Preamble: 1

(1)

Za zagotovitev učinkovitega sodelovanja med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic bi morala biti izmenjava informacij dvosmerna, in sicer v okviru ustreznih nadzornih pristojnosti navedenih organov. Zato bi bilo treba določiti, katere informacije v zvezi z institucijami in, kadar je ustrezno, v zvezi z delovanjem njihovih podružnic bi morali posredovati pristojni organi matične države članice pristojnim organom države članice gostiteljice ter katere informacije glede podružnic morajo posredovati pristojni organi držav članic gostiteljic pristojnim organom matične države članice.

(2)

Izmenjava informacij med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic bi se morala obravnavati v širšem okviru nadzora čezmejnih bančnih skupin in, kadar je ustrezno, bi se informacije lahko zagotovile na konsolidirani podlagi. Zlasti če ima institucija končno matično podjetje v državi članici, v kateri ima svoj sedež, in je zadevni pristojni organ tudi konsolidacijski nadzornik, bi bilo treba omogočiti, da se zagotovijo informacije na konsolidirani podlagi in ne na ravni institucije, ki posluje prek podružnice. Vendar bi moral v tem primeru pristojni organ uradno obvestiti pristojne organe države članice gostiteljice, da se informacije zagotavljajo na konsolidirani podlagi.

(3)

Izmenjava informacij med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic ni omejena na vrste informacij, opredeljene v členu 50 Direktive 2013/36/EU, in tako na vrste informacij, določene v tej uredbi. Zlasti členi 35, 36, 39, 43 in 52 Direktive 2013/36/EU navajajo ločene določbe za izmenjavo informacij o preverjanju podružnic na kraju samem, uradnih obvestilih o izvajanju pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter o ukrepih, vključno s previdnostnimi ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi v zvezi s podružnicami in njihovimi matičnimi podjetji. Ta uredba zato ne bi smela določati zahtev glede izmenjave informacij na navedenih področjih.

(4)

Določiti je treba zahteve za informacije, ki se izmenjajo med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic, da bi se uskladile regulativne in nadzorne prakse po vsej Uniji. Te informacije bi morale zajemati vsa področja, določena v členu 50 Direktive 2013/36/EU, in sicer upravljanje in lastništvo, vključno s poslovnimi področji, kot so tista iz člena 317 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2), likvidnost in ugotovitve iz nadzora likvidnosti, kapitalska ustreznost, zajamčene vloge, velike izpostavljenosti, sistemsko tveganje, upravni in računovodski postopki ter mehanizmi notranjih kontrol. Da bi se olajšalo spremljanje institucij, bi se morali pristojni organi držav članic gostiteljic in matičnih držav članic med seboj obveščati o primerih neskladnosti z nacionalnim pravom ali pravom Unije ter o nadzornih ukrepih in sankcijah, naloženih institucijam. Poleg tega bi se morale dodatne informacije o finančnem vzvodu in pripravah na izredne razmere vključiti v obseg informacij, ki se izmenjajo med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic, tako da bi lahko slednji institucije učinkovito spremljali.

(5)

Če likvidnostne težave vplivajo na institucijo ali se pričakuje, da bodo vplivale nanjo, morajo biti pristojni organi držav članic gostiteljic dobro seznanjeni s položajem, da bi lahko sprejeli previdnostne ukrepe v skladu s pogoji, določenimi v členu 43 Direktive 2013/36/EU. Ta uredba bi morala zato zagotoviti jasna pravila o vrstah informacij, ki se izmenjajo med organi, če se pojavijo likvidnostne težave. Prav tako je treba opredeliti informacije, ki jih je treba izmenjati, tako da bi bili organi dovolj zgodaj pripravljeni na izredne razmere, kot so tiste iz člena 114(1) Direktive 2013/36/EU.

(6)

Zaradi razlik v velikosti, zapletenosti in pomenu podružnic, ki poslujejo v državah članicah gostiteljicah, je treba pri izmenjavi informacij uporabiti načelo sorazmernosti. Tako bi se moral med pristojnimi organi matične države članice in države članice gostiteljice izmenjati obsežnejši sklop informacij, če so pristojni organi v državah članicah gostiteljicah odgovorni za podružnice, opredeljene kot pomembne v skladu s členom 51 Direktive 2013/36/EU.

(7)

Za zagotovitev, da se zadevne informacije izmenjajo znotraj razumnih meja in hkrati izogiba primerom, ko so pristojni organi matične države članice dolžni posredovati vsako informacijo o instituciji, ne glede na njeno naravo in pomen, vsem pristojnim organom držav članic gostiteljic, bi se morale v posebnih primerih posredovati le informacije, relevantne za določeno panogo, izključno organom, pristojnim za nadzor te podružnice. Podobno bi bilo treba na številnih posebnih področjih med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic izmenjati samo informacije, ki razkrivajo primere neupoštevanja predpisov, kar pomeni, da se v primeru, če institucija upošteva nacionalno pravo in pravo Unije, ne bi smela izmenjati nobena informacija.

(8)

Ta uredba bi morala obravnavati tudi izmenjavo informacij v zvezi z izvajanjem dejavnosti v državi članici gostiteljici z zagotavljanjem čezmejnih storitev. Zaradi narave čezmejnih storitev se pristojni organi držav članic gostiteljic soočajo s pomanjkanjem informacij o poslih, ki se izvajajo v njihovih jurisdikcijah, in zato je bistveno, da se natančno določi, katere informacije je treba izmenjati za namene varovanja finančne stabilnosti in spremljanja pogojev za odobritve, zlasti spremljanja, ali institucija opravlja storitve v skladu s predloženimi uradnimi obvestili. Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ – EBA) predložil Komisiji.

(9)

EBA je opravila odprta javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirala potencialne povezane stroške in koristi ter prosila za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) –