UREDBA (EU) 2015/751 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (Besedilo velja za EGP)

(1)

Razdrobljenost notranjega trga škodi konkurenčnosti, rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Za pravilno delovanje notranjega trga je treba odpraviti neposredne in posredne ovire za pravilno delovanje in vzpostaviti integrirani trg elektronskih plačil brez razlikovanj med nacionalnimi in čezmejnimi plačili.

(2)

Z Direktivo 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila zagotovljena pravna podlaga za vzpostavitev notranjega trga plačil v vsej Uniji, saj je bilo z oblikovanjem enotnih pravil za opravljanje plačilnih storitev znatno olajšano delovanje ponudnikov plačilnih storitev.

(3)

Z Uredbo (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je bilo uvedeno načelo, da so stroški, ki jih uporabniki plačajo za čezmejno plačilo v eurih, enaki stroškom ustreznega plačila v državi članici, vključno s kartičnimi plačilnimi transakcijami, ki jih zajema ta uredba.

(4)

Z Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6) so bila določena pravila za delovanje kreditnih prenosov in direktnih bremenitev v eurih na notranjem trgu, vendar so bila kartične plačilne transakcije izključene iz njenega področja uporabe.

(5)

Z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) se namerava harmonizirati nekatera pravila o pogodbah, sklenjenih med potrošniki in trgovci, vključno s pravili o provizijah za uporabo plačilnih sredstev, na podlagi katerih države članice trgovcem prepovedujejo, da bi potrošnikom v zvezi z uporabo posamezne oblike plačilnega sredstva zaračunavali provizije, ki presegajo stroške, ki jih ima trgovec z uporabo take oblike plačilnega sredstva.

(6)

Varna, učinkovita, konkurenčna in inovativna elektronska plačila so ključna, da lahko potrošniki, trgovci in podjetja izkoristijo vse prednosti notranjega trga, zlasti ker je to v okolju, ki je vse bolj usmerjeno v e-trgovanje, vedno bolj pomembno.

(7)

Nekatere države članice so sprejele ali pripravljajo zakonodajo, ki bo neposredno ali posredno urejala medbančne provizije, pri čemer bodo zajeta številna vprašanja, vključno z omejitvami višine medbančnih provizij na različnih ravneh, provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem, pravilom spoštovanja vseh kartic ter usmerjevalnimi ukrepi. Veljavne upravne odločbe v nekaterih državah članicah se zelo razlikujejo. Zaradi večje doslednosti stopenj medbančnih provizij je predvidena uvedba nadaljnjih regulativnih ukrepov na nacionalni ravni, s katerimi bodo obravnavane stopnje teh provizij ali odstopanja med njimi. Takšni nacionalni ukrepi bi verjetno zelo ovirali dokončno vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih plačil ter spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter s tem svobodno opravljanje storitev.

(8)

Plačilne kartice so najpogostejši elektronski plačilni instrument pri maloprodajnih nakupih. Vendar povezovanje trga plačilnih kartic v Uniji še zdaleč ni dokončano, ker veliko plačilnih rešitev ne more preseči nacionalnih meja ter ker novi vseevropski udeleženci ne morejo vstopiti na trg. Odpraviti je treba ovire za učinkovito delovanje kartičnega trga, vključno s kartičnimi plačili ter spletnimi in mobilnimi plačili na podlagi kartic.

(9)

Da bi se omogočilo učinkovito delovanje notranjega trga, bi bilo treba spodbujati in olajšati uporabo elektronskih plačil v korist trgovcev in potrošnikov. Kartična in druga elektronska plačila se lahko uporabljajo bolj vsestransko, vključno z možnostmi spletnih plačil, da se izkoristijo prednosti notranjega trga in e-trgovanja, pri čemer elektronska plačila trgovcem zagotavljajo tudi potencialno varna plačila. Kartične plačilne transakcije namesto gotovinskih plačil bi lahko bile torej ugodne za trgovce in potrošnike, če bi bile provizije za uporabo shem plačilnih kartic določene na stroškovno učinkoviti ravni, kar bi hkrati prispevalo k pošteni konkurenci, inovativnosti in vstopu novih izvajalcev na trg.

(10)

Medbančne provizije se običajno uporabljajo med ponudniki plačilnih storitev pridobitelji kartic in ponudniki plačilnih storitev izdajatelji kartic, ki pripadajo posamezni shemi plačilnih kartic. Medbančne provizije so glavni del provizij, ki jih ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo trgovcem za vsako kartično plačilno transakcijo. Trgovci nato te kartične stroške, tako kot vse svoje druge stroške, vključijo v splošne cene blaga in storitev. Konkurenca med shemami plačilnih kartic z namenom prepričati ponudnike plačilnih storitev, da izdajo njihove kartice, je vzrok, da so medbančne provizije na trgu višje in ne nižje, kar je v nasprotju z običajnim učinkom cenovne discipline, ki ga ima konkurenca v tržnem gospodarstvu. Poleg tega, da bi se za medbančne provizije dosledno uporabljala pravila o konkurenci, bi ureditev teh provizij izboljšala delovanje notranjega trga in prispevala k zmanjšanju stroškov transakcij za potrošnike.

(11)

Sedanja velika raznolikost medbančnih provizij in njihova stopnja preprečujeta vstop na trg za nove vseevropske udeležence na podlagi poslovnih modelov z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih, kar škodi potencialni ekonomiji obsega in ekonomiji razpona ter njuni učinkovitosti. To negativno vpliva na trgovce in potrošnike ter preprečuje inovacije. Ker bi morali vseevropski udeleženci bankam izdajateljicam ponuditi najmanj najvišjo stopnjo medbančne provizije, ki prevladuje na trgu, na katerega želijo vstopiti, to povzroča tudi stalno razdrobljenost trga. Obstoječe domače sheme z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih bodo morda celo prisiljene v umik s trga zaradi pritiska bank, naj ustvarijo višje prihodke iz naslova medbančnih provizij. Potrošniki in trgovci se tako srečujejo z omejeno izbiro, višjimi cenami in slabšo kakovostjo plačilnih storitev, prav tako pa so omejeni pri uporabi vseevropskih plačilnih storitev. Poleg tega trgovci ne morejo nadomestiti razlik v provizijah z uporabo storitev za sprejemanje kartic, ki jih opravljajo banke v drugih državah članicah. Posebna pravila, ki jih uporabljajo sheme plačilnih kartic, določajo, da se na podlagi njihove ozemeljske politike podeljevanja licenc za vsako plačilno transakcijo uporabi medbančna provizija prodajnega mesta (država trgovca). Ta zahteva pridobiteljem preprečuje uspešno čezmejno opravljanje storitev. Prav tako lahko trgovcem prepreči, da bi zmanjšali svoje stroške plačil v korist potrošnikov.

(12)

Čeprav Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, uporabljajo veljavno zakonodajo, takšnega stanja ni bilo mogoče odpraviti.

(13)

Da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga in bistveno izkrivljanje konkurence zaradi različnih zakonov in upravnih odločb, je zato treba v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejeti ukrepe za reševanje problematike visokih in različnih medbančnih provizij, da bi se ponudnikom plačilnih storitev omogočilo čezmejno opravljanje storitev, potrošnikom in trgovcem pa uporabo teh čezmejnih storitev.

(14)

Uporaba te uredbe ne bi smela posegati v uporabo pravil Unije o konkurenci in nacionalnih pravil o konkurenci. Državam članicam ne bi smela preprečevati, da na podlagi nacionalne zakonodaje ohranijo ali uvedejo nižje omejitve ali ukrepe z enakim namenom ali učinkom.

(15)

Da se omogoči nemoteno delovanje notranjega trga za kartična plačila ter spletna in mobilna plačila na podlagi kartic, v korist potrošnikov in trgovcev, bi bilo treba to uredbo uporabljati za čezmejno in domače izdajanje in pridobivanje kartičnih plačilnih transakcij. Če lahko trgovci izberejo pridobitelja zunaj svoje države članice (v nadaljnjem besedilu: čezmejno pridobivanje), kar bo omogočeno z uvedbo iste najvišje stopnje tako domačih kot čezmejnih medbančnih provizij za pridobljene transakcije in s prepovedjo ozemeljskega podeljevanja licenc, bi moralo biti možno zagotoviti potrebno pravno jasnost in preprečiti izkrivljanje konkurence med shemami plačilnih kartic.

(16)

Na podlagi enostranskih zavez, sprejetih v okviru postopkov o konkurenci, se veliko čezmejnih kartičnih plačilnih transakcij v Uniji že izvaja ob upoštevanju najvišjih dovoljenih medbančnih provizij. Da bi zagotovili pošteno konkurenco na trgu storitev pridobivanja, bi bilo treba določbe v zvezi s čezmejnimi in domačimi transakcijami začeti uporabljati istočasno in v razumnem obdobju po začetku veljavnosti te uredbe, pri tem pa bi bilo treba upoštevati težavnost in kompleksnost prehoda shem plačilnih kartic, ki ga zahteva ta uredba.

(17)

Na trgu sta na voljo dve glavni vrsti kreditnih kartic. Pri kartici z odloženim plačilom se račun imetnika kartice bremeni s celotnim zneskom transakcije na predhodno točno določen datum, običajno enkrat na mesec, brez obresti. Pri drugih kreditnih karticah lahko imetnik kartice uporabi kreditno storitev, da povrne del zapadlih zneskov na poznejši datum, kot je bil določen, skupaj z obrestmi ter drugimi stroški.

(18)

Za vse plačilne transakcije z debetnimi in kreditnimi karticami bi morala biti določena najvišja dovoljena stopnja medbančne provizije.

(19)

Ocena učinka kaže, da bi bila prepoved medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami koristna za sprejemanje in uporabo kartic in razvoj enotnega trga ter bi trgovcem in potrošnikom prinesla večje koristi kot višja omejitev. Poleg tega bi s tem preprečili negativne učinke, ki bi jih višja omejitev povzročila v nacionalnih shemah z zelo nizko ali ničelno medbančno provizijo za transakcije z debetnimi karticami, saj bi se stopnje provizij zaradi čezmejne razširitve ali novih udeležencev na trgu provizije dvignile na raven omejitve. Prepoved medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami tudi zmanjšuje tveganje prenosa modela medbančnih provizij na nove, inovativne plačilne storitve, kot so mobilni in spletni sistemi.

(20)

Omejitve iz te uredbe temeljijo na tako imenovanem „preizkusu indiferentnosti trgovcev“, ki je nastal v ekonomski literaturi in s katerim se določi stopnja provizije, ki bi jo bil trgovec pripravljen plačati na podlagi primerjave stroškov pri kartičnih plačilih potrošnikov s stroški pri nekartičnih (gotovinskih) plačilih (ob upoštevanju provizije za storitve, ki se plača bankam pridobiteljicam, to je provizije, ki se zaračuna trgovcu, ter medbančne provizije). Tako se s spodbujanjem kartic, ki zagotavljajo večje transakcijske ugodnosti, spodbuja uporaba učinkovitih plačilnih instrumentov, hkrati pa se preprečujejo nesorazmerne provizije, ki se zaračunavajo trgovcem in bi drugim potrošnikom povzročile skrite stroške. Previsoke provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, bi sicer lahko izhajale tudi iz kolektivnih sporazumov o medbančnih provizijah, ker trgovci zaradi strahu pred izgubo posla niso pripravljeni zavrniti dragih plačilnih instrumentov. Izkušnje so pokazale, da so zadevne stopnje sorazmerne, saj ne vzbujajo dvoma o delovanju mednarodnih kartičnih shem in ponudnikov plačilnih storitev. Pomenijo tudi ugodnosti za trgovce in potrošnike ter zagotavljajo pravno varnost.

(21)

Kot izhaja iz ocene učinka, so se medbančne provizije v nekaterih državah članicah kljub temu razvile tako, da lahko potrošniki izkoristijo ugodnosti učinkovitih trgov debetnih kartic v smislu sprejemanja in uporabe kartic, katerih medbančne provizije so nižje od stopnje indiferentnosti trgovcev. Države članice bi tako morale imeti možnost, da določijo nižje medbančne provizije za domače transakcije z debetnimi karticami.

(22)

Poleg tega bi bilo treba ohraniti možnost, da se omejitve višine medbančnih provizij izrazijo s pavšalnim zneskom, kar bi zagotovilo, da so provizije za debetne kartice določene na stroškovno učinkoviti ravni, pri čemer se upošteva struktura domačih trgov debetnih kartic. Pavšalni znesek bi lahko bil tudi spodbuda za uporabo kartičnih plačil za zneske majhnih vrednosti (v nadaljnjem besedilu: mikroplačila). Obstajati bi morala tudi možnost, da se tak pavšalni znesek uporabi v povezavi z odstotno stopnjo, če vsota takih medbančnih provizij ne presega določenega odstotka skupne letne vrednosti transakcij na domači ravni v okviru vsake sheme plačilnih kartic. Obstajati bi morala tudi možnost, da se določi nižja omejitev višine medbančne provizije za posamezno transakcijo in naloži fiksni najvišji dovoljeni znesek provizije kot omejitev zneska provizije, ki je posledica uporabljene odstotne stopnje na transakcijo.

(23)

Ob upoštevanju tega, da je namen te uredbe prvič doslej harmonizirati medbančne provizije v primeru, ko se obstoječe sheme debetnih kartic in medbančne provizije zelo razlikujejo, je treba poleg tega zagotoviti prožnost domačih trgov plačilnih kartic. Zato bi morale v razumnem prehodnem obdobju v zvezi z domačimi transakcijami z debetnimi karticami države članice imeti možnost, da se za vse domače transakcije z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic uporabi ponderirana povprečna medbančna provizija, ki ne presega 0,2 % povprečne letne vrednosti transakcij vseh domačih transakcij z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic. V razmerju do omejitve višine medbančne provizije, izračunane na podlagi letne povprečne vrednosti transakcij v okviru posamezne sheme plačilnih kartic, zadostuje, da ponudnik plačilnih storitev sodeluje v shemi plačilnih kartic (ali drugem dogovoru med ponudniki plačilnih storitev), v okviru katere se za vse domače transakcije z debetnimi karticami uporablja ponderirana povprečna medbančna provizija, ki ne presega 0,2 %. Tudi v tem primeru se lahko uporabi pavšalni znesek ali odstotna stopnja ali kombinacija obojega, če se upošteva najvišja dovoljena ponderirana povprečna provizija.

(24)

Za opredelitev ustreznih omejitev višine medbančnih provizij za domače transakcije z debetnimi karticami je primerno nacionalnim pristojnim organom, odgovornim za zagotavljanje skladnosti s to uredbo, omogočiti zbiranje informacij glede obsega in vrednosti za vse transakcije z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic ali transakcije z debetnimi karticami enega ali več ponudnikov plačilnih storitev. Sheme plačilnih kartic in ponudniki plačilnih storitev bi posledično morali biti dolžni nacionalnim pristojnim organom zagotavljati zadevne podatke na način ter v rokih, ki jih določijo ti organi. Obveznosti poročanja bi morali razširiti tudi na ponudnike plačilnih storitev, kot so izdajatelji ali pridobitelji, in ne le na sheme plačilnih kartic, s čimer bi zagotovili, da bi bile vse zadevne informacije na voljo pristojnim organom, ki bi morali imeti možnost vedno zahtevali, da se te informacije zbirajo v okviru sheme plačilnih kartic. Poleg tega je pomembno, da države članice zagotovijo ustrezno raven razkritja zadevnih informacij glede veljavnih omejitev višine medbančnih provizij. Glede na dejstvo, da sheme plačilnih kartic načeloma niso ponudniki plačilnih storitev, ki so predmet bonitetnega nadzora, lahko pristojni organi zahtevajo, da informacije, ki jih posredujejo ti subjekti, potrdi neodvisni revizor.

(25)

Nekateri plačilni instrumenti na domači ravni omogočajo plačniku, da odredi kartične plačilne transakcije, pri katerih shema plačilnih kartic ne razlikuje, ali gre za transakcije z debetno ali kreditno kartico. Izbire imetnika kartice shemi plačilnih kartic in pridobitelju niso znane; sheme plačilnih kartic zato nimajo možnosti uporabe različnih omejitev, ki jih ta uredba nalaga za transakcije z debetnimi in kreditnimi karticami, ki jih je mogoče razlikovati na podlagi dogovorjene časovne razporeditve za bremenitev plačilnih transakcij. Glede na potrebo po ohranitvi funkcionalnosti obstoječih poslovnih modelov, pri čemer se je treba izogniti neupravičenim ali pretiranim stroškom zagotavljanja skladnosti z zakonodajo, hkrati pa je treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje med različnimi kategorijami plačilnih kartic, je primerno za take domače plačilne transakcije z „univerzalnimi karticami“ uporabiti enako pravilo, kot ga ta uredba nalaga za transakcije z debetnimi karticami. Vendar pa bi bilo treba tem plačilnim instrumentom dovoliti daljši rok za prilagoditev. Države članice bi morale imeti možnost, da z odstopanjem od navedenega v prehodnem obdobju 18 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe določijo najvišji delež domačih plačilnih transakcij z „univerzalnimi karticami“, ki štejejo za enakovredne transakcijam s kreditnimi karticami. Na primer omejitev za kreditne kartice bi se lahko uporabila za določen delež skupne vrednosti transakcij za trgovce ali pridobitelje. Matematični rezultat določb bi bil tako enakovreden uporabi enotne omejitve višine medbančnih provizij za domače plačilne transakcije z univerzalnimi karticami.

(26)

Ta uredba bi morala zajemati vse transakcije, pri katerih se ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila nahajata v Uniji.

(27)

V skladu z načelom tehnološke nevtralnosti iz Evropske digitalne agende bi se morala ta uredba uporabljati za kartične plačilne transakcije ne glede na okolje, v katerem se izvede transakcija, tudi prek maloprodajnih plačilnih instrumentov in storitev, ki se izvajajo zunaj spleta, prek spleta ali mobilno.

(28)

Kartične plačilne transakcije se na splošno izvajajo na podlagi dveh glavnih poslovnih modelov, in sicer t. i. tristranskih shem plačilnih kartic (imetnik kartice – shema pridobivanja in izdajanja – trgovec) in štiristranskih shem plačilnih kartic (imetnik kartice – banka izdajateljica – banka pridobiteljica – trgovec). Veliko štiristranskih shem plačilnih kartic uporablja eksplicitno medbančno provizijo, večinoma večstransko. Zaradi priznanja obstoja implicitnih medbančnih provizij in zagotavljanja enakih konkurenčnih pogojev bi bilo treba tristranske sheme plačilnih kartic, ki ponudnike plačilnih storitev uporabljajo kot izdajatelje ali pridobitelje, obravnavati kot štiristranske sheme plačilnih kartic in zanje uporabljati enaka pravila, medtem ko bi se morali preglednost in drugi ukrepi v zvezi s poslovnimi pravili uporabljati za vse ponudnike. Vendar je ob upoštevanju posebnosti, ki obstajajo za to vrsto tristranskih shem, primerno omogočiti prehodno obdobje, v katerem se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo pravil glede omejitve višine medbančnih provizij, če imajo take sheme zelo omejen tržni delež v zadevni državi članici.

(29)

Storitev izdajanja temelji na pogodbenem razmerju med izdajateljem plačilnega instrumenta in plačnikom, ne glede na to, ali izdajatelj razpolaga s sredstvi v imenu plačnika. Izdajatelj da plačilne kartice na voljo plačniku, odobri transakcije na terminalih ali njim enakovrednih napravah in pridobitelju lahko zagotavlja plačilo za transakcije, ki so skladne s predpisi zadevne sheme. Zato sama distribucija plačilnih kartic ali tehnične storitve, kot sta zgolj obdelovanje in hramba podatkov, ne šteje za izdajanje.

(30)

Storitve pridobivanja zajemajo vrsto operacij od odobritve kartične plačilne transakcije do prenosa sredstev na plačilni račun prejemnika plačila. Odvisno od države članice in vzpostavljenega poslovnega modela se organizacija storitve pridobivanja razlikuje. Zato ponudnik plačilnih storitev, ki plača medbančno provizijo, ni vedno v neposrednem pogodbenem razmerju s prejemnikom plačila. Vendar bi morali biti posredniki, ki opravljajo del storitev pridobivanja, nimajo pa neposrednega pogodbenega razmerja s prejemnikom plačila, vseeno zajeti v opredelitvi pridobitelja iz te uredbe. Storitev pridobivanja ni odvisna od tega, ali pridobitelj razpolaga s sredstvi v imenu prejemnika plačila. Tehnične storitve, kot so zgolj obdelovanje in hramba podatkov ali obratovanje terminalov, ne štejejo za pridobivanje.

(31)

Pomembno je zagotoviti, da se določbe v zvezi z medbančnimi provizijami, ki jih plačajo ali prejmejo ponudniki plačilnih storitev, ne zaobhajajo z drugimi pritoki provizij, ki jih prejmejo izdajatelji. V ta namen bi morali „neto plačilo“ provizij, ki jih, vključno z morebitnimi provizijami za dovoljenja, izdajatelj plača shemi plačilnih kartic, pridobitelju ali kateremu koli drugemu posredniku oziroma jih od le-teh prejme, šteti za medbančno provizijo. Pri izračunu medbančne provizije bi bilo treba zaradi preverjanja, ali prihaja do zaobhajanja, upoštevati celoten znesek razlike med plačili ali spodbudami, ki jih izdajatelj prejme od sheme plačilnih kartic v zvezi z reguliranimi transakcijami, ter provizijami, ki jih izdajatelj plača shemi plačilnih kartic. Zadevna plačila, spodbude in provizije bi lahko bili neposredni (to je na podlagi obsega ali specifični za posamezno transakcijo) ali posredni (vključno s spodbudami za trženje, nagradami in popusti za doseganje določenih obsegov transakcij). Pri preverjanju, ali prihaja do zaobhajanja določb te uredbe, bi bilo treba zlasti upoštevati dobičke izdajateljev, ustvarjene iz posebnih programov, ki jih skupaj izvajajo izdajatelji in sheme plačilnih kartic, prihodke iz obdelave in podeljevanja licenc ter druge provizije, ki so vir prihodkov za sheme plačilnih kartic. Pri oceni, ali morda prihaja do zaobhajanja določb te uredbe, bi lahko upoštevali tudi izdajanje plačilnih kartic v tretjih državah, če je to ustrezno in če to potrjujejo drugi objektivni dejavniki.

(32)

Potrošniki običajno niso seznanjeni s provizijami, ki jih trgovci plačujejo za plačilni instrument, ki ga uporabljajo. Hkrati lahko razne spodbujevalne prakse, ki jih uporabljajo izdajatelji (kot so potovalni vavčerji, nagrade, popusti, povračila, brezplačna zavarovanja itd.), potrošnike usmerjajo v uporabo plačilnih instrumentov, s čimer izdajateljem ustvarjajo visoke provizije. Temu bi se bilo mogoče izogniti tako, da bi se ukrepi, ki nalagajo omejitve za medbančne provizije, uporabljali le za plačilne kartice, ki so postale množični produkt in jih trgovci na splošno težko zavrnejo zaradi njihovega razširjenega izdajanja in uporabe (to je potrošniške debetne in kreditne kartice). Zaradi učinkovitejšega delovanja trga v nereguliranih delih sektorja in omejitve prenosa poslov iz reguliranih v neregulirane dele sektorja je treba sprejeti vrsto ukrepov, vključno z ločevanjem sheme in infrastrukture, usmerjanjem plačnika s strani prejemnika plačila ter selektivnim sprejemanjem plačilnih instrumentov s strani prejemnika plačila.

(33)

Ločevanje sheme in infrastrukture bi moralo vsem obdelovalcem omogočiti, da med seboj konkurirajo za potrošnike shem. Ker so stroški obdelave pomemben del skupnih stroškov sprejemanja kartic, je pomembno, da je ta del vrednostne verige odprt za učinkovito konkurenco. Na podlagi ločevanja sheme in infrastrukture bi morali biti kartične sheme in obdelovalci neodvisni v smislu računovodstva, organizacije in postopka odločanja. Ne bi smeli izvajati diskriminacije, na primer tako, da bi drug drugega obravnavali prednostno ali si izmenjevali zaupne informacije, ki niso na voljo njihovim tekmecem v zadevnem segmentu trga, da bi svojim tekmecem v zadevnem segmentu trga nalagali prekomerne zahteve v zvezi z informacijami, drug drugemu navzkrižno subvencionirali dejavnosti ali vzpostavljali ureditve deljenega upravljanja. Takšne diskriminatorne prakse prispevajo k razdrobljenosti trga, negativno vplivajo na vstop novih udeležencev na trg in preprečujejo pojav vseevropskih udeležencev, s čimer ovirajo dokončno vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih plačil ter spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter tako škodijo trgovcem, podjetjem in potrošnikom.

(34)

Pravila sheme, ki jih uporabljajo sheme plačilnih kartic, in prakse, ki jih uporabljajo ponudniki plačilnih storitev, trgovcev in potrošnikov običajno namerno ne seznanjajo z razlikami v provizijah ter zmanjšujejo preglednost trga, na primer s „poenotenjem“ provizij ali prepovedjo za trgovce, da bi pri karticah s povezanimi blagovnimi znamkami izbrali cenejšo blagovno znamko kartice ali spodbujali potrošnike k uporabi takih cenejših kartic. Tudi če so trgovci seznanjeni z različnimi stroški, je njihova možnost ukrepanja za znižanje provizij pogosto omejena s pravili sheme.

(35)

Stroški plačilnih instrumentov so za prejemnika plačila različni, pri čemer so nekateri instrumenti dražji od drugih. Prejemnik plačila bi moral imeti v skladu z Direktivo 2007/64/ES pravico prosto usmerjati plačnike v uporabo določenega plačilnega instrumenta, razen kadar je določen plačilni instrument zakonsko predpisan za posamezne kategorije plačil ali ga ni mogoče zavrniti zaradi statusa zakonitega plačilnega sredstva. Kartične sheme in ponudniki plačilnih storitev nalagajo prejemnikom plačil v zvezi s tem več omejitev, kar na primer vključuje omejitve za prejemnika plačila v zvezi z zavračanjem posameznih plačilnih instrumentov za majhne zneske in zagotavljanjem informacij plačniku o provizijah, ki jih mora prejemnik plačila plačati za posamezne plačilne instrumente, ali omejitev za prejemnika plačila v zvezi s številom blagajn v njegovi trgovini, ki sprejemajo posamezne plačilne instrumente. Te omejitve bi bilo treba odpraviti.

(36)

Kadar prejemnik plačila usmeri plačnika v uporabo določenega plačilnega instrumenta, prejemnik plačila ne bi smel plačniku zaračunati nobenih provizij za uporabo plačilnih instrumentov, katerih medbančne provizije ureja ta uredba, ker so prednosti zaračunavanja doplačil v takšnih primerih omejene in povečujejo zapletenost trga.

(37)

Pravilo spoštovanja vseh kartic je dvojna obveznost, ki jo izdajatelji in sheme plačilnih kartic nalagajo prejemnikom plačila, in sicer da morajo sprejeti vse kartice iste blagovne znamke ne glede na različne stroške teh kartic (spoštovanje vseh produktov) ter ne glede na posamezno banko izdajateljico, ki je kartico izdala (spoštovanje vseh izdajateljev). Potrošniku je v interesu, da prejemniki plačila v zvezi z isto kategorijo kartic ne morejo diskriminirati med izdajatelji ali imetniki kartic, sheme plačilnih kartic in ponudniki plačilnih storitev pa mu lahko naložijo takšno obveznost. Zato je „spoštovanje vseh izdajateljev“ kot del pravila spoštovanja vseh kartic upravičeno pravilo sheme plačilnih kartic, saj prejemnikom plačila preprečuje diskriminiranje med posameznimi bankami, ki so izdale kartico. „Spoštovanje vseh produktov“ je pravzaprav praksa vezave, ki učinkuje tako, da sprejemanje kartic z nizkimi provizijami veže na sprejemanje kartic z visokimi provizijami. Odprava „spoštovanja vseh produktov“ kot dela pravila spoštovanja vseh kartic bi trgovcem omogočila omejitev izbire plačilnih kartic, ki jih ponujajo, le na plačilne kartice z nizkimi ali nižjimi stroški, kar bi bilo zaradi nižjih stroškov trgovcev ugodno tudi za potrošnike. Trgovci, ki sprejemajo debetne kartice, tako ne bi bili prisiljeni sprejemati kreditnih kartic, tisti, ki sprejemajo kreditne kartice, pa ne bi bili prisiljeni sprejemati komercialnih kartic. Za zaščito potrošnika in njegove zmožnosti, da čim pogosteje uporablja plačilne kartice, pa bi bilo treba trgovcem naložiti obveznost, da sprejmejo kartice, za katere veljajo enake zakonsko določene medbančne provizije, samo če so te izdane pod enako blagovno znamko in so enake kategorije (predplačniška kartica, debetna kartica ali kreditna kartica). S takšno omejitvijo bi se zagotovilo tudi konkurenčnejše okolje za kartice, katerih medbančnih provizij ne ureja ta uredba, saj bi se povečala pogajalska moč trgovcev v zvezi s pogoji, pod katerimi sprejemajo te kartice. Te omejitve bi morale biti omejene in sprejemljive le zaradi okrepitve varstva potrošnikov, da bi bila potrošnikom zagotovljena ustrezna raven gotovosti glede tega, ali bodo trgovci sprejeli njihove plačilne kartice.

(38)

Ponudniki plačilnih storitev bi morali tako s tehničnega kot komercialnega vidika zagotoviti jasno razlikovanje med potrošniškimi in komercialnimi karticami. Zato je pomembno, da se komercialna kartica opredeli kot plačilni instrument, ki se uporablja le za poslovne izdatke, s katerimi se bremeni neposredno račun podjetja ali osebe javnega sektorja ali samozaposlene fizične osebe.

(39)

Prejemnikom plačil in plačnikom bi bilo treba omogočiti, da lahko prepoznajo različne kategorije kartic. Zato bi morale biti različne blagovne znamke in kategorije prepoznavne elektronsko in za novo izdane kartične plačilne instrumente vidno na napravi. Poleg tega bi moral biti plačnik na zadevnem prodajnem mestu obveščen o sprejemanju svojega plačilnega instrumenta ali instrumentov. Potrebno je, da prejemnik plačila plačnika obvesti o kakršnih koli omejitvah glede uporabe določene blagovne znamke ob enakem času in pod enakimi pogoji, kot ga obvesti o sprejemanju določene blagovne znamke.

(40)

Zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence med blagovnimi znamkami je pomembno, da uporabniki sami izberejo plačilno aplikacijo in da jim izbire ne vsiljuje nabavni trg, to so sheme plačilnih kartic oziroma ponudniki ali obdelovalci plačilnih storitev. Taka ureditev plačnikom in prejemnikom plačil ne bi smela preprečevati, da nastavijo samodejno izbiro aplikacije, če je to tehnično izvedljivo, pod pogojem, da je to izbiro mogoče spremeniti za vsako transakcijo.

(41)

Da se zagotovi možnost povrnitve škode v primeru nepravilne uporabe te uredbe ali v primeru sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov ali sprejeti enakovredne ukrepe. Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, ter zagotoviti, da bodo te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter da se bodo izvajale.

(42)

Komisija bi morala predložiti poročilo z analizo različnih učinkov te uredbe na delovanje trga. Pomembno je, da ima Komisija možnost zbirati informacije, potrebne za pripravo tega poročila, in da pristojni organi tesno sodelujejo s Komisijo za zbiranje podatkov.

(43)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitve enotnih zahtev za kartične plačilne transakcije ter spletne in mobilne transakcije na podlagi kartic, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(44)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, svobodo gospodarske pobude in varstvo potrošnikov, ter jo je treba uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli –