Preamble: 1

(1)

Za zagotavljanje učinkovite uporabe omejevalnih ukrepov Unije in celovitosti notranjega trga v Uniji ter za doseganje visoke ravni varnosti na območju svobode, varnosti in pravice je treba določiti minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij za kršitev navedenih omejevalnih ukrepov Unije.

(2)

Omejevalni ukrepi Unije, kot so ukrepi v zvezi z zamrznitvijo sredstev in gospodarskih virov, prepoved dajanja na razpolago sredstev in gospodarskih virov ter prepoved vstopa na ozemlje države članice ali tranzita prek njega, pa tudi sektorski gospodarski in finančni ukrepi ter embargo na orožje, so bistveno orodje za spodbujanje ciljev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Ti cilji vključujejo varovanje vrednot, varnosti, neodvisnosti in celovitosti Unije, utrjevanje in podpiranje demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava ter ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov.

(3)

Za zagotovitev učinkovite uporabe omejevalnih ukrepov Unije bi morale imeti države članice vzpostavljene učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske in nekazenske sankcije za kršitev navedenih omejevalnih ukrepov Unije, vključno z obveznostmi v zvezi s temi ukrepi, kot je poročanje. Poleg tega morajo te sankcije obravnavati izogibanje omejevalnim ukrepom Unije.

(4)

Za učinkovito uporabo omejevalnih ukrepov Unije so potrebna skupna minimalna pravila glede opredelitev kaznivih ravnanj, ki predstavljajo kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Države članice bi morale zagotoviti, da tako ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, kadar je naklepno in predstavlja kršitev prepovedi ali obveznosti, ki predstavlja omejevalni ukrep Unije, ali, kadar je potrebno nacionalno izvajanje navedenega ukrepa, ki je določena v nacionalni določbi, s katero se omejevalni ukrep Unije izvaja. Določeno ravnanje bi moralo predstavljati kaznivo dejanje tudi, če je storjeno iz hude malomarnosti. V zvezi s kaznivimi dejanji, opredeljenimi v tej direktivi bi morali pojem hude malomarnosti razlagati v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, da kršitve omejevalnih ukrepov Unije, ki vključujejo sredstva, gospodarske vire, blago, storitve, transakcije ali dejavnosti, katerih vrednost je manjša do 10 000 EUR, ne predstavljajo kaznivega dejanja. Izključitev nekaterih kršitev iz področja uporabe te direktive ne vpliva na obveznosti, opredeljene v aktih, ki določajo omejevalne ukrepe Unije, da se zagotovi kaznovanje kršitev z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi ali nekazenskimi sankcijami.

(5)

V aktih, ki določajo omejevalne ukrepe Unije, se lahko v obliki izvzetij ali odstopanj določijo izjeme od prepovedi iz teh aktov. Ravnanja, za katerega velja izvzetje, ki je bilo predvideno v aktu, ki določa omejevalne ukrepe Unije, ali ki so ga odobrili pristojni organi držav članic z odstopanjem v skladu z akti, ki določajo omejevalne ukrepe Unije, ni mogoče šteti za kršitev omejevalnega ukrepa Unije.

(6)

Konkretno so za učinkovito uporabo omejevalnih ukrepov Unije potrebna skupna minimalna pravila za kršitve ukrepov, ki vključujejo zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov, določenih v ustreznih uredbah Sveta. Ti ukrepi vključujejo prepoved neposrednega ali posrednega dajanja sredstev ali gospodarskih virov na razpolago ali v korist fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, za katere veljajo ukrepi, ki vključujejo zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov ter obveznost zamrznitve vseh sredstev in gospodarskih virov, ki pripadajo, so v lasti, ali s katerimi razpolagajo ali so pod nadzorom teh oseb, subjektov ali organov.

(7)

Omejevalni ukrepi Unije vključujejo omejitve vstopa (prepoved potovanja), ki bi jih morala zajemati ta direktiva. Ti ukrepi, ki so običajno določeni v sklepu Sveta, sprejetem na podlagi člena 29 PEU, in se izvajajo z nacionalnim pravom, zahtevajo, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi osebam s seznama preprečijo vstop na vsa območja ozemlja države članice ali tranzit prek njih.

(8)

Države članice se spodbuja, naj posebno pozornost namenijo mehanizmom za dodeljevanje državljanstva in dovoljenja za prebivanje, da bi posameznikom, za katere veljajo omejevalni ukrepi Unije, preprečili, da bi te mehanizme uporabljali za kršenje takih omejevalnih ukrepov Unije.

(9)

Sklepanje ali nadaljnje izvajanje kakršnih koli transakcij, vključno s finančnimi transakcijami, ter dodeljevanje ali nadaljnje izvajanje kakršnih koli javnih naročil ali koncesijskih pogodb, ki spadajo na področje uporabe direktiv 2009/81/ES (4), 2014/23/EU (5), 2014/24/EU (6) ali 2014/25/EU (7) Evropskega parlamenta in Sveta, s tretjo državo, njenimi organi ali subjekti in organi, ki so neposredno ali posredno v njeni lasti ali pod njenim nadzorom oziroma v lasti ali pod nadzorom njenih organov, bi moralo predstavljati kaznivo dejanje, kadar prepoved ali omejitev tega ravnanja predstavlja omejevalni ukrep Unije.

(10)

Omejevalni ukrepi Unije vključujejo prepoved trgovanja z blagom in storitvami ali njihovega uvoza, izvoza, prodaje, nakupa, prenosa, tranzita ali prevoza. Kršitev takih prepovedi bi morala predstavljati kaznivo dejanje, tudi kadar se blago uvozi iz tretje države ali se vanjo izvozi, da bi bilo preneseno v namembni kraj, v zvezi s katerim prepoved uvoza, izvoza, prodaje, nakupa, prenosa, tranzita ali prevoza tega blaga predstavlja omejevalni ukrep Unije. Neposredno ali posredno zagotavljanje tehnične pomoči, posredniških storitev, zavarovanja in vseh drugih storitev v zvezi s tem blagom ali storitvami bi se moralo prav tako predstavljati kaznivo dejanje. Pojem „blaga“ v ta namen vključuje blago, kot so vojaška tehnologija in oprema, blago, programska oprema in tehnologija s Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije, ki ga je Svet sprejel 20. februarja 2023 (8), ali s seznamov iz prilog I in IV k Uredbi (EU) 2021/821 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(11)

Omejevalni ukrepi Unije vključujejo sektorske gospodarske in finančne ukrepe za zagotavljanje finančnih storitev ali izvajanje finančnih dejavnosti. Med te finančne storitve in dejavnosti spadajo med drugim financiranje in finančna pomoč, zagotavljanje naložb in naložbenih storitev, izdajanje prenosljivih vrednostnih papirjev in instrumentov denarnega trga, sprejemanje depozitov, zagotavljanje specializiranih finančnih komunikacijskih storitev, trgovanje z bankovci, zagotavljanje storitev bonitetnega ocenjevanja ter zagotavljanje kriptosredstev in denarnic zanje. Kršitev teh sektorskih gospodarskih in finančnih ukrepov bi morala predstavljati kaznivo dejanje.

(12)

Omejevalni ukrepi Unije vključujejo sektorske gospodarske in finančne ukrepe za zagotavljanje storitev, ki niso finančne storitve. Med te storitve spadajo med drugim zagotavljanje storitev pravnega svetovanja, storitve zaupanja, storitve odnosov z javnostmi, računovodstva, revizije, knjigovodstva in davčnega svetovanja, poslovnega in podjetniškega svetovanja, svetovanja na področju IT, radiodifuzije ter arhitekturnih in inženirskih storitev. Kršitev teh sektorskih gospodarskih in finančnih ukrepov bi morala predstavljati kaznivo dejanje.

(13)

Nobena določba te direktive se ne bi smela razumeti, kot da se fizičnim osebam nalaga kakršne koli obveznosti, ki bi pomenile poseg v pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, in pravico do molka, kot sta določeni v členu 7 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta (10) za države članice, za katere je zavezujoča, in v členu 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(14)

Za učinkovito uporabo omejevalnih ukrepov Unije so potrebna skupna minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj, ki vključujejo ravnanje, s katerim se izogiba omejevalnim ukrepom Unije.

(15)

Primer ravnanja, s katerim se izogiba omejevalnim ukrepom Unije in je čedalje bolj razširjeno, je praksa oseb, subjektov in organov s seznama, da uporabljajo sredstva ali gospodarske vire, ki so neposredno ali posredno v lasti, s katerimi razpolagajo ali so pod nadzorom teh oseb, subjektov ali organov, oziroma jih prenesejo na tretjo osebo ali z njimi kako drugače razpolagajo z namenom, da se ta sredstva ali gospodarski viri prikrijejo. Za izogibanje omejevalnim ukrepom Unije šteje tudi praksa dajanja napačnih ali zavajajočih informacij, vključno z nepopolnimi zadevnimi informacijami, z namenom prikrivanja, da je oseba, subjekt ali organ s seznama končni lastnik sredstev ali gospodarskih virov, za katere veljajo omejevalni ukrepi Unije, ali upravičenec do njih. Zato bi moralo navedeno ravnanje, s katerimi se izogiba omejevalnim ukrepom Unije, na podlagi te direktive predstavljati kaznivo dejanje.

(16)

Neizpolnjevanje obveznosti poročanja pristojnim upravnim organom, ki so opredeljene v aktih, ki določajo omejevalne ukrepe Unije, bi se moralo na podlagi te direktive šteti za kaznivo dejanje.

(17)

Za učinkovito uporabo omejevalnih ukrepov Unije so potrebna skupna minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj, ki vključujejo ravnanje, s katerim se kršijo ali ne izpolnjujejo posebni pogoji iz dovoljenj, ki jih izdajo pristojni organi za izvajanje določenih dejavnosti, ki se brez takega dovoljenja štejejo za kršitev prepovedi ali omejitve, ki predstavlja omejevalni ukrep Unije. Dejavnost, ki bi se izvajala brez dovoljenja, bi se lahko, odvisno od okoliščin primera, štela za kršitev omejevalnih ukrepov Unije, ki vključujejo zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov, prepoved potovanj, embargo na orožje oziroma druge sektorske gospodarske in finančne ukrepe.

(18)

Ta direktiva bi morala veljati za delavce v pravni stroki, kakor jih opredeljujejo države članice, vključno z obveznostjo prijave kršitev omejevalnih ukrepov Unije pri opravljanju storitev v okviru poklicnih dejavnosti, kot so pravne, finančne in trgovinske storitve. Obstaja očitno tveganje, da se storitve teh delavcev v pravni stroki zlorabijo za kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Vendar bi morala obstajati izvzetja iz obveznosti poročanja glede informacij, ki jih prejmejo od ene od svojih strank ali jih pridobijo o eni od svojih strank med ugotavljanjem njenega pravnega položaja ali opravljanjem naloge obrambe ali zastopanja te stranke v sodnem postopku ali v zvezi z njim, vključno s svetovanjem o začetku takega postopka ali izogibanju le-temu. Za tako pravno svetovanje bi morala zato še vedno veljati obveznost varovanja poklicne skrivnosti, razen kadar je delavec v pravni stroki namerno udeležen pri kršitvi omejevalnih ukrepov Unije, kadar se pravno svetovanje zagotavlja za namene kršitve omejevalnih ukrepov Unije ali kadar se delavec v pravni stroki zaveda, da stranka išče pravno svetovanje za namene kršitve omejevalnih ukrepov Unije.

(19)

Omejevalni ukrepi Unije ne bi smeli povzročiti diskriminacije strank kreditnih in finančnih institucij ali njihove neupravičene izključitve iz dostopa do finančnih storitev.

(20)

S to direktivo se ne namerava inkriminirati zagotavljanja humanitarne pomoči osebam v stiski ali dejavnosti, ki podpirajo osnovne človeške potrebe, ki se zagotavljajo v skladu z načeli nepristranskosti, človečnosti, nevtralnosti in neodvisnosti, ter kadar je ustrezno, z mednarodnim humanitarnim pravom.

(21)

Napeljevanje h kaznivemu dejanju iz te direktive ter pomoč pri njegovi storitvi bi bilo treba inkriminirati. Inkriminirati bi bilo treba tudi poskuse storitve nekaterih kaznivih dejanj iz te direktive.

(22)

Sankcije, ki se izrečejo fizičnim osebam za kazniva dejanja, povezana s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, kot so opredeljena v tej direktivi, bi morale biti učinkovite, odvračilne in sorazmerne. V ta namen bi bilo treba za fizične osebe določiti najnižje ravni najvišje zaporne kazni. V kazenskih postopkih bi morale biti na voljo tudi pomožne sankcije ali ukrepi.

(23)

Ker omejevalni ukrepi Unije veljajo tudi za pravne osebe, bi te morale biti odgovorne za kazniva dejanja, povezana s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, kot so opredeljena v tej direktivi. Kot pravna oseba se razume kateri koli pravni subjekt, ki ima tak status v skladu z veljavnim pravom, z izjemo držav ali javnih organov, ki izvršujejo javna pooblastila, ter javnih mednarodnih organizacij. Da bi se dosegli cilji te direktive, bi morale države članice, katerih pravo določa kazensko odgovornost pravnih oseb, poskrbeti, da njihovo pravo predvideva učinkovite, odvračilne in sorazmerne vrste in ravni kazenskih sankcij, kot so določene v tej direktivi. Da bi se dosegli cilji te direktive, bi morale države članice, katerih pravo ne določa kazenske odgovornosti pravnih oseb, poskrbeti, da njihovo pravo predvideva učinkovite, odvračilne in sorazmerne vrste in ravni nekazenskih sankcij, kot so določene v tej direktivi. V tej direktivi določene najvišje ravni denarnih kazni za kazniva dejanja iz te direktive bi se morale izreči vsaj za najhujše oblike teh kaznivih dejanj. Da bi zagotovili učinkovitost, odvračilnost in sorazmernost naložene sankcije, je pomembno, da se upošteva teža ravnanja ter individualne, finančne in druge okoliščine zadevnih pravnih oseb. Države članice bi morale imeti pri določanju najvišjih ravni denarnih kazni možnost, da uporabijo odstotek skupnega prometa zadevne pravne osebe na svetovnem trgu ali določijo fiksen znesek. Države članice bi se morale pri prenosu te direktive odločiti katero od teh dveh možnosti bodo uporabile.

(24)

Kadar se države članice pri določanju denarnih kazni, ki se naložijo pravnim osebam, odločijo za uveljavitev merila skupnega prometa pravne osebe na svetovnem trgu, bi se morale odločiti, ali bodo skupni promet izračunale na podlagi poslovnega leta pred letom storitve kaznivega dejanja ali na podlagi poslovnega leta pred letom sprejema odločitve, da naložijo denarno kazen Države članice bi morale razmisliti tudi o vzpostavitvi pravil za primere, ko zneska denarne kazni ni mogoče določiti na podlagi skupnega prometa pravne osebe na svetovnem trgu v poslovnem letu pred letom storitve kaznivega dejanja ali v poslovnem letu pred letom sprejema odločitve, da naložijo denarno kazen. V takih primerih bi države članice morale imeti možnost, da upoštevajo druga merila, kot je skupni promet na svetovnem trgu v nekem drugem poslovnem letu. Kadar ta pravila vključujejo določitev fiksnih zneskov denarnih kazni, ne bi smelo biti nujno, da najvišja raven teh zneskov doseže ravni, ki so v tej direktivi določene kot minimalna zahteva za najvišjo raven denarnih kazni, določenih v fiksnem znesku.

(25)

Kadar se države članice odločijo za najvišjo raven denarnih kazni, določeno v fiksnih zneskih, bi morale biti te ravni določene v nacionalnem pravu. Najvišje ravni teh denarnih kazni bi se morale uporabljati za najhujše oblike kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi, ki jih storijo finančno močne pravne osebe. Države članice bi morale imeti možnost sprejeti odločitev glede metode izračuna teh najvišjih ravni denarnih kazni, vključno s posebnimi pogoji zanje. Države članice so pozvane, da redno preverjajo ravni denarnih kazni, določene v fiksnih zneskih, glede na stopnje inflacije in druga nihanja denarne vrednosti v skladu s postopki, določenimi v njihovem nacionalnem pravu. Države članice, katerih valuta ni euro, bi morale določiti najvišje ravni denarnih kazni v svoji valuti, ki ustrezajo ravnem, določenim v tej direktivi v eurih na dan začetka njene veljavnosti. Zadevne države članice so pozvane, naj ravni denarnih kazni redno preverjajo tudi glede na gibanje deviznega tečaja.

(26)

Določitev najvišjih ravni denarnih kazni ne posega v diskrecijsko pravico sodnikov ali sodišč v kazenskih postopkih, da v posameznih primerih naložijo ustrezne sankcije. Ker ta direktiva ne določa najnižjih ravni denarnih kazni, bi morali sodniki ali sodišča v vsakem primeru naložiti ustrezne sankcije ob upoštevanju individualnih, finančnih in drugih okoliščin zadevne pravne osebe ter teže ravnanja.

(27)

Ravni naloženih sankcij bi bilo treba še dodatno približati, učinkovitost teh ravni pa bi bilo treba spodbujati z določitvijo skupnih obteževalnih okoliščin, ki v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava odražajo težo storjenega kaznivega dejanja. Pojem obteževalnih okoliščin bi bilo treba razumeti bodisi kot dejstva, ki nacionalnemu sodniku ali sodišču omogočajo, da za isto kaznivo dejanje izreče strožjo sankcijo, kot se običajno izreče brez teh dejstev, bodisi kot možnost skupnega obravnavanja več kaznivih dejanj, da se zviša višina sankcije. Države članice bi morale v skladu z nacionalnim pravom zagotoviti, da se lahko za obteževalne okoliščine šteje vsaj ena od naslednjih okoliščin: kadar je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru hudodelske združbe, kot je opredeljena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/841/PNZ (11); kadar je kaznivo dejanje vključevalo lažne ali ponarejene dokumente; kadar je kaznivo dejanje storil poklicni ponudnik storitev s kršitvijo svojih poklicnih obveznosti; kadar je kaznivo dejanje storil javni uslužbenec pri opravljanju svojih nalog, pri čemer je to lahko kateri koli uradnik, ne glede na to, ali ima uradni položaj v Uniji, državah članicah ali tretjih državah, ali druga oseba, ki opravlja javno funkcijo; kadar so bile s kaznivim dejanjem neposredno ali posredno ustvarjene znatne finančne koristi oziroma je bilo pričakovano, da bodo take koristi ustvarjene, ali se je bilo z njim mogoče neposredno ali posredno izogniti znatnim stroškom; kadar je storilec uničil dokaze ali ustrahoval priče ali pritožnike ali vplival nanje; ali kadar je bila fizična ali pravna oseba predhodno že pravnomočno obsojena. Države članice bi morale zagotoviti, da je vsaj ena od teh obteževalnih okoliščin določena kot morebitna obteževalna okoliščina v skladu z veljavnimi pravili o obteževalnih okoliščinah v njihovem pravnem sistemu. V vsakem primeru bi sodnik ali sodišče moralo ohraniti pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ali bo izreklo strožjo sankcijo, ob upoštevanju specifičnih okoliščin vsakega posameznega primera.

(28)

Države članice bi morale v skladu z nacionalnim pravom zagotoviti, da se lahko za olajševalne okoliščine šteje vsaj ena od naslednjih okoliščin: kadar je storilec pristojnim organom zagotovil informacije, ki jih sicer ne bi mogli pridobiti in ki so jim pomagale pri identifikaciji drugih storilcev ali njihovi privedbi pred sodišče, ali kadar je storilec pristojnim organom zagotovil informacije, ki jih sicer ne bi mogli pridobiti in ki so jim pomagale najti dokaze. Sodnik ali sodišče bi moralo pri oceni olajševalnih okoliščin ohraniti pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ali bo izreklo blažjo sankcijo, ob upoštevanju specifičnih okoliščin vsakega posameznega primera. Te okoliščine bi lahko vključevale naravo, časovnico in obseg informacij, ki jih je predložil storilec kaznivega dejanja, pa tudi njegovo stopnjo sodelovanja.

(29)

Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, uvedena z omejevalnimi ukrepi Unije, je ukrep upravne narave. Zato bi ga bilo treba razlikovati od ukrepov začasnega zavarovanja kazenske narave iz Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12). Države članice bi morale omogočiti začasno zavarovanje in odvzem predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja iz te direktive, in premoženjske koristi, pridobljene s takimi kaznivimi dejanji. Države članice, ki jih zavezuje Direktiva 2014/42/EU, bi morale to storiti v skladu z navedeno direktivo. Dodatno je zlasti v primerih, ko oseba s seznama ali zastopnik subjekta ali organa s seznama stori določeno kaznivo dejanje v zvezi z izogibanjem omejevalnim ukrepom Unije, treba omogočiti začasno zavarovanje in odvzem sredstev in gospodarskih virov, za katere veljajo omejevalni ukrepi Unije, tudi kadar to morda niso predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ali premoženjska korist iz Direktive 2014/42/EU. V teh okoliščinah lahko oseba, subjekt ali organ s seznama zaradi prikrivanja še naprej dostopa do prikritih sredstev ali gospodarskih virov, za katere veljajo omejevalni ukrepi Unije, in jih v celoti uporablja ali z njimi razpolaga. Taka sredstva in gospodarske vire bi bilo zato treba podvreči začasnemu zavarovanju in odvzemu v skladu z Direktivo 2014/42/EU. V pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri, se ne bi smelo posegati.

(30)

Države članice bi morale določiti pravila o zastaralnih rokih, ki bi jim omogočala učinkovit boj proti kaznivim dejanjem v zvezi s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, brez poseganja v nacionalna pravila, ki ne določajo zastaralnih rokov za preiskavo, pregon in izvrševanje. Države članice lahko na podlagi te direktive določijo krajše zastaralne roke, kot so določeni v tej direktivi, če se lahko tak krajši zastaralni rok v njihovih pravnih sistemih pretrga ali začasno prekine v primeru dejanj, ki se lahko določijo v skladu z nacionalnim pravom.

(31)

Države članice bi morale zlasti zaradi globalnih dejavnosti storilcev, ter čezmejne narave kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi, in možnosti čezmejnih preiskav vzpostaviti pristojnost za učinkovit boj zoper taka ravnanja.

(32)

Da bi države članice zagotovile učinkovito preiskovanje in pregon kršitev omejevalnih ukrepov Unije, bi morale dati pristojnim organom na voljo učinkovita preiskovalna orodja, kot so tista, ki obstajajo v njihovem nacionalnem pravu za boj proti organiziranemu kriminalu ali v drugih primerih hudih kaznivih dejanj, če in kolikor je uporaba teh orodij ustrezna in sorazmerna z naravo in težo kaznivih dejanj, kot so določena v nacionalnem pravu. Ta orodja bi lahko vključevala prestrezanje komunikacij, tajno opazovanje, vključno z elektronskim nadzorom, nadzorovane pošiljke, spremljanje bančnih računov in druga finančna preiskovalna orodja. Uporabljati bi jih bilo treba v skladu z načelom sorazmernosti in ob polnem spoštovanju Listine. Spoštovati je treba pravico do varstva osebnih podatkov.

(33)

Osebe iz člena 4 Direktive (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ki pristojnim organom sporočijo informacije o preteklih, tekočih ali načrtovanih kršitvah omejevalnih ukrepov Unije, vključno s poskusi izogibanja tem ukrepom, ki so jih pridobile v okviru dejavnosti, povezanih z njihovim delom, tvegajo, da bodo za to izpostavljene povračilnim ukrepom. Prijave teh prijaviteljev lahko okrepijo izvrševanje omejevalnih ukrepov Unije, saj zagotavljajo informacije, ki se lahko na primer nanašajo na dejstva v zvezi s kršitvami omejevalnih ukrepov Unije, njihove okoliščine ter udeležene posameznike, podjetja in tretje države. Zato bi bilo treba zagotoviti, da so vzpostavljene ustrezne ureditve, ki bi takim prijaviteljem omogočale, da uporabijo zaupne kanale in opozorijo pristojne organe, ter bi jih zaščitile pred povračilnimi ukrepi. V ta namen bi bilo treba določiti, da se za poročanje o kršitvah omejevalnih ukrepov Unije in za zaščito oseb, ki take kršitve prijavijo, uporablja Direktiva (EU) 2019/1937, in sicer pod pogoji, ki so v njej določeni.

(34)

Za zagotovitev učinkovitega, integriranega in doslednega sistema izvrševanja bi morale države članice organizirati notranje sodelovanje in komunikacijo med vsemi svojimi pristojnimi organi, vključenimi v upravno in kazensko izvrševanje.

(35)

Pristojni organi držav članic bi morali za zagotovitev učinkovitega preiskovanja in pregona kršitev omejevalnih ukrepov Unije medsebojno sodelovati prek Europola, Eurojusta in Evropskega javnega tožilstva ter z njimi v okviru pristojnosti, ki jih imajo, in v skladu z veljavnim pravnim okvirom. Pristojni organi držav članic bi si morali med seboj in s Komisijo tudi izmenjevati informacije o praktičnih vprašanjih. Komisija bi lahko po potrebi vzpostavila mrežo strokovnjakov in strokovnih delavcev za izmenjavo dobrih praks in za pomoč pristojnim organom držav članic, da bi olajšala preiskovanje kaznivih dejanj, povezanih s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije. Ta pomoč ne bi smela pomeniti, da Komisija sodeluje v postopkih preiskav in kazenskega pregona, ki jih v zvezi s posameznimi kazenskimi zadevami izvajajo pristojni organi držav članic, in se ne bi smela razumeti, kot da vključuje finančno podporo ali katero koli drugo proračunsko obveznost Komisije.

(36)

Za učinkovito obravnavo kaznivih dejanj iz te direktive je nujno, da pristojni organi v državah članicah zbirajo točne, dosledne in primerljive statistične podatke o njih. Države članice bi zato morale zagotoviti vzpostavitev ustreznega sistema za beleženje, pripravo in predložitev obstoječih statističnih podatkov o kaznivih dejanjih, opredeljenih v tej direktivi. Pomembno je, da države članice te statistične podatke uporabljajo pri strateškem in operativnem načrtovanju dejavnosti izvrševanja, analizi obsega in trendov kaznivih dejanj, povezanih s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, ter za zagotavljanje informacij državljanom. Države članice bi morale Komisiji posredovati ustrezne statistične podatke o postopkih, povezanih s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, pridobljene iz podatkov, ki že obstajajo na centralizirani ali decentralizirani ravni v celotni državi članici. Komisija bi morala redno ocenjevati in v poročilu objavljati rezultate svoje ocene na podlagi statističnih podatkov, ki jih posredujejo države članice.

(37)

Sprememba Direktive (EU) 2018/1673 Evropskega parlamenta in Sveta (14) bi morala zagotoviti, da se kršitev omejevalnih ukrepov Unije šteje za predhodno kaznivo dejanje za pranje denarja v skladu z navedeno direktivo.

(38)

Ker je nujno, da posamezniki in pravne osebe, ki so vpleteni v kršitev omejevalnih ukrepov Unije, odgovarjajo za svoja dejanja, bi morale države članice sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, v 12 mesecih po začetku veljavnosti te direktive.

(39)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(40)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 3. marca 2023 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(41)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostaviti skupna minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj, povezanih s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, ter razpoložljivost učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazenskih sankcij za kazniva dejanja, ki so povezana s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, pri čemer je treba upoštevati neločljivo čezmejno naravo kršitev omejevalnih ukrepov Unije in možnost, da ti ogrozijo doseganje ciljev Unije glede ohranjanja mednarodnega miru in varnosti ter uresničevanja skupnih vrednot Unije, temveč se zaradi obsega in učinkov te direktive lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(42)

Države članice bi morale pri izvajanju te direktive zagotoviti spoštovanje procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskem postopku. V tem smislu obveznosti v skladu s to direktivo ne bi smele vplivati na obveznosti držav članic v skladu s pravom Unije na področju procesnih pravic v kazenskem postopku, zlasti direktive 2010/64/EU (15), 2012/13/EU (16), 2013/48/EU (17), (EU) 2016/343, (EU) 2016/800 (18) in (EU) 2016/1919 (19) Evropskega parlamenta in Sveta.

(43)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina, vključno s pravico do svobode in varnosti, varstvom osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, vključno s pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, in pravico do molka, načeli zakonitosti ter sorazmernosti kaznivih dejanj in sankcij, vključno z načelom prepovedi retroaktivnosti kazenskih sankcij, ter načelom ne bis in idem. Namen te direktive je zagotovitev popolnega spoštovanja navedenih pravic in načel in jo je treba temu ustrezno izvajati –