Člen 3 Določitev organov za reševanje in pristojnih ministrstev

1.   Vsaka država članica določi enega ali več organov za reševanje, ki so pristojni za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje, kot so določeni v tej uredbi.

Organi za reševanje so nacionalne centralne banke, pristojna ministrstva ali javni upravni organi ali drugi organi s pooblastili na področju javnega upravljanja.

2.   Organi za reševanje imajo strokovno znanje, vire in operativno zmogljivost za uporabo ukrepov za reševanje ter izvajanje svojih pooblastil s hitrostjo in prilagodljivostjo, ki sta potrebni za doseganje ciljev reševanja.

3.   Kadar so organu za reševanje, določenemu na podlagi odstavka 1 tega člena, dodeljene druge naloge, se vzpostavijo ustrezne strukturne ureditve, da se preprečijo navzkrižja interesov med funkcijami, ki so organu za reševanje dodeljene na podlagi te uredbe, in vsemi njegovimi drugimi funkcijami. Zlasti se vzpostavijo ureditve, tudi v zvezi z ločenim osebjem, linijami poročanja in postopkom odločanja organa za reševanje, s katerimi se zagotovi, da je ta organ dejansko operativno neodvisen od vseh nalog, ki jih lahko organ za reševanje kot pristojni organ CNS izvede na podlagi člena 22 Uredbe (EU) št. 648/2012, in od nalog, ki jih organ za reševanje lahko opravlja kot pristojni organ klirinških članov iz točke (c) člena 18(2) Uredbe (EU) št. 648/2012.

4.   Zahteve, navedene v odstavku 3, ne izključujejo združevanja linij poročanja na najvišji ravni organizacije, ki vključuje različne organe, pa tudi ne tega, da lahko osebje pod vnaprej določenimi pogoji opravlja druge funkcije, za katere je pristojen organ za reševanje, zaradi obvladovanja začasno povečanih delovnih obremenitev ali zato, da lahko organi za reševanje izkoristijo strokovno znanje skupnega osebja.

5.   Organi, ki na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012 in te uredbe opravljajo funkcije nadzora in reševanja, ter osebe, ki opravljajo te funkcije v njihovem imenu, pri pripravi, načrtovanju in izvajanju odločitev v zvezi z reševanjem tesno sodelujejo, tako v primeru, ko sta organ za reševanje in pristojni organ ločena subjekta, kot v primeru, ko te funkcije izvaja en sam subjekt.

6.   Organi za reševanje sprejmejo in objavijo svoja notranja pravila za izpolnjevanje zahtev iz odstavka 3, vključno s pravili o poslovni skrivnosti in izmenjavi informacij med različnimi področji funkcij.

7.   Države članice, v katerih ni bila ustanovljena nobena CNS, lahko odstopajo od zahtev iz odstavka 3, razen kar zadeva ureditve za preprečevanje navzkrižja interesov.

8.   Vsaka država članica določi eno ministrstvo, ki je odgovorno za izvajanje funkcij, ki so pristojnemu ministrstvu dodeljene na podlagi te uredbe.

9.   Kadar v državi članici organ za reševanje ni pristojno ministrstvo, organ za reševanje pristojno ministrstvo brez nepotrebnega odlašanja obvesti o odločitvah, sprejetih na podlagi te uredbe, in, če v nacionalnem pravu ni določeno drugače, pred izvajanjem odločitev z neposrednim finančnim učinkom ali sistemskimi posledicami, ki bi lahko povzročile neposreden finančni učinek, pridobi njegovo odobritev.

10.   Države članice o organih za reševanje, določenih na podlagi odstavka 1, uradno obvestijo Komisijo in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010.

11.   Kadar država članica na podlagi odstavka 1 določi več kot en organ za reševanje, uradno obvestilo iz odstavka 10 vključuje naslednje:

12.   ESMA objavi seznam organov za reševanje in kontaktnih organov, o katerih je uradno obveščen na podlagi odstavka 10.