Člen 180 1.

institucije ocenjujejo PD za vsak bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil. Ocene PD za dolžnike z visoko stopnjo finančnih vzvodov ali za dolžnike, katerih sredstva so večinoma sredstva, s katerimi se trguje, odražajo delovanje zadevnih sredstev v obdobjih stresnih nestanovitnosti;

institucije lahko za odkupljene denarne terjatve do podjetij ocenjujejo EL za vsak bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih dejanskih stopenj neplačil;

če institucija izdeluje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, izid pa je skladen s konceptom LGD, kot je opredeljen v členu 181(1)(a);

institucije uporabljajo tehnike ocenjevanja PD samo, če so podprte z analizo. Institucije priznavajo pomen upoštevanja presoje pri združevanju rezultatov tehnik in pri prilagoditvah zaradi omejitev tehnik in informacij;

v obsegu, v katerem institucija uporablja podatke o notranjih neplačilih za ocenjevanje PD, njene ocene odražajo trenutne standarde prevzemanja kreditnega tveganja in upoštevajo morebitne razlike med bonitetnim sistemom, ki je generiral te podatke, in trenutnim bonitetnim sistemom; če so se standardi prevzemanja kreditnega tveganja ali bonitetni sistemi spremenili, institucija po vključitvi ustrezne prilagoditve v svoje ocene PD doda večjo mero konservativnosti, ki je sorazmerna s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju, ki še ni zajet v ustrezni prilagoditvi;

v obsegu, v katerem institucija povezuje ali vzporeja svoje notranje bonitetne razrede z lestvico, ki jo uporablja ECAI ali podobne organizacije, in nato dodeli svojim bonitetnim razredom stopnje neplačila, povzete po bonitetnih razredih zunanje organizacije, vzporejanje temelji na primerjavi notranjih meril za dodeljevanje bonitetnih ocen z merili, ki jih uporablja zunanja organizacija, in na primerjavi notranjih in zunanjih bonitetnih ocen za vsakega skupnega dolžnika. Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za podatke, uporabljene za količinsko opredelitev, so usmerjena samo v tveganje neplačila in ne odražajo značilnosti izpostavljenosti. Analiza institucije vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev neplačila ob upoštevanju zahtev iz člena 178. Institucija podlago za vzporejanje dokumentira;

v obsegu, v katerem institucija uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil, lahko ocenjuje PD kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Institucija pri uporabljanju modelov za določanje verjetnosti neplačila v ta namen izpolnjuje standarde iz člena 174;

ne glede na to, ali institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne vire podatkov ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov;

ne glede na metodo, uporabljeno za oceno PD, institucije ocenijo PD za vsak bonitetni razred na podlagi ugotovljenega preteklega povprečja enoletne stopnje neplačil, ki je aritmetično povprečje na podlagi števila dolžnikov (tehtano s številom); drugi pristopi, tudi z izpostavljenostjo tehtana povprečja, niso dovoljeni.