virov in zato pomemben povzročitelj svetovnih emisij metana.

(6)

Evropski zeleni dogovor združuje obsežen sklop ukrepov in pobud, ki se vzajemno krepijo in katerih cilj je doseči podnebno nevtralnost v Uniji najpozneje do leta 2050. Komisija je v svojem sporočilu z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru navedla, da bo olajšano razogljičenje sektorja plina, med drugim z rešitvijo vprašanja emisij metana pri pridobivanju energije. Komisija je oktobra 2020 sprejela strategijo EU za zmanjšanje emisij metana (v nadaljnjem besedilu: strategija za metan), v kateri je določila ukrepe za zmanjšanje emisij metana v Uniji, vključno v energetskem sektorju, in na globalni ravni. Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa cilj podnebne nevtralnosti celotnega gospodarstva najpozneje do leta 2050 in vzpostavlja zavezujoč cilj Unije za domače zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisije, potem ko se odštejejo odvzemi) do leta 2030 za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Iz ocene učinka, priložene predlogu te uredbe, izhaja, da se lahko v skladu s predpostavkami prednostne možnosti politike za zakonodajni predlog o metanu v povezavi s predpostavkami iz zakonodajnega svežnja „Pripravljeni na 55“ 77 % vseh emisij metana, povezanih z nafto, plinom in premogom, ki so glede na projekcije predvidene za leto 2030, stroškovno učinkovito zmanjša s socialnega in okoljskega vidika. To bi prispevalo k omejitvi globalnega segrevanja na 1,5 oC, Uniji pa omogočilo, da učinkovito prevzame vodilno vlogo v boju proti emisijam metana in okrepi svojo energetsko varnost.

(7)

Emisije metana so vključene v okvir ciljev Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030, določenih v Uredbi (EU) 2021/1119, in zavezujočih nacionalnih ciljev za zmanjšanje emisij na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Vendar trenutno ni pravnega okvira Unije, ki bi določal posebne ukrepe za zmanjšanje antropogenih emisij metana v energetskem sektorju. Poleg tega Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) sicer zajema emisije metana pri rafiniranju nafte in plina, ne zajema pa emisij metana pri drugih dejavnostih v energetskem sektorju.

(8)

V zvezi s tem bi se morala ta uredba uporabljati za zmanjšanje emisij metana pri predhodnem raziskovanju nahajališč in proizvodnji nafte in fosilnega plina, v neaktivnih vrtinah, začasno zamašenih vrtinah ter trajno zamašenih in opuščenih vrtinah, zbiranju in predelavi fosilnega plina, prenosu, distribuciji in podzemnem skladiščenju plina ter v obratih za utekočinjeni zemeljski plin (UZP). Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za aktivne podzemne premogovnike in površinske premogovnike ter zaprte ali opuščene podzemne premogovnike.

(9)

Pravila za natančno merjenje in spremljanje emisij metana v sektorjih nafte, plina in premoga, poročanje o njih in njihovo preverjanje ter za zmanjševanje teh emisij, vključno z raziskavami za namene odkrivanja in odpravljanja uhajanja (LDAR) ter omejitvami izpuščanja in sežiga na bakli, ob hkratnem zagotavljanju zaščite delavcev pred emisijami metana, bi bilo treba obravnavati v ustreznem pravnem okviru Unije. Pravila, določena v tej uredbi, bi morala povečati preglednost v zvezi z uvozom energije iz fosilnih virov v Unijo in prispevati k širši uporabi rešitev za ublažitev emisij metana po vsem svetu. Za potencial globalnega segrevanja bi bilo treba uporabiti 20-letno in 100-letno časovno obdobje.

(10)

Za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe bodo verjetno potrebne naložbe reguliranih subjektov, stroške, povezane s takimi naložbami, pa bi bilo treba upoštevati pri določanju tarif in pri tem uporabljati načela učinkovitosti. Potrebni stroški ne bi smeli povzročiti nesorazmernega finančnega bremena za končne uporabnike in potrošnike.

(11)

Vsaka država članica bi morala imenovati vsaj en pristojni organ, ki bi zagotavljal, da upravljavci, podjetja, upravljalci rudnikov in uvozniki dejansko izpolnjujejo obveznosti iz te uredbe, ter Komisijo uradno obvestiti o takem imenovanju in kakršnih koli njegovih spremembah. Navedenim pristojnim organom bi bilo treba zagotoviti zadostne finančne in človeške vire, ti organi pa bi morali sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo glede na posamezne naloge, ki so jim dodeljene. Pristojni organi bi morali vzpostaviti kontaktno točko. Ob upoštevanju čezmejne narave dejavnosti v energetskem sektorju in emisij metana bi morali pristojni organi sodelovati med seboj in s Komisijo. V zvezi s tem bi morali Komisija in pristojni organi skupaj oblikovati mrežo javnih organov, ki uporabljajo to uredbo, da bi spodbudili tesno sodelovanje, in sicer s potrebno ureditvijo za izmenjavo informacij in primerov dobre prakse, ter omogočili posvetovanja.

(12)

Za zagotovitev nemotenega in učinkovitega izvajanja te uredbe bi morala Komisija podpirati države članice v okviru Instrumenta za tehnično podporo, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (7), pri čemer bi morala zagotavljati prilagojeno tehnično strokovno znanje za načrtovanje in izvedbo reform, vključno z reformami, ki spodbujajo zmanjšanje emisij metana v energetskem sektorju. Navedena tehnična podpora bi lahko na primer vključevala krepitev upravne zmogljivosti, usklajevanje zakonodajnih okvirov in izmenjavo ustreznih dobrih praks.

(13)

Da bi se pristojnim organom omogočilo izvajanje njihovih nalog, bi jim morali upravljavci, podjetja, upravljavci rudnikov in uvozniki zagotoviti vso potrebno pomoč. Poleg tega bi morali upravljavci, podjetja, upravljavci rudnikov in uvozniki sprejeti vse potrebne ukrepe, ki jih določijo pristojni organi, v roku, ki ga določijo pristojni organi, ali v katerem koli drugem roku, dogovorjenem s pristojnimi organi.

(14)

Eden glavnih mehanizmov, ki je na voljo pristojnim organom, bi morali biti inšpekcijski pregledi, vključno s pregledom dokumentacije in evidenc, meritvami emisij in pregledi na kraju samem. Inšpekcijski pregledi bi morali potekati redno na podlagi ocene tveganj, kot so tveganja za okolje, povezana z vsako lokacijo, ki jo izvedejo pristojni organi. Pristojni organi bi morali upoštevati vzpostavljene nadzorne mehanizme in dobre prakse, ki so jim na voljo. Poleg tega bi bilo treba inšpekcijske preglede izvajati, da bi se raziskali utemeljene pritožbe in primeri neskladnosti ter zagotovilo, da se popravila ali zamenjave sestavnih delov in blažitveni ukrepi izvajajo v skladu s to uredbo, pa tudi za redno preverjanje skladnosti uvoznikov s to uredbo. Kadar pristojni organi ugotovijo resno kršitev te uredbe, bi morali izdati obvestilo o sanacijskih ukrepih, ki jih mora sprejeti upravljavec, podjetje, upravljavec rudnika ali uvoznik. Poleg tega bi morali imeti možnost, da se odločijo, da upravljavcu, podjetju, upravljavcu rudnika ali uvozniku naročijo, naj jim v odobritev predloži sklop sanacijskih ukrepov za odpravo kršitve. Voditi bi morali evidence inšpekcijskih pregledov, ustrezne informacije pa bi morale biti dostopne javnosti v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(15)

Za določitev resnosti kršitve te uredbe bi morali pristojni organi upoštevati okoljsko škodo ter vpliv na varnost in zdravje ljudi, pa tudi verjetnost, da bi kršitev znatno vplivala na zanesljivost in ponovljivost podatkov pri obveznostih spremljanja in poročanja na podlagi te uredbe.

(16)

Zaradi bližine nekaterih virov emisij metana mestnim ali stanovanjskim območjem in učinkov teh emisij na zdravje, okolje in podnebje bi morale imeti fizične ali pravne osebe možnost, da pri pristojnih organih vložijo ustrezno utemeljene pritožbe zaradi morebitnih kršitev te uredbe. V zvezi s tem bi bilo treba omogočiti uporabo evropskega portala e-pravosodje za gostovanje ustreznih informacij, ki jih dajo na voljo države članice, zlasti kontaktnih podatkov pristojnih organov, najpomembnejših faz pritožbenega postopka ter pravic in osnovnih pravil, ki jih je treba upoštevati. Pristojni organi bi morali pritožnike obveščati o postopku in sprejetih odločitvah, končno odločitev pa bi morali pritožniki prejeti v razumnem roku po vložitvi pritožbe.

(17)

Trden okvir za preverjanje izboljšuje verodostojnost sporočenih podatkov. Poleg tega je zaradi stopnje podrobnosti in tehnične zapletenosti meritev emisij metana potrebno ustrezno preverjanje podatkov o emisijah metana, ki jih sporočajo upravljavci, podjetja, upravljavci rudnikov in uvozniki. Čeprav je samopreverjanje možno, preverjanje, ki ga opravijo tretje osebe, zagotavlja večjo neodvisnost in preglednost. Poleg tega omogoča usklajen nabor pristojnosti in raven strokovnega znanja, ki morda ni na voljo vsem javnim subjektom. Preveritelji bi morali biti akreditirani s strani akreditacijskih organov v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ali drugače pooblaščeni na način, primerljiv s tistim iz Uredbe (ES) št. 765/2008. Neodvisni preveritelji bi torej morali zagotoviti, da so poročila o emisijah, ki jih pripravijo upravljavci, podjetja, upravljavci rudnikov in uvozniki, natančna in skladna z zahtevami iz te uredbe. Dejavnosti preverjanja bi morale biti usklajene z ustreznimi evropskimi ali drugimi mednarodnimi standardi in metodologijami za preveritelje in bi morale ustrezno upoštevati naravo preverjenih dejavnosti. Preveritelji bi morali pregledati podatke v poročilih o emisijah, da bi ocenili zanesljivost, verodostojnost in natančnost podatkov. Za zagotovitev natančnosti podatkov bi morali preveritelji po potrebi izvajati napovedane in nenapovedane preglede na kraju samem. Preveritelji bi morali biti ločeni od pristojnih organov ter bi morali biti neodvisni od upravljavcev, podjetij, upravljavcev rudnikov in uvoznikov, ki bi jim morali zagotoviti vso potrebno pomoč, da se omogočijo ali olajšajo dejavnosti preverjanja, zlasti kar zadeva dostop do lokacij in predložitev dokumentacije ali evidenc.

(18)

Komisija, pristojni organi in preveritelji bi morali pri izpolnjevanju svojih nalog in izvrševanju svojih pooblastil na podlagi te uredbe upoštevati informacije, ki se dajo na voljo na mednarodni ravni, na primer s strani Mednarodne opazovalnice emisij metana, zlasti v zvezi z metodologijami zbiranja in analize podatkov ter preverjanjem metodologij in statističnih postopkov, ki jih upravljavci, podjetja, upravljavci rudnikov in uvozniki uporabljajo za količinsko opredelitev podatkov v svojih poročilih o emisijah. Referenčna merila v zvezi s tem lahko vključujejo poročevalski okvir, dokumente s tehničnimi smernicami in predloge za poročanje partnerstva za metan na področju nafte in plina (OGMP).

(19)

Mednarodna opazovalnica emisij metana, ki jo je Unija ustanovila oktobra 2020 v partnerstvu s Programom Združenih narodov za okolje, koalicijo za podnebje in čist zrak ter Mednarodno agencijo za energijo, je bila predstavljena na vrhu skupine G20 oktobra 2021. Njena naloga je zbirati, usklajevati, preverjati in objavljati podatke o antropogenih emisijah metana na svetovni ravni. Lahko bi imela vlogo pri odkrivanju virov izredno velikih emisij prek sistema zgodnjega odkrivanja in opozarjanja.

(20)

Unija mora kot pogodbenica Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (10) in Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi te konvencije (11) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), vsako leto predložiti poročilo o evidenci antropogenih emisij toplogrednih plinov, ki predstavlja skupek nacionalnih evidenc držav članic o toplogrednih plinih in je pripravljeno na podlagi metodologij dobre prakse, ki jih je sprejel IPCC.

(21)

Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (12) od držav članic zahteva, da Komisiji sporočijo podatke iz evidenc toplogrednih plinov in svoje nacionalne projekcije. Na podlagi navedene uredbe je treba pri poročanju uporabljati smernice UNFCCC za poročanje, pri čemer poročanje pogosto temelji na privzetih emisijskih faktorjih in ne na neposrednih meritvah na viru, kar pomeni negotovost glede izvora, pogostosti in obsega emisij.

(22)

Podatki o državah, sporočeni na podlagi določb UNFCCC o poročanju, se predložijo sekretariatu UNFCCC glede na različne stopnje poročanja v skladu s smernicami IPCC. V zvezi s tem IPCC na splošno predlaga uporabo metod višje stopnje za tiste vire emisij, ki pomembno vplivajo na skupno evidenco toplogrednih plinov države v smislu absolutne ravni, trenda ali negotovosti.

(23)

Stopnja predstavlja stopnjo metodološke zapletenosti. Na voljo so tri stopnje. Pri metodah stopnje 1 se običajno uporabljajo privzeti emisijski faktorji IPCC, pri čemer so v zvezi z njimi potrebni najosnovnejši in najmanj razčlenjeni podatki o dejavnostih. Pri višjih stopnjah se ponavadi uporabljajo bolj izpopolnjene metode in emisijski faktorji, specifični za vir, tehnologijo, regijo ali državo, ki pogosto temeljijo na meritvah in za katere so običajno potrebni bolj razčlenjeni podatki o dejavnostih. Natančneje, pri stopnji 2 je treba namesto privzetih emisijskih faktorjev uporabljati emisijske faktorje, specifične za posamezno državo, medtem ko so za stopnjo 3 potrebni podatki ali meritve po posameznih napravah, pri čemer ta stopnja vključuje uporabo stroge ocene od spodaj navzgor po vrsti vira na ravni posameznega obrata. IPCC je v natančnejši opredelitvi smernic IPCC iz leta 2006 za nacionalne evidence toplogrednih plinov, ki jo je sprejel leta 2019, navedel, da prehod s stopnje 1 na stopnjo 3 pomeni večjo gotovost glede meritev emisij, povezanih z metanom.

(24)

Države članice imajo različne prakse glede stopnje, na kateri sekretariatu UNFCCC sporočajo emisije metana v energetskem sektorju. Poročanje na stopnji 2 za velike vire emisij je v skladu s smernicami IPCC za poročanje, saj se stopnja 2 šteje za metodo višje stopnje. Poročanje na stopnji 1, ki je najnižja raven, je v več državah članicah še vedno zelo pogosto za emisije metana iz premoga, plina in nafte. Zato se metodologije ocenjevanja in poročanje o emisijah metana v energetskem sektorju med državami članicami razlikujejo.

(25)

Prostovoljne pobude, ki jih vodi industrija, so trenutno še vedno glavni ukrep za količinsko opredelitev emisij metana in njihovo ublažitev v številnih državah. Ključna pobuda v energetskem sektorju, ki jo vodi industrija, je OGMP, tj. prostovoljna pobuda za merjenje emisij metana in poročanje o njih, ki sta jo leta 2014 oblikovala Program Združenih narodov za okolje ter koalicija za podnebje in čist zrak, v odboru katere je zastopana Komisija. OGMP je osredotočeno na določitev primerov dobre prakse za izboljšanje razpoložljivosti globalnih informacij o količinski opredelitvi in upravljanju emisij metana ter za spodbujanje blažitvenih ukrepov za njihovo zmanjšanje. Pri prizadevanjih OGMP za oblikovanje standardov in metodologij sodelujejo vlade, civilna družba in podjetja. Doslej je več kot 115 podjetij s sredstvi v več kot 60 državah na petih celinah, ki predstavljajo več kot 35 % svetovne proizvodnje nafte in plina ter več kot 70 % pretoka UZP, postalo članov OGMP 2.0 Programa Združenih narodov za okolje. Okvir OGMP 2.0 je najnovejša različica dinamičnega standarda za emisije metana in je lahko primerna podlaga za standarde za emisije metana, ki temeljijo na trdnih znanstvenih standardih.

(26)

Glede na navedeno je treba izboljšati merjenje emisij metana in kakovost sporočenih podatkov, med drugim v zvezi z glavnimi viri emisij metana, povezanimi z energijo, proizvedeno in porabljeno v Uniji. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti razpoložljivost podatkov na viru in zanesljivo količinsko opredelitev emisij metana, s čimer bi se povečale zanesljivost poročanja in možnosti za ustrezne blažitvene ukrepe.

(27)

Da bi bila količinska opredelitev in poročanje učinkovita, bi bilo treba od upravljavcev in podjetij zahtevati, da količinsko opredelijo emisije metana in poročajo o njih po viru ter da državam članicam dajo na voljo zbirne podatke, da bi te lahko izboljšale natančnost svojih evidenc in poročil. Poleg tega je potrebno učinkovito preverjanje sporočenih podatkov. Da bi se čim bolj zmanjšalo upravno breme za upravljavce in podjetja, bi morali ti poročati na letni ravni.

(28)

Ta uredba, ki temelji na zadevnih delih okvira OGMP 2.0, prispeva k zbiranju zanesljivih in ponovljivih podatkov, ki bi bili zadostna podlaga za spremljanje emisij metana, in po potrebi zagotavlja dodatne ukrepe za nadaljnje omejevanje emisij metana.

(29)

Okvir OGMP 2.0 ima pet stopenj poročanja. Poročanje na viru se začne na stopnji 3, ki velja za primerljivo s stopnjo 3 UNFCCC. To poročanje omogoča uporabo generičnih emisijskih faktorjev. Za poročanje na stopnji 4 OGMP 2.0 so potrebne neposredne meritve emisij metana na viru, omogoča pa uporabo specifičnih emisijskih faktorjev. Za poročanje na stopnji 5 OGMP 2.0 so poleg količinskih opredelitev emisij metana na viru potrebne dopolnilne meritve na lokaciji. Poleg tega morajo v skladu z okvirom OGMP 2.0 podjetja poročati o neposrednih meritvah emisij metana v treh letih po pristopu k OGMP 2.0 za upravljana sredstva in v petih letih za neupravljana sredstva. Določiti bi bilo treba roke, v katerih morajo upravljavci in podjetja predložiti poročila, ki se zahtevajo v skladu s to uredbo, in sicer na podlagi pristopa, sprejetega v okviru OGMP 2.0 v zvezi s poročanjem na viru, in ob upoštevanju, da je veliko število podjetij Unije že pristopilo k OGMP 2.0. Poleg količinske opredelitve na viru količinska opredelitev na ravni lokacije omogoča ocenjevanje, preverjanje in usklajevanje ocen na viru, združenih po lokacijah, kar zagotavlja večje zaupanje v sporočene emisije. Podobno kot pri okviru OGMP 2.0 bi bilo treba za uskladitev količinskih opredelitev na viru zahtevati meritve na lokaciji.

(30)

Glede na podatke iz evidence toplogrednih plinov Unije, ki temelji na nacionalnih evidencah toplogrednih plinov, sporočenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999, je več kot polovica vseh neposrednih emisij metana v energetskem sektorju posledica nenamernega izpusta metana v ozračje. V primeru nafte in plina takšne nenamerne emisije metana predstavljajo največji delež emisij metana.

(31)

Do nenamernega uhajanja metana v ozračje lahko pride med vrtanjem in pridobivanjem, pa tudi med predelavo, skladiščenjem, prenosom in distribucijo do končnih porabnikov. Do takšnega uhajanja lahko pride tudi v neaktivnih vrtinah, začasno zamašenih vrtinah ali trajno zamašenih in opuščenih vrtinah. Nekatere emisije metana so lahko posledica pomanjkljivosti ali običajne obrabe tehničnih sestavnih delov, kot so spoji, prirobnice in ventili, ali poškodovanih sestavnih delov, na primer v primeru nesreč. Tudi korozija lahko povzroči uhajanje iz sten tlačne opreme.

(32)

Za zmanjšanje emisij metana bi morali upravljavci sprejeti vse ustrezne blažitvene ukrepe, da bi čim bolj zmanjšali emisije metana pri svojih dejavnostih.

(33)

Natančneje, emisije metana zaradi uhajanja se najpogosteje zmanjšajo z raziskavami LDAR, ki se izvedejo najprej za ugotovitev mesta uhajanja, nato pa za odpravo uhajanja ali zamenjavo sestavnih delov, na katerih prihaja do uhajanja. Upravljavci bi morali raziskave LDAR izvajati redno, vključno na sestavnih delih, ki izpuščajo metan, da bi preverili morebitno nepravilno delovanje opreme.

(34)

V ta namen bi bilo treba vzpostaviti harmoniziran pristop za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za vse upravljavce v Uniji. Ta pristop bi moral vključevati minimalne zahteve za raziskave LDAR, obenem pa državam članicam in upravljavcem dopuščati ustrezno stopnjo prožnosti. Ta prožnost je bistvena, da se omogočijo inovacije in razvoj novih sestavnih delov, novih tehnologij LDAR ter novih metod odkrivanja, s čimer se prepreči odvisnost od tehnologije na škodo varstva okolja. Nove tehnologije LDAR ter nove metode odkrivanja se še naprej pojavljajo, zato bi morale države članice spodbujati inovacije v tem sektorju, da bi se lahko sprejeli sestavni deli, LDAR tehnologije ter metode odkrivanja, ki izpuščajo najmanj emisij ter so tudi natančne in stroškovno učinkovite.

(35)

V zvezi z obveznostmi glede raziskav LDAR bi bilo treba upoštevati dobre prakse. Take raziskave bi morale biti namenjene predvsem iskanju in čim hitrejšemu odpravljanju uhajanja s popravilom ali zamenjavo sestavnega dela, na katerem prihaja do uhajanja, ne pa njegovi količinski opredelitvi, pri čemer bi bilo treba območja z večjim tveganjem uhajanja preverjati pogosteje. Opredelitev pogostosti takih raziskav in odločitev za popravilo ali zamenjavo sestavnega dela ne bi smeli temeljiti le na potrebi po popravilu ali zamenjavi sestavnih delov, iz katerih je uhajanje metana nad mejno vrednostjo emisij metana, temveč tudi na operativnih vidikih, ob upoštevanju tveganj za varnost. Zato bi bilo treba pristojnim organom, kadar se ugotovi večje tveganje za varnost ali večje tveganje emisij metana, dovoliti, da priporočijo pogostejše raziskave LDAR za zadevne sestavne dele ali zamenjavo sestavnih delov s tehnologijo, ki je manj dovzetna za uhajanje. Vsa uhajanja ne glede na njihovo velikost bi bilo treba raziskati in preveriti, saj lahko majhno uhajanje preraste v večje. Po odpravi uhajanja bi bilo treba potrditi, da je bila ta učinkovita. Da bi se omogočila uporaba novih naprednejših sestavnih delov ali novih tehnologij za odkrivanje emisij metana, bi bilo treba določiti raven izgube metana, pri kateri ali nad katero se zahteva odpravljanje, pri čemer bi bilo treba upravljavcem prepustiti izbiro naprave za odkrivanje. Kadar je to ustrezno, bi morala biti v okviru raziskav LDAR mogoča uporaba tehnologij za odkrivanje, kot je stalno spremljanje, če izpolnjujejo zahteve za napredno tehnologijo za odkrivanje iz te uredbe. Najučinkovitejši upravljavci, ki pridobivajo ali predelujejo nafto ali zemeljski plin, bi morali imeti možnost, da uporabljajo različne pogostosti raziskav LDAR, če so izpolnjeni pogoji iz te uredbe in če to odobrijo pristojni organi.

(36)

Raziskave LDAR bi bilo treba izvajati z uporabo ustreznih razpoložljivih tehnologij in tehnik odkrivanja za opredelitev uhajanja: čim bližje vsakemu posameznemu potencialnemu viru emisij za nadzemne sestavne dele in sestavne dele nad morsko gladino; na vmesniku med tlemi in ozračjem kot prvem koraku in, če je zaznano potencialno uhajanje, čim bližje viru emisij kot drugem koraku za podzemne sestavne dele ter z uporabo najboljših tehnik odkrivanja, ki so komercialno dostopne za sestavne dele na morju, ki so pod morsko gladino ali pod morskim dnom.

(37)

Kar zadeva podzemne sestavne dele, se raziskave LDAR na splošno izvajajo z dvostopenjskim postopkom. Prvi korak je, da se izvede prvo odkrivanje uhajanja in določi, ali je treba kopati v tla ali pa izvesti vrtanje z vrtalno palico, če je plinovod neposredno dostopen. Upravljavci kopljejo ali vrtajo v tla, če je raven uhajanja enaka pragu za prvo odkrivanje uhajanja ali nad njim. Drugi korak vključuje izvedbo drugega odkrivanja uhajanja in je odločilen za to, ali je treba uhajanje odpraviti. Upravljavci odpravijo uhajanje, če je njegova raven enaka pragu za drugo odkrivanje uhajanja ali nad njim.

(38)

Minimalne meje zaznavanja zagotavljajo, da so naprave za odkrivanje dovolj občutljive, da zaznajo uhajanje, kot se zahteva na podlagi te uredbe. Navedene minimalne meje zaznavanja, pa tudi tehnike odkrivanja, ki jih je treba uporabiti, bi morala določiti Komisija ob upoštevanju različnih vrst sestavnih delov ter raziskav LDAR, in sicer za vse kategorije sestavnih delov, skupaj s pragovi, ki se uporabljajo za prvi korak raziskav LDAR za podzemne sestavne dele.

(39)

Popravilo ali zamenjava bi se morala izvesti takoj po odkritju uhajanja, ki je enako pragu, določenem v tej uredbi, ali nad njim, ali čim prej po tem. Čeprav bi bilo morda treba upoštevati izredne varnostne, upravne in tehnične vidike, bi bilo treba predložiti dokaze, ki upravičujejo morebitne zamude pri popravilu ali zamenjavi. Pri popravilih ali zamenjavah bi bilo treba uporabiti najboljše tehnologije, ki so na voljo na trgu in ki zagotavljajo dolgoročno zaščito pred prihodnjim uhajanjem.

(40)

Majhni povezani sistemi, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (13), se lahko v primeru ustavitve sistema soočijo s težavami v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in stabilnostjo omrežja. Da bi se izognili takim tveganjem za zanesljivost oskrbe, bi bilo zato treba popravila ali zamenjave izvesti med načrtovanimi ustavitvami sistema.

(41)

Glede na to, da ima izpuščanje močan učinek emisij toplogrednih plinov, bi ga bilo treba prepovedati, razen v nujnih primerih ali pri motnjah v obratovanju ali med nekaterimi posebnimi dogodki, pri katerih se mu ni mogoče povsem izogniti in je nujno potrebno. Da upravljavci ne bi uporabljali opreme, zasnovane za izpuščanje, bi bilo treba sprejeti tehnološke standarde, ki bi omogočali uporabo alternativ z nižjimi emisijami.

(42)

Sežig na bakli se šteje za rutinski sežig na bakli, kadar se izvaja med običajno proizvodnjo nafte, plina in premoga, zaradi neobstoja ustreznih naprav ali geoloških razmer za ponovni vbrizg proizvedenega plina, njegovo uporabo na lokaciji ali odpremo na trg. Rutinski sežig na bakli bi moral biti prepovedan. Sežig na bakli bi moral biti dovoljen le, kadar je edina alternativa izpuščanju in kadar izpuščanje ni prepovedano. Opustitev rutinskega sežiga na bakli bi prav tako povečala razpoložljivost zemeljskega plina za trge s plinom. Izpuščanje je za okolje bolj škodljivo kot sežig na bakli, saj v ozračje sproščeni plin običajno vsebuje visoke ravni metana, medtem ko metan pri sežigu na bakli oksidira v CO2, ki ima manjši potencial globalnega segrevanja. Zato bi bilo treba, kadar ni na voljo nobene druge možnosti, sežigu na bakli dati prednost pred izpuščanjem.

(43)

Za sežig na bakli kot alternativo izpuščanju morajo biti naprave za sežig na bakli, v katerih zgoreva metan, učinkovite. Zato bi bilo treba zahtevo po učinkovitosti zgorevanja vključiti tudi za primere, v katerih je dopusten sežig na bakli, naprave za sežig na bakli, pri katerih pa je raven vgrajene učinkovitosti uničenja in odstranitve manj kot 99-odstotna, bi bilo treba postopno odpraviti. Zahtevati bi bilo treba tudi uporabo avtomatskih vžigalnikov ali neprekinjenih pilotnih gorilnikov, ki zagotavljajo zanesljivejši vžig, saj nanje ne vpliva veter.

(44)

Ponovnemu vbrizgu ali uporabi metana na lokaciji ali odpremi metana na trg bi bilo treba vedno dati prednost pred izpuščanjem ali sežigom na bakli. Upravljavci, ki izpuščajo metan, bi morali pristojnim organom predložiti dokaz, da ponovni vbrizg, uporaba na lokaciji, skladiščenje za poznejšo uporabo, odprema metana na trg ali sežig na bakli niso bili mogoči, upravljavci, ki metan sežigajo na bakli, pa bi morali pristojnim organom predložiti dokaz, da niso bili mogoči ponovni vbrizg, uporaba na lokaciji, skladiščenje za poznejšo uporabo ali odprema metana na trg.

(45)

Upravljavci bi morali pristojne organe nemudoma obvestiti o večjih dogodkih izpuščanja in dogodkih sežiga na bakli ter navedenim organom vsako leto predložiti izčrpnejša poročila o vseh tovrstnih dogodkih. Zagotoviti bi morali tudi, da so oprema in naprave za izpuščanje in sežig na bakli v skladu s standardi, določenimi v pravu Unije.

(46)

Emisije metana iz neaktivnih vrtin, začasno zamašenih vrtin ter trajno zamašenih in opuščenih vrtin predstavljajo tveganje za zdravje, varnost in okolje. Zato bi morale še vedno veljati obveznosti spremljanja, vključno s količinsko opredelitvijo in, kadar taka oprema za nadzor tlaka obstaja, nadzorom tlaka, ter poročanja, pri čemer bi bilo treba te vrtine in lokacije vrtin trajno zamašiti, rekultivirati in sanirati, kot je ustrezno. V takih primerih bi morale imeti države članice prevladujočo vlogo, zlasti pri pripravi evidenc ter, kadar ni mogoče ugotoviti odgovorne strani, pri poročanju o emisijah metana in pripravi načrtov za ublažitev z jasnimi roki.

(47)

V primeru trajno zamašenih in opuščenih vrtin bi bilo treba za vse vrtine, ki so bile trajno zamašene in opuščene v 30 letih pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, na datum začetka veljavnosti te uredbe ali po njem, predložiti ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje, da ni emisij metana, kadar je taka dokumentacija na voljo, pa tudi za vrtine, ki so bile trajno zamašene in opuščene več kot 30 let pred datumom začetka veljavnosti te uredbe. Taka dokumentacija bi morala vključevati vsaj količinsko opredelitev na podlagi emisijskega faktorja ali vzorcev ali zanesljive dokaze o trajni podpovršinski izolaciji v skladu s standardom ISO 16530-1:2017, tj. veljavnim mednarodnim standardom o neoporečnosti vrtine za industriji nafte in zemeljskega plina.

(48)

Kadar pristojni organi prejmejo zanesljive dokaze o znatnih količinah emisij metana v neaktivni vrtini na morju, začasno zamašeni vrtini oziroma trajno zamašeni in opuščeni vrtini, kar je potrdila neodvisna tretja stran, bi se morali v zvezi s to vrtino odločiti o uporabi obveznosti za začasno zamašene vrtine.

(49)

Število neaktivnih vrtin, začasno zamašenih vrtin ter trajno zamašenih in opuščenih vrtin se od ozemlja ene do druge države članice močno razlikuje, pri čemer so take vrtine na ozemlju nekaterih držav članic zelo številčne. Takim državam članicam bi bilo treba dovoliti, da uporabijo postopnejši pristop k izpolnjevanju obveznosti glede priprave evidence teh vrtin, da se zagotovi sorazmernost stroškov in upravnega bremena, povezanih s to evidenco.

(50)

Ker je verjetnost, da bi uhajanje metana iz vrtin na morju doseglo površje, odvisna od več dejavnikov in se običajno zmanjšuje z globino vode ter ker se viri, potrebni za izvajanje raziskav in posegov v vrtinah na morju, povečujejo z večanjem globine vode in oddaljenosti od obale, bi bilo treba razmisliti o izvzetjih iz nekaterih obveznosti na podlagi te uredbe za tiste vrtine na morju, ki so na večji globini vode, če je mogoče zagotoviti trdne dokaze, da bo vpliv morebitnih emisij metana iz teh vrtin na podnebje zelo verjetno zanemarljiv.

(51)

Podatki iz evidence Unije o toplogrednih plinih kažejo, da so emisije metana iz premogovnikov največji posamezni vir emisij metana v energetskem sektorju Unije. Leta 2019 so neposredne emisije iz sektorja premogovništva predstavljale 31 % vseh emisij metana, kar je skoraj enako deležu neposrednih emisij metana iz nafte in fosilnega plina skupaj, in sicer 33 %.

(52)

Na ravni Unije trenutno ni posebne zakonodaje, ki bi omejevala emisije metana iz premogovništva, kljub razpoložljivosti širokega nabora blažitvenih tehnologij. Niti na ravni Unije niti na mednarodni ravni ni standardov spremljanja, poročanja in preverjanja v zvezi s premogom. V Uniji je poročanje o emisijah metana iz premogovništva del poročanja držav članic o emisijah toplogrednih plinov. Podatki iz podzemnih premogovnikov so vključeni tudi v Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal, vzpostavljen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 (14).

(53)

Nedavne študije kažejo, da so emisije metana povezane predvsem s podzemnimi rudarskimi dejavnostmi v aktivnih, zaprtih in opuščenih premogovnikih. V aktivnih podzemnih premogovnikih se koncentracija metana v zraku stalno nadzoruje, saj pomeni nevarnost za zdravje in varnost. V podzemnih premogovnikih se velika večina emisij metana pojavi prek prezračevalnih sistemov in sistemov za odvajanje ali razplinjevanje, ki sta glavna načina za znižanje koncentracij metana v zračnih rovih premogovnika.

(54)

Ko je proizvodnja prenehala in je premogovnik zaprt ali opuščen, se iz njega še naprej sprošča metan, imenovan „metan iz opuščenega rudnika“. Take emisije metana se običajno pojavljajo pri natančno opredeljenih točkovnih virih, kot so prezračevalni jaški ali ventili za regulacijo tlaka. Z večjimi podnebnimi ambicijami in preusmeritvijo proizvodnje energije na ogljično manj intenzivne vire energije se bodo emisije metana iz opuščenih rudnikov v Uniji verjetno povečale. Ocenjuje se, da se celo deset let po prenehanju rudarjenja metan iz nepoplavljenih premogovnikov še naprej sprošča na ravneh, ki dosegajo približno 40 % ravni, zabeleženih ob zaprtju. Poleg tega je obravnava metana iz opuščenih rudnikov še vedno razdrobljena zaradi različnih lastniških pravic in obveznosti ter pravic in obveznosti v zvezi z izkoriščanjem v Uniji. Države članice bi zato morale pripraviti evidence zaprtih podzemnih premogovnikov in opuščenih podzemnih premogovnikov, ki so prenehali obratovati po 3. avgustu 1954, od opredeljene odgovorne strani pa bi bilo treba zahtevati, da namesti naprave za merjenje emisij metana.

(55)

Iz aktivnih površinskih premogovnikov v Uniji, v katerih se pridobiva lignit, se izpušča manj metana kot iz podzemnih premogovnikov. Premogovniki lignita v Uniji so pretežno dnevni površinski premogovniki, z izjemo enega podzemnega premogovnika lignita v eni državi članici. Glede na evidenco Unije o toplogrednih plinih se je iz aktivnih površinskih premogovnikov leta 2019 izpustilo 166 kiloton metana v primerjavi z 828 kilotonami metana iz podzemnih premogovnikov. Merjenje emisij metana iz površinskih premogovnikov je zahtevno zaradi narave metana, da se razprši po širokem območju. Zato se kljub razpoložljivosti ustrezne tehnologije emisije metana iz površinskih premogovnikov redko merijo. Emisije metana iz površinskih premogovnikov je mogoče določiti z uporabo za bazen specifičnih premogovnih emisijskih faktorjev, z večjo natančnostjo pa z uporabo za rudnik ali nahajališče specifičnih emisijskih faktorjev, saj imajo premogovniški bazeni ležišča z različno metansko kapaciteto. Emisijske faktorje je mogoče izpeljati iz merjenja vsebnosti plina v plasteh, ki se vzorčijo iz jeder raziskovalnih vrtin. Upravljavci rudnikov bi zato morali količinsko opredeliti emisije metana v površinskih premogovnikih z uporabo takih emisijskih faktorjev.

(56)

Emisije metana iz popolnoma poplavljenih podzemnih premogovnikov se sčasoma običajno znatno zmanjšajo, saj se hidrogeološke razmere po zaprtju premogovnika in zaključku postopka poplavljanja stabilizirajo. Zato bi moralo biti mogoče take premogovnike izvzeti iz obveznosti količinske opredelitve, kadar je to ustrezno utemeljeno.

(57)

Upravljavci rudnikov bi morali stalno izvajati meritev in količinsko opredelitev emisij metana iz prezračevalnih jaškov v podzemnih premogovnikih, pa tudi stalno meritev izpuščenega in na bakli sežganega metana v odvajalnih postajah. Za površinske premogovnike bi morali uporabljati specifične emisijske faktorje. Te podatke bi morali sporočiti pristojnim organom.

(58)

Ublažitev emisij metana je mogoče najbolje doseči v aktivnih in zaprtih podzemnih premogovnikih ali opuščenih podzemnih premogovnikih. Učinkovita ublažitev emisij metana iz aktivnih površinskih premogovnikov in zaprtih ali opuščenih površinskih premogovnikov je zaradi tehnologije trenutno omejena. Vendar pa bi bilo treba v podporo raziskavam in razvoju tehnologij za ublažitev teh emisij metana v prihodnosti zagotoviti učinkovito in podrobno spremljanje obsega teh emisij metana, poročanje o njih in njihovo preverjanje.

(59)

Aktivni podzemni premogovniki so bodisi rudniki termalnega premoga bodisi rudniki koksnega premoga. Termalni premog se uporablja predvsem kot vir energije, koksni premog pa kot gorivo in kot reaktant v procesu proizvodnje jekla. Za rudnike termalnega premoga in rudnike koksnega premoga bi morala veljati obveznost glede merjenja emisij metana, poročanja o njih in njihovega preverjanja ter sprejetja ukrepov za ublažitev teh emisij. Blažitvene ukrepe bi bilo treba izvajati s postopnim opuščanjem izpuščanja in sežiga na bakli. Blažitveni ukrepi ne bi smeli povzročiti poslabšanja varnosti delavcev.

(60)

Za aktivne podzemne premogovnike bi bilo treba blažitvene ukrepe izvajati s postopnim opuščanjem naprav za sežig na bakli, pri katerih je raven vgrajene učinkovitosti uničenja in odstranitve manj kot 99-odstotna. Čeprav lahko poplavljanje zaprtih ali opuščenih podzemnih premogovnikov prepreči emisije metana, se ne izvaja sistematično in predstavlja okoljsko tveganje. V teh premogovnikih bi bilo treba postopno opustiti tudi naprave za sežig na bakli, pri katerih je raven vgrajene učinkovitosti uničenja in odstranitve manj kot 99-odstotna. Ker geološke omejitve in okoljski vidiki onemogočajo univerzalen pristop v zvezi z opuščenimi podzemnimi premogovniki, bi morale države članice pripraviti lastne načrte za ublažitev, pri čemer bi morale upoštevati te omejitve in tehnično izvedljivost ublažitve emisij metana iz opuščenega rudnika.

(61)

Za zmanjšanje emisij metana iz aktivnih premogovnikov bi bilo treba državam članicam dovoliti, da uvedejo sisteme spodbud za zmanjšanje emisij metana, za katere bi veljala pravila o državni pomoči, ki se uporabljajo. Ti sistemi bi lahko zlasti spodbujali naložbe v zajemanje metana in njegovo vbrizgavanje v omrežje ter zmanjšanje emisij metana iz prezračevalnih jaškov in iz sežiga na bakli. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da uvedejo namenske sisteme pristojbin in dajatev za spodbujanje naložb v zmanjšanje emisij metana, med drugim v okviru programov državne pomoči, namenjenih razgradnji zmogljivosti za proizvodnjo premoga, ob upoštevanju pravil o državni pomoči, ki se uporabljajo.

(62)

V zaprtih ali opuščenih premogovnikih bi bilo treba dovoliti uporabo obstoječih dobrih praks ublažitve za zmanjšanje emisij metana, kot so razvoj projektov za geotermalno shranjevanje in shranjevanje toplote v poplavljenih premogovnikih, uporaba vodne energije v nepoplavljenih premogovnikih, zajemanje emisij metana z razplinjevanjem, uporaba ustreznih varnostnih naprav za razplinjevanje, uporaba plina iz rudnika za proizvodnjo energije ali zajezitev rudniške vode in druge možne uporabe.

(63)

70 % porabe črnega premoga, 97 % porabe nafte in 90 % porabe fosilnega plina Unije je odvisnih od uvoza. Medtem ko je delež svetovnih antropogenih emisij metana izpuščenih v Evropi ocenjen na le približno 6 %, poraba fosilnih goriv in odvisnost od njihovega uvoza znatno prispevata k emisijam metana v Uniji.

(64)

Učinki globalnega segrevanja, ki jih povzročajo emisije metana, so čezmejni. Čeprav so nekatere tretje države proizvajalke energije iz fosilnih virov začele ukrepati na nacionalni ravni, da bi zmanjšale emisije metana v svojem energetskem sektorju, za številne proizvajalce iz tretjih držav in izvoznike na njihovem domačem trgu ne veljajo nobeni predpisi. Ti potrebujejo jasne spodbude za zmanjšanje svojih emisij metana. Pregledne informacije o emisijah metana, povezanih s proizvodnjo surove nafte, zemeljskega plina in premoga, danih na trg Unije, bi zato morale biti na voljo na trgih in za širšo javnost.

(65)

Trenutno je na voljo malo natančnih podatkov, sporočenih na stopnji 3 UNFCCC ali z uporabo enakovrednih metod, o mednarodnih emisijah metana. Številne tretje države izvoznice energije iz fosilnih virov sekretariatu UNFCCC še niso predložile popolnih podatkov iz evidenc. Poleg tega so na voljo dokazi o velikem povečanju emisij metana iz dejavnosti pridobivanja nafte in plina po vsem svetu v zadnjih 20 letih, in sicer s 65 na 80 milijonov ton na leto.

(66)

Kot je bilo napovedano v strategiji za metan, je Unija zavezana sodelovanju s svojimi energetskimi partnerji in drugimi ključnimi tretjimi državami uvoznicami in izvoznicami energije iz fosilnih virov za boj proti emisijam metana na svetovni ravni. Energetska diplomacija na področju emisij metana je že prinesla pomembne rezultate. Unija in Združene države Amerike so septembra 2021 napovedale svetovno zavezo za metan, ki se je začela izvajati na konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP 26) novembra 2021. Svetovna zaveza za metan predstavlja politično zavezo za sodelovanje, da bi do leta 2030 skupaj zmanjšali svetovne emisije metana za 30 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2020 in sprejeli celovite nacionalne ukrepe za dosego tega cilja. Vključuje tudi zavezo o prehodu na uporabo najboljših razpoložljivih metodologij evidentiranja za količinsko opredelitev emisij metana. Več kot 100 držav, ki ustvarijo skoraj polovico svetovnih antropogenih emisij metana, se je že pridružilo svetovni zavezi za metan.

(67)

Mednarodna opazovalnica emisij metana ima pomembno vlogo pri povečanju preglednosti glede svetovnih emisij metana v energetskem sektorju, Komisija pa bi morala z njo še naprej sodelovati.

(68)

Unija hkrati z nadaljevanjem svojih diplomatskih prizadevanj za izpolnitev globalnih zavez za znatno zmanjšanje emisij metana še naprej spodbuja vsa prizadevanja, povezana z znatnim zmanjšanjem teh emisij na svetovni ravni, zlasti v tretjih državah, ki Uniji dobavljajo energijo iz fosilnih virov.

(69)

Zato bi bilo treba od uvoznikov surove nafte, zemeljskega plina in premoga v Unijo zahtevati, da ustreznim pristojnim organom zagotovijo informacije o ukrepih v zvezi z merjenjem emisij metana, poročanjem o njih, njihovim preverjanjem in njihovo blažitvijo, ki jih izvajajo izvozniki v Unijo in proizvajalci iz tretjih držav, zlasti o uporabi regulativnih ali prostovoljnih ukrepov za nadzor emisij metana proizvajalcev iz tretjih držav, ki dobavljajo surovo nafto, zemeljski plin ali premog, kot so raziskave LDAR ali ukrepi za nadzor in omejevanje dogodkov izpuščanja in dogodkov sežiga na bakli. Ravni merjenja in poročanja, določene v zahtevah po informacijah, ki se uporabljajo za uvoznike, bi morale ustrezati ravnem, ki se uporabljajo za upravljavce iz Unije. Poleg tega obveznost uvoznikov, da zagotovijo informacije o ukrepih, sprejetih v zvezi z nadzorom emisij metana, ne bi smela biti bolj obremenjujoča kot ustrezna obveznost za upravljavce iz Unije. Države članice bi morale informacije o teh ukrepih sporočiti Komisiji. Na podlagi teh informacij bi morala Unija vzpostaviti in upravljati podatkovno zbirko za preglednost nad metanom, ki bi med drugim vsebovala informacije, ki jih sporočajo podjetja Unije ter uvozniki surove nafte, zemeljskega plina in premoga. Taka podatkovna zbirka bi se uporabljala kot vir informacij za odločitve o nakupu, ki jih sprejmejo uvozniki surove nafte, zemeljskega plina in premoga, ter za druge deležnike in javnost. Poleg podatkovne zbirke za preglednost nad metanom bi morala Komisija razviti profile učinkovitosti za metan, ki bi vsebovali podatke o emisijah metana v zvezi s surovo nafto, zemeljskim plinom in premogom, danimi na trg Unije. Ti profili bi morali vključevati tudi oceno prizadevanj proizvajalcev Unije, uvoznikov in proizvajalcev iz tretjih držav ter izvoznikov energije iz fosilnih virov v Unijo za merjenje njihovih emisij metana in poročanje o njih, pa tudi za njihovo zmanjšanje. Ti profili bi morali nadalje vključevati informacije o regulativnih ukrepih v zvezi z merjenjem, poročanjem, preverjanjem in ublažitvijo, ki jih sprejmejo tretje države, v katerih se proizvajajo surova nafta, zemeljski plin in premog.

(70)

Poleg tega bi morala Komisija vzpostaviti globalno orodje za spremljanje metana, ki bi zagotavljalo informacije o pojavu, obsegu in lokaciji dogodkov z visokimi emisijami metana iz virov energije, pa tudi mehanizem za hitro odzivanje na dogodke z izredno velikimi emisijami, ki se zgodijo v Uniji ali zunaj nje. V zvezi s tem bi morala Komisija upoštevati vse ustrezno utemeljene informacije, ki jih prejme od držav članic ali tretjih strani o dogodkih z izredno velikimi emisijami. Države članice bi bilo treba spodbujati k izmenjavi takih informacij s Komisijo. Ta orodja bi morala dodatno spodbuditi dejanske in dokazljive rezultate, ki jih podjetja v Uniji in ti, ki Uniji dobavljajo energijo iz fosilnih virov, dosegajo pri izvajanju ukrepov za reguliranje emisij metana in učinkovitih blažitvenih ukrepov. Omogočiti bi bilo treba, da ta orodja temeljijo na obstoječih mednarodnih orodjih ali okvirih, združevati pa bi morala podatke več certificiranih ponudnikov podatkov in storitev, vključno s komponento Copernicus v okviru Vesoljskega programa Unije, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta (15), in Mednarodno opazovalnico emisij metana. Zagotavljati bi morala informacije za namene dvostranskih dialogov Komisije z zadevnimi tretjimi državami glede politik in ukrepov v zvezi z emisijami metana.

(71)

Podatkovna zbirka za preglednost nad metanom, profili učinkovitosti za metan, globalno orodje za spremljanje metana in mehanizem za hitro odzivanje bi morali skupaj prispevati k večji preglednosti za kupce v Uniji, kar bi jim omogočilo sprejemanje informiranih odločitev glede nabave in izboljšalo možnost širše uporabe rešitev za ublažitev emisij metana po vsem svetu. Poleg tega naj bi z navedenimi instrumenti dodatno spodbujali podjetja iz tretjih držav, da uporabljajo mednarodne standarde za merjenje emisij metana in poročanje o njih, na primer tiste, sprejete v okviru OGMP 2.0, ali sprejmejo ukrepe za učinkovito merjenje ter za poročanje in ublažitev, in omogočijo preverjanje.

(72)

Nove pogodbe, ki jih uvozniki iz Unije sklenejo za dobavo surove nafte, zemeljskega plina ali premoga, bi morale okrepiti uporabo pravil za spremljanje emisij metana, poročanje o njih in njihovo preverjanje, enakovrednih tistim iz te uredbe, v tretjih državah. Vzpostaviti bi bilo treba pravila, ki bi dobaviteljem iz tretjih držav in uvoznikom iz Unije omogočila, da dokažejo enakovrednost takih ukrepov z zahtevami iz te uredbe v zvezi s surovo nafto, zemeljskim plinom ali premogom, uvoženimi v Unijo. Medtem ko klavzul v zvezi s tem ni mogoče uveljaviti v primeru obstoječih pogodb, jih je mogoče vključiti v nove pogodbe ali v obstoječe pogodbe, ki so v postopku podaljšanja, tudi samodejnega. V zvezi s tem bi bile vzorčne klavzule, ki jih priporoča Komisija, koristne za podjetja.

(73)

Omogočiti bi bilo treba, da se enakovrednost spremljanja emisij metana, poročanja o njih in njihovega preverjanja doseže ne le z ukrepi, ki jih uporabljajo posamezna podjetja, temveč tudi na ravni tretjih držav, in sicer z vzpostavljenimi pravnimi okviri, ki urejajo tako spremljanje, poročanje in preverjanje. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da določi zahteve glede dokazov, ki jih morajo v zvezi s tem predložiti tretje države, pri čemer mora dejavno sodelovati z vsemi tretjimi državami izvoznicami ter ustrezno upoštevati morebitne različne okoliščine v teh tretjih državah in obveznosti Unije na podlagi mednarodnega prava. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi pooblastilo za vzpostavitev in preklic enakovrednosti za posamezne tretje države, kadar je to ustrezno.

(74)

Treba bi bilo predvideti instrumente, vključno z dialogi o dogodkih, ki povzročajo izredno velike emisije, sklepi o enakovrednosti na področju spremljanja, poročanja in preverjanja ter sprejetjem okvirov sodelovanja, da se zagotovi ustrezno izvajanje obveznosti uvoznikov ter proizvajalcev ali izvoznikov s sedežem v tretjih državah, ki Uniji dobavljajo surovo nafto, zemeljski plin ali premog. Komisija bi morala imeti možnost, da predlaga instrumente za sodelovanje s tretjimi državami. Za sprejetje teh instrumentov bi morale po potrebi veljati ustrezne določbe Pogodb.

(75)

Komisija ne bi smela začeti dialoga s tretjimi državami o dogodkih, ki povzročajo izredno velike emisije, niti sprejemati sklepov o enakovrednosti in ne bi smela priporočiti začetka pogajanj za okvir sodelovanja, kadar bi se s tem ustvarilo tveganje za izogibanje omejevalnim ukrepom, sprejetim na podlagi člena 29 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ali člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), v zvezi z uvozom surove nafte, zemeljskega plina in premoga.

(76)

Ko bodo podatkovna zbirka za preglednost nad metanom, profili učinkovitosti za metan, globalno orodje za spremljanje metana in mehanizem za hitro odzivanje vzpostavljeni, bi morala Komisija določiti metodologijo za izračun intenzivnosti metana pri proizvodnji surove nafte, zemeljskega plina in premoga. Ta metodologija bi morala biti javno dostopna. Komisija bi morala na tej podlagi oceniti morebitni učinek različnih ravni najvišjih vrednosti intenzivnosti metana na zanesljivost oskrbe z energijo in konkurenčnost gospodarstva Unije.

(77)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za določitev obveznih najvišjih vrednosti intenzivnosti metana in razredov, povezanih s proizvodnjo surove nafte, zemeljskega plina in premoga, danih na trg Unije, na podlagi metodologije za izračun intenzivnosti metana pri proizvodnji surove nafte, zemeljskega plina in premoga ter ocene morebitnega učinka določitve najvišjih vrednosti intenzivnosti metana. Te vrednosti bi bilo treba določiti na ravneh, ki spodbujajo zmanjšanje svetovnih emisij metana, hkrati pa ohranjajo zanesljivost oskrbe z energijo na ravni Unije in nacionalni ravni, zagotavljajo nediskriminatorno obravnavo in varujejo konkurenčnost gospodarstva Unije.

(78)

Za zagotovitev usklajenega izvajanja te uredbe in vzpostavitev skupnega tehničnega okvirja za vse akterje v sektorjih nafte, plina in premoga bi morala Komisija v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (16) razmisliti o tem, da bi od ustreznih evropskih organizacij za standardizacijo zahtevala, da pripravijo harmonizirane standarde za merjenje in količinsko opredelitev emisij metana v sektorjih nafte, plina in premoga, za raziskave LDAR ter za opremo za izpuščanje in sežig na bakli. Ti standardi bi morali postati obvezni za namene uporabe te uredbe, da se zagotovi usklajen pristop med upravljavci, podjetji in upravljavci rudnikov ter tistimi, ki so vključeni v zagotavljanje skladnosti s to uredbo, zlasti Komisijo, pristojnimi organi in preveritelji. Kadar harmoniziranih standardov ni mogoče predložiti ali ne zagotavljajo skladnosti z zahtevami iz te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejetje tehničnih predpisov, ki bi zajemali potrebne zahteve. Do datuma začetka uporabe takih standardov ali tehničnih predpisov bi morali upravljavci, podjetja in upravljavci rudnikov upoštevati najnovejše industrijske prakse in najboljše razpoložljive tehnologije.

(79)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Obstajati bi morala možnost, da te kazni vključujejo globe in periodične denarne kazni. Da bi imele navedene kazni pomemben odvračilni učinek, bi morale biti ustrezne glede na vrsto kršitve, gospodarsko korist, pridobljeno s kršitvijo, ter vrsto in resnost okoljske škode in vpliva na varnost in zdravje ljudi. Pri izreku kazni bi morali pristojni organi ustrezno upoštevati naravo, težo in trajanje zadevne kršitve. Kazni bi bilo treba naložiti na nediskriminatoren način ter v skladu s pravom Unije, mednarodnim in nacionalnim pravom. Uporabljati bi bilo treba veljavna procesna jamstva in spoštovati načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(80)

Zaradi doslednosti bi bilo treba določiti seznam vrst kršitev, za katere bi bilo treba uvesti kazni. Poleg tega bi bilo za spodbujanje dosledne uporabe kazni v državah članicah treba določiti skupna neizčrpna in okvirna merila za uporabo kazni. Odvračilni učinek kazni bi bilo treba okrepiti z zagotovitvijo možnosti objave informacij v zvezi s kaznimi, ki jih naložijo države članice, na podlagi Uredb (EU) 2016/679 (17) in (EU) 2018/1725 (18) Evropskega parlamenta in Sveta, kadar so kazni naložene fizičnim osebam.

(81)

Zaradi določb, ki zahtevajo, da se naložbe reguliranih subjektov upoštevajo pri določanju tarif, bi bilo treba Uredbo (EU) 2019/942 Evropskega parlamenta in Sveta (19) spremeniti tako, da se Agenciji Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) dodeli naloga, da da na voljo sklop kazalnikov in referenčnih vrednosti za primerjavo stroškov naložb na enoto, povezanih z merjenjem, količinsko opredelitvijo in spremljanjem emisij metana, poročanjem o njih ter njihovim preverjanjem in zmanjševanjem, za primerljive projekte.

(82)

Za opredelitev elementov postopnega opuščanja izpuščanja in sežiga na bakli v rudnikih koksnega premoga bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te uredbe z določitvijo omejitev za izpuščanje metana iz prezračevalnih jaškov za rudnike koksnega premoga. Poleg tega bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te uredbe s spreminjanjem ali dopolnitvijo informacij, ki jih morajo zagotoviti uvozniki, da bi se lahko od njih zahtevale dodatne informacije, če je to potrebno. Poleg tega bi bilo treba za določitev metodologije za izračun intenzivnosti metana povezane s surovo nafto, zemeljskim plinom in premogom, danimi na trg Unije, na ravni proizvajalca ter za določitev ustreznih najvišjih vrednosti in razredov intenzivnosti metana na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te uredbe. Za zagotovitev usklajenega izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti tudi pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te uredbe s sprejetjem harmoniziranih standardov in tehničnih predpisov. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (20). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(83)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da v skladu s členom 291 PDEU sprejme podrobna pravila v zvezi s predlogami za poročanje o emisijah metana, najnižjimi mejami zaznavanja in tehnikami odkrivanja za naprave za odkrivanje ter pragovi, ki se uporabljajo za prvi korak raziskav LDAR, pa tudi v zvezi s postopkom, zahtevami in posameznimi sklepi v zvezi z enakovrednostjo ukrepov za spremljanje, poročanje in preverjanje v tretjih državah. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(84)

Komisija bi morala spremljati in pregledovati uporabo te uredbe ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo. V tem poročilu bi bilo treba oceniti zlasti uspešnost in učinkovitost te uredbe, doseženo raven zmanjšanja emisij metana in ali so potrebni dodatni ali alternativni ukrepi. V tem poročilu bi bilo treba upoštevati ustrezno zakonodajo Unije na povezanih področjih. Glede na ugotovitve iz navedenega poročila in v okviru pregleda te uredbe lahko Komisija razmisli o predložitvi zakonodajnih predlogov, kadar je primerno.

(85)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitve pravil za natančno merjenje, količinsko opredelitev in spremljanje emisij metana v energetskem sektorju v Uniji, poročanje o njih in njihovo preverjanje ter za zmanjšanje teh emisij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –