Preamble: 1

(1)

ker je v okviru skupne prometne politike treba izboljšati raven zaščite potnikov, udeleženih v letalskih nesrečah;

(2)

ker pravila glede odgovornosti v primeru nesreč ureja Konvencija o poenotenju nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisana v Varšavi 12. oktobra 1929, oziroma ta konvencija, dopolnjena v Haagu 28. septembra 1955, in konvencija, sestavljena v Guadalajari 18. septembra 1961, za katere se v nadaljevanju, v odvisnosti od tega, katera se uporablja, uporablja ime „Varšavska konvencija“; ker se Varšavska konvencija uporablja po vsem svetu v korist tako potnikov kot letalskih prevoznikov;

(3)

ker je omejitev, ki jo določa za odgovornost Varšavska konvencija, prenizka po današnjih ekonomskih in socialnih standardih in pogosto vodi v dolgotrajne tožbe, ki škodujejo podobi letalskega prevoza; ker so zaradi tega države članice različno dvignile omejitev odgovornosti, kar je privedlo do različnih splošnih prevoznih pogojev na notranjem letalskem trgu;

(4)

ker poleg tega Varšavska konvencija velja le za mednarodne prevoze; ker je bilo na notranjem letalskem trgu odpravljeno razlikovanje med domačim in mednarodnim prevozom; ker je zato primerno imeti enako raven in vrsto odgovornosti tako v domačem kot v mednarodnem prevozu;

(5)

ker popoln pregled in revizija Varšavske konvencije močno zamujata in ker bi na mednarodni ravni predstavljala dolgoročno bolj usklajen in ustreznejši odgovor na vprašanje odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč; ker bi se bilo treba še naprej truditi za zvišanje omejitev odgovornosti, naloženih v Varšavski konvenciji, s pogajanji na večstranski ravni;

(6)

ker je v skladu z načelom subsidiarnosti zaželeno ukrepanje na ravni Skupnosti, da bi dosegli uskladitev na področju odgovornosti letalskih prevoznikov, in bi lahko služilo kot smernica za izboljšano varnost potnikov na globalni ravni;

(7)

ker je primerno odpraviti vse denarne omejitve odgovornosti v smislu člena 22(1) Varšavske konvencije oziroma vsakršne druge zakonske ali pogodbene omejitve, v skladu z zdajšnjimi trendi na mednarodni ravni;

(8)

ker zato, da bi se izognili situacijam, ko žrtve nesreč ne dobijo odškodnine, letalski prevozniki Skupnosti ne smejo v zvezi s kakršnim koli zahtevkom zaradi smrti, ranitve ali druge telesne poškodbe potnika v skladu s členom 17 Varšavske konvencije uporabljati nobene obrambe v skladu s členom 20(1) Varšavske konvencije do neke določene omejitve;

(9)

ker je mogoče letalske prevoznike Skupnosti oprostiti njihove odgovornosti v primerih sokrivde prizadetega potnika;

(10)

ker je treba razjasniti obveznosti po tej uredbi z vidika člena 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov ( 4 ); ker bi morali biti v tem pogledu letalski prevozniki Skupnosti zavarovani do določene ravni, navedene v tej uredbi;

(11)

ker bi morali biti letalski prevozniki Skupnosti vedno upravičeni zahtevati odškodnino od tretjih oseb;

(12)

ker lahko pravočasna predplačila precej pomagajo prizadetim potnikom ali fizičnim osebam, upravičenim do odškodnine, pri kritju neposrednih stroškov po letalski nesreči;

(13)

ker so pravila o vrsti in omejitvi odgovornosti v primeru smrti, ranitve ali katere koli druge telesne poškodbe, ki jo utrpi potnik, del splošnih prevoznih pogojev v pogodbi o letalskem prevozu med prevoznikom in potnikom; ker bi morali za zmanjšanje nevarnosti motenja konkurence prevozniki tretjih držav ustrezno obveščati potnike o svojih pogojih prevoza;

(14)

ker je primerno in potrebno denarne omejitve, izražene v tej uredbi, revidirati, da bi upoštevali gospodarski razvoj in razvoj v mednarodnih forumih;

(15)

ker se Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO) trenutno ukvarja z revizijo Varšavske konvencije; ker bodo v pričakovanju rezultatov te revizije ukrepi Skupnosti začasne narave povečali zaščito potnikov; ker bi moral Svet to uredbo po navedeni reviziji ICAO čim prej ponovno pregledati,