DIREKTIVA (EU) 2021/2167 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. novembra 2021 o serviserjih kreditov in kupcih kreditov ter spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU (Besedilo velja za EGP)

(1)

Vzpostavitev celovite strategije za reševanje vprašanja nedonosnih kreditov je za Unijo prednostna naloga. Za reševanje nedonosnih kreditov so sicer odgovorne predvsem kreditne institucije in države članice, vendar ima zmanjšanje sedanjega obsega nedonosnih kreditov in preprečevanje njihovega pretiranega kopičenja v prihodnosti nedvomno tudi razsežnost na ravni Unije. Glede na medsebojno povezanost bančnih in finančnih sistemov po vsej Uniji in ker kreditne institucije poslujejo v več jurisdikcijah in državah članicah, obstaja precej možnosti za učinke prelivanja med državami članicami in Unijo kot celoto, tako v smislu gospodarske rasti kot finančne stabilnosti.

(2)

Bolj povezan finančni sistem bo povečal odpornost gospodarske in monetarne unije na škodljive pretrese tako, da bo olajšal čezmejno delitev tveganj v zasebnem sektorju, hkrati pa zmanjšal potrebo po javni delitvi tveganj. Da bi Unija lahko dosegla te cilje, bi morala dokončati bančno unijo in nadalje razviti unijo kapitalskih trgov. Reševanje velikega obsega nedonosnih kreditov in njihovega možnega kopičenja v prihodnosti je bistvenega pomena za krepitev bančne unije, saj brez tega ni mogoče zagotavljati konkurence v bančnem sektorju, ohranjati finančne stabilnosti in spodbujati kreditiranja, ki bi omogočalo nova delovna mesta in rast v Uniji.

(3)

Svet je 11. julija 2017 v svojih sklepih o akcijskem načrtu za reševanje problema slabih posojil v Evropi (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt) različne institucije pozval, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za nadaljnje reševanje velikega obsega slabih posojil v Uniji in preprečevanje njihovega morebitnega kopičenja v prihodnosti. V akcijskem načrtu je podan celovit pristop s poudarkom na kombinaciji dopolnjujočih se ukrepov politike na štirih področjih: (i) nadzor in regulacija bank, (ii) reforma okvirov za prestrukturiranje, insolventnost in izterjavo dolgov, (iii) razvoj sekundarnih trgov za prizadeto premoženje ter (iv) spodbujanje prestrukturiranja bančnega sistema. Ukrepe na teh področjih bi bilo treba sprejeti na nacionalni ravni in na ravni Unije, kadar je to primerno. Komisija je podoben namen napovedala v svojem sporočilu z dne 11. oktobra 2017 o dokončanju bančne unije, v katerem je pozvala k pripravi celovitega svežnja o reševanju slabih posojil v Uniji.

(4)

Ta direktiva bo skupaj z drugimi ukrepi, ki jih je predstavila Komisija, ter ukrepi Evropske centralne banke (ECB) v kontekstu bančnega nadzora v okviru enotnega mehanizma nadzora in evropskega nadzornega organa (Evropskega bančnega organa) (EBA), ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ustvarila ustrezno okolje, v katerem bodo kreditne institucije lahko reševale problem nedonosnih kreditov v svojih bilancah, ter zmanjšale tveganje njihovega prihodnjega kopičenja.

(5)

Pri razvijanju makrobonitetnih pristopov za preprečevanje nastanka sistemskih tveganj, povezanih z nedonosnimi krediti, mora Evropski odbor za sistemska tveganja, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5), kadar je primerno, izdati makrobonitetna opozorila in priporočila, povezana s sekundarnim trgom za nedonosne kredite.

(6)

Uredba (EU) 2019/630 Evropskega parlamenta in Sveta (6) je v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7) uvedla nova pravila, ki zahtevajo, da kreditne institucije, kadar novi krediti postanejo nedonosni, zagotovijo zanje zadostno kritje, kar bi moralo ustvariti ustrezne spodbude za reševanje nedonosnih kreditov v zgodnji fazi in preprečevati njihovo prekomerno kopičenje. Kadar krediti postanejo nedonosni, bi učinkovitejši mehanizmi uveljavljanja pravic iz zavarovanih kreditov kreditnim institucijam omogočili izvajanje celovite strategije za uveljavljanje pravic iz nedonosnih kreditov, ob upoštevanju močnih in učinkovitih zaščitnih ukrepov za kreditojemalce. Če pa bi obseg nedonosnih kreditov vendarle prekomerno povečal, bi kreditne institucije morale imeti možnost, da jih prodajo drugim subjektom na učinkovitih, konkurenčnih in preglednih sekundarnih trgih. Pri tem jih usmerjajo pristojni organi kreditnih institucij na podlagi obstoječih pooblastil, ki upoštevajo posebnosti posamezne banke, t. i. pooblastil drugega stebra, v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013. Kadar nedonosni krediti postanejo pomemben problem širših razsežnosti, lahko države članice ustanovijo nacionalne družbe za upravljanje ali uvedejo druge alternativne ukrepe v okviru sedanjih pravil o državni pomoči in reševanju bank.

(7)

Ta direktiva bi morala kreditnim institucijam omogočiti, da lažje obvladujejo kredite, ki postanejo nedonosni, in sicer z izboljšanjem pogojev za prodajo kredita tretjim osebam. Kadar se kreditne institucije soočajo z velikim obsegom nedonosnih kreditov in pomanjkanjem zaposlenih ali strokovnega znanja, da bi jih lahko ustrezno servisirale, bi morale imeti možnost, da oddajo servisiranje teh kreditov v zunanje izvajanje specializiranemu serviserju kreditov ali prenesejo kreditne pogodbe na kupca kreditov, ki ima potrebno nagnjenost k prevzemanju tveganj in strokovno znanje za njihovo upravljanje.

(8)

Med tem ko se v javnih razpravah v nekaterih državah članicah pogosto pojavljata izraza „posojila“ in „banke“, se v nadaljevanju uporabljajo izrazi „kredit“ ali „kreditne pogodbe“ ter „kreditne institucije“. Poleg tega ta direktiva obravnava tako pravice kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe kot tudi v zvezi s samo nedonosno kreditno pogodbo.

(9)

Ta direktiva bi morala spodbuditi razvoj sekundarnih trgov za nedonosne kredite v Uniji z odpravo ovir in določitvijo zaščitnih ukrepov za prenos nedonosnih kreditov s kreditnih institucij na kupce kreditov, hkrati pa zavarovati pravice kreditojemalcev. Vsi sprejeti ukrepi bi morali harmonizirati zahteve glede dovoljenj za serviserje kreditov. S to direktivo bi tako morali na ravni Unije vzpostaviti okvir tako za kupce kot tudi serviserje nedonosnih kreditnih pogodb, ki jih izdajo kreditne institucije, pri čemer bi morali serviserji kreditov pridobiti dovoljenje pristojnih organov držav članic in biti pod njihovim nadzorom.

(10)

Kupci kreditov in serviserji kreditov trenutno ne morejo izkoristiti ugodnosti notranjega trga zaradi ovir, ki jih predstavljajo različne nacionalne ureditve ob odsotnosti namenske in razumljive regulativne in nadzorniške ureditve. Skupni standardi Unije za reguliranje dejavnosti serviserjev kreditov trenutno ne obstajajo. Zlasti niso določeni skupni standardi za ureditev izterjave dolgov. Države članice imajo zelo različna pravila o tem, kako lahko kupci kreditov pridobijo kreditne pogodbe od kreditnih institucij. Za kupce kreditov, ki kupijo kredit, ki ga odobrijo kreditne institucije, v nekaterih državah članicah ne velja nobena ureditev, v drugih pa zanje veljajo različne zahteve, ki včasih vključujejo zahtevo, da pridobijo dovoljenja kot kreditna institucija. Te razlike v regulativnih zahtevah so privedle do znatnih ovir za zakonit čezmejni nakup kreditov v Uniji, zlasti s povečanjem stroškov zagotavljanja skladnosti s predpisi, s katerimi se soočajo, kadar želijo kupiti kreditne portfelje. Posledično kupci kreditov poslujejo zgolj v nekaterih državah članicah, kar pomeni šibko konkurenco na notranjem trgu, saj število zainteresiranih kupcev kreditov ostaja nizko. To je privedlo do neučinkovitega sekundarnega trga za nedonosne kredite. Poleg tega so dejansko nacionalni trgi za nedonosne kredite še vedno majhnega obsega.

(11)

Omejena udeležba kupcev kreditov je privedla do majhnega povpraševanja, šibke konkurence in nizkih nakupnih cen za portfelje kreditnih pogodb na sekundarnih trgih, kar kreditne institucije odvrača od prodaje nedonosnih kreditnih pogodb. Zato obstaja jasen interes Unije za razvoj trgov za kredite, ki jih odobrijo kreditne institucije in ki se prodajo kupcem kreditov. Na eni strani bi kreditne institucije morale imeti možnost, da na ravni Unije prodajo nedonosne kreditne pogodbe na učinkovitih, konkurenčnih in preglednih sekundarnih trgih. Na drugi strani je zaradi dokončanja bančne unije in unije kapitalskih trgov treba ukrepati, da bi preprečili kopičenje nedonosnih kreditnih pogodb v bilancah stanja kreditnih institucij, da bodo te lahko še naprej opravljale svojo vlogo pri financiranju gospodarstva. Zato so v tej direktivi obravnavani kupci kreditov, ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica pridobijo kreditno pogodbo, samo v primeru, kadar gre za nedonosno kreditno pogodbo.

(12)

Nedonosen kredit, ki ga je prvotno odobrila kreditna institucija, lahko med servisiranjem kredita postane donosen. V tem primeru bi morali imeti serviserji kreditov še naprej možnost izvajati svoje dejavnosti kot serviserji kreditov na podlagi dovoljenja v skladu s to direktivo.

(13)

Nekatere države članice urejajo dejavnosti servisiranja kreditov, vendar v različnem obsegu. Urejajo jih namreč le nekatere države članice in tiste, ki jih, jih opredeljujejo zelo različno. Povečani stroški zagotavljanja skladnosti z zakonodajo učinkujejo kot ovira za razvoj širitvenih strategij z registracijo sekundarnega sedeža ali čezmejnim opravljanjem storitev. Poleg tega znatno število držav članic zahteva dovoljenje za nekatere od dejavnosti, ki jih opravljajo ti serviserji kreditov. Ta dovoljenja nalagajo različne zahteve in ne omogočajo čezmejne razširitve dejavnosti. To spet učinkuje kot ovira za zagotavljanje čezmejnih storitev. Nazadnje se v nekaterih primerih zakonsko zahteva lokalna ustanovitev, kar preprečuje uveljavljanje svobode opravljanja čezmejnih storitev.

(14)

Čeprav lahko serviserji kreditov svoje storitve zagotavljajo kreditnim institucijam in kupcem kreditov, ki niso kreditne institucije, je konkurenčen in povezan trg za serviserje kreditov povezan z razvojem konkurenčnega in povezanega trga za kupce kreditov. Kupci kreditov se pogosto odločijo, da bodo dejavnosti servisiranja kreditov oddali v zunanje izvajanje drugim subjektom, saj sami niso zmožni servisirati kreditov, in če nekaterih storitev ne morejo oddati v zunanje izvajanje, morda niso pripravljeni odkupiti kreditov od kreditnih institucij.

(15)

Pomanjkanje konkurenčnega pritiska na trgu kupovanja kreditov in dejavnosti servisiranja kreditov privede do tega, da družbe za servisiranje kreditov kupcem kreditov zaračunavajo visoke provizije za svoje storitve, in do nizkih cen na sekundarnih trgih za kredite. To zmanjšuje spodbude za kreditne institucije, da bi se znebile svojih nedonosnih kreditov.

(16)

Ukrepanje na ravni Unije je zato potrebno, da se reši položaj kupcev kreditov in serviserjev kreditov v zvezi z nedonosnim kreditom, ki so ga prvotno odobrile kreditne institucije. Vendar ta direktiva ne posega v pravila prava Unije in nacionalnega prava, ki urejajo odobritev kreditov, tudi kadar se lahko šteje, da serviserji kreditov sodelujejo v dejavnostih kreditnega posredništva. Ta direktiva prav tako ne posega v nacionalna pravila, ki določajo dodatne zahteve za kupca kreditov ali serviserja kreditov v zvezi s ponovnim pogajanjem glede pogojev kreditne pogodbe.

(17)

Države članice same odločajo o urejanju dejavnosti servisiranja kreditov, ki ne spadajo v področje uporabe te direktive – kot so storitve, ki se zagotavljajo za kreditne pogodbe, ki jih izdajo nekreditne institucije, ali dejavnosti servisiranja kreditov, ki jih opravljajo fizične osebe –, pri čemer lahko določijo zahteve, ki so enakovredne zahtevam iz te direktive. Vendar v tem primeru ti subjekti in fizične osebe nimajo možnosti za čezmejni prenos opravljanja teh storitev v druge države članice.

(18)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na omejitve v nacionalnem pravu, v zvezi s prenosom pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali prenosom same nedonosne kreditne pogodbe, od katere ni odstopljeno v skladu z nacionalnim civilnim pravom, z učinkom, da vsi zneski, ki se morajo plačati v okviru kreditne pogodbe, takoj zapadejo v plačilo, kadar je to potrebno za prenos na subjekt zunaj bančnega sistema. To pomeni, da bo možnost, da nedonosne kreditne pogodbe, ki še niso zapadle v plačilo ali so zapadle v plačilo pred manj kot 90 dnevi ali od katerih ni odstopljeno v skladu z nacionalnim civilnim pravom, odkupijo neregulirani kreditodajalci, v nekaterih državah članicah ob upoštevanju nacionalnih pravil ostala omejena. Države članice same odločajo o urejanju prenosa donosnih kreditnih pogodb, pri čemer lahko določijo zahteve, ki so enakovredne zahtevam iz te direktive.

(19)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na pravo Unije, ki zadeva pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, zlasti določbe o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, in določbe o pristojnosti, vključno z uporabo navedenih aktov in določb v posameznih primerih v skladu z uredbama (ES) št. 593/2008 (8) in (EU) št. 1215/2012 (9) Evropskega parlamenta in Sveta. Vsi kreditodajalci in vse osebe, ki jih zastopajo, morajo v odnosih z organi, pristojnimi za področje potrošnikov, in nacionalnimi organi spoštovati pravo Unije, da zagotovijo varstvo pravic potrošnikov.

(20)

Serviserji in kupci kreditov bi morali vedno ravnati v dobri veri, kreditojemalce pa obravnavati pravično in spoštovati njihovo zasebnost. Kreditojemalcev ne bi smeli nadlegovati ali jim dajati zavajajočih informacij. Pred prvo izterjavo dolga in kadar koli kreditojemalci to zahtevajo, bi morali kreditojemalcem med drugim zagotoviti informacije o izvedenem prenosu, identifikacijskih in kontaktnih podatkih kupca kreditov in serviserja kreditov, kadar je imenovan, kakor tudi informacije o zneskih, ki jih dolguje kreditojemalec in izjavo, da se še naprej uporablja vse relevantno pravo Unije in nacionalno pravo.

(21)

Poleg tega ta direktiva ne zmanjšuje področja uporabe pravil Unije o varstvu potrošnikov, za kupce kreditov pa bi morale v primeru, da se obravnavajo kot kreditodajalci v skladu z direktivama 2008/48/ES (10) in 2014/17/EU (11) Evropskega parlamenta in Sveta, veljati posebne obveznosti iz člena 20 Direktive 2008/48/ES oziroma člena 35 Direktive 2014/17/EU. Ta direktiva tudi ne posega v varstvo potrošnikov, ki ga zagotavlja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse, tudi pri izvrševanju pogodb, ki potrošnika zavajajo glede njegovih pravic oziroma obveznosti ali s katerimi se nad njim izvaja nadlegovanje, prisila ali neprimeren vpliv, tudi kar zadeva čas, kraj, naravo ali trajanje izvršilnih ukrepov, v smislu uporabe grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja ali grožnje s protipravnim ravnanjem.

(22)

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zagotavlja pravico do poštenega in javnega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem ter možnost svetovanja, obrambe in zastopanja s strani odvetnika. To je lahko zlasti pomembno za celovito in popolno razumevanje vseh obravnavanih zadev in pravnih argumentov ter da bi se lahko zagotovila temeljita priprava zastopanja sporne zadeve na sodišču. Kreditojemalci, ki nimajo zadostnih sredstev, bi morali imeti možnost uporabiti brezplačno pravno pomoč, kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovitega dostopa do pravnega varstva, in pod pogoji, določenimi z veljavno nacionalno zakonodajo.

(23)

Kreditne institucije iz Unije lahko dejavnosti servisiranja kreditov opravljajo v okviru običajnega poslovanja. Imajo enake obveznosti v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki so jih izdale same, in kreditnimi pogodbami, ki so jih odkupile od drugih kreditnih institucij. Ker so že regulirane in nadzorovane, bi uporaba te direktive za njihove dejavnosti servisiranja ali kupovanja kreditov pomenila nepotrebno podvajanje stroškov za pridobitev dovoljenja in izpolnjevanja obveznosti, zato jih ta direktiva ne zajema. Praksa, ko kreditne institucije dejavnosti servisiranja kreditov v zvezi z donosnimi in nedonosnimi kreditnimi pogodbami oddajo v zunanje izvajanje serviserjem kreditov ali tretjim osebam, prav tako ne spada v področje uporabe te direktive, ker morajo kreditne institucije že upoštevati veljavna pravila o zunanjem izvajanju. Poleg tega za kreditodajalce, ki so nekreditne institucije, vendar jih kljub temu nadzira pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU in ki v okviru običajnega poslovanja izvajajo dejavnosti servisiranja kreditov za kredite, odobrene potrošnikom, ta direktiva ne velja, kadar v tej državi članici opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov. Tudi upravitelji alternativnih investicijskih skladov, družbe za upravljanje in investicijske družbe (pod pogojem, da investicijska družba ni imenovala družbe za upravljanje), ki imajo dovoljenje ali so registrirani na podlagi Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) ali Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14), prav tako ne bi smeli spadati v področje uporabe te direktive. Obstajajo tudi nekateri poklici, v katerih se opravljajo pomožne dejavnosti, podobne dejavnostim servisiranja kreditov, in sicer so to poklici notarjev, odvetnikov in sodnih izvršiteljev, ki svoje poklicne dejavnosti opravljajo v skladu z nacionalnim pravom in ki izvršujejo zavezujoče ukrepe, zato bi morale imeti države članice možnost, da te poklice izvzamejo iz uporabe te direktive.

(24)

Da bi obstoječim kupcem kreditov in serviserjem kreditov omogočili, da se prilagodijo zahtevam nacionalnih določb, s katerimi se prenaša ta direktiva, in predvsem omogočili serviserjem kreditov, da pridobijo dovoljenje, ta direktiva omogoča subjektom, ki trenutno opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov v skladu z nacionalnim pravom, da te še naprej opravljajo v svoji matični državi članici za obdobje šestih mesecev po datumu prenosa te direktive. Po izteku tega šestmesečnega obdobja bi smeli na trgu delovati le serviserji kreditov z dovoljenjem v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se prenaša ta direktiva.

(25)

Države članice, ki imajo za dejavnosti servisiranja kreditov že vzpostavljena pravila, enakovredna pravilom iz te direktive ali strožja od njih, bi morale imeti možnost, da v svoj nacionalni zakonodaji, s katero se prenaša ta direktiva, omogočijo, da se obstoječi subjekti, ki opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov, samodejno priznajo kot serviserji kreditov z dovoljenjem.

(26)

Za izdajo dovoljenja serviserjem kreditov za opravljanje dejavnosti servisiranja kreditov po Uniji bi moral veljati enoten in harmoniziran sklop pogojev, ki bi jih pristojni organi morali uporabljati sorazmerno.

(27)

Z namenom, da se ne bi ogrozilo varstva kreditojemalcev in da bi se povečalo zaupanje, bi morali pogoji za izdajo in ohranitev dovoljenja za serviserja kreditov zagotavljati, da serviserji kreditov, osebe, ki so imetniki kvalificiranega deleža v serviserju kreditov, in člani njegovega poslovodnega ali upravnega organa niso vpisani v kazensko evidenco, kar zadeva relevantna kazniva dejanja, med drugim povezana s premoženjem, finančnimi dejavnostmi, pranjem denarja, goljufijami ali telesno nedotakljivostjo, ter da niso v postopku zaradi insolventnosti ali v preteklosti nad njimi ni bil razglašen stečaj, razen če so bili v skladu z nacionalnim pravom rehabilitirani. Izpolnjevanje zahteve, da so člani poslovodnega ali upravnega organa serviserjev kreditov v preteklih poslovnih odnosih z nadzornimi in regulativnimi organi delovali pregledno, odprto in sodelovalno, bi bilo treba oceniti na podlagi informacij, ki so na voljo pristojnemu organu ali je z njimi seznanjen ob izdaji dovoljenja. Če informacije niso na voljo ali če niso znane ali če v preteklosti ni bilo interakcij z nadzornimi in regulativnimi organi, se šteje, da je zahteva izpolnjena.

(28)

Države članice bi morale zagotoviti, da ima poslovodstvo serviserja kreditov kot celota ustrezno znanje in izkušnje za kompetentno in odgovorno poslovanje v zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja. Vsaka država članica sama določi zahteve v zvezi z dobrim ugledom ter ustreznim znanjem in izkušnjami, vendar to ne bi smelo ovirati prostega gibanja serviserjev kreditov z dovoljenjem znotraj Unije. EBA bi morala v ta namen pripraviti smernice, da bi zmanjšali tveganje različnih razlag zahtev glede ustreznega znanja in izkušenj. Poleg tega je treba zato, da bi zagotovili spoštovanje pravil o varstvu dolžnikov kakor tudi pravil o varstvu osebnih podatkov, vzpostaviti in nadzirati ustrezno ureditev upravljanja in mehanizme notranjih kontrol ter ustrezne postopke evidentiranja in reševanja pritožb. Nadalje bi morali imeti serviserji kreditov vzpostavljene ustrezne postopke za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, kadar nacionalne določbe, ki prenašajo Direktivo (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (15), določajo, da so serviserji kreditov subjekti, ki so dolžni preprečevati pranje denarja in financiranje terorizma ter se boriti proti njima. Poleg tega bi morali biti serviserji kreditov dolžni ravnati pošteno in ustrezno upoštevati finančni položaj kreditojemalcev. Kadar so na nacionalni ravni na voljo storitve svetovanja v zvezi z dolgom, ki olajšujejo poplačilo dolga, bi morali serviserji kreditov kreditojemalce napotiti na te storitve.

(29)

Države članice bi morale v nacionalnem pravu, ki prenaša to direktivo, določiti, ali lahko serviserji kreditov na njihovem ozemlju med opravljanjem dejavnosti servisiranja kreditov sprejemajo in hranijo sredstva kreditojemalcev. V primerih, ko sta sprejemanje in hramba sredstev kreditojemalcev v državi članici dovoljena in ju serviserji kreditov nameravajo opravljati v okviru svojega poslovnega modela, bi morale za te serviserje kreditov veljati dodatne zahteve, da bi lahko obravnavali tveganja, ki bi lahko nastala v primeru insolventnosti, in sicer ločevanje računov in sredstev, pa tudi v primerih odpusta dolga kreditojemalcu. Kadar matična država članica serviserja kreditov prepoveduje serviserjem kreditov, da prejemajo in hranijo sredstva kreditojemalcev, tega ne smejo opravljati niti v svoji matični državi članici niti v kateri koli državi članici gostiteljici, tudi če država članica gostiteljica dovoljuje sprejemanje in hrambo sredstev, in sicer zato, ker serviser kreditov nima dovoljenja matične države članice za ta namen. Nasprotno pa bi morali imeti serviserji kreditov možnost sprejemati in hraniti sredstva kreditojemalcev v svoji matični državi članici, če ta to dovoljuje in če v svoje nacionalno pravo vključi ustrezne zahteve, in tudi v kateri koli državi članici gostiteljici, ki prav tako dovoljuje sprejemanje in hrambo sredstev kreditojemalca.

(30)

Da bi se izognili dolgotrajnim postopkom in negotovosti, je treba vzpostaviti zahteve glede informacij, ki jih morajo predložiti vložniki za pridobitev dovoljenja kot serviserji kreditov, ter razumne roke za izdajo dovoljenja, pa tudi okoliščine za njegov odvzem. Kadar pristojni organi odvzamejo dovoljenje serviserju kredita, ki opravlja dejavnosti servisiranja kreditov v drugih državah članicah, bi morali biti pristojni organi držav članic gostiteljic, pa tudi države članice, v kateri je bil kredit odobren, kadar to ni država članica gostiteljica niti matična država članica, o tem obveščeni. Prav tako bi bilo treba v matični državi članici in državi članici gostiteljici vzpostaviti posodobljen javni register ali seznam ter ga objaviti na spletnem mestu pristojnih organov, da bi zagotovili preglednost v zvezi s številom in identiteto serviserjev kreditov z dovoljenjem.

(31)

Pogodbeno razmerje med serviserjem kreditov in kupcem kreditov ter obveznosti serviserja kreditov do kupca kreditov se ne bi smeli spremeniti z oddajanjem dejavnosti servisiranja kreditov v zunanje izvajanje ponudnikom storitev servisiranja kreditov. Serviserji kreditov bi morali biti odgovorni za zagotavljanje, da pri oddajanju njihovih storitev v zunanje izvajanje ponudnikom storitev servisiranja kreditov ne pride do nepotrebnega operativnega tveganja ali neskladnosti ponudnika storitev servisiranja kreditov s katerimikoli zahtevami prava Unije ali nacionalnega prava ali do omejitve zmogljivosti regulativnega nadzornika, da opravlja svoje naloge in varuje pravice kreditojemalcev.

(32)

Če kupec kreditov pooblasti serviserja kreditov za upravljanje in izvrševanje kreditne pogodbe, kupec kreditov prenese svoje pravice in dolžnosti ter svojo neposredno komunikacijo s kreditojemalcem na serviserja kreditov, pri čemer pa še vedno nosi končno odgovornost. Zato bi bilo treba razmerje med kupcem kreditov in serviserjem kreditov jasno pisno določiti v pisni pogodbi o servisiranju kredita, pristojni organi pa bi morali imeti možnost, da preverijo, kako je takšno razmerje določeno. Poleg tega bi morali serviserji kreditov ravnati pošteno in ustrezno upoštevati finančni položaj kreditojemalcev. Če kupec kreditov servisiranja pridobljenih kreditnih pogodb ne opravlja sam, bi morale imeti države članice možnost določiti, da se morata serviser kreditov in kupec kreditov v pogodbi o servisiranju kreditov strinjati, da serviser kreditov uradno obvesti kupca kreditov, preden odda dejavnosti servisiranja kreditov v zunanje izvajanje.

(33)

Da bi zagotovili pravico serviserjev kreditov do opravljanja čezmejnih storitev in določili njihov nadzor, ta direktiva določa postopek za uveljavljanje pravice serviserja kreditov z dovoljenjem, da opravlja čezmejne dejavnosti. Komunikacija med pristojnimi organi matične države članice in države članice gostiteljice ter serviserjem kreditov bi morala potekati v razumnih rokih. Pristojni organi države članice, v kateri je bil kredit odobren, bi morali od pristojnih organov matične države članice prejeti tudi informacije o čezmejnih dejavnostih.

(34)

Za serviserja kreditov, ki opravlja dejavnosti v državi članici gostiteljici, bi morale veljati omejitve in zahteve, določene v nacionalnem pravu te države članice gostiteljice v skladu s to direktivo, vključno, kadar je to ustrezno, s prepovedjo sprejemanja in hrambe sredstev kreditojemalcev, ki niso povezane z drugimi zahtevami glede dovoljenj serviserjev kreditov. Če se v skladu z nacionalnimi določbami države članice gostiteljice, ki prenašajo to direktivo, določijo dodatne zahteve za pridobitev dovoljenja za serviserja kreditov, se te dodatne zahteve ne bi smele uporabljati za serviserje kreditov, ki v tej državi članici gostiteljici opravljajo čezmejne dejavnosti servisiranja kreditov.

(35)

Za zagotovitev uspešnega in učinkovitega nadzora čezmejnih serviserjev kreditov bi bilo treba oblikovati poseben okvir za sodelovanje med pristojnimi organi matične države članice in države članice gostiteljice ter, če je ustrezno, pristojnimi organi države članice, v kateri je bil kredit odobren. Ta okvir bi moral omogočati izmenjavo informacij ob hkratni ohranitvi njihove zaupnosti, poklicne skrivnosti, varstva pravic posameznikov in podjetij, opravljanje pregledov na kraju samem in drugih vrst pregledov, zagotavljanje pomoči, uradno obveščanje o rezultatih preverjanj in pregledov ter o vseh sprejetih ukrepih.

(36)

Pomemben predpogoj za začetek opravljanja dejavnosti s strani kupcev kreditov in serviserjev kreditov bi moral biti, da imajo možnost dostopa do vseh ustreznih informacij, države članice pa bi morale omogočiti, da je to možno, hkrati pa upoštevati pravila o varstvu osebnih podatkov v Uniji in na nacionalni ravni. V tem okviru je bistveno, da kreditne institucije potencialnim kupcem kreditov zagotovijo podrobne informacije, da se jim omogoči, da lahko sami ocenijo vrednost pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali samo nedonosno kreditno pogodbo. Kreditne institucije bi morale te informacije zagotoviti samo enkrat med postopkom, bodisi v začetni fazi bodisi v naslednjih fazah, vendar v vsakem primeru pred sklenitvijo pogodbe o prenosu. Ta obveznost zagotavljanja informacij je potrebna in utemeljena, da bi potencialni kupci kreditov lahko pred sklenitvijo posla sprejeli ozaveščene odločitve in je zato legitimno, da kreditne institucije osebne podatke kreditojemalcev delijo s potencialnimi kupci kreditov. Take informacije bi morale biti strogo omejene na to, kar je potrebno, da bi potencialni kupec kreditov lahko ocenil vrednost pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali samo nedonosno kreditno pogodbo in verjetnost poplačila vrednosti po tej pogodbi. Države članice bi morale zagotoviti, da sta zagotavljanje informacij potencialnim kupcem kreditov in njihova nadaljnja uporaba skladna z ustreznim okvirom Unije za varstvo podatkov.

(37)

Kadar kreditna institucija prenese nedonosno kreditno pogodbo, bi morala svoj pristojni organ in pristojne organe države članice gostiteljice dvakrat na leto obvestiti vsaj o skupnem neporavnanem znesku prenesenih kreditnih portfeljev ter o številu in višini vključenih kreditov in ali prenos vključuje kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki. Za vsak kreditni portfelj, prenesen v okviru posameznega posla, bi morale zagotovljene informacije vključevati identifikator pravnega subjekta (LEI) kupca kreditov ali, kadar je to ustrezno, njegovega zastopnika, oziroma kadar ta ni na voljo, identiteto in naslov kupca kreditov ter, kadar je to ustrezno, njegovega zastopnika v Uniji. Pristojni organi bi morali imeti možnost zahtevati, da se informacije posredujejo vsako četrtletje, če menijo, da je to potrebno, vključno zaradi velikega števila poslov v kriznem obdobju. Za pristojne organe države članice gostiteljice bi morala veljati obveznost, da te informacije posredujejo organom, pristojnim za nadzor kupca kreditov. Take zahteve glede preglednosti omogočajo harmonizirano in učinkovito spremljanje prenosov kreditnih pogodb v Uniji. Da bi pristojni organi upoštevali načelo sorazmernosti, bi se morali izogniti podvajanju in upoštevati informacije, ki so jim že na voljo na druge načine, zlasti v zvezi s kreditnimi institucijami. Države članice bi morale zagotoviti, da je serviser kreditov odgovoren za uradno obveščanje pristojnih organov o kreditnem portfelju tudi po prenosu takega portfelja na kupca kreditov.

(38)

V akcijskem načrtu se ugotavlja, da bi se podatkovna infrastruktura kreditnih institucij okrepila z enotnimi in standardiziranimi podatki za nedonosne kreditne pogodbe. EBA je razvila podatkovne predloge, ki zagotavljajo informacije o kreditnih izpostavljenostih v bančni knjigi in potencialnim kupcem omogočajo, da ocenijo vrednost kreditnih pogodb in izvedejo skrbni pregled. Po eni strani bi uporaba takih podatkovnih predlog za kreditne pogodbe zmanjšala asimetričnost informacij med potencialnimi kupci in prodajalci kreditnih pogodb ter tako prispevala k razvoju delujočega sekundarnega trga v Uniji. Po drugi strani pa lahko take podatkovne predloge, kadar so preveč podrobne, povzročijo preveliko obremenitev za kreditne institucije brez občutnih koristi v smislu informacij. Zato bi morala EBA pregledati podatkovne predloge, da bi jih nadalje razvila v izvedbene tehnične standarde za kreditne institucije. Od kreditnih institucij bi bilo treba zahtevati, da uporabljajo podatkovne predloge za prenose nedonosnih kreditnih pogodb, vključno s prenosi na druge kreditne institucije. Ta obveznost bi se morala uporabljati samo za prenose nedonosnih kreditnih pogodb in ne zajema kompleksnih poslov, katerih del so tudi nedonosne kreditne pogodbe, vključno s prodajo podružnic, prodajo poslovnih linij ali prodajo portfeljev strank, ki niso omejeni na nedonosne kreditne pogodbe, in prenosov, ki so del tekočega prestrukturiranja kreditne institucije, ki prodaja, v okviru postopkov zaradi insolventnosti, reševanja ali likvidacije. Da bi upoštevali načelo sorazmernosti, bi se morale te zahteve glede informacij uporabljati za kreditne institucije sorazmerno z naravo in višino kreditov. Hkrati bi bilo treba pri določitvi obveznosti kreditnih institucij, da uporabijo podatkovne predloge, upoštevati datum sklenitve nedonosnih kreditnih pogodb. Drugi prodajalci kreditnih pogodb bi morali imeti možnost, da uporabljajo te standarde, da bi se olajšalo vrednotenje kreditnih pogodb, ki so predmet prodaje. Poleg tega bi se bilo treba pri poslih listinjenja, kadar so predvidene obvezne predloge za preglednost, izogniti vsakemu dvojnemu poročanju, ki bi nastalo zaradi te direktive.

(39)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih pripravi EBA, da bi se določile predloge, ki jih morajo kreditne institucije uporabljati za zagotavljanje informacij, ki se zahtevajo na podlagi te direktive. Komisija bi morala te izvedbene tehnične standarde sprejeti z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(40)

Ker kupci kreditov ne ustvarjajo novih kreditov, temveč, kot je določeno tudi v tej direktivi, le kupujejo že obstoječe nedonosne kreditne pogodbe na lastno odgovornost, ne povzročajo pomislekov z bonitetnega vidika, njihov potencialni prispevek k sistemskemu tveganju pa je zanemarljiv. Zato ni upravičeno zahtevati od kupcev kreditov, da zaprosijo za dovoljenje, vendar pa je pomembno, da se še naprej uporabljajo evropski in nacionalni predpisi o varstvu potrošnikov in da se ohranijo pravice kreditojemalcev, ki so določene v prvotni kreditni pogodbi.

(41)

Kupci kreditov iz tretjih držav bi lahko kreditojemalcem iz Unije otežili zanašanje na njihove pravice na podlagi prava Unije, nacionalnim organom pa nadziranje izpolnjevanja nedonosnih kreditnih pogodb. Kreditne institucije bi lahko od prenašanja takih nedonosnih kreditnih pogodb na kupce kreditov iz tretjih držav odvrnilo tudi tveganje izgube ugleda. Če zastopnik kupca kreditov iz tretje države, in sicer kreditov, odobrenih fizičnim osebam, vključno s potrošniki in neodvisnimi delavci, ali kreditov, odobrenih mikro, malim in srednjim podjetjem (MSP), ni kreditna institucija ali nekreditna institucija, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, ali serviser kreditov z dovoljenjem v Uniji, bi moral ta zastopnik imenovati tak subjekt, da zagotovi, da se po prenosu nedonosne kreditne pogodbe ohranijo isti standardi pravic kreditojemalcev.

(42)

Poleg tega bi bilo treba od kupca kreditov s prebivališčem v Uniji, ali ki ima svoj statutarni sedež ali, če v skladu z nacionalnim pravom nima statutarnega sedeža, svoj glavni sedež v Uniji, zahtevati tudi, da za opravljanje dejavnosti servisiranja kreditov v zvezi z nedonosnimi kreditnimi pogodbami, sklenjenimi s potrošniki, imenuje kreditno institucijo ali nekreditno institucijo, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, ali serviserja kreditov, da bi s tem bolje zagotovili, da se po prenosu nedonosne kreditne pogodbe ohranijo isti standardi pravic potrošnikov.

(43)

Države članice gostiteljice bi morale imeti možnost, da razširijo obveznost imenovanja serviserja kreditov v zvezi z drugimi kreditnimi pogodbami. V primerih, ko prenos kreditnega portfelja zajema tako kreditne pogodbe s potrošniki, drugimi fizičnimi osebami ali MSP, za katere se zahteva imenovanje kreditne institucije ali nekreditne institucije, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, ali serviserja kreditov, kot tudi druge kreditne pogodbe, za katere takšno imenovanje ni potrebno, bi moral kupec kreditov ali, kadar je ustrezno, njegov zastopnik izpolniti obveznost imenovanja v zvezi s kreditnimi pogodbami s potrošniki, drugimi fizičnimi osebami ali MSP. Serviser kreditov in kupec kreditov bi morala spoštovati veljavno pravo Unije in nacionalno pravo, nacionalni organi v posameznih državah članicah pa bi morali prejeti potrebna pooblastila za učinkovito nadzorovanje njunih dejavnosti.

(44)

Kadar mora kupec kreditov ali njegov zastopnik, imenovan v skladu s to direktivo, imenovati serviserja kreditov ali kreditno institucijo ali nekreditno institucijo, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, in se odloči, da bo sam upravljal in uveljavljal pravice in obveznosti, ki se nanašajo na pravice kreditodajalca iz nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo, se šteje, da je kupec kreditov ali njegov zastopnik, imenovan v skladu s to direktivo, serviser kreditov in bi zato moral imeti dovoljenje v skladu s to direktivo.

(45)

Kupci kreditov, ki uporabljajo storitve serviserjev kreditov ali kreditnih institucij ali nekreditnih institucij, ki jih nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, bi morali o tem obvestiti pristojne organe svoje matične države članice, da bi lahko ustrezni pristojni organi izvajali svoja nadzorniška pooblastila v zvezi z ravnanjem serviserja kreditov ali kreditne institucije ali nekreditne institucije, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU, v odnosu do kreditojemalca. Kupci kreditov bi morali tudi pravočasno obvestiti pristojne organe, odgovorne za njihov nadzor, če začnejo uporabljati drugega serviserja kreditov, kreditno institucijo ali nekreditno institucijo, ki jo nadzoruje pristojni organ države članice v skladu z Direktivo 2008/48/ES ali Direktivo 2014/17/EU.

(46)

Kupci kreditov, ki neposredno izvršujejo kupljeno kreditno pogodbo, bi morali to storiti v skladu s pravom, ki se uporablja za kreditno pogodbo, vključno s predpisi o varstvu potrošnikov, ki se uporabljajo za kreditojemalca. Nacionalni predpisi, ki se nanašajo zlasti na izvrševanje pogodb, varstvo potrošnikov in kazensko pravo, se še naprej uporabljajo in pristojni organi bi morali zagotoviti, da jih ti kupci kreditov na ozemlju držav članic spoštujejo.

(47)

Da bi se olajšalo izvrševanje obveznosti iz te direktive, bi moralo nacionalno pravo, ki prenaša to direktivo, kadar kupec kreditov nima prebivališča v Uniji ali nima svojega statutarnega sedeža ali, če v skladu z nacionalnim pravom nima statutarnega sedeža, svojega glavnega sedeža v Uniji, določati, da pri prenosu kreditne pogodbe kupec kreditov iz tretje države imenuje zastopnika s prebivališčem v Uniji, ali statutarnim sedežem, oziroma, če v skladu z nacionalnim pravom nima statutarnega sedeža, glavnim sedežem v Uniji, na katerega se lahko pristojni organi obračajo poleg ali namesto kupca kreditov. Ta zastopnik je odgovoren za obveznosti, ki se s to direktivo naložijo kupcem kreditov, brez poseganja v obveznosti, ki se naložijo serviserjem kreditov. Kupci kreditov, ki prenašajo nedonosne kreditne pogodbe, bi morali pristojni organ matične države članice vsako polletje in v zbirni obliki obvestiti vsaj o skupnem neporavnanem znesku prenesenih kreditnih portfeljev ter o številu in višini vključenih kreditov in ali prenos vključuje kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki. Za vsak portfelj, prenesen v okviru posameznega posla, bi morale posredovane informacije vključevati identifikator pravnega subjekta (LEI) kupca kreditov ali, kadar je ustrezno, njegovega zastopnika v Uniji ali, kadar ni na voljo, identiteto in naslov kupca kreditov ter, kadar je ustrezno, njegovega zastopnika v Uniji. Pristojni organi bi morali imeti možnost zahtevati, da se informacije posredujejo vsako četrtletje, če menijo, da je to potrebno, tudi zaradi velikega števila poslov v kriznem obdobju.

(48)

Trenutno so za izdajo dovoljenj in nadzor serviserjev kreditov in kupcev kreditov v državah članicah pristojni različni organi, zato je bistveno, da države članice pojasnijo vlogo teh organov in jim dajo ustrezna pooblastila, zlasti ker bodo morda morali nadzorovati subjekte, ki se ukvarjajo z opravljanjem storitev v drugih državah članicah. Da bi se zagotovil učinkovit in sorazmeren nadzor po vsej Uniji, bi morale države članice pristojnim organom dati potrebna pooblastila za izvajanje njihovih nalog na podlagi te direktive, kar vključuje pooblastilo za pridobivanje potrebnih informacij, preiskovanje morebitnih kršitev te direktive, obravnavanje pritožb kreditojemalcev in nalaganje upravnih kazni ter popravnih ukrepov, vključno z odvzemom dovoljenja. Kadar se uporabijo take upravne kazni in popravni ukrepi, bi morale države članice zagotoviti, da jih pristojni organi uporabljajo na sorazmeren način in navedejo razloge za svoje odločitve ter da so poleg tega te odločitve predmet sodne presoje, tudi v primerih, kadar pristojni organi ne ukrepajo v določenih časovnih okvirih.

(49)

Določbe v zvezi s kršitvami te direktive ne posegajo v pravico države članice do posredovanja v primerih kršitev nacionalnega prava, ki se na primer nanašajo na varstvo potrošnikov, pravice kreditojemalcev ali kriminalne dejavnosti. V takih primerih odločajo o tem, ali je prišlo do kršitve nacionalnega prava, pristojni organi države članice gostiteljice in države članice, v kateri je bil kredit odobren, in zato ta direktiva ne omejuje njihovih pristojnosti.

(50)

Ker bo uspešnost sekundarnih trgov za kredite v veliki meri odvisna od dobrega ugleda vpletenih subjektov, bi morali serviserji kreditov vzpostaviti učinkovit mehanizem za obravnavanje pritožb kreditojemalcev. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo organi, pristojni za nadzor kupcev kreditov in serviserji kreditov, učinkovite in dostopne postopke za obravnavanje pritožb kreditojemalcev.

(51)

V zvezi z obdelavo osebnih podatkov se za namene te direktive uporabljata uredbi (EU) 2016/679 (16) in (EU) 2018/1725 (17) Evropskega parlamenta in Sveta. Zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo za namene te direktive, bi bilo treba določiti natančen namen, navesti zadevno pravno podlago in upoštevati ustrezne varnostne zahteve, določene v Uredbi (EU) 2016/679, ter spoštovati načela nujnosti, sorazmernosti, omejitve namena, preglednosti in sorazmernega obdobja hrambe podatkov. V te namene ima prednost kodeks ravnanja za celotno panogo v skladu s členom 40 Uredbe (EU) 2016/679. Poleg tega bi morali imeti vsi sistemi za obdelavo osebnih podatkov, ki se razvijejo in uporabljajo v okviru te direktive, vgrajene funkcije za varstvo podatkov in slednje zagotavljati privzeto. Prav tako bi morala biti upravno sodelovanje in vzajemna pomoč med pristojnimi organi držav članic skladna s pravili o varstvu osebnih podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679 ter nacionalnimi predpisi o varstvu podatkov, s katerimi se izvaja pravo Unije.

(52)

Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, pravo Unije in nacionalno pravo določata več pravic in zaščitnih ukrepov v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki se odobrijo potrošnikom. Navedene pravice in zaščitni ukrepi veljajo zlasti za dogovarjanje o kreditni pogodbi in njeno sklenitev, uporabo nepoštenih poslovnih praks podjetij v razmerju do potrošnikov iz Direktive 2005/29/ES ter za izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje obveznosti kreditne pogodbe. To velja predvsem v zvezi z dolgoročnimi potrošniškimi kreditnimi pogodbami, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2014/17/EU, glede pravice potrošnikov, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe delno ali v celoti izpolnijo pred njenim iztekom ali da se jih o možnem prenosu kreditne pogodbe na kupca kreditov obvesti z evropskim standardnim informativnim listom, kadar je ustrezno. Prav tako se pravice kreditojemalca ne bi smele spremeniti, če se prenos kreditne pogodbe med kreditno institucijo in kupcem kreditov opravi v obliki novacije pogodbe. Načeloma je treba zagotoviti, da se po prenosu kreditne pogodbe s kreditne institucije na kupca kreditov kreditojemalci ne znajdejo v slabšem položaju. Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da uporabljajo strožje določbe za zaščito kreditojemalcev.

(53)

Brez poseganja v druge obveznosti na podlagi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU in da bi se zagotovila visoka raven varstva potrošnikov, bi bilo treba ti direktivi spremeniti in tako zagotoviti, da se potrošniku pravočasno in pred kakršnimikoli spremembami pogojev kreditne pogodbe predloži jasen in izčrpen seznam vseh takih sprememb ter ga seznaniti s časom njihove uvedbe in potrebnimi podrobnostmi, pa tudi z imenom in naslovom nacionalnega organa, pri katerem lahko potrošnik vloži pritožbo.

(54)

Informacije o spremembi pogojev kreditne pogodbe na podlagi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU, ki je bila uvedena s spremembami te direktive, ne bi smele vplivati na pravice potrošnikov iz direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU, vključno s pravicami do obveščenosti.

(55)

Pomen, ki ga zakonodajalec Unije pripisuje varstvu potrošnikov iz Direktive Sveta 93/13/EGS (18) ter direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU, pomeni, da odstop pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali odstop same kreditne pogodbe kupcu kreditov na noben način ne bi smel vplivati na raven varstva, ki jo potrošnikom zagotavlja pravo Unije. Kupci kreditov in serviserji kreditov bi zato morali spoštovati veljavno pravo Unije in nacionalno pravo, ki velja za prvotno kreditno pogodbo, kreditojemalec pa bi moral obdržati enako raven varstva, kot je zagotovljena z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom ali določena v pravilih Unije ali nacionalnih kolizijskih pravilih. Države članice bi morale zagotoviti, da se kreditojemalcu ne zaračunajo nobeni stroški, povezani s prenosom kreditne pogodbe, razen tistih, ki so že vključeni v navedeno kreditno pogodbo. Kar zadeva stroške za potrošnike v primeru neizpolnjevanja obveznosti, bi morale biti v Direktivo 2008/48/ES uvedene spremembe, ki od držav članic zahtevajo, da upoštevajo enaka pravila o določitvi zgornjih mej provizij in kazni kot v Direktivi 2014/17/EU.

(56)

Kar zadeva potrošnike, bi bilo treba s to direktivo spremeniti direktivi 2008/48/ES in 2014/17/EU, da se določi, da bi morale države članice od kreditodajalcev zahtevati, da imajo vzpostavljene ustrezne politike in postopke, da si pred začetkom unovčevanja zavarovanj, kadar je ustrezno, prizadevajo za razumno restrukturiranje. Upoštevati bi bilo treba Smernice organa EBA o zamudah pri plačilih in izvršbi z dne 19. avgusta 2015, Smernice organa EBA o upravljanju nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenostih z dne 31. oktobra 2018 ter smernice ECB za banke o slabih posojilih iz marca 2017. Kreditodajalci bi morali pri odločanju o tem, katere ukrepe restrukturiranja sprejeti, upoštevati individualne okoliščine potrošnika, njegove interese in pravice ter potrošnikovo sposobnost odplačevanja kredita, zlasti če je kreditna pogodba zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, ki je potrošnikovo stalno prebivališče. Omogočiti bi bilo treba, da ukrepi restrukturiranja vključujejo določeno popuščanje potrošniku, na primer popolno ali delno refinanciranje kreditne pogodbe ali spremembo obstoječih pogojev kreditne pogodbe, kot so podaljšanje ročnosti, sprememba vrste kreditne pogodbe, odlog plačila celotnega ali dela obroka za določeno obdobje, spremembo obrestne mere, možnost moratorija na odplačevanje dolga, delno odplačevanje, pretvorbo valute, delni odpust in konsolidacijo dolga. Države članice bi morale imeti na nacionalni ravni vzpostavljene ustrezne ukrepe restrukturiranja. Seznam ukrepov restrukturiranja iz te direktive, ki so posledica sprememb direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU ni izčrpen, zato lahko države članice določijo dodatne ukrepe. Prav tako se lahko države članice odločijo, da določenega ukrepa ne bodo uveljavile, če je tako predvideno na nacionalni ravni in če je na voljo razumno število ukrepov. Kadar po končanem postopku unovčevanja zavarovanj dolgovi še niso poplačani, bi morale države članice zagotoviti zaščito minimalnih življenjskih pogojev ter sprejeti ukrepe za lažje odplačevanje dolga in obenem preprečevanje dolgoročne prezadolženosti. Vsaj kadar cena, dobljena za stanovanjsko nepremičnino, vpliva na znesek, ki ga dolguje potrošnik, bi morale države članice kreditodajalce pozvati, naj razumno ukrepajo, da bi za stanovanjsko nepremičnino, ki je predmet unovčenj, dosegli ceno, ki bi bila v danih tržnih razmerah najboljša. Države članice strankam kreditne pogodbe ne bi smele preprečiti, da se izrecno dogovorita, da prenos zavarovanja kreditodajalcu zadostuje za odplačilo kredita, zlasti kadar je kredit zavarovan z glavnim prebivališčem potrošnika.

(57)

Da bi se zagotovilo, da se raven varstva potrošnika v primeru odstopa kreditodajalčevih pravic na tretjo osebo na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu ali same kreditne pogodbe ne spremeni, bi bilo treba sprejeti spremembo Direktive 2014/17/EU, s katero bi se določilo, da je v primeru prenosa kredita, ki ga zajema navedena direktiva, potrošnik upravičen, da proti kupcu kreditov uveljavlja vse ugovore, ki jih je imel na voljo zoper prvotnega kreditodajalca, in da je obveščen o odstopu.

(58)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (19) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec Unije meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(59)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 24. januarja 2019.

(60)

Komisija bi morala ob nadaljnjem oblikovanju notranjega sekundarnega trga nedonosnih kreditnih pogodb z visoko stopnjo varstva potrošnikov pregledati učinkovitost delovanja te direktive. Komisija ima možnost, da analizira posebna čezmejna vprašanja, ki jih posamezne države članice ne morejo prepoznati ali ustrezno obravnavati, kot sta tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki bi lahko nastalo v zvezi s servisiranjem kreditov in dejavnostmi kupcev kreditov, ter da preuči sodelovanje med pristojnimi organi različnih držav članic. Zato je ustrezno, da Komisija v pregled te direktive vključi tudi temeljito oceno tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih z dejavnostmi, ki jih opravljajo serviserji kreditov in kupci kreditov, ter upravnega sodelovanja med pristojnimi organi.

(61)

Ker cilja te direktive, in sicer okrepiti razvoj sekundarnega trga nedonosnih kreditov v Uniji, pri tem pa še v večji meri zaščititi kreditojemalce, zlasti potrošnike, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –