UREDBA SVETA (EU) 2021/101 z dne 25. januarja 2021 o vzpostavitvi programa pomoči pri razgradnji jedrske elektrarne Ignalina v Litvi in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1369/2013

(1)

V skladu s Protokolom št. 4 o jedrski elektrarni Ignalina v Litvi (1) (v nadaljnjem besedilu: Protokol št. 4), priloženim Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (2) (v nadaljnjem besedilu: Akt o pristopu), se je Litva zavezala, da bo enoto 1 jedrske elektrarne Ignalina zaprla do 31. decembra 2004, enoto 2 pa do 31. decembra 2009 in nato ti enoti razgradila.

(2)

Litva je v skladu z obveznostmi iz Akta o pristopu in s pomočjo Unije zaprla obe enoti v ustreznih rokih in dosegla pomemben napredek pri njuni razgradnji. Potrebno je nadaljnje delo, da bi se še naprej zmanjševala raven radiološke nevarnosti. Iz razpoložljivih ocen izhaja, da bodo po letu 2020 za ta namen potrebna dodatna finančna sredstva.

(3)

Dejavnosti, ki jih zajema ta uredba, bi morale biti skladne z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom. Razgradnjo jedrske elektrarne Ignalina bi bilo treba izvajati v skladu s pravom Unije o jedrski varnosti, to je Direktivo Sveta 2009/71/Euratom (3), in o ravnanju z odpadki, to je Direktivo Sveta 2011/70/Euratom (4). Na podlagi členov 4(1) in 7(1) Direktive 2011/70/Euratom imajo končno odgovornost za varno ravnanje z izrabljenim gorivom in nastalimi radioaktivnimi odpadki države članice.

(4)

Predčasna zaustavitev in naknadna razgradnja jedrske elektrarne Ignalina z reaktorjema tipa RBMK z močjo 1 500 MW, ki sta bila podedovana od Sovjetske zveze, sta bili povsem brez primere in sta za Litvo predstavljali izjemno finančno breme, ki je nesorazmerno z velikostjo in gospodarsko močjo države. V Protokolu št. 4 je navedeno, da se bo finančna pomoč Unije pri prizadevanjih Litve za razgradnjo ter reševanje posledic zapiranja in razgradnje jedrske elektrarne Ignalina neprekinjeno nadaljevala in podaljšala tudi po letu 2006 v okviru naslednjih finančnih načrtov.

(5)

Ta uredba za celotno obdobje trajanja programa pomoči pri razgradnji jedrske elektrarne Ignalina v Litvi (v nadaljnjem besedilu: Program) določa finančna sredstva, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (5).

(6)

Program bi bilo treba vzpostaviti za obdobje sedmih let, da se njegovo trajanje uskladi s trajanjem večletnega finančnega okvira iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (6).

(7)

Za Program se uporablja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (7) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba). Finančna uredba določa pravila za izvrševanje proračuna Unije, vključno s pravili o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnih naročilih, posrednem upravljanju, finančnih instrumentih, proračunskih jamstvih, finančni pomoči in o povračilu zunanjim strokovnjakom.

(8)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8), uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (9), (Euratom, ES) št. 2185/96 (10) in (EU) 2017/1939 (11) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije.

Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (12). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(9)

Ta uredba ne vpliva na izid prihodnjih postopkov dodelitve državne pomoči, ki bi se lahko izvajali v skladu s členoma 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(10)

Financiranje na podlagi te uredbe bi moralo biti usmerjeno v dejavnosti, s katerimi se izvršujejo cilji glede varnosti pri razgradnji.

(11)

Program bi moral zajemati tudi pridobivanje znanja in izmenjavo izkušenj. Znanja in izkušnje ter spoznanja o postopku jedrske razgradnje, pridobljena v okviru Programa, bi bilo treba razširjati po Uniji, v usklajevanju in sinergiji z drugimi zadevnimi programi Unije za dejavnosti razgradnje v Bolgariji, na Slovaškem ter v jedrskih objektih Komisije na lokacijah Skupnega raziskovalnega središča, saj taki ukrepi prinašajo največjo dodano vrednost EU in prispevajo k varnosti zaposlenih in širše javnosti ter k varstvu okolja. Obseg, postopek in gospodarski vidiki sodelovanja bi morali biti podrobno opredeljeni v večletnem programu dela in bi lahko bili tudi predmet sporazumov med državami članicami in/ali s Komisijo.

(12)

Skupno raziskovalno središče bi moralo lajšati usklajeno razširjanje znanja med različnimi deležniki v Uniji, na primer z izvajanjem tržnih analiz, pregledov in presoje potreb po znanju v Uniji, z opredelitvijo možnih smeri sodelovanja, zainteresiranih deležnikov in področij, kjer bi znanje, pridobljeno pri izvajanju Programa, prineslo največjo dodano vrednost, in z razvojem oblik za izmenjavo znanja. Razširjanje pridobljenega znanja bi moralo financirati Skupno raziskovalno središče. Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da lahko da pobudo za vzpostavitev vezi in izmenjav za razširjanje znanja.

(13)

Za razgradnjo jedrske elektrarne Ignalina bi bilo treba uporabiti najboljše strokovno znanje, ki je na voljo, ter ustrezno upoštevati značilnosti in tehnološke specifikacije objektov, ki jih je treba razgraditi, da bi zagotovili varnost in največjo možno učinkovitost ter pri tem upoštevali najboljše mednarodne prakse.

(14)

Litva in Komisija bi morali zagotoviti učinkovito spremljanje in kontrolo postopka razgradnje, da bi zagotovili najvišjo dodano vrednost EU pri financiranju, dodeljenem na podlagi te uredbe, čeprav končno odgovornost za razgradnjo nosi Litva. To bi moralo vključevati učinkovito merjenje napredka in uspešnosti ter po potrebi uporabo popravnih ukrepov. V ta namen bi bilo treba ustanoviti odbor, katerega naloga bi bilo spremljanje in obveščanje, sopredsedovala pa bi mu predstavnik Komisije in predstavnik Litve.

(15)

Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13) bi bilo treba Program oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami zglede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju. Te zahteve bi morale po potrebi vključevati merljive kazalnike kot podlago za ocenjevanje dejanskih rezultatov Programa.

(16)

Na podlagi rezultatov poročila o vmesnem ocenjevanju bi moralo biti možno pregledati znesek odobritev za Program in programsko obdobje.

(17)

Dejavnosti, sofinancirane na podlagi te uredbe, bi bilo treba opredeliti znotraj meja, določenih z načrtom razgradnje, ki ga je Litva predložila v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1369/2013 (14). V navedenem načrtu so opredeljeni obseg Programa ter končno stanje in končni datum razgradnje. Navedeni so tudi dejavnosti razgradnje, časovni načrt zanje, stroški in potrebni človeški viri. Če je to ustrezno, bi morala Litva Komisiji predložiti posodobljene različice načrta razgradnje, da bi se lahko upoštevale pri pripravi programov dela.

(18)

Dejavnosti v okviru Programa bi bilo treba izvajati ob skupnih finančnih prizadevanjih Unije in Litve. Treba bi bilo določiti zgornjo mejo za sofinanciranje Unije, in sicer v skladu s prakso sofinanciranja iz predhodnih programov. Ob upoštevanju prakse iz primerljivih programov Unije in okrepljenega litovskega gospodarstva bi morala stopnja sofinanciranja Unije od začetka Programa do konca izvajanja dejavnosti, ki se financirajo na podlagi te uredbe, znašati 86 % upravičenih stroškov. Preostalo financiranje bi morali zagotoviti Litva in drugi viri, ki niso proračun Unije, kot so mednarodne finančne institucije in drugi donatorji.

(19)

Uredbo (EU) št. 1369/2013 bi bilo zato treba razveljaviti.

(20)

Ustrezno so bili upoštevani Posebno poročilo Računskega sodišča št. 22/2016 „Programi pomoči EU pri razgradnji jedrskih elektrarn v Litvi, Bolgariji in na Slovaškem: od leta 2011 je bilo doseženega nekaj napredka, vendar ključni izzivi še prihajajo“, priporočila iz tega poročila ter odgovor Komisije.

(21)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. januarja 2019 o predlogu uredbe Sveta o vzpostavitvi programa pomoči pri razgradnji jedrske elektrarne Ignalina v Litvi (program Ignalina) in razveljavitvi Uredbe Sveta (EU) št. 1369/2013 je bila vzeta na znanje.

(22)

Program spada v področje uporabe nacionalnega programa Litve za izvajanje politike ravnanja z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, vzpostavljenega na podlagi Direktive 2011/70/Euratom.

(23)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(24)

Za to uredbo se bodo uporabljala horizontalna finančna pravila, ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela na podlagi člena 322 PDEU. Ta pravila, ki so navedena v finančni uredbi, določajo zlasti postopek za pripravo proračuna in njegovo izvrševanje prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in posrednega izvrševanja, obenem pa urejajo nadzor odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, se nanašajo tudi na splošen režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(25)

Načine izvajanja in oblike financiranja Unije iz te uredbe bi bilo treba izbrati na podlagi tega, ali je mogoče z njimi uresničiti specifične cilje dejavnosti in doseči rezultate, pri čemer se upoštevajo zlasti stroški kontrol, upravno breme in pričakovano tveganje neupoštevanja veljavnih pravil. To bi moralo vključevati razmislek o uporabi pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj in stroškov na enoto ter financiranja, ki ni povezano s stroški, kot je navedeno v točki (a) člena 125(1) finančne uredbe –