DIREKTIVA 2012/18/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (Besedilo velja za EGP)

(1)

Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (3), določa pravila za preprečevanje večjih nesreč, ki so lahko posledica nekaterih industrijskih dejavnosti, ter omogoča omejitev njihovih posledic za človekovo zdravje in okolje.

(2)

Večje nesreče imajo pogosto hude posledice, kar se je na primer pokazalo pri nesrečah v Sevesu, Bhopalu, Schweizerhalleju, Enschedeju, Toulousu in Buncefieldu. Poleg tega imajo lahko tudi čezmejne učinke. To podkrepljuje potrebo po tem, da se zagotovi sprejetje ustreznih previdnostnih ukrepov za zagotovitev visoke ravni varstva v vsej Uniji za državljane, skupnosti in okolje. Zato je treba zagotoviti, da visoka raven varstva ostane vsaj ista ali se izboljša.

(3)

Direktiva 96/82/ES je bila ključna za zmanjšanje verjetnosti in posledic takih nesreč ter je tako vodila do boljše ravni varstva v vsej Uniji. Pregled navedene direktive je potrdil, da je pogostost večjih nesreč ostala nespremenjena. Čeprav obstoječe določbe na splošno ustrezajo namenu, so potrebne nekatere spremembe za nadaljnje zvišanje ravni varstva, zlasti za preprečitev večjih nesreč. Hkrati pa bi bilo treba sistem, ki je bil uveden z Direktivo 96/82/ES, prilagoditi spremembam sistema Unije za razvrščanje snovi in zmesi, na katerega se navedena direktiva sklicuje. Poleg tega bi bilo treba pojasniti in posodobiti več drugih določb.

(4)

Zato je primerno Direktivo 96/82/ES nadomestiti, da se z večjo uspešnostjo in učinkovitostjo določb zagotovi ohranitev in nadaljnje izboljšanje obstoječe ravni varstva, in da se, kjer je mogoče, z uskladitvijo določb in poenostavitvijo zmanjša nepotrebno upravno breme, pod pogojem, da ne bodo ogroženi varnost, okolje in varstvo človekovega zdravja. Hkrati bi morale biti nove določbe jasne, skladne in lahko razumljive, da bi prispevale k boljšemu izvajanju in izvršljivosti, raven varstva človekovega zdravja in okolja pa bi morala biti vsaj enaka ali višja. Komisija bi morala pri praktičnem izvajanju te direktive sodelovati z državami članicami. To sodelovanje bi moralo med drugim zajemati vprašanje samorazvrstitve snovi in zmesi. Pri izvajanju te direktive bi morale biti, kadar je primerno, udeležene tudi zainteresirane strani, kot so predstavniki industrije, delavci in nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo človekovega zdravja ali okolja.

(5)

Konvencija Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč, ki je bila odobrena v imenu Unije s Sklepom Sveta 98/685/ES z dne 23. marca 1998 o sklenitvi konvencije o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč (4), določa ukrepe v zvezi s preprečevanjem industrijskih nesreč, ki lahko povzročijo čezmejne učinke, pripravljenostjo in odzivom nanje, ter predvideva mednarodno sodelovanje na tem področju. Direktiva 96/82/ES izvaja Konvencijo znotraj prava Unije.

(6)

Večje nesreče lahko imajo čezmejne posledice, pri čemer ekoloških in gospodarskih stroškov nesreče ne nosi le prizadeta organizacija, temveč tudi zadevne države članice. Zato je treba uvesti in uporabljati varnostne ukrepe in ukrepe za zmanjšanje tveganj, da bi preprečili morebitne nesreče, zmanjšali tveganje za njihov nastanek in v največji možni meri zmanjšali morebitne posledice nastalih nesreč, s čimer bi omogočili zagotavljanje visoke ravni varstva v vsej Uniji.

(7)

Določbe te direktive bi se morale uporabljati brez poseganja v določbe prava Unije v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu ter delovnim okoljem, in zlasti brez poseganja v Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (5).

(8)

Določene industrijske dejavnosti bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te direktive, pod pogojem, da jih ureja druga zakonodaja na ravni Unije ali nacionalni ravni, ki določa enako raven varnosti. Komisija bi morala še naprej preverjati, ali v obstoječem regulativnem okviru ni večjih pomanjkljivosti, zlasti v zvezi z novimi in na novo nastajajočimi tveganji zaradi drugih dejavnosti in zaradi posebnih nevarnih snovi ter, če je primerno, predstaviti zakonodajni predlog za ureditev teh vrzeli.

(9)

V Prilogi I k Direktivi 96/82/ES so navedene nevarne snovi, ki spadajo v njeno področje uporabe, med drugim s sklicevanjem na nekatere določbe iz Direktive Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (6) kot tudi Direktive 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (7). Direktivi 67/548/EGS in 1999/45/ES je nadomestila Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (8), na podlagi katere se v Uniji izvaja globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij, ki je bil sprejet na mednarodni ravni v okviru Združenih narodov (ZN). Navedena uredba uvaja nove razrede in kategorije nevarnosti, ki le delno ustrezajo razredom in kategorijam iz navedenih razveljavljenih direktiv. Določene snovi ali zmesi pa ne bi bile razvrščene po tem sistemu, ker v tem okviru ni meril. Zato je treba spremeniti Prilogo I k Direktivi 96/82/ES, da bo usklajena z navedeno uredbo, hkrati pa je treba ohraniti obstoječo raven ali še zvišati raven varstva, določenega v navedeni direktivi.

(10)

Za namen razvrstitve izboljšanega bioplina bi bilo treba upoštevati razvoj na področju standardov v okviru Evropskega odbora za standardizacijo (CEN).

(11)

Lahko bi prišlo do neželenih učinkov uskladitve z Uredbo (ES) št. 1272/2008 in poznejšimi prilagoditvami z navedeno uredbo, ki bi vplivali na razvrščanje snovi in zmesi. Na podlagi meril iz te direktive bi morala Komisija oceniti, ali obstajajo nevarne snovi, ki ne pomenijo nevarnosti večjih nesreč, ne glede na njihovo razvrstitev nevarnosti, in, kadar je ustrezno, predložiti zakonodajni predlog za izključitev zadevne nevarne snovi iz področja uporabe te direktive. Ocenjevanje bi se moralo začeti hitro, zlasti po spremenjeni razvrstitvi snovi ali zmesi, da se prepreči nepotrebno breme za upravljavce in pristojne organe v državah članicah. Izključitve iz področja uporabe te direktive državam članicam ne bi smele onemogočati, da ohranijo ali uvedejo strožje varstvene ukrepe.

(12)

Splošna obveznost upravljavcev bi morala biti, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje večjih nesreč in ublažitev ter odpravo njihovih posledic. Kadar količina nevarnih snovi v organizacijah presega določene količine, bi moral upravljavec pristojnemu organu zagotoviti zadostne informacije, da ta lahko ugotovi, za katero organizacijo gre ter katere so nevarne snovi in morebitne nevarnosti. Poleg tega bi moral upravljavec pripraviti in, če to zahteva nacionalno pravo, predložiti pristojnemu organu politiko preprečevanja večjih nesreč (v nadaljnjem besedilu: MAPP), ki določa splošne pristope in ukrepe upravljavca, vključno z ustreznimi sistemi upravljanja varnosti za obvladovanje nevarnosti večjih nesreč. Kadar upravljavci ugotovijo in ocenijo nevarnosti večjih nesreč, bi morali upoštevati tudi nevarne snovi, ki bi v organizaciji utegnile nastati med hudo nesrečo.

(13)

Običajno je za okoljsko škodo zaradi večje nesreče ustrezna Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (9).

(14)

Da bi zmanjšali tveganje verižnih učinkov, kadar so organizacije razporejene na takšen način ali tako blizu skupaj, da se poveča verjetnost nastanka večjih nesreč ali so posledice še hujše, bi morali upravljavci sodelovati pri izmenjavi ustreznih informacij in pri obveščanju javnosti, vključno s sosednjimi organizacijami, na katere bi lahko nesreča vplivala.

(15)

Za prikaz, da je bilo storjeno vse potrebno za preprečitev večjih nesreč, in za pripravo načrtov ukrepov ob nesrečah in ukrepov za odzivanje, bi moral upravljavec v primeru organizacije, v kateri so nevarne snovi prisotne v znatnih količinah, priskrbeti pristojnemu organu informacije v obliki varnostnega poročila. To varnostno poročilo bi moralo vsebovati podrobnosti o organizaciji, prisotnih nevarnih snoveh, obratu ali prostorih za skladiščenje, možnih potekih večjih nesreč in analizi tveganj, preventivnih in intervencijskih ukrepih ter sistemih upravljanja, ki so na voljo, da bi se preprečilo in zmanjšalo tveganje večjih nesreč in omogočilo izvajanje potrebnih ukrepov za omejitev njihovih posledic. Tveganje večje nesreče bi lahko bilo še večje, če bi bile na lokaciji organizacije verjetne naravne nesreče. To bi bilo treba upoštevati pri pripravi potekov večjih nesreč.

(16)

Zaradi priprave na nesreče v primeru organizacij, v katerih so nevarne snovi prisotne v znatnih količinah, je treba izdelati načrte ukrepov v organizaciji in zunaj nje ob nesrečah ter določiti postopke, da se zagotovi preverjanje in po potrebi spreminjanje teh načrtov ter njihovo izvajanje v primeru večje nesreče ali kadar obstaja verjetnost večje nesreče. O načrtu ukrepov v organizaciji ob nesrečah bi se bilo treba posvetovati z zaposlenimi, poleg tega pa bi morala tudi zadevna javnost imeti možnost izraziti svoje mnenje o načrtu ukrepov zunaj organizacije ob nesrečah. Na varnost organizacije bi lahko vplivalo sklepanje pogodb s podizvajalci. Države članice bi morale od upravljavcev zahtevati, da to upoštevajo pri oblikovanju MAPP, varnostnega poročila ali načrta ukrepov v organizaciji ob nesrečah.

(17)

Upravljavci bi morali pri izbiranju ustreznih načinov delovanja, vključno s tistimi za spremljanje in nadzor, upoštevati razpoložljive informacije o najboljših praksah.

(18)

Za zagotovitev boljšega varstva bivalnih območij, območij za pretežno javno uporabo in okolja, vključno z območji posebnega pomena za ohranjanje narave ali posebej občutljivih območij, je treba pri rabi prostora ali pri drugih zadevnih politikah, ki se izvajajo v državah članicah, ohraniti primerno razdaljo med takšnimi območji in organizacijami, ki pomenijo take nevarnosti, ter v primeru obstoječih organizacij po potrebi izvajati dodatne tehnične ukrepe, da se tveganje za ljudi ali okolje ohrani na sprejemljivi ravni. Pri sprejemanju odločitev bi bilo treba upoštevati zadostne informacije o tveganjih in tehnične nasvete o teh tveganjih. Za zmanjšanje upravnega bremena, zlasti za mala in srednja podjetja, bi bilo treba, kadar je mogoče, postopke in ukrepe združiti s postopki in ukrepi v skladu z drugo zadevno zakonodajo Unije.

(19)

Za spodbujanje dostopa do informacij o okolju v skladu s Konvencijo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija), ki je bila v imenu Unije odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 o sklenitvi Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v imenu Evropske skupnosti (10), bi bilo treba izboljšati raven in kakovost informacij za javnost. Zlasti osebe, za katere obstaja verjetnost, da jih bo prizadela večja nesreča, bi morale imeti na voljo zadostne informacije o tem, kako naj pravilno ukrepajo v takšnem primeru. Države članice bi morale dati na voljo informacije o tem, kje se da pridobiti informacije o pravicah oseb, ki jih večja nesreča prizadene. Informacije, ki se razširjajo javnosti, bi morale biti izražene jasno in razumljivo. Poleg dejavnega zagotavljanja informacij, pri čemer javnosti ni treba predložiti zahtevka in niso izključene druge oblike razširjanja, bi morale biti te informacije trajno na voljo in se elektronsko posodabljati. Obenem bi morali obstajati ustrezni zaščitni ukrepi, da se med drugim odpravijo pomisleki, povezani z varnostjo.

(20)

Način upravljanja informacij bi moral biti v skladu s pobudo za skupni okoljski informacijski sistem (SEIS), ki je bila uvedena s sporočilom Komisije z dne 1. februarja 2008 z naslovom „Za skupni okoljski informacijski sistem (SEIS)“. Biti bi moral tudi v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (11) in njenimi izvedbenimi pravili, katerih cilj je omogočanje izmenjave okoljsko-prostorskih informacij med organizacijami javnega sektorja ter spodbujanje javnega dostopa do prostorskih informacij v Uniji. Informacije bi se morale hraniti v javno dostopni zbirki podatkov na ravni Unije, kar bo tudi olajšalo spremljanje in poročanje o izvajanju.

(21)

V skladu z Aarhuško konvencijo je potrebno učinkovito sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev, da se zadevni javnosti omogoči, da izrazi mnenja in pomisleke, ki lahko zadevajo te odločitve, ter da jih nosilec odločitev upošteva, s čimer se povečata odgovornost in preglednost v procesu odločanja, ter da se prispeva k ozaveščanju javnosti o okoljskih vprašanjih in k javni podpori sprejetim odločitvam.

(22)

Upravljavec bi moral za zagotovitev, da se ob večji nesreči sprejmejo ustrezni ukrepi za odzivanje, nemudoma obvestiti pristojni organ in mu sporočiti potrebne informacije, da bi lahko ocenil učinke te nesreče na človekovo zdravje in okolje.

(23)

Preprečevanje večjih nesreč in ublažitev njihovih posledic je v interesu lokalnih organov, ki lahko imajo na tem področju pomembno vlogo. To bi morale države članice upoštevati pri izvajanju te direktive.

(24)

Države članice bi morale za lajšanje izmenjave informacij in preprečitev podobnih nesreč v prihodnosti Komisiji posredovati informacije v zvezi z večjimi nesrečami, ki se zgodijo na njihovem ozemlju, da bi lahko Komisija analizirala s tem povezane nevarnosti ter upravljala sistem za razpošiljanje informacij, zlasti o večjih nesrečah in pridobljenih spoznanjih v zvezi z njimi. Ta izmenjava informacij bi morala vključevati tudi „skorajšnje nesreče“, za katere države članice menijo, da so s tehničnega vidika zanimive za preprečitev večjih nesreč in omejitev njihovih posledic. Države članice in Komisija bi si morale prizadevati, da bi bile informacije v teh informacijskih sistemih, namenjenih izmenjavi informacij o večjih nesrečah, celovite.

(25)

Države članice bi morale določiti pristojne organe, odgovorne za zagotavljanje, da upravljavci izpolnjujejo svoje obveznosti. Pristojni organi in Komisija bi morali sodelovati pri dejavnostih v podporo izvajanju, kot sta razvoj ustreznih smernic in izmenjava najboljše prakse. Da bi preprečili nepotrebno upravno breme, bi bilo treba obveznosti obveščanja, kadar je ustrezno, združiti z obveznostmi obveščanja v skladu z drugo zadevno zakonodajo Unije.

(26)

Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi v primeru neskladnosti s to direktivo ustrezno ukrepajo. Za zagotovitev učinkovitega izvajanja in izvrševanja bi bilo treba vzpostaviti sistem inšpekcijskih pregledov, vključno s programom rednih inšpekcijskih pregledov v rednih časovnih presledkih ter izrednih inšpekcijskih pregledov. Inšpekcijski pregledi bi se morali po možnosti uskladiti z inšpekcijskimi pregledi v skladu z drugo zakonodajo Unije, vključno z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (12), kadar je ustrezno. Države članice bi morale za učinkovito izvajanje inšpekcijskih pregledov zagotoviti dovolj usposobljenega in kvalificiranega osebja. Pristojni organi bi morali zagotoviti ustrezno podporo z orodji in mehanizmi za izmenjavo izkušenj ter okrepitev znanja, vključno na ravni Unije.

(27)

Da bi se upošteval tehnični razvoj, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembo prilog II do VI, da bi jih prilagodila tehničnemu napredku. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (13).

(29)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(30)

Ker cilja te direktive, namreč zagotavljanja visoke ravni varstva človekovega zdravja in okolja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(31)

Države članice so se v skladu s Skupno politično deklaracijo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (14) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih k uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec v zvezi s to direktivo meni, da je predložitev teh dokumentov upravičena.

(32)

Direktivo 96/82/ES bi bilo zato treba spremeniti in nato razveljaviti –