6. V zvezi s storitvami iz točke (d)(i) odstavka 1 tega člena, točke (d)(ii) odstavka 1 tega člena – vendar le za plačilne transakcije s kreditno kartico – in točke (d)(iii) odstavka 1 tega člena lahko države članice določijo najmanjše število transakcij, za katere lahko kreditne institucije zaračunajo le morebitna razumna nadomestila iz člena 18. Države članice zagotovijo, da najmanjše število transakcij zadostuje za kritje plačil za potrošnikove osebne namene, pri čemer upoštevajo obstoječe vedenje potrošnikov in splošno poslovno prakso. Nadomestila za transakcije, ki presegajo najmanjše število transakcij, niso nikoli višja, kot to določa običajna cenovna politika kreditne institucije.