9.5 Testiranje za nazaj

Kreditne institucije bi morale z zanesljivim testiranjem za nazaj dokazati, da so bile predpostavke, uporabljene pri oceni izterljivega zneska, razumne in utemeljene na pridobljenih izkušnjah. V tem okviru bi morale redno za nazaj testirati svoja pretekla vrednotenja (zadnje vrednotenje pred razvrstitvijo izpostavljenosti kot nedonosne) glede na svoje pretekle prodaje (neto prodajno ceno zavarovanja s premoženjem). Kreditna institucija bi morala pri testiranju za nazaj glede na svojo velikost in poslovni model razlikovati med vrstami zavarovanja s premoženjem, modeli vrednotenja oziroma pristopi k vrednotenju, vrstami prodaje (prostovoljna/prisilna) in območji. Rezultati testiranja za nazaj bi se morali uporabiti za določitev odbitkov od vrednotenj zavarovanja s premoženjem, s čimer se omogoči, da izpostavljenosti ostanejo v bilanci stanja.

Kreditne institucije, ki uporabljajo napredni pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (A - IRB), lahko namesto tega za določitev odbitkov uporabijo izgubo ob neplačilu (LGD).