4. Merila za opredelitev podskupin sektorskih izpostavljenosti

Ob upoštevanju oddelkov 5 in 7 bi morali zadevni organi pri uporabi blažilnika sistemskih tveganj v skladu s členom 133(4) in (5)(f) Direktive 2013/36/EU opredeliti podskupino ali podskupine sektorskih izpostavljenosti, in sicer tako, da bi združili en element ali podelement iz vsake od naslednjih razsežnosti izpostavljenosti:

• a. vrsta dolžnika ali sektor nasprotne stranke;
• b. vrsta izpostavljenosti in
• c. vrsta zava rovanja s premoženjem.

Seznam elementov za vsako razsežnost in njihova razčlenitev sta navedena v oddelku 6.

Poleg minimalnega niza razsežnosti iz odstavka 11 lahko zadevni organi, kadar je to primerno, ustrezno utemeljeno in sorazmerno, da bi preprečili i n zmanjšali makrobonitetna ali sistemska tveganja, kot je navedeno v členu 133(1) Direktive 2013/36/EU, nadalje združijo izbrane elemente ali podelemente razsežnosti iz odstavka 11 s po enim elementom ali podelementom iz katere od naslednjih povezanih podr azsežnosti:

• a. gospodarska dejavnost (za element „pravna oseba“ razsežnosti „vrsta dolžnika ali sektor nasprotne stranke“);
• b. profil tveganosti (za razsežnost „vrsta izpostavljenosti“) in
• c. geografsko območje (za razsežnost „vrsta zavarovanja s premoženjem“).

Sez nam elementov za vsako podrazsežnost in njihova razčlenitev sta navedena v oddelku 6.

Z odstopanjem od odstavka 12 lahko zadevni organi združijo dva elementa iz podrazsežnosti „profil tveganosti“, če se jim to zdi potrebno in če so tveganja, ki izhajajo i z ciljne podskupine sektorskih izpostavljenosti, sistemsko pomembna v skladu z oddelkom 5.

Primeri možnih kombinacij elementov in podelementov razsežnosti in podrazsežnosti, navedenih v tem oddelku, so vključeni v Prilogo 2.