UREDBA (EU) 2021/784 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. aprila 2021 o obravnavanju razširjanja terorističnih spletnih vsebin (Besedilo velja za EGP)

(1)

Cilj te uredbe je zagotoviti nemoteno delovanje digitalnega enotnega trga v odprti in demokratični družbi z obravnavanjem zlorabe storitev gostovanja v teroristične namene in prispevanjem k javni varnosti po vsej Uniji. Delovanje digitalnega enotnega trga bi bilo treba izboljšati z okrepitvijo pravne varnosti za ponudnike storitev gostovanja in povečanja zaupanja uporabnikov v spletno okolje ter z izboljšanjem zaščitnih ukrepov za svobodo izražanja, vključno s svobodo sprejemanja in širjenja vesti ali idej v odprti in demokratični družbi, ter svobodo in pluralizem medijev.

(2)

Regulativne ukrepe za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin bi morale dopolnjevati strategije držav članic za obravnavanje terorizma, vključno s krepitvijo medijske pismenosti in kritičnega mišljenja, razvojem alternativnih in protipropagandnih sporočil, ter druge pobude za zmanjšanje vpliva terorističnih spletnih vsebin in izpostavljenosti tem vsebinam, pa tudi naložbe v socialno delo, pobude za deradikalizacijo in sodelovanje s prizadetimi skupnostmi, s čimer bi trajno preprečevali radikalizacijo v družbi.

(3)

Obravnavanje terorističnih spletnih vsebin, kar je del širše problematike nezakonitih spletnih vsebin, zahteva kombinacijo zakonodajnih, nezakonodajnih in prostovoljnih ukrepov, ki temeljijo na sodelovanju med organi in ponudniki storitev gostovanja, na način, ki v popolnosti spoštuje temeljne pravice.

(4)

Ponudniki storitev gostovanja, ki so dejavni na internetu, imajo ključno vlogo v digitalnem gospodarstvu, saj povezujejo podjetja in državljane ter omogočajo javno razpravo in razširjanje ter sprejemanje vesti, mnenj in idej, s čimer pomembno prispevajo k inovacijam, gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Vendar storitve ponudnikov storitev gostovanja včasih zlorabijo tretje osebe za namene izvajanja nezakonitih dejavnosti na spletu. Posebej zaskrbljujoče je, ko te storitve zlorabijo teroristične skupine in njihovi podporniki za razširjanje terorističnih vsebin na spletu z namenom širjenja sporočil, radikalizacije in novačenja privržencev ter spodbujanja in usmerjanja terorističnih dejavnosti.

(5)

Čeprav niso edini dejavnik, so se teroristične spletne vsebine izkazale za enega pobudnikov radikalizacije posameznikov, ki lahko vodi k terorističnim dejanjem, ter imajo zato resne negativne posledice za uporabnike, državljane in širšo družbo, pa tudi ponudnike spletnih storitev, ki gostijo takšne vsebine, saj zmanjšujejo zaupanje njihovih uporabnikov in škodujejo njihovim poslovnim modelom. Glede na osrednjo vlogo ponudnikov storitev gostovanja ter tehnološka sredstva in zmogljivosti, povezane s storitvami, ki jih zagotavljajo, imajo ti ponudniki posebno družbeno odgovornost, da svoje storitve zaščitijo pred zlorabo s strani teroristov ter prispevajo k obravnavanju razširjanja terorističnih vsebin v okviru svojih spletnih storitev, ob upoštevanju temeljnega pomena svobode izražanja, vključno s svobodo sprejemanja in širjenja vesti ali idej v odprti in demokratični družbi.

(6)

Prizadevanja na ravni Unije za boj proti terorističnim spletnim vsebinam, ki so se začela leta 2015 s prostovoljnim sodelovanjem med državami članicami in ponudniki storitev gostovanja. Ta prizadevanja je treba dopolniti z jasnim zakonodajnim okvirom, da bi se dodatno zmanjšala dostopnost terorističnih spletnih vsebin in ustrezno obravnaval hitro razvijajoč se problem. Ta zakonodajni okvir naj bi nadgradil prostovoljna prizadevanja, ki so bila okrepljena s Priporočilom Komisije (EU) 2018/334 (3), okvir pa je odgovor na pozive Evropskega parlamenta k zaostritvi ukrepov za obravnavanje nezakonitih in škodljivih spletnih vsebin v skladu s horizontalnim okvirom, vzpostavljenim z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), ter pozive Evropskega sveta k izboljšanju odkrivanja in odstranjevanja spletnih vsebin, ki napeljuje k terorističnim dejanjem.

(7)

Ta uredba ne bi smela vplivati na uporabo Direktive 2000/31/ES. Zlasti kakršni koli ukrepi, ki jih ponudnik storitev gostovanja sprejme v skladu s to uredbo, vključno s katerimi koli posebnimi ukrepi, sami po sebi ne bi smeli voditi k temu, da ponudnik storitev gostovanja ne bi več mogel uveljavljati izjeme od odgovornosti iz navedene direktive. Poleg tega ta uredba ne vpliva na pooblastila nacionalnih organov in sodišč, da ugotovijo odgovornost ponudnikov storitev gostovanja v posebnih primerih, v katerih niso izpolnjeni pogoji iz navedene direktive za izjemo od odgovornosti.

(8)

V primeru neskladja med to uredbo in Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) glede določb, ki urejajo avdiovizualne medijske storitve, kot so opredeljene v točki (a) člena 1(1) navedene direktive, bi morala prevladati Direktiva 2010/13/EU. To ne bi smelo vplivati na obveznosti iz te uredbe, zlasti kar zadeva ponudnike platforme za izmenjavo videov.

(9)

Ta uredba bi morala določiti pravila za obravnavanje zlorabe storitev gostovanja za razširjanje terorističnih spletnih vsebin, da bi se zagotovilo nemoteno delovanje notranjega trga. Ta pravila bi morala v celoti spoštovati temeljne pravice, ki so varovane v Uniji, in zlasti pravice, ki jih zagotavlja Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(10)

Namen te uredbe je prispevati k zaščiti javne varnosti ter obenem vzpostaviti ustrezne in zanesljive zaščitne ukrepe za zagotovitev varstva temeljnih pravic, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega življenja, varstva osebnih podatkov, svobode izražanja, vključno s svobodo prejemanja in širjenja informacij, svobodo gospodarske pobude ter učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega je prepovedana vsaka diskriminacija. Pristojni organi in ponudniki storitev gostovanja bi morali sprejeti le ukrepe, ki so potrebni, ustrezni in sorazmerni v demokratični družbi, pri tem pa upoštevati poseben pomen svobode izražanja in obveščanja ter svobode in pluralizma medijev, ki so bistveni temelji pluralne in demokratične družbe ter vrednote, na katerih temelji Unija. Ob upoštevanju osrednje vloge ponudnikov storitev gostovanja pri omogočanju javne razprave ter širjenja in sprejemanja dejstev, mnenj in idej v skladu s pravom bi morali biti ukrepi, ki vplivajo na svobodo izražanja in obveščanja, strogo ciljno usmerjeni, da bi obravnavali razširjanje terorističnih spletnih vsebin, ob tem pa bi vplivali na pravico do zakonitega sprejemanja in širjenja vesti. Učinkoviti spletni ukrepi za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin in varstvo svobode izražanja in obveščanja sta cilja, ki se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta in medsebojno krepita.

(11)

Da bi se zagotovila jasnost glede ukrepov, ki bi jih morali sprejeti ponudniki storitev gostovanja in pristojni organi za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin, bi bilo treba v tej uredbi določiti opredelitev terorističnih vsebin za namene njihovega preprečevanja, ki bo skladna z opredelitvami ustreznih kaznivih dejanj iz Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Glede na to, da je treba obravnavati najbolj škodljivo teroristično propagando na spletu, bi morala ta opredelitev zajemati gradivo, s katerim se napeljuje ali nagovarja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj ali prispevanju k njim ali se nagovarja k udeležbi pri dejavnostih teroristične skupine ali se poveličujejo teroristične dejavnosti, vključno z gradivom, ki prikazuje teroristični napad. Opredelitev bi prav tako morala zajemati gradivo, ki vsebuje navodila za izdelavo ali uporabo eksplozivov, strelnega orožja ali drugega orožja oziroma zdravju škodljivih ali nevarnih snovi, pa tudi kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi, ter vsebine o drugih posebnih metodah ali tehnikah, vključno z izbiranjem ciljev, z namenom storitve terorističnih kaznivih dejanj ali prispevanju k njim. Takšno gradivo vključuje besedilo, slike, zvočne posnetke in videoposnetke, pa tudi neposredne prenose terorističnih kaznivih dejanj, kar povzroča nevarnost za storitev nadaljnjih tovrstnih kaznivih dejanj. Pristojni organi in ponudniki storitev gostovanja bi morali pri ocenjevanju, ali gradivo pomeni teroristično vsebino v smislu te uredbe, upoštevati dejavnike, kot so narava in ubeseditev izjav, okoliščine, v katerih so bile izjave dane, in njihovo sposobnost, da privedejo do škodljivih posledic za varnost in zaščito oseb. Pomemben dejavnik pri tej oceni bi moralo biti dejstvo, da je gradivo pripravila oseba, skupina ali subjekt, ki jo je Unija uvrstila na seznam oseb, skupin ali subjektov, vključenih v teroristična dejanja, in za katere veljajo omejevalni ukrepi, da je gradivo mogoče pripisati takšni osebi, skupini ali subjektu ali da je bilo gradivo razširjeno v njenem imenu.

(12)

Gradivo, ki se razširjajo za izobraževalne, novinarske, umetniške ali raziskovalne namene ali za namene ozaveščanja za preprečevanje terorističnih dejavnosti, se ne bi smele šteti za teroristične vsebine. Pri ugotavljanju, ali gradivo, ki jih zagotovi ponudnik vsebin, pomenijo „teroristično vsebino“, kot je opredeljena v tej uredbi, bi bilo treba upoštevati zlasti pravico svobode izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralizmom medijev ter svobodo umetnosti in znanosti. Zlasti v primerih, ko ima ponudnik vsebin uredniško odgovornost, bi bilo treba pri vsaki odločitvi o odstranitvi razširjenega gradiva upoštevati novinarske standarde, vzpostavljene s predpisi o tisku in medijih v skladu s pravom Unije, vključno z Listino. Prav tako se ne bi smelo šteti kot teroristična vsebina izražanje radikalnih, polemičnih ali kontroverznih stališč v javni razpravi o občutljivih političnih vprašanjih.

(13)

Da bi uspešno obravnavali razširjanje terorističnih spletnih vsebin in obenem zagotavljali spoštovanje zasebnega življenja posameznikov, bi se ta uredba morala uporabljati za ponudnike storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in v javnosti razširjajo informacije in gradivo, ki jih zagotovi uporabnik storitev, na njegovo zahtevo, tudi če je shranjevanje in razširjanje takih informacij in gradiva v javnosti zgolj tehnično, samodejno in pasivno. Pojem „shranjevanje“ bi bilo treba razumeti kot hrambo podatkov v spominu fizičnega ali virtualnega strežnika. Ponudniki storitev „izključnega prenosa“ ali „shranjevanja v predpomnilniku“ ter drugih storitev, ki se zagotavljajo na drugih ravneh internetne infrastrukture in ne vključujejo tovrstnega shranjevanja, kot so registri in registratorji ter ponudniki sistemov domenskih imen (DNS), plačilnih storitev ali storitev zaščite pred porazdeljeno zavrnitvijo storitve (DdoS), zato ne be smeli spadati na področje uporabe te uredbe.

(14)

Pojem „razširjanje v javnosti“ bi moral vključevati dajanje informacij na voljo potencialno neomejenemu številu oseb, kar pomeni, da so informacije enostavno dostopne uporabnikom na splošno, ne da bi bilo potrebno nadaljnje ukrepanje ponudnika vsebin, ne glede na to, ali te osebe dejansko dostopajo do zadevnih informacij. V skladu s tem bi bilo treba v primerih, ko dostop do informacij zahteva registracijo ali sprejem v skupino uporabnikov, šteti, da se informacije razširjajo v javnosti samo, kadar so uporabniki, ki želijo dostopati do informacij, samodejno registrirani ali sprejeti brez človeškega dejavnika pri odločanju ali izbiranju, komu dovoliti dostop. Medosebne komunikacijske storitve, kot so opredeljene v točki 5 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (7), kot so elektronska pošta ali storitve pošiljanja zasebnih sporočil, ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe. Informacije bi bilo treba šteti za shranjene in razširjane v javnosti v smislu te uredbe le, kadar se take dejavnosti izvajajo na neposredno zahtevo ponudnika vsebin. Zato ta uredba ne bi smela zajemati ponudnikov storitev, kot je infrastruktura v oblaku, ki se zagotavljajo na zahtevo drugih strani, ki niso ponudniki vsebin, in slednjim koristijo le posredno. Ta uredba bi morala zajemati ponudnike družbenih medijev, storitev izmenjave videoposnetkov, slik in zvočnih posnetkov ter storitev izmenjave datotek in drugih storitev v oblaku, kolikor se te storitve uporabljajo za dajanje shranjenih informacij na voljo javnosti na neposredno zahtevo ponudnika vsebin. Kadar ponudnik storitev gostovanja ponuja več storitev, bi se morala ta uredba uporabljati le za storitve, ki spadajo na njeno področje uporabe.

(15)

Teroristične vsebine se v javnosti pogosto razširjajo prek storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev gostovanja s sedežem v tretjih državah. Da bi zaščitili uporabnike v Uniji in zagotovili, da za vse ponudnike storitev gostovanja, ki poslujejo na digitalnem enotnem trgu, veljajo enake zahteve, bi se morala ta uredba uporabljati za vse ponudnike zadevnih storitev, ki se ponujajo v Uniji, ne glede na državo, v kateri imajo svoj glavni sedež. Šteti bi se moralo, da ponudnik storitev gostovanja ponuja storitve v Uniji če fizičnim ali pravnim osebam v eni ali več državah članicah omogoča uporabo svojih storitev in je močno povezan s to državo članico ali temi državami članicami.

(16)

Močna povezava z Unijo bi morala obstajati, če ima ponudnik storitev gostovanja sedež v Uniji, njegove storitve uporablja znatno število uporabnikov v eni ali več državah članicah ali so njegove dejavnosti ciljno usmerjene v eno ali več držav članic. Ciljno usmerjanje dejavnosti v eno ali več držav članic bi se moralo ugotoviti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin, vključno z dejavniki, kot je uporaba jezika ali denarne valute, ki se v zadevni državi članici na splošno uporablja, ali možnost naročila blaga ali storitev iz takšne države članice. O takšnem ciljnem usmerjanju je mogoče sklepati tudi iz razpoložljivosti aplikacije v zadevni nacionalni trgovini z aplikacijami, iz lokalnega oglaševanja ali oglaševanja v jeziku, ki se v zadevni državi članici na splošno uporablja, ali iz vzdrževanja odnosov s strankami, na primer z zagotavljanjem storitev za pomoč strankam v jeziku, ki se na splošno uporablja v navedeni državi članici. Za močno povezavo bi se moralo šteti tudi, kadar ponudnik storitev gostovanja usmerja svoje dejavnosti v eno ali več držav članic, kot je določeno v točki (c) člena 17(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Zgolj dostopnost spletnega mesta ponudnika storitev gostovanja, njegovega elektronskega naslova ali drugih kontaktnih podatkov v eni ali več državah članicah sama po sebi ne bi smela predstavljati močne povezave. Poleg tega zagotavljanje storitve zgolj zaradi upoštevanja prepovedi diskriminacije iz Uredbe (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ne bi smeli samo iz tega razloga šteti za močno povezavo z Unijo.

(17)

Postopek in obveznosti na podlagi odredb o odstranitvi, izdanih po sprejetju ocene pristojnih organov, ki od ponudnikov storitev gostovanja zahtevajo, da odstranijo teroristično vsebino ali onemogočijo dostop do nje, bi bilo treba uskladiti. Glede na hitrost, s katero se teroristične vsebine razširjajo prek spletnih storitev, bi bilo treba ponudnikom storitev gostovanja naložiti obveznost, da zagotovijo, da se teroristična vsebina, opredeljena v odredbi o odstranitvi, v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi odstrani ali da se onemogoči dostop do nje v vseh državah članicah. Razen v ustrezno utemeljenih nujnih primerih bi moral pristojni organ ponudniku storitev gostovanja sporočiti informacije o postopkih in veljavnih rokih vsaj 12 ur preden temu ponudniku storitev gostovanja izda prvo odredbo o odstranitvi. Ustrezno utemeljeni nujni primeri nastopijo, kadar bi odstranitev teroristične vsebine ali onemogočenje dostopa do nje, če bi bila opravljena pozneje kot eno uro po prejemu odredbe o odstranitvi, povzročila resno škodo, na primer kadar je neposredno ogroženo življenje ali telesna nedotakljivost osebe ali kadar takšna vsebina prikazuje dogodke, ki vodijo v ogrožanje življenja ali telesne nedotakljivosti. Pristojni organ bi moral določiti, ali primeri pomenijo nujne primere, in ustrezno utemelji svojo odločitev v odredbi o odstranitvi. Kadar ponudnik storitev gostovanja v eni uri po prejemu ne more izpolniti odredbe o odstranitvi zaradi višje sile ali ker to dejansko ni mogoče, vključno zaradi objektivno utemeljenih tehničnih ali operativnih razlogov, bi moral o tem čim prej obvestiti pristojnega organa izdajatelja, odredbo o odstranitvi pa izpolniti takoj, ko se situacija reši.

(18)

Odredba o odstranitvi bi morala vključevati obrazložitev, ki opredeljuje gradivo, ki naj se odstrani ali do katerega naj se onemogoči dostop kot teroristične vsebine, in zagotoviti dovolj informacij glede lokacije te vsebine z navedbo točnega URL in, kadar je to potrebno, morebitnih drugih dodatnih informacij, kot je posnetek zaslona strani z zadevno vsebino. Obrazložitev ponudniku storitev gostovanja in, nazadnje, ponudniku vsebin bi morala omogočiti učinkovito uveljavljanje svoje pravice do pravnega sredstva. Iz navedenih razlogov se ne bi smelo sklepati na razkritje občutljivih informacij, ki bi lahko ogrozile tekoče preiskave.

(19)

Pristojni organ bi moral odredbo o odstranitvi predložiti neposredno kontaktni točki, ki jo imenuje ali vzpostavi ponudnik storitev gostovanja za namene te uredbe z elektronskimi sredstvi, ki lahko ustvarijo pisni zapis na tak način, da ponudniku storitev gostovanja omogočijo ugotavljanje pristnosti odredbe, vključno s točnostjo datuma in časa pošiljanja in prejema odredbe, kot so varna elektronska pošta ali platforme ali drugi varni načini, vključno s tistimi, ki jih da na voljo ponudnik storitev gostovanja, v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. To zahtevo bi moralo biti mogoče izpolniti med drugim z uporabo kvalificiranih storitev elektronske priporočene dostave iz Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Kadar je glavni sedež ponudnika storitev gostovanja ali prebivališče ali sedež njegovega pravnega zastopnika v drugi državi članici kot je država članica pristojnega organa izdajatelja, bi bilo treba kopijo odredbe o ostranitvi sočasno predložiti pristojnemu organu te države članice.

(20)

Pristojni organ države članice, v kateri ima ponudnik storitev gostovanja glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež, bi moral imeti možnost, da pregleda odredbo o odstranitvi, ki so jo izdali pristojni organi iz druge države članice, da bi ugotovil, ali resno ali očitno krši to uredbo ali temeljne pravice, določene v Listini. Ponudnik vsebin in ponudnik storitev gostovanja bi morala imeti pravico, da od pristojnega organa v državi članici, v kateri ima ponudnik storitev gostovanja glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež, zahtevata tak pregled. Kadar se tak pregled zahteva, bi moral ta pristojni organ sprejeti odločitev o tem, ali odredba o odstranitvi vsebuje tovrstno kršitev. Kadar se v tej odločitvi ugotovi takšna kršitev, odredba o odstranitvi ne bi smela več imeti pravnih učinkov. Pregled bi bilo treba opraviti hitro, da se zagotovi čimprejšnja ponovna objava zmotno odstranjene ali onemogočene vsebine.

(21)

Ponudniki storitev gostovanja, katerih storitve so izpostavljene terorističnim vsebinam, bi morali v svoje pogoje, če jih določijo, vključiti določbe za obravnavanje zlorabe svojih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin v javnosti. Te določbe bi se morale uporabljati skrbno, pregledno, sorazmerno in nediskriminatorno.

(22)

Glede na obseg problema in hitrost, ki sta potrebna za učinkovito prepoznavanje in odstranjevanje terorističnih vsebin, so učinkoviti in sorazmerni posebni ukrepi bistven element obravnavanja terorističnih spletnih vsebin. Ponudniki storitev gostovanja, katerih storitve so izpostavljene terorističnim vsebinam, bi morali za zmanjšanje dostopnosti terorističnih vsebin v okviru svojih storitev sprejeti posebne ukrepe ob upoštevanju tveganj in ravni izpostavljenosti terorističnim vsebinam ter učinkov na pravice tretjih oseb in obveščanje, ki je v javnem interesu. Ponudniki storitev gostovanja bi morali določiti, katere ustrezne, učinkovite in sorazmerne posebne ukrepe bi bilo treba uvesti z namenom prepoznavanja in odstranjevanja terorističnih vsebin. Posebni ukrepi bi lahko vključevali ustrezne tehnične ali operativne ukrepe ali zmogljivosti, kot so kadrovska ali tehnična sredstva za prepoznavanje in hitro odstranjevanje terorističnih vsebin ali onemogočenje dostopa do njih, mehanizme, s katerimi lahko uporabniki prijavijo ali označijo domnevne teroristične vsebine, ali kateri koli drug ukrep, za katerega ponudnik storitev gostovanja meni, da je ustrezen in učinkovit za obravnavanje dajanja terorističnih vsebin na voljo v okviru njegovih storitev.

(23)

Pri uvajanju posebnih ukrepov bi morali ponudniki storitev gostovanja zagotoviti, da se ohranijo pravica uporabnikov do svobode izražanja in obveščanja ter svoboda in pluralizem medijev, kot so zaščiteni v okviru Listine. Ponudniki storitev gostovanja bi morali poleg izpolnjevanja zakonskih zahtev, vključno z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov, ravnati s potrebno skrbnostjo in uvesti zaščitne ukrepe, kadar je to primerno, vključno s človeškim nadzorom in preverjanjem, da se preprečijo kakršne koli nenamerne ali zmotne odločitve, ki bi privedle do odstranitve vsebin ali onemogočanja dostopa do vsebin, ki niso teroristične.

(24)

Ponudnik storitev gostovanja bi moral pristojnemu organu poročati o posebnih ukrepih, ki jih je uvedel, da bi lahko ta organ določil, ali so ukrepi učinkoviti in sorazmerni ter, če se uporabljajo avtomatizirana sredstva, ali ima ponudnik storitev gostovanja potrebne zmogljivosti za človeški nadzor in preverjanje. Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju učinkovitosti in sorazmernosti ukrepov upoštevati ustrezne parametre, vključno s številom odredb o odstranitvi, izdanih ponudniku storitev gostovanja, njegovo velikost in gospodarsko zmogljivost ter vpliv njegovih storitev na razširjanje terorističnih vsebin, na primer na podlagi števila uporabnikov v Uniji, pa tudi uvedene zaščitne ukrepe za obravnavanje zlorabe njegovih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin.

(25)

Kadar pristojni organ meni, da sprejeti posebni ukrepi ne zadoščajo za obravnavanje tveganja, bi moral imeti možnost, da zahteva sprejetje dodatnih ustreznih, učinkovitih in sorazmernih posebnih ukrepov. Zahteva za uvedbo takih dodatnih posebnih ukrepov ne bi smela privesti do splošne obveznosti za nadzor ali dejavno raziskovanje dejstev v smislu člena 15(1) Direktive 2000/31/ES, niti do obveznosti uporabe avtomatiziranih orodij. Vendar pa bi moralo biti mogoče, da ponudniki storitev gostovanja uporabijo avtomatizirana orodja, če menijo, da je to ustrezno in potrebno za učinkovito obravnavanje zlorabe njihovih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin.

(26)

Obveznost ponudnikov storitev gostovanja, da shranijo odstranjeno vsebino in s tem povezane podatke, bi morala biti določena za posebne namene in časovno omejena na potrebno obdobje. Zahtevo po shranjevanju je treba razširiti na povezane podatke, če bi se ti podatki sicer izgubili zaradi odstranitve zadevne teroristične vsebine. Povezani podatki lahko vključujejo podatke, kot so „podatki o naročnikih“, zlasti podatke, ki se nanašajo na identiteto ponudnika vsebin, pa tudi „podatke o dostopu“, vključno s podatki o datumu in času uporabe s strani ponudnika vsebin, in podatke o prijavi v storitev in odjavi iz nje, skupaj z naslovom IP, ki ga je ponudniku vsebin dodelil ponudnik internetnega dostopa.

(27)

Obveznost shranjevanja vsebine za postopke upravnega ali sodnega pregleda je potrebna in utemeljena, da se zagotovijo učinkovita pravna sredstva za ponudnike vsebin, katerih vsebina je bila odstranjena ali dostop do nje onemogočen, ter da se zagotovi ponovna objava navedene vsebine, odvisno od izida teh postopkov. Obveznost shranjevanja gradiva za namene preiskav ali pregona je upravičena in potrebna glede na morebitni prispevek gradiva k oviranju ali preprečevanju teroristične dejavnosti. Zato bi bilo treba tudi shranjevanje odstranjene teroristične vsebine za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj šteti za upravičeno. Teroristične vsebine in z njimi povezane podatke bi bilo treba shraniti le za obdobje, potrebno za to, da organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja omogoči, da preverijo te teroristične vsebine in se odločijo, ali bi bile potrebne za te namene. Za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj bi bilo treba shranjevanje podatkov omejiti na podatke, ki so verjetno povezani s terorističnimi kaznivimi dejanji in ki bi lahko zato prispevali k pregonu terorističnih kaznivih dejanj ali preprečevanju resnih tveganj za javno varnost. Kadar ponudniki storitev gostovanja odstranijo gradivo ali onemogočijo dostop do njega, zlasti s pomočjo lastnih posebnih ukrepov, bi morala pristojne organe nemudoma obvestiti o vsebini, ki vsebuje informacije, ki vključujejo neposredno grožnjo za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje.

(28)

Za zagotovitev sorazmernosti bi moralo biti obdobje shranjevanja omejeno na šest mesecev, da se ponudnikom vsebin omogoči dovolj časa za začetek postopka upravnega ali sodnega pregleda in da se organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja omogoči dostop do ustreznih podatkov za preiskovanje in pregon terorističnih kaznivih dejanj. Vendar bi moralo biti mogoče, da se to obdobje na zahtevo pristojnega organa ali sodišča podaljša kolikor je potrebno, če se ta postopek začne, vendar se v tem šestmesečnem obdobju ne zaključi. Trajanje obdobja shranjevanja bi moralo zadostovati, da lahko organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja shranijo potrebno gradivo v zvezi s preiskavami in pregoni, hkrati pa zagotovijo uravnoteženost s temeljnimi pravicami.

(29)

Ta uredba ne bi smela vplivati na postopkovna jamstva ali postopkovne preiskovalne ukrepe, povezane z dostopom do vsebine in povezanih podatkov, ki se hranijo za namene preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj, v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom.

(30)

Preglednost politik ponudnikov storitev gostovanja v zvezi s terorističnimi vsebinami je bistvenega pomena, da se poveča njihova odgovornost do uporabnikov in okrepi zaupanje državljanov v digitalni enotni trg. Ponudniki storitev gostovanja, ki so v določenem koledarskem letu na podlagi te uredbe sprejeli ali so morali sprejeti ukrepe, bi morali dati javnosti na voljo letna poročila o preglednosti, ki vsebujejo informacije o ukrepih, sprejetih v zvezi s prepoznavanjem in odstranjevanjem terorističnih vsebin.

(31)

Pristojni organi bi morali objaviti letna poročila o preglednosti, ki vsebujejo informacije o številu odredb o odstranitvi, številu primerov, kjer odredba ni bila izvršena, in številu odločitev v zvezi s posebnimi ukrepi, številu primerov, ki so predmet postopka upravnega ali sodnega pregleda, in številu odločitev o naložitvi kazni.

(32)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je določena v členu 19 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 47 Listine. Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnim nacionalnim sodiščem zoper kateri koli ukrep, sprejet na podlagi te uredbe, ki lahko negativno vpliva na pravice te osebe. Ta pravica bi morala vključevati zlasti možnost, da ponudniki storitev gostovanja in ponudniki vsebin učinkovito izpodbijajo odredbe o odstranitvi ali morebitne odločitve, sprejete na podlagi pregleda odredb o odstranitvi v skladu s to uredbo, pred sodiščem države članice, katere pristojni organ je izdal odredbo o odstranitvi ali sprejel odločitev, ter da ponudniki storitev gostovanja učinkovito izpodbijajo odločitev v zvezi s posebnimi ukrepi ali kaznimi pred sodiščem države članice, katere pristojni organ je sprejel navedeno odločitev.

(33)

Pritožbeni postopki so potreben zaščitni ukrep pred zmotno odstranitvijo spletne vsebine ali onemogočanjem dostopa do nje, kadar je taka vsebina zaščitena na podlagi svobode izražanja in obveščanja. Ponudniki storitev gostovanja bi zato morali vzpostaviti uporabniku prijazne pritožbene mehanizme in zagotoviti, da se pritožbe obravnavajo hitro in popolnoma pregledno v odnosu do ponudnika vsebin. Zahteva, da mora ponudnik storitev gostovanja ponovno objaviti vsebino, ki je bila zmotno odstranjena ali do katere je bil zmotno onemogočen dostop, ne bi smelo vplivati na možnost, da ponudnik storitev gostovanja uveljavi svoje lastne pogoje.

(34)

Učinkovito pravno varstvo v skladu s členom 19 PEU in členom 47 Listine zahteva, da morajo imeti ponudniki vsebin možnost, da preverijo razloge, zaradi katerih je bila vsebina, ki jo ponujajo, odstranjena ali je bil onemogočen dostop do nje. V ta namen bi moral dati ponudnik storitev gostovanja ponudniku vsebin na voljo informacije za izpodbijanje odstranitve ali onemogočanja dostopa. Odvisno od okoliščin lahko ponudniki storitev gostovanja vsebino, ki je bila odstranjena ali do katere je bil onemogočen dostop nadomestijo s sporočilom, da je bila vsebina odstranjena ali dostop do nje onemogočen v skladu s to uredbo. Dodatne informacije o razlogih za odstranitev ali onemogočanje dostopa in pravnih sredstvih za izpodbijanje odstranitve ali onemogočanje vsebine bi bilo treba zagotoviti na zahtevo ponudnika vsebin. Kadar pristojni organi odločijo, da je zaradi javne varnosti, tudi v okviru preiskave, neprimerno ali neproduktivno neposredno uradno obvestiti ponudnika vsebin o odstranitvi ali o onemogočenju dostopa, bi morali o tem ustrezno obvestiti ponudnika storitev gostovanja.

(35)

Za namene te uredbe bi morale države članice imenovati pristojne organe. To ne pomeni nujno ustanovitve novega organa, moralo bi biti tudi mogoče, da se za izvajanje nalog iz te uredbe zadolži že obstoječi organ. Ta uredba bi morala zahtevati imenovanje organov, ki bodo pristojni za izdajo odredb o odstranitvi, njihov pregled in nadzor nad posebnimi ukrepi ter nalaganje kazni, medtem ko bi moralo biti omogočeno vsaki državi članici, da sama določi število in vrsto pristojnih organov, ki jih bo imenovala, ter ali gre za upravne organe, organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja ali pravosodne organe. Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi svoje naloge opravljajo objektivno in nediskriminatorno ter ne zahtevajo ali sprejemajo navodil od nobenega drugega organa v zvezi z opravljanjem nalog iz te uredbe. To ne bi smelo preprečevati nadzora v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Države članice bi morale o pristojnih organih, imenovanih na podlagi te uredbe, obvestiti Komisijo, ki bi morala na spletu objaviti register pristojnih organov. Ta spletni register bi moral biti enostavno dostopen, da bi lahko ponudniki storitev gostovanja hitro preverili pristnost odredb o odstranitvi.

(36)

Da bi preprečili podvajanje prizadevanj in morebitno poseganje v preiskave ter čim bolj zmanjšali breme za prizadete ponudnike storitev, bi si morali pristojni organi izmenjavati informacije, se usklajevati in sodelovati, po potrebi tudi z Europolom, preden izdajo odredbo o odstranitvi. Pristojni organ bi moral pri odločanju o tem, ali naj izda odredbo o odstranitvi, ustrezno upoštevati morebitna uradna obvestila o poseganju v interese preiskave („dekonflikcija“). Kadar je pristojni organ s strani pristojnega organa v drugi državi članici obveščen o že izdani odredbi o odstranitvi, ne bi smel izdati nove odredbe v zvezi z isto zadevo. Pri izvajanju določb te uredbe bi lahko Europol zagotovil podporo v skladu s svojimi sedanjimi pristojnostmi in veljavnim pravnim okvirom.

(37)

Da bi zagotovili učinkovito in dovolj usklajeno izvajanje posebnih ukrepov, ki jih sprejmejo ponudniki storitev gostovanja, bi se morali pristojni organi medsebojno usklajevati in sodelovati glede izmenjav s ponudniki storitev gostovanja v zvezi z odredbami o odstranitvi ter z določitvijo, izvajanjem in ocenjevanjem posebnih ukrepov. Takšno usklajevanje in sodelovanje je potrebno tudi v zvezi z drugimi ukrepi za izvajanje te uredbe, vključno v zvezi s sprejetjem pravil o kaznih in nalaganjem kazni. Komisija bi morala olajšati takšno usklajevanje in sodelovanje.

(38)

Ključnega pomena je, da je pristojni organ v državi članici, ki je odgovoren za nalaganje kazni, v celoti obveščen o izdaji odredb o odstranitvi in o poznejših izmenjavah med ponudnikom storitev gostovanja in pristojnimi organi v drugih državah članicah. V ta namen bi morale države članice zagotoviti ustrezne in varne komunikacijske kanale in mehanizme, ki omogočajo pravočasno izmenjavo relevantnih informacij.

(39)

Da bi se olajšala hitra izmenjava med pristojnimi organi ter med pristojnimi organi in ponudniki storitev gostovanja ter da bi se preprečilo podvajanje prizadevanj, bi bilo treba države članice spodbuditi k uporabi namenskih orodij, ki jih je razvil Europol, kot so obstoječa aplikacija za upravljanje obvestil o spletnih vsebinah ali orodja, ki jo bodo nasledila.

(40)

Obvestila držav članic in Europola so se izkazala za učinkovito in hitro sredstvo za povečanje ozaveščenosti ponudnikov storitev gostovanja o specifičnih vsebinah, ki so na voljo v okviru njihovih storitev, kar jim omogoča hitro ukrepanje. Takšna obvestila, ki so mehanizem opozarjanja ponudnikov storitev gostovanja na informacije, ki bi se lahko štele za teroristično vsebino, da lahko ponudnik prostovoljno preuči združljivost te vsebine s svojimi pogoji, bi morala biti poleg odredb o odstranitvi še naprej na voljo. Končno odločitev o tem, ali se vsebina odstrani, ker ni v skladu z njegovimi pogoji, sprejme ponudnik storitev gostovanja. Ta uredba ne bi smela vplivati na pristojnosti Europola, kot je določen v Uredbi (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Te uredbe zato ni v ničemer mogoče razlagati, kot da državam članicam in Europolu preprečuje uporabo obvestil kot instrumenta za obravnavanje spletnih terorističnih vsebin.

(41)

Zaradi še posebej hudih posledic nekaterih terorističnih spletnih vsebin bi morali ponudniki storitev gostovanja ustrezne organe v zadevni državi članici ali pristojne organe v državi članici, v kateri imajo sedež ali pravnega zastopnika, nemudoma obvestiti o teroristični vsebini, ki vključuje neposredno grožnjo za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje. Za zagotovitev sorazmernosti bi morala biti ta obveznost omejena na teroristična kazniva dejanja, kot so opredeljena v členu 3(1) Direktive (EU) 2017/541. Ta obveznost obveščanja ne bi smela pomeniti, da morajo ponudniki storitev gostovanja aktivno iskati dokaze za takšne grožnje za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje. Kot zadevno državo članico bi morali razumeti tisto državo članico, ki ima sodno pristojnost za preiskovanje in pregon teh terorističnih kaznivih dejanj na podlagi državljanstva storilca kaznivega dejanja ali potencialne žrtve kaznivega dejanja ali ciljne lokacije terorističnega dejanja. V primeru dvoma bi morali ponudniki storitev gostovanja informacije predložiti Europolu, ki bi nato moral ustrezno ukrepati v skladu s svojimi pristojnostmi, vključno tako, da te informacije posreduje ustreznim nacionalnim organom. Pristojnim organom držav članic bi bilo treba dovoliti, da take informacije uporabljajo za uvedbo preiskovalnih ukrepov, ki so na voljo v okviru prava Unije ali nacionalnega prava.

(42)

Ponudniki storitev gostovanja bi morali imenovati ali vzpostaviti kontaktne točke, da bi se olajšalo hitro obravnavanje odredb o odstranitvi. Kontaktna točka bi morala služiti samo operativnim namenom. Kontaktno točko bi morala sestavljati namenska sredstva, ki so lahko notranja ali oddana v zunanje izvajanje in omogočajo elektronsko predložitev odredb o odstranitvi, ter tehnična sredstva ali osebje, ki omogočajo njihovo hitro obdelavo. Ni nujno, da se kontaktna točka nahaja v Uniji. Ponudnik storitev gostovanja bi moral imeti možnost, da za namen te uredbe uporabi obstoječo kontaktno točko, pod pogojem, da lahko ta kontaktna točka izpolnjuje naloge, določene v tej uredbi. Da se zagotovi odstranitev teroristične vsebine ali onemogoči dostop do nje v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi, bi morale biti kontaktne točke ponudnikov storitev gostovanja, ki so izpostavljeni terorističnim vsebinam, dosegljive ves čas. Informacije o kontaktni točki bi morale vključevati informacije o jeziku, v katerem se jo lahko naslovi. Za lažjo komunikacijo med ponudniki storitev gostovanja in pristojnimi organi se ponudnike storitev gostovanja spodbuja, da omogočijo komunikacijo v enem od uradnih jezikov institucij Unije, v katerem so na voljo njihovi pogoji uporabe.

(43)

Ker ni splošne zahteve, da ponudniki storitev gostovanja zagotovijo fizično prisotnost na ozemlju Unije, je treba zagotoviti, da je jasno, katera država članica ima sodno pristojnost nad ponudnikom, ki zagotavlja storitve gostovanja v Uniji. Praviloma ponudnik storitev gostovanja spada pod sodno pristojnost države članice, v kateri ima glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež. To ne bi smelo posegati v pravila o pristojnosti, določena za namene odredb o odstranitvi in odločitev, sprejetih na podlagi pregleda odredb o odstranitvi v skladu s to uredbo. Kar zadeva ponudnika storitev gostovanja, ki nima sedeža v Uniji in ne imenuje pravnega zastopnika, bi morala vsaka država članica kljub temu imeti sodno pristojnost in zato imeti možnost naložiti kazni, pod pogojem, da se spoštuje načelo ne bis in idem.

(44)

Ponudniki storitev gostovanja, ki nimajo sedeža v Uniji, bi morali pisno imenovati pravnega zastopnika, da se zagotovi skladnost z obveznostmi iz te uredbe in njihovo izvrševanje. Ponudniki storitev gostovanja bi morali imeti možnost, da za namene te uredbe imenujejo zastopnika, ki je že imenovan za druge namene, pod pogojem, da ta pravni zastopnik izpolnjuje naloge iz te uredbe. Pravni zastopnik bi moral biti pooblaščen za delovanje v imenu ponudnika storitev gostovanja.

(45)

Kazni so nujne, da se zagotovi, da ponudniki storitev gostovanja učinkovito izvajajo to uredbo. Države članice bi morale sprejeti pravila o kaznih, ki so lahko upravne ali kazenske, po potrebi tudi smernice za določanje glob. Neizpolnjevanje obveznosti se v posameznih primerih lahko sankcionira, in sicer ob upoštevanju načel ne bis in idem in sorazmernosti, pri čemer se zagotovi, da se pri takšnih kaznih upošteva sistematično neizpolnjevanje. Kazni so lahko v različnih oblikah, vključno z uradnimi opozorili v primeru manjših kršitev ali denarnimi kaznimi v zvezi s hujšimi ali sistematičnimi kršitvami. Posebno stroge kazni bi bilo treba naložiti v primeru, ko ponudnik storitev gostovanja sistematično ali vztrajno ne odstranjuje terorističnih vsebin ali ne onemogoča dostopa do njih v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi. Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba v tej uredbi določiti, za katere kršitve se naložijo kazni, in katere okoliščine so pomembne pri ocenjevanju vrste in ravni takšnih kazni. Pri odločanju o tem, ali bi bilo treba naložiti denarne kazni, bi bilo treba ustrezno upoštevati finančna sredstva ponudnika storitev gostovanja. Poleg tega bi moral pristojni organ upoštevati, ali je ponudnik storitev gostovanja zagonsko podjetje, mikro, malo ali srednje podjetje, kot so opredeljeni v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (12). Upoštevati bi bilo treba tudi dodatne okoliščine, na primer ali je bilo ravnanje ponudnika storitev gostovanja objektivno nepremišljeno ali nedopustno ter ali je bila kršitev storjena iz malomarnosti ali namerno. Države članice bi morale zagotoviti, da kazni, naložene za kršitev te uredbe, ne spodbujajo odstranjevanja gradiva, ki ni teroristično.

(46)

Uporaba standardiziranih predlog omogoča lažje sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi in ponudniki storitev gostovanja, kar jim omogoča hitrejše in učinkovitejše sporazumevanje. Zlasti je pomembno, da se po prejemu odredbe o odstranitvi zagotovi hitro ukrepanje. Uporaba predlog zniža stroške prevajanja in prispeva k višjemu standardu postopka. Predloge za povratne informacije omogočajo standardizirano izmenjavo informacij, kar je zlasti pomembno v primerih, ko ponudniki storitev gostovanja ne morejo izpolniti odredbe o odstranitvi. Načini pošiljanja, ki zahtevajo potrditev pristnosti, lahko jamčijo za verodostojnost odredbe o odstranitvi, vključno s točnim datumom in uro, ko je bila odredba poslana in prejeta.

(47)

Da se po potrebi omogoči hitra sprememba vsebine predlog, ki se uporabljajo za namene te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembo prilog k tej uredbi. Da bi lahko Komisija upoštevala razvoj tehnologije in povezanega pravnega okvira, bi morala biti pooblaščena tudi za sprejemanje delegiranih aktov za dopolnitev te uredbe s tehničnimi zahtevami za elektronska sredstva, ki jih uporabljajo pristojni organi za pošiljanje odredb o odstranitvi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(48)

Države članice bi morale zbirati informacije o izvajanju te uredbe. Države članice bi morale imeti možnost, da uporabijo poročila ponudnikov storitev gostovanja o preglednosti ter jih po potrebi dopolnijo z natančnejšimi informacijami, kot so njihova lastna poročila o preglednosti na podlagi te uredbe. Za pridobivanje podatkov, potrebnih za oceno izvajanja te uredbe, bi bilo treba pripraviti podroben program za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe.

(49)

Komisija bi morala na podlagi ugotovitev in zaključkov iz poročila o izvajanju ter rezultatov spremljanja opraviti oceno izvajanja te uredbe v treh letih po datumu začetka njene veljavnosti. Ocena bi morala temeljiti na merilih učinkovitosti, nujnosti, uspešnosti, sorazmernosti, ustreznosti, skladnosti in dodane vrednosti za Unijo. Oceniti bi morala delovanje različnih operativnih in tehničnih ukrepov, določenih v tej uredbi, vključno z uspešnostjo ukrepov za izboljšanje odkrivanja, prepoznavanja in odstranjevanja terorističnih spletnih vsebin, uspešnostjo zaščitnih mehanizmov ter učinki na potencialno prizadete temeljne pravice, kot je svoboda izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralizmom medijev, svobodo gospodarske pobude ter pravico do zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov. Komisija bi morala oceniti tudi učinek na potencialno prizadete interese tretjih oseb.

(50)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotavljanja nemotenega delovanja digitalnega enotnega trga z obravnavanjem razširjanja terorističnih spletnih vsebin, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov omejitve lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –