UREDBA (EU) 2021/23 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 16. decembra 2020 o okviru za sanacijo in reševanje centralnih nasprotnih strank ter spremembi uredb (EU) št. 1095/2010, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 806/2014 in (EU) 2015/2365 ter direktiv 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2007/36/ES, 2014/59/EU in (EU) 2017/1132 (Besedilo velja za EGP)

(1)

Finančni trgi so ključnega pomena za delovanje sodobnih gospodarstev. Bolj kot so povezani, večji je potencial za učinkovito razporeditev gospodarskih virov, kar bi lahko koristilo gospodarski uspešnosti. Da pa bi izboljšali delovanje enotnega trga finančnih storitev, je pomembno, da so vzpostavljeni postopki, s katerimi se bodo obravnavali učinki pretresov na trgu in bo zagotovljeno, da finančne težave finančne institucije ali infrastrukture finančnega trga, dejavne na tem trgu, ali njen skorajšnji propad ne destabilizira celotnega finančnega trga in ne škoduje rasti v širšem gospodarstvu.

(2)

Centralne nasprotne stranke (CNS) so ključne komponente globalnih finančnih trgov, ki posredujejo med udeleženci, tako da delujejo kot kupec za vsakega prodajalca in kot prodajalec za vsakega kupca, ter imajo osrednjo vlogo pri obdelavi finančnih transakcij in upravljanju izpostavljenosti različnim tveganjem, povezanim z navedenimi transakcijami. CNS z enega mesta vodijo obdelavo transakcij nasprotnih strank in njihovih pozicij, poravnavajo obveznosti, ustvarjene s transakcijami, in od članov zahtevajo ustrezno zavarovanje v obliki kritja ter v obliki prispevkov v jamstvene sklade.

(3)

Povezovanje finančnih trgov Unije je privedlo do tega, da so se CNS, ki so sprva zlasti zadovoljevale domače potrebe in služile domačim trgom, v širšem smislu razvile v ključna vozlišča na finančnih trgih Unije. CNS danes opravljajo kliring različnih razredov produktov, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti in izvedenimi finančnimi instrumenti na blago, ki kotirajo na borzi ali na prostem trgu (OTC), ter delnicami, obveznicami in drugimi produkti, kot so repo posli. Storitve prek nacionalnih meja zagotavljajo različnim finančnim in drugim institucijam po vsej Uniji. Čeprav ostajajo nekatere CNS osredotočene na domače trge, so – vsaj znotraj nacionalnih meja – sistemsko pomembne prav vse.

(4)

Ker je precej finančnega tveganja, ki mu je izpostavljen finančni sistem Unije, skoncentriranega v CNS, ki to tveganje v imenu klirinških članov in njihovih strank obravnavajo, sta nujna učinkovita ureditev in zanesljiv nadzor CNS. Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4) zahteva, da CNS, ki imajo dovoljenje v Uniji, upoštevajo visoke bonitetne, organizacijske in poslovodske standarde. Naloga pristojnih organov je, da izvajajo popoln nadzor nad dejavnostmi CNS, pri tem pa sodelujejo z nadzornimi kolegiji, v katerih so združeni zadevni organi za posebne naloge, ki so jim dodeljene. V skladu z zavezami, ki so jih voditelji G20 prevzeli, odkar se je začela finančna kriza leta 2008, je v Uredbi (EU) št. 648/2012 tudi določeno, da mora centralni kliring za vse standardizirane izvedene finančne instrumente OTC opraviti CNS. Z začetkom učinkovanja obveznosti centralnega kliringa izvedenih finančnih instrumentov OTC se bosta obseg in razpon poslovanja CNS verjetno povečala, kar bi lahko prineslo dodatne izzive za strategije CNS za upravljanje tveganj.

(5)

Uredba (EU) št. 648/2012 je pripomogla, da so CNS in širši finančni trgi bolj odporni proti zelo različnim tveganjem, ki so skoncentrirana v CNS, ki ta tveganja obravnavajo. Vendar z nobenim sistemom pravil in praks ni mogoče zagotoviti, da bi obstoječa sredstva zadostovala za upravljanje tveganj, vključno z eno ali več neizpolnitvami obveznosti s strani klirinških članov, katerim je izpostavljena CNS. Za finančne institucije, ki jim grozijo resne finančne težave ali skorajšnji propad, bi se načeloma moral še naprej uporabljati običajni insolvenčni postopek. Kot pa je pokazala finančna kriza leta 2008, lahko taki postopki, zlasti v obdobju dolgotrajne gospodarske nestabilnosti in negotovosti, posežejo v funkcije, ki so ključne za gospodarstvo, in tako ogrozijo finančno stabilnost. Na običajni insolvenčni postopek za podjetja se ni mogoče zanesti, da vedno zagotovi, da bo posredovanje dovolj hitro ali da se da ustrezna prednost kontinuiteti kritičnih funkcij finančnih institucij zaradi ohranitve finančne stabilnosti. Da bi se preprečile takšne negativne posledice običajnega insolvenčnega postopka, je treba vzpostaviti poseben okvir za reševanje CNS.

(6)

Finančna kriza leta 2008 je izpostavila pomanjkanje ustreznih instrumentov za ohranitev kritičnih funkcij, ki jih zagotavljajo propadajoče finančne institucije. Poleg tega je pokazala, da so odsotni okviri, ki bi omogočali sodelovanje in usklajevanje med organi, zlasti tistimi, ki se nahajajo v različnih državah članicah ali so pod različnimi jurisdikcijami, zato da bi bilo zagotovljeno sprejemanje hitrih in odločnih ukrepov. Brez takih instrumentov ter ob odsotnosti okvirov za sodelovanje in usklajevanje so bile države članice prisiljene finančne institucije reševati z denarjem davkoplačevalcev, da bi ustavile širjenje negativnih učinkov in zmanjšale paniko. Čeprav CNS niso bile neposredne prejemnice izredne javnofinančne pomoči med finančno krizo leta 2008, so bile zaščitene pred učinki, ki bi jih sicer nanje imele banke, ki niso izpolnjevale svojih obveznosti. Okvir za sanacijo in reševanje CNS dopolnjuje okvir za reševanje bank, sprejet na podlagi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), in je zato potreben, da se prepreči odvisnost od denarja davkoplačevalcev v primeru njihovega neurejenega propada. Takšen okvir bi moral obravnavati tudi možnost, da je reševanje CNS potrebno tudi iz drugih razlogov in ne zgolj zaradi neizpolnitve obveznosti enega ali več klirinških članov.

(7)

Cilj zanesljivega okvira za sanacijo in reševanje je v največji možni meri zagotoviti, da CNS določijo ukrepe za okrevanje po finančnih težavah, ob prenehanju preostalih dejavnosti po običajnem insolvenčnem postopku ohraniti kritične funkcije CNS, ki propada ali bo verjetno propadla, ter ohraniti finančno stabilnost in preprečiti znatne negativne učinke na finančni sistem in njegovo sposobnost služiti realnemu gospodarstvu, pri tem pa poskrbeti, da bodo stroški propada CNS za davkoplačevalce čim nižji. Okvir za sanacijo in reševanje dodatno krepi pripravljenost CNS in organov, da ublažijo finančne težave, organom pa zagotavlja dodaten vpogled v priprave CNS na scenarije izjemnih situacij. Organom zagotavlja tudi pooblastila, da se pripravijo na morebitno reševanje CNS in usklajeno obravnavajo CNS v upadu, s čimer prispeva k nemotenemu delovanju finančnih trgov.

(8)

Trenutno ni usklajenih določb za sanacijo in reševanje CNS v Uniji. Nekatere države članice so že sprejele zakonodajne spremembe, v skladu s katerimi morajo CNS pripraviti načrte sanacije in ki uvajajo mehanizme za reševanje propadajočih CNS. Poleg tega se zakoni in drugi predpisi, ki urejajo insolventnost CNS, med državami članicami vsebinsko in postopkovno zelo razlikujejo. Odsotnost skupnih pogojev, pooblastil in postopkov za sanacijo in reševanje CNS verjetno predstavlja oviro za nemoteno delovanje notranjega trga ter otežuje sodelovanje med nacionalnimi organi pri obravnavanju propada CNS in uporabi ustreznih mehanizmov za porazdelitev izgub med njene klirinške člane tako v Uniji kot tudi na svetovni ravni. To velja zlasti takrat, ko nacionalni organi zaradi različnih pristopov nimajo enake stopnje nadzora ali enake zmožnosti za reševanje CNS. Navedene razlike med shemami za sanacijo in reševanje lahko v državah članicah različno vplivajo na CNS, klirinške člane in stranke klirinških članov, s čimer utegnejo povzročati izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Odsotnost skupnih pravil in instrumentov za obravnavo finančnih težav ali propada CNS lahko pri klirinških članih in njihovih strankah vpliva na odločitev glede opravljanja kliringa, pri CNS pa na izbiro kraja sedeža, kar CNS preprečuje, da bi v celoti izkoristile svoje temeljne svoboščine na notranjem trgu. To pa bi lahko klirinške člane in njihove stranke odvračalo od tega, da bi do CNS dostopali čezmejno na notranjem trgu, in oviralo nadaljnje povezovanje na kapitalskih trgih Unije. Zato morajo v vseh državah članicah veljati skupna pravila za sanacijo in reševanje, da se zagotovi, da CNS pri uveljavljanju svojih svoboščin na notranjem trgu ne bodo omejene s finančno zmogljivostjo držav članic in njihovih organov za upravljanje njihovega propada.

(9)

Pregled regulativnega okvira za banke in druge finančne institucije, ki je sledil finančni krizi leta 2008, zlasti pa povečanje kapitalskih in likvidnostnih rezerv bank, boljši instrumenti za makrobonitetne politike ter izčrpna pravila o sanaciji in reševanju bank so zmanjšali verjetnost prihodnjih kriz ter povečali odpornost vseh finančnih institucij in tržnih infrastruktur, vključno s CNS, proti gospodarskim napetostim, ki so posledica bodisi sistemskih motenj bodisi dogodkov, značilnih za posamezne institucije. Od 1. januarja 2015 se v državah članicah uporablja shema za sanacijo in reševanje bank na podlagi Direktive 2014/59/EU.

(10)

Izhajajoč iz pristopa za sanacijo in reševanje bank, bi morali biti pristojni organi in organi za reševanje pripravljeni obvladovati razmere, ki vključujejo propad CNS, in v zvezi s tem imeti na voljo ustrezne instrumente. Ker pa imajo banke in CNS različne funkcije in poslovne modele, se tudi tveganja, povezana z njimi, razlikujejo. Zato so potrebni posebni instrumenti in pooblastila za scenarije propada CNS, ki jih povzroči propad klirinških članov CNS ali dogodki, ki niso povezani z neizpolnitvijo obveznosti.

(11)

Uredba je ustrezen pravni akt, ki se uporabi za dopolnitev in nadgradnjo pristopa, uvedenega z Uredbo (EU) št. 648/2012, ki določa enotne bonitetne zahteve za CNS. Če bi zahteve za sanacijo in reševanje določili z direktivo, bi lahko nastale nedoslednosti, saj bi se na področju, za katero je vse bolj značilno čezmejno zagotavljanje storitev CNS in ki je sicer urejeno s pravom Unije, ki se uporablja neposredno, sprejela potencialno različna nacionalna pravila. Zato bi bilo treba tudi za CNS sprejeti enotna pravila o sanaciji in reševanju, ki se bodo uporabljala neposredno.

(12)

Da bi zagotovili skladnost z veljavno zakonodajo Unije na področju finančnih storitev kot tudi čim večjo raven finančne stabilnosti po vsej Uniji, bi se morala shema za sanacijo in reševanje iz te uredbe uporabljati za CNS, za katere veljajo bonitetne zahteve iz Uredbe (EU) št. 648/2012, ne glede na to, ali imajo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Medtem ko so profili tveganja, povezani z alternativnimi korporacijskimi strukturami, lahko različni, pa je CNS samostojen subjekt, ki mora vse zahteve iz te uredbe in iz Uredbe (EU) št. 648/2012 izpolnjevati neodvisno od svoje nadrejene družbe ali drugih subjektov v skupini. Vendar pa ni potrebno, da ta uredba velja tudi za skupino, katere del je CNS. Vendar je treba pri načrtovanju sanacije in reševanja CNS upoštevati vidik skupine, med drugim operativne, osebne in finančne odnose CNS s subjekti v skupini, če bi to lahko vplivalo na sanacijo ali reševanje CNS ali če bi ukrepi za sanacijo ali reševanje lahko učinkovali na druge subjekte v skupini.

(13)

Da bi države članice zagotovile, da se bodo ukrepi za reševanje sprejemali učinkovito in uspešno ter v skladu s cilji reševanja, bi morale za organe za reševanje za namene te uredbe imenovati nacionalne centralne banke, pristojna ministrstva, javne upravne organe ali organe s pooblastili na področju javnega upravljanja, ki bi opravljali funkcije in naloge, povezane z reševanjem, morebiti tudi obstoječe organe za reševanje. Države članice bi tudi morale zagotoviti, da so tem organom za reševanje dodeljena ustrezna sredstva. V državah članicah, v katerih ima CNS sedež, bi bilo treba za ločevanje funkcije reševanja CNS od drugih funkcij, zlasti če je kot organ za reševanje določen organ, odgovoren za bonitetni nadzor CNS ali za bonitetni nadzor kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, ki so klirinški člani CNS, vzpostaviti ustrezne strukturne ureditve, da bi se preprečila morebitna navzkrižja interesov in tveganje regulativnega popuščanja. V takšnih primerih bi bilo treba zagotoviti neodvisnost procesa odločanja organa za reševanje, pri čemer v zvezi z odločanjem ne bi smeli preprečiti zbližanja na najvišji ravni.

(14)

Glede na posledice, ki jih lahko imajo propad CNS in poznejši ukrepi za finančni sistem in gospodarstvo države članice, in glede na možnost, da bi bilo treba v skrajnem primeru za reševanje krize uporabiti javna sredstva, bi morala imeti finančna ministrstva ali druga ustrezna ministrstva v državah članicah možnost, da skladno z nacionalnimi demokratičnimi postopki odločajo o uporabi javnih sredstev kot zadnji možnosti, in biti posledično dovolj zgodaj tesno vključena v postopek sanacije in reševanja. V zvezi z uporabo javnih sredstev kot zadnjo možnostjo ta uredba torej ne bi smela posegati v razdelitev pristojnosti med zadevnimi ministrstvi ali vlado in organom za reševanje, kot je določena v pravnih sistemih držav članic.

(15)

Ker CNS pogosto zagotavljajo storitve po vsej Uniji, je za učinkovito sanacijo in reševanje potrebno sodelovanje med pristojnimi organi in organi za reševanje znotraj nadzornih kolegijev in kolegijev za reševanje, zlasti v fazah priprave na sanacijo in reševanje. To vključuje ocenjevanje načrta sanacije, ki jih pripravi CNS, prispevanje k skupni odločitvi o načrtih za reševanje, ki jih pripravi organ za reševanje CNS, in sprejemanje te odločitve ter odpravljanje morebitnih ovir za rešljivost CNS.

(16)

Pri reševanju CNS bi bilo treba doseči ravnotežje med po eni strani potrebo po postopkih, ki upoštevajo nujnost situacije ter omogočajo učinkovite, poštene in pravočasne rešitve, po drugi pa nujnostjo zaščititi finančno stabilnost v vseh državah članicah, v katerih CNS zagotavlja storitve. Organi, katerih področja pristojnosti bi lahko zadeval propad CNS, bi morali za dosego teh ciljev izmenjevati mnenja v kolegiju za reševanje. To bi moralo vključevati zlasti izmenjavo informacij o pripravah klirinških članov in po potrebi strank, kar zadeva morebitno upravljanje v primeru neizpolnitve obveznosti, sanacijske ukrepe in ukrepe za reševanje ter nadzorniško obravnavo s tem povezanih izpostavljenosti do CNS. Organom držav članic, katerih finančna stabilnost bi lahko bila prizadeta zaradi propada CNS, bi morali omogočati, da na podlagi ocene, v kateri bi določili, kako bi reševanje CNS utegnilo učinkovati na finančno stabilnost v njihovi državi članici, sodelujejo v kolegiju za reševanje. Države članice bi morale imeti možnost, da jih v kolegiju za reševanje zastopajo pristojni organi in organi za reševanje klirinških članov. Državam članicam, ki jih ne zastopajo organi klirinških članov, bi morali omogočati, da v kolegiju sodelujejo tako, da jih zastopa pristojni organ strank klirinških članov ali organ za reševanje strank klirinških članov. Organi bi morali, izhajajoč iz analize negativnega učinka, ki bi ga reševanje CNS lahko imelo na njihove države članice, svoje sodelovanje ustrezno utemeljiti organu za reševanje CNS. Podobno bi morali organe zadevne tretje države po potrebi povabiti, da se kot opazovalci udeležijo kolegijev za reševanje, zato da bi zagotovili redno izmenjavo mnenj in sodelovanje z njimi.

(17)

Za učinkovito in sorazmerno obravnavo morebitnega propada CNS bi morali organi pri izvajanju svojih pooblastil za sanacijo in reševanje upoštevati več dejavnikov, na primer naravo poslovanja CNS ter njeno lastniško, pravno in organizacijsko strukturo, profil tveganja, velikost, pravni status, nadomestljivost in medsebojno povezanost s finančnim sistemom. Organi bi obenem morali upoštevati, ali utegneta njen propad in poznejše prenehanje po običajnem insolvenčnem postopku znatno negativno vplivati na finančne trge, druge finančne institucije ali širše gospodarstvo.

(18)

Da bi pristojni organi učinkovito obravnavali propadajoče CNS, bi morali biti pooblaščeni, da naložijo pripravljalne ukrepe v zvezi s CNS. Da bodo imele prav vse CNS v Uniji v primeru, da bi se znašle v finančnih težavah, dovolj podrobne načrte za sanacijo, bi bilo treba določiti minimalni standard glede vsebine in informacij, ki bodo vključene v te načrte. Takšen načrt za sanacijo bi moral obravnavati ustrezen niz scenarijev, ki bi predvidevali tako sistemske težave kot tudi težave, specifične za CNS, če bi te težave ogrožale uspešno poslovanje CNS, tudi upoštevajoč morebitne posledice širjenja negativnih učinkov v krizi, tako na nacionalni kot na čezmejni ravni. Scenariji bi morali biti strožji od tistih, ki se uporabljajo za namene rednega testiranja izjemnih situacij na podlagi člena 49 Uredbe (EU) št. 648/2012, a še vedno verjetni. Načrt za sanacijo bi moral zajemati najrazličnejše scenarije, tudi takšne, ki bi nastali zaradi dogodkov, povezanih z neizpolnitvijo obveznosti, zaradi dogodkov, ki s tem ne bi bili povezani, in zaradi kombinacije obeh, vključevati pa bi morali celovito ureditev za ponovno uskladitev poslovnih knjig in za porazdelitev vseh izgub, nastalih zaradi neizpolnitve obveznosti s strani klirinškega člana, ter ustrezno absorpcijsko zmožnost za preostale vrste izgub. Načrti sanacije bi morali ločevati med različnimi vrstami dogodkov, ki ne bi bili povezani z neizpolnitvijo obveznosti. Načrt sanacije bi moral biti del pravil delovanja CNS, pogodbeno dogovorjenih s klirinškimi člani. Ta pravila delovanja bi morala vsebovati tudi določbe, s katerimi bi zagotovili, da bi bili v načrtu za sanacijo predstavljeni sanacijski ukrepi izvršljivi ob vseh scenarijih. Načrti sanacije ne bi smeli predvideti dostopa do izredne javnofinančne pomoči ali izpostaviti davkoplačevalcev tveganju izgube.

(19)

Od CNS bi bilo treba zahtevati, naj pripravijo načrte sanacije ter jih redno pregledujejo in posodabljajo. Faza sanacije v tem okviru bi se morala začeti, ko bi se bistveno poslabšalo finančno stanje CNS ali bi obstajalo tveganje za kršitev kapitalskih in bonitetnih zahtev na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012, zaradi česar bi lahko bile kršene zahteve za pridobitev dovoljenja, kar bi po Uredbi (EU) št. 648/2012 upravičilo njegov preklic. To bi moralo biti določeno v zvezi z okvirom kvalitativnih ali kvantitativnih kazalnikov, vključenih v načrt sanacije.

(20)

Da bi se predhodno ustvarile solidne spodbude in zagotovila pravična porazdelitev izgub, bi načrti sanacije morali jamčiti, da bo z uporabo instrumentov za sanacijo ustrezno uravnotežena porazdelitev izgub med CNS, klirinškimi člani in po potrebi njihovimi strankami. Načeloma bi morale biti izgube pri sanaciji porazdeljene med CNS, klirinške člane in po potrebi njihove stranke glede na njihovo odgovornost za tveganje, preneseno na CNS, in njihovo sposobnost za nadzor in upravljanje takšnega tveganja. Načrti sanacije bi morali zagotoviti, da bo kapital CNS izgubam, ki jih povzročijo dogodki, ki so povezani z neizpolnitvijo obveznosti, in tudi dogodki, ki s tem niso povezani, izpostavljen, preden se izgube porazdelijo med klirinške člane. Kot spodbuda za ustrezno upravljanje tveganj in zaradi dodatnega zmanjšanja nevarnosti izgub za davkoplačevalce bi morala CNS, preden bi poskusila še druge sanacijske ukrepe, ki bi terjali finančne prispevke klirinških članov, uporabiti delež svojih predhodno financiranih lastnih namenskih sredstev iz člena 43 Uredbe (EU) št. 648/2012, ki lahko vključujejo kakršen koli kapital, ki ga CNS poleg minimalnih kapitalskih zahtev ima zato, da spoštuje prag za priglasitev iz delegiranega akta, sprejetega na podlagi člena 16(3) Uredbe (EU) št. 648/2012.

Ta dodatni znesek predhodno financiranih lastnih namenskih sredstev, ki niso predhodno financirana lastna sredstva iz člena 45(4) Uredbe (EU) št. 648/2012, ne bi smel biti nižji od 10 % niti višji od 25 % kapitalskih zahtev na podlagi tveganj, izračunanih v skladu s členom 16(2) Uredbe (EU) št. 648/2012, ne glede na to, ali so te zahteve nižje ali višje od začetnega kapitala iz člena 16(1) navedene uredbe.

(21)

CNS bi morala svoj načrt sanacije predložiti pristojnemu organu, ki bi ga moral brez nepotrebnega odlašanja posredovati nadzornemu kolegiju, ustanovljenemu na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012, v celovito oceno, ki jo pripravi kolegij s skupno odločitvijo. V oceni bi moralo biti navedeno, ali je načrt izčrpen in ali bi dejansko lahko pravočasno, tudi v obdobjih resnih finančnih težav, omogočil obnovitev sposobnosti uspešnega poslovanja CNS.

(22)

V načrtih sanacije bi morali biti izčrpno opisani ukrepi, ki bi jih CNS sprejela za obravnavo morebitnih še neporavnanih obveznosti, nepokritih izgub, likvidnostnega primanjkljaja ali kapitalske neustreznosti, ter ukrepi za obnovitev morebitnih izčrpanih predhodno financiranih finančnih sredstev in za obnovitev ureditev v zvezi z likvidnostjo, da bi CNS obnovila sposobnost uspešnega poslovanja in da bi bila še naprej sposobna izpolnjevati zahteve za pridobitev dovoljenja. Niti pooblastilo organa za reševanje, da uporabi poziv k denarnemu plačilu za reševanje, niti zahteva po minimalni pogodbeni zavezi za poziv k denarnemu plačilu za sanacijo, ne bi smela vplivati na pravico CNS, da v svoja pravila vključi strožjo minimalno pogodbeno zavezo za pozive k denarnemu plačilu za sanacijo, kot je določena v tej uredbi, ali na upravljanje tveganja s strani CNS.

(23)

Pri načrtih sanacije bi bilo treba upoštevati tudi kibernetske napade, zaradi katerih bi lahko prišlo do bistvenega poslabšanja finančnega stanja CNS ali do tveganja kršitve bonitetnih zahtev na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012.

(24)

CNS bi morale zagotoviti, da njihovi načrti sanacije niso diskriminatorni in da so uravnoteženi v smislu učinka in spodbud, ki jih ustvarjajo. Učinki sanacijskih ukrepov na klirinške člane in, če so na voljo ustrezne informacije, njihove stranke ter širše na finančni sistem Unije ali ene ali več njenih držav članic bi morali biti sorazmerni. CNS morajo v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012 zlasti zagotoviti, da imajo njihovi klirinški člani omejene izpostavljenosti do CNS. CNS bi morale zagotoviti, da pri pripravi načrta sanacije sodelujejo vsi zadevni deležniki, in sicer tako, da se po potrebi vključijo v odbor za tveganja CNS in da se z njimi opravi ustrezno posvetovanje. Ker lahko pričakujemo, da se bodo deležniki v mnenjih razhajali, bi morale CNS vzpostaviti jasne postopke za obravnavo različnih stališč deležnikov ter morebitnih nasprotij interesov med njimi in CNS.

(25)

Zaradi globalne narave trgov, na katerih CNS opravljajo storitve, bi morala pravila delovanja CNS vključevati pogodbene določbe, ki zagotavljajo, da lahko CNS možne načine sanacije po potrebi uporabi za pogodbe ali sredstva, ki jih ureja pravo tretje države, ali za subjekte s sedežem v tretjih državah.

(26)

Kadar CNS ne predloži ustreznega načrta sanacije, bi morali biti pristojni organi pooblaščeni, da od nje zahtevajo, da sprejme ukrepe, potrebne za odpravo bistvenih pomanjkljivosti v načrtu, s tem pa okrepi svoje poslovanje in zagotovi, da lahko v primeru propada porazdeli izgube, obnovi svoj kapital in po potrebi ponovno uskladi svoje poslovne knjige. Navedeno pooblastilo bi moralo pristojnim organom omogočati sprejetje preventivnih ukrepov, kolikor bi bilo to nujno za odpravo morebitnih pomanjkljivosti in torej za izpolnitev ciljev finančne stabilnosti.

(27)

V izjemnih primerih, ko zaradi dogodka, ki ni povezan z neizpolnitvijo obveznosti, pride do odbitka dobičkov iz gibljivega kritja, in če je sanacija uspešna, bi pristojni organ moral imeti možnost zahtevati, da CNS svojim klirinškim članom izplača denarno nadomestilo, sorazmerno z izgubo, ki so jo utrpeli izven svojih pogodbenih zavez, ali da po potrebi izda instrumente, ki priznavajo terjatev glede prihodnjih dobičkov CNS.

(28)

Načrtovanje je bistven del učinkovitega reševanja. Načrte bi moral pripraviti organ za reševanje CNS in bi jih moral skupaj odobriti kolegij za reševanje. Načrti bi morali zajemati najrazličnejše scenarije, pri čemer bi morali ločevati med scenariji, ki bi nastali zaradi dogodkov, povezanih z neizpolnitvijo obveznosti, zaradi dogodkov, ki s tem ne bi bili povezani, in zaradi kombinacije obeh; obenem bi morali ločevati med različnimi vrstami dogodkov, ki ne bi bili povezani z neizpolnitvijo obveznosti. Organi bi morali imeti na voljo vse informacije, ki jih potrebujejo, da identificirajo kritične funkcije in zagotovijo njihovo kontinuiteto. Vendar bi morala vsebina načrta reševanja ustrezati dejavnostim, ki jih izvaja CNS, in vrstam produktov, za katere opravlja kliring, ter bi morala med drugim temeljiti na informacijah, ki jih zagotavlja. Da bi pri reševanju lažje uveljavljali pozive k denarnemu plačilu za reševanje in znižanje zneska morebitnih dobičkov, ki se izplačajo klirinškemu članu CNS v postopku reševanja, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, bi bilo treba v pravila delovanja CNS vključiti sklic na pooblastilo organa za reševanje, da zahteva takšne pozive k denarnemu plačilu za reševanje in takšno znižanje. Po potrebi bi morala pravila delovanja CNS, ki so pogodbeno dogovorjena s klirinškimi člani, vsebovati določbe, s katerimi bi zagotovili, da lahko organi za reševanje izvršujejo tudi druge ukrepe za reševanje.

(29)

Na podlagi ocene rešljivosti bi bilo treba organe za reševanje pooblastiti, da neposredno ali posredno prek pristojnega organa zahtevajo spremembe pravne ali operativne strukture in organizacije CNS ter ukrepajo, kot je potrebno in sorazmerno, da se zmanjšajo ali odpravijo bistvene ovire za uporabo instrumentov za reševanje ter zagotovi njihovo rešljivost. Ob upoštevanju raznolikosti strukture skupin, ki jim pripadajo CNS, razlik v strukturah v primerjavi z bančnimi skupinami ter različnih regulativnih okvirov, ki se uporabljajo za posamezne subjekte znotraj takšnih skupin, bi moral imeti organ za reševanje CNS ob posvetovanju s pristojnim organom CNS možnost oceniti, ali bi se z zahtevanjem sprememb pravne ali operativne strukture CNS ali katerega koli subjekta v skupini, ko je ta subjekt neposredno ali posredno pod nadzorom CNS, spreminjale tudi strukture skupine, ki ji pripada ta CNS, zaradi česar bi lahko glede na veljavne specifične pravne okoliščine prišlo do problemov pravnega izpodbijanja ali problemov izvršljivosti. Pri ocenjevanju, kako odpraviti takšne ovire za reševanje, bi moral imeti organ za reševanje možnost, da namesto, da zahteva spremembe pravnih ali operativnih struktur skupine, predlaga drugačen sklop ukrepov za reševanje, če bi bile z uporabo takšnih alternativnih ukrepov enako odpravljene ovire za rešljivost.

(30)

Načrti reševanja in ocene rešljivosti so področja, na katerih potreba po hitrem izvajanju ukrepov prestrukturiranja zaradi jamčenja kritičnih funkcij CNS in zaščite finančne stabilnosti prevlada nad vsakodnevnimi potrebami po nadzoru. Če člani kolegija za reševanje niso soglasni glede odločitev, ki jih je treba sprejeti v zvezi z načrtom reševanja CNS, oceno njene rešljivosti in odstranitvijo morebitnih tozadevnih ovir, bi moral imeti evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA) posredniško vlogo v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Ker pa so člani ESMA pristojni za zagotavljanje finančne stabilnosti in za nadzor klirinških članov v več državah članicah, bi moral takšno zavezujoče posredovanje ESMA za preučitev pripraviti kateri od njegovih notranjih odborov. Nekateri pristojni organi bi morali biti na podlagi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (7) povabljeni k sodelovanju v tem notranjem odboru ESMA kot opazovalci, saj izvajajo podobne naloge na podlagi Direktive 2014/59/EU. Tako zavezujoče posredovanje ne bi smelo preprečevati nezavezujočega posredovanja v skladu s členom 31 Uredbe (EU) št. 1095/2010 v drugih primerih. V skladu s členom 38 Uredbe (EU) št. 1095/2010 tako zavezujoče posredovanje ne sme posegati v fiskalne pristojnosti držav članic.

(31)

Lahko bi bilo potrebno, da se v načrtu sanacije CNS določi pogoje, pod katerimi nadrejena družba ali drug subjekt v skupini zagotovi CNS znotraj iste skupine morebitne pogodbeno zavezujoče sporazume o finančni pomoči, jamstva ali druge oblike operativne podpore. Preglednost glede takih ureditev bi zmanjšala tveganja za likvidnost in solventnost subjekta v skupini, ki zagotovi podporo CNS v finančnih težavah. Zato bi se morala vsakršna sprememba take ureditve, ki bi vplivala na kakovost in naravo takšne podpore v skupini, šteti kot bistvena sprememba za namene pregleda načrta sanacije.

(32)

Za načrte sanacije in reševanja bi morale zaradi občutljivost informacij, ki jih vsebujejo, veljati ustrezne določbe glede zaupnosti.

(33)

Pristojni organi bi morali načrte sanacije in vse njihove spremembe posredovati zadevnim organom za reševanje, ti pa bi morali načrte reševanja in vse njihove spremembe posredovati pristojnim organom, tako da bi bil vsak zadevni organ v celoti ves čas obveščen.

(34)

Za ohranitev finančne stabilnosti je treba pristojnim organom omogočati, da ustavijo slabšanje finančnega in ekonomskega položaja CNS, preden ta doseže točko, na kateri jo lahko organi samo še rešijo ali ji ukažejo, naj spremeni svoje sanacijske ukrepe, kadar bi ti lahko škodovali splošni finančni stabilnosti. Zato bi bilo treba pristojnim organom dati pooblastila za zgodnje posredovanje, da se preprečijo ali čim bolj zmanjšajo negativni učinki, ki bi jih na finančno stabilnost ali interese strank lahko imela CNS z izvajanjem nekaterih ukrepov. Pristojnim organom bi bilo treba poleg pooblastil, ki jih imajo na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice ali na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012 za okoliščine, ki ne štejejo za zgodnje posredovanje, podeliti tudi pooblastila za zgodnje posredovanje. Pooblastila do zgodnjega posredovanja bi morala vključevati pooblastilo za omejitev ali prepoved vsakršnega plačila iz naslova lastniškega kapitala in instrumentov, ki se obravnavajo kot lastniški kapital, vključno z izplačili dividend in odkupi s strani CNS, in sicer v največji možni meri, ne da bi to sprožilo dogodek, povezan z neizpolnitvijo obveznosti; vključena bi moralo biti tudi omejitev, prepoved ali zamrznitev vseh izplačil variabilnih prejemkov, kot je opredeljeno v politiki prejemkov CNS na podlagi člena 26(5) Uredbe (EU) št. 648/2012, posebnih pokojninskih ugodnosti ali odpravnin za višje vodstvo.

(35)

Pristojni organ bi morali imeti možnost, da v okviru pooblastil za zgodnje posredovanje in v skladu z zadevnimi določbami nacionalnega prava imenuje začasnega upravitelja, ki bodisi zamenja upravo in višje vodstvo CNS bodisi začasno dela z njima. Začasni upravitelj bi moral pri izvajanju vseh pooblastil, ki so mu podeljena, upoštevati morebitne pogoje, ki so mu bili naloženi ob imenovanju, da bi spodbujal rešitve za izboljšanje finančnega položaja CNS. Pri imenovanju začasnega upravitelja se ne bi smelo neupravičeno posegati v pravice delničarjev ali lastnikov ali v postopkovne obveznosti, določene s pravom gospodarskih družb na ravni Unije ali nacionalnim pravom gospodarskih družb, in bi bilo treba spoštovati mednarodne obveznosti Unije in držav članic glede zaščite naložb.

(36)

V fazah sanacije in zgodnjega posredovanja bi morali delničarji v celoti ohraniti svoje pravice. Takšne pravice bi delničarji morali izgubiti, ko bi se za CNS začelo izvajati reševanje. Pri sanaciji bi bilo treba v največji možni meri omejiti ali prepovedati vsakršno plačilo iz naslova lastniškega kapitala in instrumentov, ki se obravnavajo kot lastniški kapital, vključno z izplačili dividend in odkupi s strani CNS, ne da bi to sprožilo dogodek, povezan z neizpolnitvijo obveznosti. Imetniki lastniškega kapitala CNS bi prvi morali kriti izgube v okviru reševanja, in sicer tako, da bi bila možnost pravnega izpodbijanja z njihove strani, ker da so te izgube večje, kot bi jih imeli pri običajnem insolvenčnem postopku, čim manjša; t. i. načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“. Organ za reševanje bi moral imeti možnost, da odstopi od načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“. Vendar bi bil delničar ali upnik, čigar izguba bi bila večja kot pri običajnem insolvenčnem postopku, upravičen do izplačila razlike.

(37)

Okvir za reševanje bi moral zagotoviti pravočasen začetek reševanja, še preden CNS postane insolventna. Šteti bi moralo, da CNS propada ali bo verjetno propadla, kadar krši ali bo v bližnji prihodnosti verjetno kršila zahteve za ohranitev dovoljenja, kadar kljub sanaciji ni bila obnovljena njena sposobnost uspešnega poslovanja ali verjetno ne bi bila obnovljena, kadar ni sposobna ali verjetno ne bo sposobna zagotavljati določene kritične funkcije, kadar so njena sredstva nižja od njenih obveznosti ali bodo verjetno nižja v bližnji prihodnosti, kadar ni več ali verjetno v bližnji prihodnosti ne bo več sposobna plačevati svojih dolgov ali drugih obveznosti do roka zapadlosti ali kadar zaprosi za izredno javnofinančno pomoč. Vendar dejstvo, da CNS ne izpolnjuje vseh zahtev za pridobitev dovoljenja, samo po sebi ne bi smelo upravičiti začetka reševanja.

(38)

Zagotovitev izredne likvidnostne pomoči s strani centralne banke, kadar je taka pomoč na voljo, ne bi smela biti dokaz za to, da CNS ni ali v bližnji prihodnosti ne bo sposobna plačevati svojih obveznosti do roka zapadlosti. Da bi ohranili finančno stabilnost, zlasti v primeru sistemskega pomanjkanja likvidnosti, se zaradi državnih jamstev za likvidnostna posojila, ki jih odobrijo centralne banke, ali državnih jamstev za novoizdane obveznosti, namenjenih odpravi resne motnje v gospodarstvu države članice, ne bi smel sprožiti začetka reševanja, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

(39)

Članice Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), drugi organi držav članic, ki opravljajo podobne funkcije, drugi javni organi Unije, ki so zadolženi za upravljanje javnega dolga ali posredujejo pri njegovem upravljanju, in Banka za mednarodne poravnave, pa tudi drugi subjekti iz člena 1(4) in (5) Uredbe (EU) št. 648/2012 lahko nastopajo kot klirinški člani v povezavi s svojimi dejavnostmi. Instrumenti za porazdelitev izgub, predvideni v načrtu sanacije CNS, se ne bi smeli uporabljati za te subjekte. Organi za reševanje na podoben način instrumentov za porazdelitev izgub v zvezi s temi subjekti ne bi smeli uporabljati, da bi se izognili izpostavljenosti javnega denarja.

(40)

Kadar CNS izpolnjuje pogoje za reševanje, bi moral imeti njen organ za reševanje na voljo usklajen sklop instrumentov in pooblastil za reševanje. Ti bi mu morali omogočati, da obravnava scenarije, ki jih povzročijo dogodki, ki so povezani z neizpolnitvijo obveznosti, in dogodki, ki s tem niso povezani, ali kombinacija obeh. Za njihovo uporabo oziroma izvajanje bi morali veljati skupni pogoji, cilji in splošna načela. Uporaba takšnih instrumentov oziroma izvajanje takšnih pooblastil zlasti ne bi smela vplivati na učinkovito reševanje čezmejnih skupin.

(41)

Glavni cilji reševanja bi morali biti zagotovitev kontinuitete kritičnih funkcij, preprečevanje negativnih učinkov na finančno stabilnost in zaščita javnih sredstev.

(42)

Kritične funkcije propadajoče CNS bi bilo treba ohraniti – četudi po potrebi v prestrukturirani obliki s spremenjenim poslovodstvom – z uporabo instrumentov za reševanje ter v največji možni meri z uporabo zasebnih sredstev in neodvisno od izredne javnofinančne pomoči. Ta cilj bi lahko dosegli s porazdelitvijo nepokritih izgub in ponovno uskladitvijo poslovnih knjig CNS, in sicer, v primeru izgub zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi uporabe instrumenta za porazdelitev izgub in instrumenta za porazdelitev pozicij ali pa, v primeru izgub, ki ne bi nastale zaradi neizpolnitve obveznosti, na podlagi odpisa instrumentov lastniškega kapitala in odpisa ter konverzije nezavarovanih obveznosti v lastniški kapital z namenom pokritja izgub in zaradi dokapitalizacije CNS. Da ne bi bilo treba uporabiti državnih instrumentov za stabilizacijo, bi moral imeti organ za reševanje tudi možnost, da poziv k denarnemu plačilu za reševanje uporabi tudi zaradi dogodka, ki ne bi povezan z neizpolnitvijo obveznosti. Prav tako bi moralo biti mogoče CNS ali posamezno klirinško storitev prodati solventni tretji CNS, ki je zmožna izvesti in upravljati prenesene klirinške dejavnosti, ali jo z njo združiti. V skladu s ciljem ohranitve kritičnih funkcij CNS bi organ za reševanje pred izvedbo zgoraj opisanih ukrepov na splošno moral zagotoviti izpolnitev vseh obstoječih in neporavnanih pogodbenih obveznosti do CNS v skladu z njihovo izterjavo po pravilih delovanja CNS, med drugim zlasti morebitnih pogodbenih obveznosti klirinških članov, da izpolnijo pozive k denarnemu plačilu za sanacijo ali prevzamejo pozicije klirinških članov, ki so v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, bodisi z dražbo bodisi na druge dogovorjene načine iz pravil o delovanju CNS, ter morebitnih obstoječih in neporavnanih pogodbenih obveznosti, s katerimi so stranke, ki niso klirinški člani, zavezane kakršni koli obliki finančne pomoči.

(43)

Da se ohrani zaupanje v trg in čim bolj zmanjša širjenje negativnih učinkov, je treba hitro in odločno ukrepati. Ob izpolnitvi pogojev za reševanje bi moral organ za reševanje CNS zaradi javnega interesa takoj sprejeti ustrezen in usklajen ukrep za reševanje. CNS lahko propade v okoliščinah, ki zahtevajo takojšen odziv ustreznega organa za reševanje. Temu organu bi torej morali omogočati, da sprejme ukrep za reševanje, četudi CNS že izvaja sanacijske ukrepe oziroma ne da bi moral najprej uporabiti pooblastila za zgodnje posredovanje.

(44)

Pri sprejemanju ukrepov za reševanje bi moral organ za reševanje CNS upoštevati in izvajati ukrepe, določene v načrtih reševanja, pripravljenih v kolegiju za reševanje, razen če ob upoštevanju okoliščin primera meni, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtih reševanja. Organ za reševanje bi moral upoštevati splošna načela odločanja, vključno s tem, da je treba uravnotežiti interese različnih deležnikov CNS ter zagotoviti preglednost za ustrezne organe držav članic, v katerih bi predlagana odločitev ali predlagani ukrep lahko imel posledice za finančno stabilnost ali fiskalne vire, in vključenost teh organov. Zlasti bi moral organ za reševanje kolegij za reševanje obvestiti o načrtovanih ukrepih za reševanje, tudi če bi ti odstopali od načrta reševanja.

(45)

Poseganje v lastninske pravice bi moralo biti sorazmerno s tveganjem za finančno stabilnost. Instrumente za reševanje bi bilo zato treba uporabiti le za tiste CNS, ki izpolnjujejo pogoje za reševanje, še posebej kadar je treba cilj finančne stabilnosti uresničevati zaradi javnega interesa. Instrumenti in pooblastila za reševanje bi lahko posegali v pravice delničarjev, upnikov, klirinških članov in, če je ustrezno, strank klirinških članov. Zato bi bilo treba ukrep za reševanje sprejeti le, če bi bilo potrebno zaradi javnega interesa, pri čemer bi moralo biti vsakršno poseganje v navedene pravice skladno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(46)

Prizadeti delničarji, klirinški člani in drugi upniki CNS ne bi smeli utrpeti izgub, ki bi bile večje od izgub, ki bi jih utrpeli, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje v zvezi s CNS in bi namesto tega morali skladno s pravili CNS za neizpolnitev obveznosti ali drugimi pogodbenimi dogovori iz njenih pravil delovanja izpolniti vse zadevne neporavnane obveznosti ter bi CNS prenehala po običajnem insolvenčnem postopku (načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“). V primeru delnega prenosa sredstev CNS v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno CNS bi moral preostali del CNS v postopku reševanja prenehati po običajnem insolvenčnem postopku.

(47)

Za zaščito pravic delničarjev, klirinških članov in drugih upnikov bi bilo treba določiti jasna pravila glede vrednotenja sredstev in obveznosti CNS ter vrednotenja obravnave, ki bi je bili delničarji, klirinški člani in drugi upniki deležni, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje. Pri tem bi morali obravnavo, ki so je bili delničarji, klirinški člani in drugi upniki dejansko deležni pri reševanju, primerjati z obravnavo, ki bi je bili deležni, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje v zvezi z CNS in bi namesto tega skladno z načrtom sanacije CNS ali drugimi ureditvami iz njenih pravil delovanja morali izpolniti morebitne neporavnane obveznosti in bi CNS prenehala po običajnem insolvenčnem postopku. Poziv k denarnemu plačilu za reševanje, ki naj bi bil vključen v pravila delovanja CNS, uporablja samo organ za reševanje. Tega ne more uporabiti CNS, upravitelj ali likvidacijski upravitelj v primeru insolventnosti, in zato ne bi smel biti del obravnave, ki bi je bili delničarji, klirinški člani in drugi upniki deležni, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje. Niti ne bi smelo biti del obravnave, ki bi je bili delničarji, klirinški člani in drugi upniki deležni, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje, pooblastilo, ki ga organ za reševanje uporabi za znižanje zneska morebitnih dobičkov, ki se izplačajo klirinškemu članu, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, če to znižanje presega omejitve, pogodbeno dogovorjene za takšno znižanje.

Kadar delničarji, klirinški člani in drugi upniki ob poplačilu ali nadomestilu svojih terjatev prejmejo manj, kot bi prejeli, če organ za reševanje ne bi sprejel ukrepa za reševanje v zvezi z CNS in bi namesto tega morali skladno s pravili CNS za neizpolnitev obveznosti ali drugimi pogodbenimi dogovori iz njenih pravil delovanja izpolniti morebitne neporavnane obveznosti ter bi CNS prenehala po običajnem insolvenčnem postopku, bi morali biti upravičeni do izplačila razlike. Stranke bi morale biti v to primerjavo vključene in do izplačila morebitne razlike v obravnavi upravičene le, če bi obstajala pogodbena podlaga za njihovo neposredno terjatev do CNS, zaradi katere bi bile njene upnice. Samo v takšnih primerih lahko organ za reševanje nadzoruje neposreden učinek svojih ukrepov. Omogočiti bi morali, da se ta primerjava izpodbija ločeno od odločitve o reševanju. Odločitev o tem, kako bo delničarjem, klirinškim članom in drugim upnikom izplačana ugotovljena razlika v obravnavi, bi morala biti prepuščena državam članicam.

(48)

Ukrepi za sanacijo in reševanje lahko posredno vplivajo na stranke in posredne stranke, ki niso upniki CNS, če so bili stroški sanacije in reševanja preneseni na te stranke in posredne stranke na podlagi veljavnih pogodbenih dogovorov. Zato bi bilo treba učinek scenarija sanacije in reševanja CNS na stranke in posredne stranke prav tako obravnavati v okviru istih pogodbenih dogovorov s klirinškimi člani in strankami, ki jim zagotavljajo klirinške storitve. To je mogoče doseči z zagotovitvijo, da pogodbeni dogovori v primeru, da smejo klirinški člani na podlagi teh dogovorov negativne posledice instrumentov za reševanje prenesti na svoje stranke, na enaki in sorazmerni osnovi vključujejo tudi pravico strank do morebitnega nadomestila, ki ga klirinški člani prejmejo od CNS, ali morebitnega denarnega ekvivalenta takšnega nadomestila ali do prihodkov, prejetih iz naslova terjatve „noben upnik ne sme biti na slabšem“, če ti zadevajo pozicije strank. Takšne določbe bi se morale uporabljati tudi za pogodbene dogovore med strankami in posrednimi strankami, ki svojim strankam ponujajo posredne klirinške storitve.

(49)

Za zagotovitev učinkovitega reševanja CNS bi bilo treba v postopku vrednotenja čim natančneje določiti morebitne izgube, ki se porazdelijo, zato da lahko CNS ponovno uskladi poslovne knjige neporavnanih pozicij in poravna tekoče plačilne obveznosti. Vrednotenje sredstev in obveznosti propadajoče CNS bi moralo temeljiti na poštenih, preudarnih in realnih predpostavkah, veljavnih v trenutku uporabe instrumentov za reševanje. Na vrednost obveznosti pri vrednotenju pa ne bi smelo vplivati finančno stanje CNS. V nujnih primerih bi bilo treba organom za reševanje omogočiti hitro vrednotenje sredstev ali obveznosti propadajoče CNS. To vrednotenje bi moralo biti začasno in bi se moralo uporabljati do izvedbe neodvisnega vrednotenja.

(50)

Ob začetku reševanja CNS bi moral organ za reševanje zagotoviti izpolnitev vseh neporavnanih pogodbenih obveznosti, določenih v pravilih delovanja CNS, vključno z neizvedenimi sanacijskimi ukrepi, razen če je za ublažitev negativnih učinkov na finančno stabilnost ali za pravočasno zagotovitev kritičnih funkcij CNS bolj ustrezno izvajanje kakega drugega pooblastila za reševanje oziroma uporaba kakega drugega instrumenta za reševanje. Organ za reševanje bi moral imeti pravico, ne pa tudi dolžnost, da izpolnitev teh pogodbenih obveznosti zagotovi tudi po reševanju, če razlogi, da tega ne stori, ne obstajajo več. Da bi klirinškim članom in drugim zadevnim strankam omogočili, da se pripravijo na izpolnitev preostalih obveznosti, bi jih moral organ za reševanje predhodno uradno obvestiti o odločitvi, da bo zagotovil izpolnitev preostalih obveznosti. To bi moral storiti tri do šest mesecev prej.

Organ za reševanje bi moral v posvetovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje prizadetih klirinških članov in vsemi drugimi strankami, ki imajo obstoječe in neporavnane obveznosti, določiti, ali razlogi, da ne zagotovi izpolnitve pogodbenih obveznosti, ne obstajajo več in ali bi moral zagotoviti izpolnitev preostalih obveznosti. Če razlogi še obstajajo, organ za reševanje ne bi smel zagotoviti izpolnitve teh obveznosti. Prihodke iz zapoznele zagotovitve izpolnitve neporavnanih pogodbenih obveznosti bi morali uporabiti za vračilo morebitnih javnih sredstev, ki so bila uporabljena za izplačilo terjatev iz naslova „noben upnik ne sme biti na slabšem“, nastalih zaradi odločitve organa za reševanje, da ne bo zagotovil izpolnitve teh obveznosti, ali zaradi uporabe morebitnega državnega instrumenta za stabilizacijo. Organ za reševanje bi moral to pooblastilo za zapoznelo zagotovitev izpolnitve uporabiti samo, če v zvezi z deležnikom, ki bo predmet takšne zapoznele zagotovitve izpolnitve, ne bo kršen zaščitni ukrep „noben upnik ne sme biti na slabšem“. V primeru izgub zaradi neizpolnitve obveznosti bi moral organ za reševanje ponovno uskladiti poslovne knjige CNS ter z uporabo instrumenta za porazdelitev izgub in instrumenta za porazdelitev pozicij porazdeliti nepokrite izgube. Izgube, ki ne bi nastale zaradi neizpolnitve obveznosti, bi se morale pokriti z instrumenti regulatornega kapitala in bi jih bilo treba med delničarje porazdeliti do zmogljivosti teh instrumentov, in sicer z razveljavitvijo ali prenosom lastniških instrumentov ali pa z veliko razvodenitvijo. Če ti instrumenti ne zadostujejo, bi morali biti organi za reševanje pooblaščeni za odpis nezavarovanega dolga in nezavarovanih obveznosti skladno z njihovo razvrstitvijo na podlagi veljavnega nacionalnega insolvenčnega prava in za uporabo instrumentov za porazdelitev izgub, kolikor bi bilo to potrebno, ne da bi bila ogrožena širša finančna stabilnost.

(51)

Če so po pokritju izgub in, kadar je ustrezno, po ponovni uskladitvi poslovnih knjig CNS predhodno financirana sredstva še vedno izčrpana, bi moral organ za reševanje zagotoviti, da so ta sredstva obnovljena do ravni, ki so potrebne za izpolnitev regulativnih zahtev, in sicer z neprekinjeno uporabo instrumentov iz pravil delovanja CNS ali z drugimi ukrepi. Zlasti bi morali organom za reševanje omogočati, da klirinškim članom, ki niso v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti in ki bi bili upravičeni do plačila nadomestila iz naslova „noben upnik ne sme biti na slabšem“, zagotovijo nadomestilo za uporabo instrumentov za porazdelitev izgub, če bi pri tem nastale izgube, ki bi presegale izgube, ki bi jih ti člani v okviru svojih obveznosti na podlagi pravil delovanja CNS imeli zaradi lastniških ali dolžniških instrumentov oziroma instrumentov, ki priznajo terjatve do prihodnjih dobičkov CNS. Pri ocenjevanju zneska in oblike nadomestila lahko organ za reševanje upošteva na primer finančno trdnost CNS in lastnosti instrumentov, ki so na voljo kot nadomestilo ter za izpolnjevanje zaščitnega ukrepa „noben upnik ne sme biti na slabšem“. Za vzdrževanje ustrezne spodbudne strukture bi moralo takšno nadomestilo odražati, v kolikšni meri je klirinški član podpiral sanacijo CNS, torej bi moralo upoštevati tudi preostale neporavnane pogodbene obveznosti klirinškega člana do te CNS. Takšno nadomestilo bi morali odšteti od morebitne pravice do izplačila iz naslova „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(52)

Organi za reševanje bi obenem morali zagotoviti, da so stroški reševanja CNS čim nižji in da so upniki istega razreda obravnavani enakovredno. Organ za reševanje bi moral imeti možnost, da sprejme ukrep za reševanje, ki odstopa od načela enake obravnave upnikov, če je to utemeljeno z javnim interesom uresničitve ciljev reševanja in v sorazmerju z obravnavanim tveganjem. Organ za reševanje pri uporabi takšnega ukrepa ne bi smel nikogar diskriminirati na podlagi državljanstva.

(53)

Pri reševanju CNS se ne bi smeli opirati na izredno javnofinančno pomoč. Preden je CNS dana kakršna koli javnosektorska kapitalska injekcija ali enakovredna izredna javnofinančna pomoč ali medtem ko ji je dana, bi bilo treba čim bolj izrabiti neuporabljene instrumente za sanacijo ali instrumente za reševanje, zlasti instrument za odpis. Uporaba izredne javnofinančne pomoči v podporo reševanju propadajočih institucij mora biti časovno omejena in jo je treba uporabiti kot zadnjo možnost, pri tem pa mora biti v skladu z ustreznimi določbami o državni pomoči.

(54)

Učinkovita shema reševanja bi morala čim bolj znižati stroške, ki bi jih zaradi reševanja propadajoče CNS imeli davkoplačevalci. Morala bi zagotoviti, da je CNS mogoče rešiti, ne da bi bila pri tem ogrožena finančna stabilnost. Instrument za odpis ter instrument za porazdelitev izgub in instrument za porazdelitev pozicij bi ta cilj morali doseči z zagotovitvijo, da delničarji in nasprotne stranke, ki so med upniki propadajoče CNS, utrpijo ustrezne izgube in prevzamejo ustrezen delež zadevnih stroškov, ki nastanejo zaradi propada CNS. Instrument za odpis ter instrument za porazdelitev izgub in instrument za porazdelitev pozicij tako delničarje in nasprotne stranke CNS močneje spodbudijo k spremljanju zdravja CNS v običajnih razmerah skladno s priporočili Odbora za finančno stabilnost (FSB) iz dokumenta „Ključne lastnosti učinkovitih shem za reševanje finančnih institucij“.

(55)

Za zagotovitev, da bodo imeli organi za reševanje v različnih okoliščinah dovolj prožnosti za porazdelitev izgub in pozicij med nasprotne stranke, bi jim morali omogočiti, da instrument za porazdelitev pozicij in instrument za porazdelitev izgub uporabijo, kadar je cilj ohraniti kritične klirinške storitve znotraj CNS v postopku reševanja in kadar gre za prenos kritičnih storitev na premostitveno CNS ali tretjo osebo, pri čemer preostali del CNS potem neha poslovati in preneha.

(56)

Kadar se instrument za porazdelitev pozicij in instrument za porazdelitev izgub uporabita za obnovitev sposobnosti uspešnega poslovanja propadajoče CNS, da se omogoči njeno nadaljnje delovanje, bi morala reševanje spremljati menjava poslovodstva, razen kadar je njegova ohranitev ustrezna in potrebna za uresničitev ciljev reševanja, ter poznejše prestrukturiranje CNS in njenih dejavnosti, tako da se odpravijo razlogi za njen propad. To prestrukturiranje bi bilo treba doseči z izvedbo načrta reorganizacije poslovanja, ki bi moral biti združljiv z načrtom prestrukturiranja, ki bi ga CNS morebiti morala predložiti na podlagi okvira za državne pomoči.

(57)

Instrument za porazdelitev pozicij in instrument za porazdelitev izgub bi bilo treba uporabljati s ciljem ponovne uskladitve poslovnih knjig CNS, zaustavitve nadaljnjih izgub ter pridobitve dodatnih sredstev za lažjo dokapitalizacijo CNS in obnovitev njenih predhodno financiranih sredstev. Za zagotovitev, da bosta učinkovita in da bomo z njima dosegli želeni cilj, bi moralo biti možno, da se uporabljata za čim bolj raznolike pogodbe, iz katerih izhajajo nezavarovane obveznosti ali ki pri propadajoči CNS povzročajo neusklajenost poslovnih knjig. Omogočati bi morala dražbo pozicij članov, ki ne izpolnijo obveznosti, med preostalimi klirinškimi člani, ali prisilno porazdelitev teh pozicij, kolikor prostovoljni dogovori, vzpostavljeni v okviru načrta sanacije, ob začetku reševanja ne bi bili izčrpani, delno ali popolno odpoved pogodb klirinških članov, ki ne izpolnijo obveznosti, prizadete klirinške storitve ali razreda finančnih instrumentov in drugih pogodb CNS, nadaljnji odbitek pri izplačilih gibljivega kritja do takšnih članov in, če je ustrezno, njihovih strank, uveljavljanje morebitnih neizpolnjenih pozivov k denarnemu plačilu za sanacijo iz načrtov sanacije, ter uveljavljanje dodatnih pozivov k denarnemu plačilu za reševanje ter odpis kapitalskih in dolžniških instrumentov, ki jih je izdala CNS, ali drugih nezavarovanih obveznosti in konverzijo morebitnih dolžniških instrumentov v delnice. To vključuje možnost uporabe instrumentov za porazdelitev izgub kot prispevka k ponovni uskladitvi knjig z zagotovitvijo sredstev za CNS, da lahko sprejme ponudbo na dražbi, kar ji omogoča porazdelitev pozicij članov, ki ne izpolnijo obveznosti, ali izvedbo plačil za odpovedane pogodbe.

(58)

Organ za reševanje bi se moral pri uporabi instrumenta za porazdelitev izgub, ki omogoča znižanje vrednosti morebitnih dobičkov, ki jih CNS izplača klirinškim članom, ki niso v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, zanašati na procesiranje gibljivega kritja skladno s strukturo računa CNS, po potrebi izvedbo znižanja vrednosti morebitnih dobičkov, ki jih CNS izplača klirinškim članom, ki niso v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, pri sanaciji in na načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(59)

Ob ustreznem upoštevanju učinka na finančno stabilnost in le v skrajni sili bi morali imeti organi za reševanje možnost, da v več primerih nekatere pogodbe izključijo ali delno izključijo iz porazdelitve izgub in pozicij. Kadar se uporabijo takšne izključitve, bi moralo biti omogočeno, da se zaradi njihovega upoštevanja poveča raven izpostavljenosti ali izgub za druge pogodbe, pri čemer je treba upoštevati načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(60)

Kadar se instrumenti za reševanje uporabijo za prenos kritičnih funkcij ali uspešnih poslovnih dejavnosti CNS na stabilen subjekt, kot je kupec iz zasebnega sektorja ali premostitvena CNS, bi bilo treba preostali del CNS likvidirati v ustreznem časovnem okviru, pri tem pa upoštevati, da mora propadajoča CNS morebiti zagotavljati storitve ali podporo, da lahko ta kupec ali ta premostitvena CNS nadalje izvaja dejavnosti ali opravlja storitve, pridobljene s tem prenosom.

(61)

Instrument prodaje poslovanja bi moral organom omogočati, da CNS ali del njenega poslovanja prodajo enemu ali več kupcem brez soglasja delničarjev. Pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja bi se morali organi dogovoriti za odprto, pregledno in nediskriminatorno trženje te CNS ali dela njenega poslovanja in si pri tem prizadevati za čim višjo prodajno ceno.

(62)

Vse neto prihodke iz prenosa sredstev ali obveznosti CNS v postopku reševanja bi moral pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja dobiti subjekt, ki je še vedno v postopku prenehanja. Vse neto prihodke iz prenosa lastniških instrumentov, ki jih izda CNS v postopku reševanja, bi morali pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja dobiti delničarji. Morebitno nadomestilo, ki ga je plačal kupec, bi bilo treba pripisati tudi vsakemu klirinškemu članu, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti in je utrpel izgube. Pogoj za vse takšne neto prihodke ali ugodnosti bi moralo biti popolno povračilo vseh javnih sredstev, zagotovljenih v okviru reševanja. Prihodke bi bilo treba zmanjšati za stroške, nastale zaradi propada CNS in zaradi postopka reševanja.

(63)

Da bi bila prodaja poslovanja izvedena pravočasno in da bi zaščitili finančno stabilnost, bi bilo treba ob ustreznem trenutku oceniti kupca kvalificiranega deleža, tako da se ne zavleče uporaba instrumenta prodaje poslovanja. CNS, kupec ali oba bi morala imeti glede na učinke instrumenta prodaje poslovanja in glede na obliko pridobitve možnost, da uveljavljata ali ohranjata obstoječe pravice do članstva in dostopata do plačilnih in poravnalnih sistemov ter drugih povezanih infrastruktur finančnih trgov in mest trgovanja. Takšne pravice ne bi smele biti zavrnjene niti zaradi neizpolnjevanja zadevnih meril za članstvo ali sodelovanje niti zaradi nezadostne bonitetne ocene. Kupec, ki ne izpolnjuje teh meril, lahko takšne pravice uveljavlja samo v obdobju, ki ga določi organ za reševanje.

(64)

Informacije o trženju propadajoče CNS in pogajanjih s potencialnimi prevzemniki pred uporabo instrumenta prodaje poslovanja bodo verjetno sistemsko pomembne. Zaradi zagotovitve finančne stabilnosti je pomembno omogočiti, da se razkritje takšnih informacij javnosti na podlagi Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (8) odloži, kolikor je potrebno za načrtovanje in strukturiranje reševanja CNS, pri čemer se upoštevajo dovoljeni odlogi iz režima glede zlorab trga.

(65)

Glavni namen premostitvene CNS kot CNS, ki je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov ali ki jo nadzira organ za reševanje, bi moral biti nadaljnje zagotavljanje bistvenih finančnih storitev klirinškim članom in strankam CNS, za katere je bil sprožen postopek reševanja, in nadaljnje izvajanje bistvenih finančnih dejavnosti. Premostitvena CNS bi morala poslovati kot uspešno delujoč subjekt in bi se morala ponovno vključiti na trg, ko bi bili pogoji za to ustrezni, ali pa prenehati, če ne bi bila več sposobna uspešno poslovati.

(66)

Kadar ne bi bile na voljo nobene druge možnosti ali te dokazano ne bi zadostovale za zaščito finančne stabilnosti, bi morala biti možna udeležba države v obliki podpore za lastniški kapital ali začasnega javnega lastništva, v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči, vključno s prestrukturiranjem dejavnosti CNS. V izogib moralnemu tveganju bi bilo treba takšno izredno javnofinančno pomoč zagotoviti le v skrajni sili, morala bi biti začasna in vedno bi jo bilo treba vrniti v primernem obdobju. Države članice bi zato morale določiti celovite in verodostojne ureditve za povračilo sredstev, pri čemer to ne bi smelo ovirati uporabe državnih instrumentov za stabilizacijo. Brez poseganja v vlogo posamezne centralne banke pri morebitnem zagotavljanju likvidnosti finančnemu sistemu o uporabi državnih instrumentov za stabilizacijo presoja izključno centralna banka sama, tudi v obdobju težav.

(67)

Da bi zagotovili, da lahko organ za reševanje instrument za porazdelitev izgub in instrument za porazdelitev pozicij uporabi za pogodbe s subjekti, ki imajo sedež v tretjih državah, bi morala biti ta možnost priznana v pravilih delovanja CNS.

(68)

Organi za reševanje bi morali imeti vsa potrebna pravna pooblastila, ki bi jih bilo mogoče v različnih kombinacijah izvajati pri uporabi instrumentov za reševanje. Ta pooblastila bi morala vključevati pooblastilo za prenos lastniških instrumentov, sredstev, pravic, obvez ali obveznosti propadajoče CNS na drug subjekt, kot je druga CNS ali premostitvena CNS, pooblastilo za odpis ali razveljavitev lastniških instrumentov ali za odpis oziroma konverzijo obveznosti propadajoče CNS, pooblastilo za odpis gibljivega kritja, pooblastilo za zagotovitev izpolnitve morebitnih neporavnanih obveznosti tretjih oseb do CNS, vključno s pozivi k denarnemu plačilu za sanacijo, kot je določeno v pravilih delovanja CNS, in porazdelitvami pozicij, pooblastilo za uveljavljanje pozivov k denarnemu plačilu za reševanje, pooblastilo za delno ali popolno odpoved pogodb CNS, pooblastilo za zamenjavo poslovodstva in pooblastilo za uvedbo začasnega odloga na plačilo terjatev. CNS ter člani njenega odbora in višje vodstvo bi morali v skladu z nacionalnim civilnim ali kazenskim pravom ostati odgovorni za propad CNS.

(69)

Okvir za reševanje bi moral vključevati postopkovne zahteve, da se zagotovita ustrezno uradno obveščanje o ukrepih za reševanje in njihova objava. Ker pa so informacije, ki jih organi za reševanje in njihovi strokovni svetovalci pridobijo med postopkom reševanja, verjetno občutljive, bi morala zanje pred objavo odločitve o reševanju veljati učinkovita ureditev zaupnosti. Upoštevati je treba dejstvo, da imajo lahko informacije o vsebini in podrobnostih načrtov sanacije in reševanja ter rezultati morebitnih ocen teh načrtov daljnosežne vplive, zlasti za zadevno podjetje. Za vse informacije o odločitvah, preden so te sprejete, in sicer glede izpolnjevanja pogojev za reševanje, uporabe posameznega instrumenta ali drugih ukrepov v okviru postopka, je treba domnevati, da bodo vplivale na javne in zasebne interese, na katere se ukrep nanaša. Informacija, da organ za reševanje proučuje določeno CNS, bi lahko imela negativne posledice za to CNS. Zato je treba zagotoviti, da obstajajo ustrezni mehanizmi za ohranjanje zaupnosti informacij, kot so vsebina in podrobnosti načrtov sanacije in reševanja ter rezultati morebitnih ocen, ki se opravijo v zvezi s tem.

(70)

Organi za reševanje bi morali imeti dodatna pooblastila za zagotovitev učinkovitosti prenosa lastniških ali dolžniških instrumentov ter sredstev, obveznosti, pravic in obvez, vključno s pozicijami in povezanimi kritji. Ta pooblastila bi morala v skladu z zaščitnimi ukrepi, določenimi v tej uredbi, vključevati pooblastilo za izključitev pravic tretjih oseb iz prenesenih instrumentov ali sredstev ter pooblastilo za izvrševanje pogodb in za zagotovitev kontinuitete dogovorov v zvezi s prejemnikom prenesenih sredstev in lastniških instrumentov. Vendar to ne bi smelo vplivati na pravice delojemalcev, da odpovejo pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega to ne bi smelo vplivati na pravico stranke, da odpove pogodbo s CNS v postopku reševanja ali z njenim subjektom v skupini iz drugih razlogov, kot je zgolj reševanje propadajoče CNS. Organi za reševanje bi morali imeti dodatno pooblastilo, da od preostalega dela CNS, ki bo prenehal po običajnem insolvenčnem postopku, zahtevajo opravljanje storitev, ki so nujne za poslovanje CNS, na katero so bila z instrumentom prodaje poslovanja ali instrumentom premostitvene CNS prenesena sredstva, pogodbe ali lastniški instrumenti.

(71)

Glede na možnost, da bi bilo zaradi resnega tveganja za finančno stabilnost v državi članici in Uniji nujno treba sprejeti ukrepe kriznega upravljanja, bi moral biti vsakršen postopek na podlagi nacionalnega prava v zvezi z zahtevkom za predhodno sodno odobritev ukrepa kriznega upravljanja in v zvezi s proučitvijo takšnega zahtevka s strani sodišča hiter. V primeru, da bi bilo nujno treba sprejeti ukrep kriznega upravljanja, bi moralo sodišče svojo odločitev podati v 24 urah, države članice pa bi morale zagotoviti, da lahko zadevni organi svojo odločitev sprejmejo takoj po odločitvi sodišča. To ne bi smelo posegati v pravico zainteresiranih strani, da sodišče zaprosijo, naj za omejeno obdobje, potem ko je organ za reševanje sprejel ukrep kriznega upravljanja, odloži odločitev.

(72)

Zadevne strani imajo v skladu s členom 47 Listine pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva zoper ukrepe, ki jih zadevajo. Zato bi morala biti zoper odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje, dopustna pritožba.

(73)

Ukrepi za reševanje, ki jih sprejmejo nacionalni organi za reševanje, lahko terjajo gospodarske ocene in široko diskrecijsko pravico. Nacionalni organi za reševanje imajo na voljo strokovno znanje, potrebno za opravljanje teh ocen in določanje ustrezne uporabe diskrecijske pravice. Zato je treba zagotoviti, da nacionalna sodišča gospodarske ocene, ki jih v tem okviru opravijo nacionalni organi za reševanje, uporabljajo kot podlago za pregledovanje zadevnih ukrepov kriznega upravljanja. Vendar pa zapletena narava teh ocen nacionalnim sodiščem ne bi smela preprečevati, da preučijo, ali so dokazi, na katere se zanaša organ za reševanje, točni, zanesljivi in dosledni, ali vsebujejo vse ustrezne informacije, ki bi jih bilo treba upoštevati pri ocenjevanju zapletene situacije, ter ali je na njihovi podlagi mogoče utemeljiti zaključke, ki iz njih izhajajo.

(74)

Da bi bile zajete izjemno nujne situacije in ker bi lahko odložitev katere koli odločitve organov za reševanje ovirala kontinuiteto kritičnih funkcij, je treba zagotoviti, da vložitev pritožbe ne bi smela povzročiti samodejne odložitve učinkov izpodbijane odločitve in da bi morala biti odločitev organa za reševanje izvršljiva takoj.

(75)

Poleg tega pravica do pritožbe ne bi smela vplivati na morebiten poznejši upravni akt ali transakcijo, sklenjeno na podlagi razveljavljene odločitve, če je to potrebno za zaščito tretjih oseb, ki so sredstva, pogodbe, pravice in obveznosti CNS v postopku reševanja, pridobile v dobri veri z izvajanjem pooblastil za reševanje s strani organov za reševanje, in za zagotavljanje stabilnosti finančnih trgov. Zato bi bilo treba v takšnih primerih pravna sredstva zoper nezakonito odločitev omejiti na dodelitev nadomestila za škodo, ki so jo utrpele prizadete osebe.

(76)

Da bi bilo reševanje učinkovito in da bi se izognili sporom o jurisdikciji, se, medtem ko organ za reševanje izvaja pooblastila za reševanje ali uporablja instrumente za reševanje, ne bi smel začeti ali nadaljevati običajni insolvenčni postopek za propadajočo CNS, razen na pobudo organa za reševanje ali z njegovim soglasjem. Koristno in nujno je, da se za omejeno obdobje odložijo nekatere pogodbene obveznosti, zato da ima organ za reševanje dovolj časa, da v praksi uporabi instrumente za reševanje. Vendar to ne bi smelo veljati za obveznosti propadajoče CNS do sistemov, določenih na podlagi Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), niti do drugih centralnih nasprotnih strank in centralnih bank. Direktiva 98/26/ES zmanjšuje tveganje, povezano s sodelovanjem v plačilnih sistemih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev, zlasti z zmanjšanjem motenj v primeru insolventnosti katerega od udeležencev v tem sistemu. Da bi zagotovili ustrezno uporabo teh zaščit v kriznih razmerah, pri tem pa ohranili ustrezno gotovost za upravljavce plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev ter za druge udeležence na trgu, ukrepi za preprečevanje krize ali ukrepi za reševanje ne bi smeli šteti za insolvenčni postopek v smislu Direktive 98/26/ES, če so bistvene obveznosti iz pogodbe še naprej izpolnjene. Kljub temu pa ne bi smelo biti ogroženo delovanje sistema, določenega v Direktivi 98/26/ES, ali pravica do dodatnega jamstva, zagotovljena v tej direktivi.

(77)

Za zagotovitev, da bodo imeli organi za reševanje pri prenosu sredstev in obveznosti na zasebnega kupca ali premostitveno CNS dovolj časa, da ugotovijo, katere pogodbe bi bilo treba prenesti, je morebiti primerno, da se na pravice nasprotnih strank do predčasnega prenehanja, takojšnje zapadlosti ali siceršnje odpovedi finančnih pogodb pred prenosom uvedejo sorazmerne omejitve. Takšna omejitev bi bila potrebna, da lahko organi ugotovijo, kakšna je dejanska bilanca stanja propadajoče CNS, brez sprememb vrednosti in obsega, kakršne bi nastale ob obsežnem uveljavljanju pravic do odpovedi. Da bi bil poseg v pogodbene pravice nasprotnih strank čim manjši, bi morala omejitev pravic do odpovedi trajati čim manj časa in veljati le v zvezi z ukrepom za preprečevanje krize ali ukrepom za reševanje, vključno s kakršnim koli dogodkom, neposredno povezanim z izvajanjem takšnega ukrepa, pri čemer bi morale še naprej veljati pravice do odpovedi zaradi kakršne koli druge neizpolnitve obveznosti, vključno z neplačilom ali nezagotovitvijo kritja.

(78)

Da se v primeru prenosa samo dela sredstev, pogodb, pravic in obveznosti propadajoče CNS ohranijo zakonite ureditve kapitalskega trga, je primerno, da se vključijo zaščitni ukrepi, ki bodo po potrebi preprečevali razdelitev povezanih obveznosti, pravic in pogodb. Takšna omejitev izbranih praks v zvezi s povezanimi pogodbami in zadevnim zavarovanjem bi morala vključevati pogodbe z isto nasprotno stranko, krite z dogovori o jamstvu, dogovori o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, dogovori o poravnavi, dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja in strukturiranimi finančnimi dogovori. Pri uporabi zaščitnega ukrepa bi si morali organi za reševanje prizadevati, da bi vse povezane pogodbe prenesli v sklopu zavarovanega dogovora ali jih v okviru propadajoče CNS v celoti pustili njenemu preostalemu delu. S temi zaščitnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti, da bi bil vpliv na zakonsko kapitalsko obravnavo terjatev, ki za namene Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) spadajo pod dogovor o pobotu, čim manjši.

(79)

CNS iz Unije zagotavljajo storitve klirinškim članom in njihovim strankam, ki se nahajajo v tretjih državah, CNS iz tretjih držav pa zagotavljajo storitve klirinškim članom in njihovim strankam, ki se nahajajo v Uniji. Za učinkovito reševanje mednarodno dejavnih CNS morajo organi držav članic sodelovati z organi tretjih držav. V ta namen bi moral ESMA zagotoviti smernice glede ustrezne vsebine dogovorov o sodelovanju, ki se sklenejo z organi tretjih držav. Ti dogovori o sodelovanju bi morali zagotavljati učinkovito načrtovanje, odločanje in usklajevanje v zvezi z mednarodno dejavnimi CNS. Nacionalni organi za reševanje bi morali v nekaterih okoliščinah priznati in izvršiti postopek tretje države za reševanje. Sodelovanje bi moralo potekati tudi za podrejene družbe CNS iz Unije ali tretjih držav ter njihove klirinške člane in stranke teh članov.

(80)

Za zagotovitev, da bi se upravne sankcije za kršitve te uredbe dosledno uporabljale v vseh državah članicah, bi bilo treba v tej uredbi določiti seznam ključnih upravnih sankcij in drugih upravnih ukrepov, ki bi morali biti na voljo organom za reševanje in pristojnim organom, pooblastilo za naložitev teh upravnih sankcij in drugih upravnih ukrepov vsem pravnim ali fizičnim osebam, odgovornim za kršitev, ter seznam ključnih meril za določanje stopnje in vrste teh upravnih sankcij in drugih upravnih ukrepov ter višino upravnih denarnih sankcij. Upravne sankcije in drugi upravni ukrepi bi morali upoštevati dejavnike, kot so morebitna ugotovljena finančna korist, izhajajoča iz kršitve, resnost in trajanje kršitve, morebitne oteževalne ali olajševalne okoliščine, ter dejstvo, da morajo upravne globe delovati odvračilno in da se po potrebi zaradi sodelovanja z organom za reševanje in pristojnim organom znižajo. Pri sprejetju in objavi upravnih sankcij bi bilo treba upoštevati temeljne pravice iz Listine.

(81)

Da bi zagotovili dosledno uskladitev in ustrezno zaščito udeležencev na trgu po vsej Uniji, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da z delegiranimi akti v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010 sprejme osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih pripravi ESMA, da določi naslednje elemente: (a) vsebino pisnih dogovorov in postopke za delovanje kolegijev za reševanje; (b) metodologijo za izračun in vzdrževanje dodatnega zneska predhodno financiranih lastnih namenskih sredstev, ki jih CNS uporabi pri sanaciji, in postopke, kadar takšna lastna sredstva niso na voljo, CNS uporabi sanacijske ukrepe, s katerimi od klirinških članov, ki niso v zaostanku z izpolnitvijo obveznosti, zahteva prispevke in jim jih naknadno vrne; (c) metodologijo za ocenjevanje načrtov sanacije; (d) vsebino načrtov reševanja; (e) zaporedje porazdelitve, najdaljše možno obdobje in največji možni delež letnih dobičkov CNS v okviru mehanizma nadomestila pri sanaciji; (f) elemente, ki so pomembni za izvedbo vrednotenj; (g) metodologijo za izračun blažilnika za dodatne izgube, ki se vključi v začasna vrednotenja; (h) minimalne elemente, ki bi jih bilo treba vključiti v reorganizacijo poslovanja; (i) merila, ki naj bi jih izpolnjeval načrt reorganizacije poslovanja; (j) metodologijo za končno vrednotenje na podlagi načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“; in (k) pogoje, pod katerimi klirinški člani v skladu z načelom pogodbene simetrije prenesejo nadomestilo na svoje stranke, in pogoje, pod katerimi ta prenos šteje za sorazmernega.

(82)

Komisija bi morala imeti možnost, da na podlagi zahteve organa za reševanje CNS v postopku reševanja ali njenega pristojnega organa, pri čemer je ta zahteva posledica njune pobude ali zahteve pristojnega organa, odgovornega za nadzor klirinškega člana CNS v postopku reševanja in na podlagi nezavezujočega mnenja ESMA za določeno vrsto nasprotne stranke ali določene razrede izvedenih finančnih instrumentov OTC, katerih kliring opravlja CNS v postopku reševanja, odloži vsakršno obveznost kliringa, določeno na podlagi člena 5 Uredbe (EU) št. 648/2012. Odločitev o odložitvi obveznosti kliringa bi bilo treba sprejeti samo, če je to nujno za ohranitev finančne stabilnosti in zaupanja v trg, zlasti v izogib širjenju negativnih učinkov ter za preprečitev visokih in negotovih izpostavljenosti nasprotnih strank in vlagateljev tveganjem do CNS. Komisija bi morala v zvezi s tistimi izvedenimi finančnimi instrumenti OTC, za katere se zahteva odložitev, pri sprejemanju takšne odločitve upoštevati cilje reševanja in merila iz Uredbe (EU) št. 648/2012, na podlagi katerih za izvedene finančne instrumente OTC velja obveznost kliringa, in ali je treba odložiti obveznosti kliringa, da se ohrani finančna stabilnost in pravilno delovanje finančnih trgov v Uniji. ESMA bi moral imeti možnost zahtevati, naj Komisija uvede odlog obveznosti trgovanja, ki je določen v Uredbi (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (11), če po njegovem mnenju odložitev obveznosti kliringa pomeni bistveno spremembo meril za obveznost trgovanja. Odlog bi moral biti začasen z možnostjo podaljšanja. Tudi vloga odbora CNS za tveganja, kot je določen v členu 28 Uredbe (EU) št. 648/2012, bi morala biti okrepljena, da bi bila CNS še bolj spodbujena k skrbnemu upravljanju tveganj in izboljšanju svoje odpornosti.

Člani odbora za tveganja bi morali imeti možnost, da pristojni organ obvestijo, če CNS ne upošteva nasvetov odbora za tveganja, predstavniki klirinških članov in strank v odboru za tveganja pa bi morali imeti možnost, da zagotovljene informacije v skladu z varovanjem zaupnosti in brez poseganja v omejitve za izmenjavo takšnih informacij, določene v konkurenčnem pravu, uporabijo za spremljanje svojih izpostavljenosti do CNS. Poleg tega bi morali imeti organi za reševanje CNS dostop do vseh potrebnih informacij v repozitorijih sklenjenih poslov. Uredbo (EU) št. 648/2012 in Uredbo (EU) 2015/2365 Evropskega parlamenta in Sveta (12) bi bilo treba zato ustrezno spremeniti.

(83)

Da bi zagotovili ustrezno izvajanje reforme referenčnih obrestnih mer, ki jo je pripravil FSB, je treba udeležencem na trgu pojasniti, da za posle ne bodo veljale zahteve za kliring ali kritje, če bodo sklenjeni ali prenovljeni, preden se bodo zahteve iz Uredbe (EU) št. 648/2012 začele uporabljati za posle z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC, ki se bodo sklicevali na referenčno obrestno mero (t. i. pretekli posli), in če bodo prenovljeni samo z namenom izvajanja reforme referenčnih obrestnih mer ali z namenom priprave na to izvajanje. Na ta način bi preprečili vsakršno tveganje, da nasprotne stranke Unije v teh preteklih poslih ne bi bile pripravljene na bistveno spremembo ali ukinitev določene referenčne obrestne mere, s čimer bi omilili tozadevne pomisleke glede finančne stabilnosti. Takšen pristop je skladen z mednarodnimi smernicami Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) in Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO).

(84)

Da bi se reševanje CNS izvajalo učinkovito, se zaščitni ukrepi iz Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) ne bi smeli uporabljati za omejitve glede izvrševanja dogovora o finančnem zavarovanju ali za omejitve učinka dogovora o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, prav tako se ne bi smeli uporabljati za določbe o pobotu zaradi predčasnega prenehanja ali o poravnavi iz te uredbe.

(85)

Direktive (EU) 2017/1132 (14), 2004/25/ES (15) in 2007/36/ES (16) Evropskega parlamenta in Sveta vsebujejo pravila o varstvu delničarjev in upnikov CNS, ki spadajo v njihovo področje uporabe. V primeru, da morajo organi za reševanje na podlagi te uredbe ukrepati hitro, bi lahko ta pravila ovirala učinkovit ukrep za reševanje, organom za reševanje pa otežila uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastila za reševanje. Odstopanja na podlagi Direktive 2014/59/EU bi zato morala veljati tudi za ukrepe, sprejete na podlagi te uredbe. Da bi deležnikom zagotovili najvišjo stopnjo pravne varnosti, bi morala biti odstopanja jasno in strogo opredeljena, uporabljati pa bi se morala samo zaradi javnega interesa in ob izpolnitvi pogojev za reševanje.

(86)

Da bi se izognili podvajanju zahtev, bi bilo treba Direktivo 2014/59/EU in Uredbo (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (17) spremeniti, da bi iz njunega področja uporabe izključili subjekte, ki imajo dovoljenje tudi v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012.

(87)

Člen 54(2) Uredbe (EU) št. 600/2014 določa prehodno obdobje, v katerem se v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, člen 35 oziroma 36 navedene uredbe ne uporablja za tiste CNS oziroma tista mesta trgovanja, ki pri svojem pristojnem organu zaprosijo za uporabo prehodne ureditve. Prehodno obdobje, za katero lahko nacionalni pristojni organ CNS oziroma mesto trgovanja v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, izvzame iz uporabe člena 35 oziroma 36 navedene uredbe, je poteklo 3. julija 2020. Trenutno tržno okolje z visoko stopnjo negotovosti in volatilnosti, ki sta posledica pandemije COVID-19, z večanjem operativnih tveganj za CNS in mesta trgovanja negativno vpliva na njihove dejavnosti. Ta povečana tveganja bi lahko skupaj z omejeno zmogljivostjo, kar zadeva obravnavanje prošenj za dostop in upravljanje migracije transakcijskih tokov, vplivala na pravilno delovanje trgov ali finančno stabilnost. Navedena uredba poleg tega v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, določa novo ureditev glede dostopa do kritičnih tržnih infrastruktur, katere cilj je uravnotežiti večjo konkurenčnost med temi infrastrukturami in potrebo po ohranitvi njihove operativne celovitosti.

Čeprav je namen navedene uredbe vzpostaviti konkurenčen trg za finančne infrastrukture, gospodarski subjekti ne bi smeli pričakovati, da bodo kljub spremenjenim gospodarskim razmeram, zlasti zaradi večje gospodarske krize, obstoječa pravila in prednostne naloge ostali enaki. To zlasti velja za področje, na katerem je za interakcijo med kritičnimi tržnimi infrastrukturami, npr. trgovinskimi in klirinškimi infrastrukturami, potrebna izjemno visoka stopnja operativne odpornosti, saj bi katera koli pomanjkljivost v takšnih kritičnih infrastrukturah pomenila visoko tveganje za finančno stabilnost. Zaradi pandemije COVID-19 se datum začetka uporabe nove ureditve prostega dostopa za mesta trgovanja oziroma CNS, ki ponujajo storitve trgovanja oziroma kliringa v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, prestavi za eno leto, tj. na 3. julij 2021.

(88)

Za zagotovitev, da bodo organi za reševanje CNS zastopani v vseh ustreznih forumih in da bo imel ESMA na voljo vse potrebno strokovno znanje za izvajanje nalog, povezanih s sanacijo in reševanjem CNS, bi bilo treba Uredbo (EU) št. 1095/2010 spremeniti, da bi pojem pristojnih organov, ustanovljenih z navedeno uredbo, vključeval nacionalne organe za reševanje CNS.

(89)

ESMA bi moral za pripravo svojih odločitev v zvezi z nalogami, ki so mu dodeljene – kar vključuje pripravo osnutka tehničnih standardov o predhodnem in naknadnem vrednotenju ter o kolegijih za reševanje in načrtih reševanja, pa tudi pripravo smernic o pogojih za reševanje in o zavezujočem posredovanju –, ter za zagotovitev celovite vključenosti evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (EBA) in njegovih članov v pripravo teh odločitev ustanoviti notranji odbor za reševanje, katerega člani bi bili organi za reševanje (v nadaljnjem besedilu: odbor ESMA za reševanje). Po potrebi bi morali biti pristojni organi, opredeljeni v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (18), vključno z Evropsko centralno banko, in organi za reševanje, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/59/EU, vključno z Enotnim odborom za reševanje, ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 806/2014, povabljeni k sodelovanju kot opazovalci.

(90)

Pri pripravljanju konceptualnega okvira za ocene odpornosti CNS proti neugodnim gibanjem na trgu bi se bilo treba posvetovati z odborom ESMA za reševanje, če zadevna ocena vključuje skupni učinek ureditve za sanacijo in reševanje CNS na finančno stabilnost Unije. V takšnih primerih bi se bilo treba z odborom ESMA za reševanje posvetovati tudi takrat, ko bi se ocenjevali rezultati tovrstnih testov izjemnih situacij.

(91)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva pravice, svoboščine in načela, ki jih priznava Listina.

(92)

Pristojni organi in organi za reševanje bi morali pri sprejemanju odločitev ali ukrepov na podlagi te uredbe vedno ustrezno upoštevati vpliv svojih odločitev in ukrepov na finančno stabilnost v drugih državah članicah, kadar so dejavnosti CNS kritične ali pomembne za lokalne finančne trge, tudi tam, kjer se nahajajo klirinški člani in, če so na voljo ustrezne informacije, njihove stranke ter kjer imajo sedež povezana mesta trgovanja in infrastrukture finančnih trgov, vključno z interoperabilnimi CNS, in na gospodarske razmere v njih.

(93)

Ker cilja te uredbe, in sicer uskladitve pravil in postopkov za sanacijo in reševanje CNS, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi posledic propada katere od CNS za celotno Unijo lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(94)

Začetek uporabe te uredbe bi bilo treba odložiti do 12. avgusta 2022, da se vzpostavijo vsi bistveni izvedbeni ukrepi, CNS in drugim udeležencem na trgu pa omogoči sprejetje potrebnih ukrepov za namene skladnosti. Vendar so zahteva, da CNS pri sanaciji uporabi lastna namenska sredstva, in določbe, v skladu s katerimi je treba klirinškim članom v izjemnem primeru, da se pri sanaciji izvede odbitek dobičkov iz gibljivega kritja, zagotoviti nadomestilo, odvisne od tega, ali so bili sprejeti ustrezni regulativni tehnični standardi. Zato je primerno, da se datum začetka uporabe takšnih določb dodatno preloži na 12. februar 2023. Nadalje bi bilo treba nekatere določbe, ki se uporabljajo za načrte sanacije CNS ter za njihovo sprejetje in pregled, vključno z obveznostjo njihove predložitve, začeti uporabljati prej, saj imajo skladno z načeli za infrastrukture finančnih trgov, ki sta jih objavila Odbor za plačila in tržno infrastrukturo in IOSCO, tovrstne načrte že čisto vse CNS. CNS, ki že imajo dovoljenje na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012, bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zagotovile, da bodo načrte sanacije pristojnim organom lahko predložile najpozneje 12. februarja 2022. Določbe, ki zadevajo načrte sanacije, bi se morale uporabljati od 12. februarja 2022. Če z organom za reševanje ni bilo opravljeno posvetovanje o načrtu sanacije CNS, bi se moral pristojni organ CNS, potem ko bi se začele uporabljati ostale določbe te uredbe, glede tega načrta z njim brez odlašanja posvetovati. Da bi bila zagotovljena pravna varnost nasprotnih strank, bi se morale spremembe Uredbe (EU) št. 648/2012, katerih namen je zagotoviti ustrezno izvajanje reforme referenčnih obrestnih mer, ki jo je pripravil FSB, začeti uporabljati od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

(95)

Za zagotovitev, da povečana operativna tveganja, ki izhajajo iz tega, da se za izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na borzi, uporablja ureditev prostega dostopa, ne bodo ogrožala pravilnega delovanja trgov ali finančne stabilnosti, in v izogib vsakršni diskontinuiteti, bi bilo treba zadevno prehodno obdobje retroaktivno podaljšati, da bi namesto do 4. julija 2020 trajalo do 3. julija 2021.

(96)

S to uredbo bi morali zagotoviti, da bodo imele CNS ustrezno sposobnost pokrivanja izgub in dokapitalizacije, ki bo omogočila nemoteno in hitro pokrivanje izgub in dokapitalizacijo s čim manjšim učinkom na finančno stabilnost, pri tem pa si prizadevati za preprečitev vsakršnega učinka na davkoplačevalce. Skladno z mednarodno dogovorjenimi načeli, ki jih je v sklopu učinkovitih shem reševanja pripravil FSB, bi morali s to uredbo zagotoviti, da bodo izgube v okviru reševanja prvi krili imetniki lastniškega kapitala CNS, in sicer tako, da bi bila možnost pravnega izpodbijanja z njihove strani, ker da so njihove izgube v postopku reševanja večje, kot bi bile pri običajnem insolvenčnem postopku, čim manjša v skladu z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“. FSB je 15. novembra 2018 objavil posvetovalni dokument z naslovom „Finančna sredstva v podporo reševanju CNS in obravnavanje lastniškega kapitala CNS v okviru reševanja“.

FSB namerava konec leta 2020 na podlagi povratnih informacij, ki jih je prejel v zvezi s tem dokumentom, in nadaljnjih ocen objaviti smernice o tem, kako uporabiti lastniški kapital v primeru reševanja CNS, da bo možnost pravnega izpodbijanja s strani imetnikov tega kapitala zaradi uporabe načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“ čim manjša. Po objavi teh smernic bi morala Komisija pregledati uporabo pravil iz te uredbe, ki zadevajo odpis lastniškega kapitala pri reševanju, pri tem pa upoštevati navedene mednarodno dogovorjene standarde. Poleg tega specifičnega pregleda bi morala pet let po datumu začetka veljavnosti te uredbe pregledati njeno uporabo, pri tem pa med drugim upoštevati morebitne nadaljnje mednarodne premike. Ta splošni pregled bi moral zajemati vsaj nekatere bistvene zadeve, povezane s sanacijo in reševanjem CNS, npr. finančna sredstva, ki so organom za reševanje na voljo za kritje izgub, ki ne nastanejo zaradi neizpolnitve obveznost, in lastna sredstva CNS, ki naj bi se uporabila pri sanaciji in reševanju –