Člen 11 Sredstva stopnje 2A

so krite obveznice iz člena 3, točka 1, Direktive (EU) 2019/2162 ali so izdane pred 8. julijem 2022 in izpolnjujejo zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, kot se uporabljajo na datum njihove izdaje, zaradi česar so upravičene do prednostne obravnave kot krite obveznice do njihove zapadlosti;

izpostavljenosti do institucij v kritnem premoženju izpolnjujejo zahteve iz člena 129(1), točka (c), in člena 129(1a) Uredbe (EU) št. 575/2013;

njihova velikost izdaje je vsaj 250 milijonov EUR (ali enakovreden znesek v nacionalni valuti);

kritim obveznicam je bila dodeljena bonitetna ocena imenovane ECAI vsaj kreditne kakovosti 2 v skladu s členom 129(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, enakovredna kreditna kakovost v primeru kratkoročne bonitetne ocene ali pa jim je bila dodeljena 20-odstotna utež tveganja v skladu s členom 129(5) navedene uredbe, če jim ni bila dodeljena bonitetna ocena;

kritno premoženje vedno izpolnjuje zahtevo glede pokritosti sredstev v višini vsaj 7 % nad zneskom, ki je potreben za poplačilo terjatev, ki izhajajo iz kritih obveznic. Vendar, če krite obveznice z bonitetno oceno kreditne kakovosti 1 ne izpolnjujejo zahteve glede najmanjše velikosti izdaje za izjemno visokokakovostne krite obveznice v skladu s točko (f)(iv) člena 10(1), vendar izpolnjujejo zahteve za visokokakovostne krite obveznice iz točk (i), (ii), (iii) in (iv), se zanje namesto tega uporablja zahteva glede najmanjše pokritosti sredstev v višini 2 %;

so krite obveznice v skladu z nacionalno zakonodajo tretje države, v kateri morajo biti opredeljene kot dolžniški vrednostni papirji, ki jih izda kreditna institucija ali podrejena družba, ki je v celoti v lasti kreditne institucije, ki jamči za izdajo, ter ki so zavarovane s kritnim premoženjem, v zvezi s katerim lahko imetniki obveznic neposredno zagotovijo odplačilo glavnice in obresti na prednostni podlagi v primeru neizpolnjevanja obveznosti izdajatelja;

za izdajatelja in krite obveznice velja v skladu z nacionalno zakonodajo v tretji državi poseben javni nadzor z namenom zaščite imetnikov obveznic, nadzorniška in regulativna ureditev, ki se uporablja v tretji državi, pa morata biti vsaj enakovredni ureditvam, ki se uporabljajo v Uniji;

krite obveznice so zavarovane s skupino sredstev ene vrste ali več vrst, ki so opisane v členu 129(1), točka (b), (d), (f) in (g), Uredbe (EU) št. 575/2013. Če skupina vsebuje kredite, zavarovane z nepremičninami, morajo biti izpolnjene zahteve iz člena 6(2), člena 6(3), točka (a), in člena 6(5) Direktive (EU) 2019/2162;

izpostavljenosti do institucij v kritnem premoženju izpolnjujejo zahteve iz člena 129(1), točka (c), in člena 129(1a) Uredbe (EU) št. 575/2013;

kreditna institucija, ki vlaga v krite obveznice, in izdajatelj izpolnjujeta zahtevo glede preglednosti iz člena 14 Direktive (EU) 2019/2162;

kritim obveznicam je bila dodeljena bonitetna ocena imenovane ECAI vsaj kreditne kakovosti 1 v skladu s členom 129(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, enakovredna kreditna kakovost v primeru kratkoročne bonitetne ocene ali pa jim je bila dodeljena 10-odstotna utež tveganja v skladu s členom 129(5) navedene uredbe, če jim ni bila dodeljena bonitetna ocena, in

kritno premoženje vedno izpolnjuje zahtevo glede pokritosti sredstev v višini vsaj 7 % nad zneskom, ki je potreben za poplačilo terjatev, ki izhajajo iz kritih obveznic. Vendar, če je velikost izdaje kritih obveznic 500 milijonov EUR (oziroma enakovreden znesek v domači valuti) ali več, se zanje namesto tega uporablja zahteva glede najmanjše pokritosti sredstev v višini 2 %;

dodeljena jim je bila bonitetna ocena imenovane ECAI vsaj kreditne kakovosti 1 v skladu s členom 122 Uredbe (EU) št. 575/2013 ali enakovredna kreditna kakovost v primeru kratkoročne bonitetne ocene;

velikost izdaje vrednostnih papirjev je vsaj 250 milijonov EUR (ali enakovreden znesek v nacionalni valuti);

najdaljše obdobje do zapadlosti vrednostnih papirjev je 10 let od izdaje.