DIREKTIVA (EU) 2019/882 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 17. aprila 2019 o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve (Besedilo velja za EGP)

(1)

Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic, kar zadeva zahteve glede dostopnosti za nekatere proizvode in storitve, in sicer zlasti z odpravo in preprečevanjem ovir za prosti pretok nekaterih dostopnih proizvodov in storitev, ki nastajajo zaradi različnih zahtev glede dostopnosti v državah članicah. To bi povečalo razpoložljivost dostopnih proizvodov in storitev na notranjem trgu ter izboljšalo dostopnost ustreznih informacij.

(2)

Povpraševanje po dostopnih proizvodih in storitvah je veliko, število invalidov pa naj bi se po napovedih precej povečalo. Okolje, v katerem so proizvodi in storitve dostopnejši, omogoča bolj vključujočo družbo in invalidom lajša neodvisno življenje. V tem okviru bi bilo treba upoštevati, da je v Uniji več invalidk kot invalidov.

(3)

V tej direktivi so invalidi opredeljeni v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ZN), sprejeto 13. decembra 2006, katere pogodbenica je Unija od 21. januarja 2011, vse države članice pa so jo ratificirale. V Konvenciji ZN je določeno, da so invalidi osebe „z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“. Ta direktiva spodbuja polno in učinkovito enakopravno sodelovanje z izboljšanjem dostopa do vsakdanjih proizvodov in storitev, ki zaradi svojega izvornega oblikovanja ali naknadne prilagoditve ustrezajo posebnim potrebam invalidov.

(4)

Ta direktiva bi koristila tudi drugim osebam s funkcijskimi omejitvami, kot so starejše osebe, nosečnice ali osebe, ki potujejo s prtljago. Koncept „oseb s funkcijskimi omejitvami“, kot je določen v tej direktivi, vključuje osebe s kakršnimi koli telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, z oslabitvami, povezanimi s starostjo, ali drugimi trajnimi ali začasnimi oslabitvami zmogljivosti človeškega telesa, ki v povezavi z različnimi ovirami zmanjšajo njihov dostop do proizvodov in storitev, zaradi česar bi bilo treba navedene proizvode in storitve prilagoditi njihovim posebnim potrebam.

(5)

Neskladja med zakoni in drugimi predpisi držav članic glede dostopnosti proizvodov in storitev za invalide ustvarjajo ovire za prosti pretok proizvodov in storitev ter izkrivljajo učinkovito konkurenco na notranjem trgu. Za nekatere proizvode in storitve se bodo po začetku veljavnosti Konvencije ZN ta neskladja v Uniji verjetno povečala. Te ovire še posebno vplivajo na gospodarske subjekte, zlasti mala in srednja podjetja (MSP).

(6)

Zaradi razlik med nacionalnimi zahtevami glede dostopnosti zlasti samostojni podjetniki, MSP in mikropodjetja niso pripravljeni poslovati zunaj domačega trga. Nacionalne ali celo regionalne ali lokalne zahteve glede dostopnosti, ki so jih določile države članice, se trenutno razlikujejo glede področja uporabe in tudi glede ravni podrobnosti. Te razlike negativno vplivajo na konkurenčnost in rast zaradi dodatnih stroškov, ki so posledica razvoja in trženja dostopnih proizvodov in storitev za vsak nacionalni trg.

(7)

Zaradi omejene konkurence med dobavitelji so cene dostopnih proizvodov in storitev ter podpornih tehnologij za potrošnike visoke. Razdrobljenost nacionalnih predpisov zmanjšuje potencialne koristi, ki bi jih lahko pri odzivanju na družbene in tehnološke dosežke ustvarila izmenjava izkušenj na nacionalni in mednarodni ravni.

(8)

Za pravilno delovanje notranjega trga je torej treba zbližati nacionalne ukrepe na ravni Unije, da se odpravi razdrobljenost trga dostopnih proizvodov in storitev, ustvari ekonomija obsega, olajšata čezmejna trgovina in mobilnost ter da se gospodarskim subjektom pomaga usmeriti sredstva v inovacije, namesto da jih porabljajo za kritje stroškov, ki izhajajo iz razdrobljene zakonodaje po vsej Uniji.

(9)

Koristi harmonizacije zahtev glede dostopnosti za notranji trg so se pokazale z uporabo Direktive 2014/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) v zvezi z dvigali in Uredbo (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) na področju prometa.

(10)

Udeleženci konference predstavnikov vlad držav članic so se v izjavi št. 22 v zvezi z invalidi, priloženi k Amsterdamski pogodbi, strinjali, da morajo institucije Unije pri pripravi ukrepov iz člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) upoštevati potrebe invalidov.

(11)

Splošni cilj sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“ je omogočiti trajnostne gospodarske in družbene koristi prek povezanega enotnega digitalnega trga, tako da se olajša trgovina in spodbuja zaposlovanje v Uniji. Potrošniki v Uniji še vedno ne morejo v celoti uživati koristi, ki jih nudi enotni trg pri cenah in izbiri, saj je čezmejno spletno poslovanje še vedno zelo omejeno. Razdrobljenost prav tako omejuje povpraševanje po čezmejni e-trgovini. Usklajeno ukrepanje je potrebno tudi zato, da se invalidom zagotovi vse elektronske vsebine, elektronske komunikacije in dostop do avdiovizualnih medijskih storitev. Zato je treba harmonizirati zahteve glede dostopnosti po vsem enotnem digitalnem trgu in zagotoviti, da lahko vsi državljani Unije, ne glede na svoje zmožnosti, uživajo njegove koristi.

(12)

Ker je Unija postala pogodbenica Konvencije ZN, so njene določbe postale sestavni del pravnega reda Unije in so zavezujoče za institucije Unije in njene države članice.

(13)

Konvencija ZN določa, da morajo njene pogodbenice sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov in storitev, ki so na voljo javnosti ali se zanjo zagotavljajo v mestu in na podeželju. Odbor Združenih narodov za pravice invalidov je ugotovil, da je treba ustvariti zakonodajni okvir s konkretnimi in izvršljivimi merili, vezanimi na določene roke, za spremljanje postopnega uresničevanja dostopnosti.

(14)

Konvencija ZN svoje podpisnice poziva, naj izvajajo ali spodbujajo raziskave in razvoj novih tehnologij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, pripomočki za gibanje ter napravami in podpornimi tehnologijami, primernimi za invalide, ter naj spodbujajo njihovo razpoložljivost in uporabo. Konvencija ZN tudi poziva k dajanju prednosti cenovno dostopnim tehnologijam.

(15)

Zaradi začetka veljavnosti Konvencije ZN v pravnem redu držav članic je treba sprejeti dodatne nacionalne določbe o dostopnosti proizvodov in storitev. Brez ukrepanja Unije, bi te določbe še povečale neskladja med zakoni in drugimi predpisi držav članic.

(16)

Zato je treba olajšati izvajanje Konvencije ZN v Uniji z zagotovitvijo skupnih pravil Unije. Ta direktiva tudi podpira države članice pri njihovih prizadevanjih, da izpolnijo svoje nacionalne zaveze in obveznosti glede dostopnosti iz Konvencije ZN na usklajen način.

(17)

V sporočilu Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom „Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir“, ki je usklajena s Konvencijo ZN, je dostopnost opredeljena kot eno od osmih področij ukrepanja in označena kot osnovni predpogoj za sodelovanje v družbi, cilj sporočila pa je zagotavljanje dostopnosti proizvodov in storitev.

(18)

Proizvodi in storitve, ki spadajo v področje uporabe te direktive, so določeni na podlagi analize, ki je bila opravljena med pripravo ocene učinka, s katero so bili opredeljeni relevantni proizvodi in storitve za invalide, in za katere so države članice sprejele ali bodo najverjetneje sprejele različne nacionalne zahteve glede dostopnosti, ki ovirajo delovanje notranjega trga.

(19)

Da bi zagotovili dostopnost storitev, ki spadajo v področje uporabe te direktive, bi morali veljavne zahteve glede dostopnosti iz te direktive izpolnjevati tudi proizvodi, ki se uporabljajo pri zagotavljanju teh storitev in s katerimi je potrošnik v interakciji.

(20)

Tudi če se storitev ali del storitve odda v podizvajanje tretji osebi, to ne bi smelo ogroziti dostopnosti te storitve, ponudniki storitev pa bi morali izpolnjevati obveznosti iz te direktive. Ponudniki storitev bi morali zagotoviti tudi ustrezno in stalno usposabljanje svojega osebja, da bi jih seznanili z načini uporabe dostopnih proizvodov in storitev. To usposabljanje bi moralo zajemati tudi vprašanja, kot so zagotavljanje informacij, svetovanje in oglaševanje.

(21)

Zahteve glede dostopnosti bi bilo treba uvesti tako, da bi z njimi čim manj obremenjevali gospodarske subjekte in države članice.

(22)

Določiti je treba zahteve glede dostopnosti za dajanje na trg proizvodov in storitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, da se zagotovi njihov prosti pretok na notranjem trgu.

(23)

Ta direktiva bi morala določiti, da so funkcionalne zahteve glede dostopnosti obvezne in da bi jih bilo treba oblikovati v okviru splošnih ciljev. Te zahteve bi morale biti dovolj natančne za določitev pravno zavezujočih obveznosti ter dovolj podrobne za ocenjevanje skladnosti, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga zadevnih proizvodov in storitev iz te direktive, obenem pa dopušča določena stopnja prožnosti, ki omogoča inovacije.

(24)

Ta direktiva vsebuje več meril glede funkcionalne učinkovitosti, povezanih z načini upravljanja proizvodov in storitev. Ta merila naj ne bi veljala za splošno alternativo zahtevam glede dostopnosti iz te direktive, pač pa bi jih bilo treba uporabljati le v zelo posebnih okoliščinah. Ta merila bi se morala uporabljati za posebne funkcije ali značilnosti proizvodov ali storitev, da bi bili dostopni, kadar zahteve glede dostopnosti iz te direktive ne obravnavajo ene ali več teh posebnih funkcij ali značilnosti. Poleg tega bi morala v primeru, da zahteva glede dostopnosti vsebuje posebne tehnične zahteve, pri čemer je zanje na voljo alternativna tehnična rešitev v proizvodu ali storitvi, ta alternativna tehnična rešitev še vedno izpolnjevati povezane zahteve glede dostopnosti in bi morala voditi do enake ali večje dostopnosti ob uporabi ustreznih meril glede funkcionalne učinkovitosti.

(25)

Ta direktiva bi morala zajemati potrošniške sisteme računalniške strojne opreme za splošno rabo. Da bi lahko ti sistemi obratovali na dostopen način, bi morali biti dostopni tudi njihovi operacijski sistemi. Za takšne sisteme računalniške strojne opreme je značilno, da so večnamenski, z ustrezno programsko opremo pa lahko opravljajo najobičajnejše računalniške naloge, ki jih zahtevajo potrošniki, in so namenjeni temu, da jih upravljajo potrošniki. Takšni sistemi računalniške strojne opreme so na primer osebni računalniki, vključno z namiznimi računalniki, prenosnimi računalniki, pametnimi telefoni in tabličnimi računalniki. Specializirani računalniki, vgrajeni v potrošniške elektronske proizvode, niso potrošniški sistemi računalniške strojne opreme za splošno rabo. Ta direktiva ne bi smela zajemati posameznih komponent s specifičnimi funkcijami, kot so matične plošče ali pomnilniški čipi, ki se uporabljajo ali bi se lahko uporabljale v takšnem sistemu, če niso vgrajene.

(26)

Ta direktiva bi morala zajemati tudi plačilne terminale, vključno s strojno in programsko opremo, ter določene interaktivne samopostrežne terminale, vključno s strojno in programsko opremo, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev iz te direktive: na primer bančni avtomati; avtomati za izdajo fizičnih vozovnic, ki omogočajo dostop do storitev, kot so avtomati za vozovnice; bančni vrstomati; avtomati za prijavo; ter interaktivni samopostrežni terminali za informacije, vključno z interaktivnimi informativnimi zasloni.

(27)

Vendar bi morali biti nekateri interaktivni samopostrežni terminali za zagotavljanje informacij, vgrajeni kot sestavni deli vozil, zrakoplovov, ladij ali tirnih vozil, izključeni iz področja uporabe te direktive, saj so del teh vozil, zrakoplovov, ladij ali tirnih vozil, ki jih ta direktiva ne zajema.

(28)

Ta direktiva bi morala zajemati tudi elektronske komunikacijske storitve, vključno s komunikacijami v sili, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Ukrepi, ki so jih do sedaj sprejele države članice za zagotavljanje dostopa invalidom, se razlikujejo in niso harmonizirani po vsem notranjem trgu. Zagotovitev uporabe enakih zahtev glede dostopnosti po vsej Uniji bo omogočila ekonomijo obsega za gospodarske subjekte, ki poslujejo v več kot eni državi članici, in olajšala učinkovit dostop invalidom v njihovi državi članici in pri potovanjih med državami članicami. Da bi zagotovili dostopnost elektronskih komunikacijskih storitev, vključno s komunikacijo v sili, bi morali ponudniki poleg glasovne komunikacije zagotoviti tudi besedilo v realnem času in storitve celotnega pogovora, kadar dajejo na voljo video, ter sinhronizacijo vseh teh komunikacijskih sredstev. Poleg zahtev iz te direktive bi bilo treba državam članicam v skladu z Direktivo (EU) 2018/1972 omogočiti, da določijo ponudnika storitev prenosa, ki bi ga lahko uporabljali invalidi.

(29)

Ta direktiva harmonizira zahteve glede dostopnosti za elektronske komunikacijske storitve in z njimi povezane proizvode ter dopolnjuje Direktivo (EU) 2018/1972, ki določa zahteve glede enakovrednega dostopa in izbire za končne uporabnike invalide. Direktiva (EU) 2018/1972 določa tudi zahteve na podlagi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve o cenovni dostopnosti storitve dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev in o razpoložljivosti s tem povezane terminalne opreme ter posebne opreme in storitev za potrošnike invalide.

(30)

Ta direktiva bi morala zajemati tudi potrošniško terminalno opremo z interaktivnimi računalniškimi zmogljivostmi, ki naj bi se uporabljala predvsem za dostop do elektronskih komunikacijskih storitev. Za namene te direktive bi se moralo šteti, da med navedeno opremo spada tudi oprema, ki je del konfiguracije za dostop do elektronskih komunikacijskih storitev, kot sta usmerjevalnik ali modem.

(31)

V tej direktivi bi moral dostop do avdiovizualnih medijskih storitev pomeniti, da je omogočen dostop do avdiovizualnih vsebin, pa tudi mehanizmov, ki uporabnikom invalidom omogočajo uporabo njihovih podpornih tehnologij. Storitve, ki zagotavljajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev, bi lahko vključevale spletna mesta, spletne aplikacije, aplikacije za TV-komunikator, aplikacije, ki jih je mogoče prenesti, storitve na osnovi mobilnih naprav, vključno z mobilnimi aplikacijami, in s tem povezane medijske predvajalnike, pa tudi storitve povezane televizije. Dostopnost avdiovizualnih medijskih storitev ureja Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), razen dostopnosti elektronskih programskih vodnikov, ki so vključeni v opredelitev storitev, ki zagotavljajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev, za katere se uporablja ta direktiva.

(32)

V okviru storitev letalskega, avtobusnega, železniškega in vodnega potniškega prevoza bi morala ta direktiva med drugim zajemati posredovanje informacij o prevoznih storitvah, vključno s potovalnimi informacijami v realnem času, ki se zagotovijo prek spletišč, storitev na osnovi mobilnih naprav, interaktivnih informativnih zaslonov in interaktivnih samopostrežnih terminalov, ki jih invalidni potniki potrebujejo, da lahko potujejo. To bi lahko vključevalo informacije o proizvodih in storitvah potniškega prevoza, ki jih ponuja ponudnik storitev, informacije pred in med potovanjem ter informacije o odpovedi ali zamudi. Drugi elementi informacij pa bi lahko vključevali tudi informacije o cenah in popustih.

(33)

Ta direktiva bi morala zajemati tudi spletišča, storitve na osnovi mobilnih naprav, vključno z mobilnimi aplikacijami, ki jih razvijejo ali dajo na voljo ponudniki storitev potniškega prevoza znotraj področja uporabe te direktive ali ki se razvijejo ali dajo na voljo v njihovem imenu, storitve izdajanja elektronskih vozovnic, elektronske vozovnice ter interaktivne samopostrežne terminale.

(34)

Področje uporabe te direktive v zvezi s storitvami letalskega, avtobusnega, železniškega in vodnega potniškega prevoza bi bilo treba določiti na podlagi veljavne sektorske zakonodaje, ki ureja pravice potnikov. Kadar se ta direktiva ne uporablja za določene vrste storitev prevoza, bi države članice morale ponudnike storitev spodbujati k uporabi ustreznih zahtev glede dostopnosti iz te direktive.

(35)

Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (7) že določa obveznosti glede dostopnosti spletišč za organe javnega sektorja, ki zagotavljajo storitve prevoza, vključno s storitvami mestnega in primestnega prevoza ter storitvami regionalnega prevoza. Ta direktiva vsebuje izjeme za mikropodjetja, ki zagotavljajo storitve, vključno s storitvami mestnega in primestnega prevoza ter storitvami regionalnega prevoza. Vanjo so vključene tudi obveznosti glede dostopnosti spletišč e-trgovine. Na podlagi obveznosti iz te direktive bo morala velika večina zasebnih ponudnikov storitev prevoza svoja spletišča napraviti dostopna za spletno prodajo vozovnic, zato za spletišča ponudnikov storitev mestnega in primestnega prevoza ter ponudnikov storitve regionalnega prevoza v tej direktivi ni treba uvesti dodatnih zahtev.

(36)

Nekateri elementi zahtev glede dostopnosti, zlasti v zvezi z zagotavljanjem informacij, kot so določeni v tej direktivi, so že vključeni v veljavno pravo Unije na področju potniškega prevoza. To vključuje elemente Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (8), Uredbe (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (9), Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Uredbe (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ter Uredbe (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12). To vključuje tudi ustrezne akte, sprejete na podlagi Direktive 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13). Zaradi zagotavljanja regulativne doslednosti bi se morale zahteve glede dostopnosti, določene v navedenih uredbah in aktih, enako uporabljati še naprej. Vendar bi dodatne zahteve iz te direktive dopolnjevale veljavne zahteve, kar bi izboljšalo delovanje notranjega trga na področju prevoza in koristilo invalidom.

(37)

Ta direktiva ne bi smela zajemati nekaterih elementov storitev potniškega prevoza, kadar se zagotavljajo zunaj ozemlja držav članic, tudi če so te storitve usmerjene v trg Unije. V zvezi s temi elementi bi moral ponudnik storitev potniškega prevoza zagotoviti le, da so zahteve iz te direktive izpolnjene glede dela storitve, ki ga ponuja na ozemlju Unije. V zračnem prevozu pa bi morali letalski prevozniki iz Unije zagotoviti, da so veljavne zahteve te direktive izpolnjene tudi na odhodnih letih z letališča, ki se nahaja v tretji državi, namenjenih na letališče, ki se nahaja na ozemlju države članice. Poleg tega bi morali vsi letalski prevozniki, vključno s tistimi, ki nimajo licence v Uniji, zagotoviti, da so veljavne zahteve iz te direktive izpolnjene v primerih odhodnih letov z ozemlja Unije na ozemlje tretje države.

(38)

Mestne oblasti bi bilo treba spodbujati, naj neoviran dostop do storitev mestnega prevoza vključijo v svoje načrte za trajnostno mobilnost v mestih in redno objavljajo sezname primerov dobrih praks glede neoviranega dostopa do javnega prevoza in mobilnosti v mestih.

(39)

Cilj prava Unije o bančnih in finančnih storitvah je varstvo uporabnikov teh storitev v vsej Uniji in zagotavljanje informacij tem uporabnikom, vendar vanjo niso vključene zahteve glede dostopnosti. Da bi invalidom omogočili uporabo teh storitev v vsej Uniji, vključno kadar se zagotavljajo prek spletišč in na osnovi mobilnih naprav, vključno z mobilnimi aplikacijami, in sprejemanje informiranih odločitev ter da bi okrepili njihovo zaupanje v dejstvo, da so enako dobro zaščiteni kot drugi potrošniki, hkrati pa zagotovili enake konkurenčne pogoje za ponudnike storitev, bi bilo treba v tej direktivi določiti skupne zahteve glede dostopnosti za nekatere bančne in finančne storitve, ki se zagotavljajo potrošnikom.

(40)

Ustrezne zahteve glede dostopnosti bi se morale uporabljati tudi za načine identifikacije, elektronski podpis in plačilne storitve, saj so ti nujni za sklenitev potrošniških bančnih poslov.

(41)

Datoteke e-knjig temeljijo na elektronskem računalniškem kodiranju, ki omogoča razširjanje in branje po večini besedilnih in grafičnih intelektualnih del. Dostopnost datotek e-knjig je odvisna od stopnje natančnosti tega kodiranja, zlasti v zvezi s kategorizacijo različnih sestavnih elementov del in standardiziranim opisom njihove strukture. Interoperabilnost z vidika dostopnosti bi morala optimizirati združljivost teh datotek z uporabniškimi sredstvi ter sedanjimi in prihodnjimi podpornimi tehnologijami. Pri obravnavi značilnosti posebnih del, kot so stripi, otroške knjige in knjige o umetnosti, bi bilo treba upoštevati vse veljavne zahteve glede dostopnosti. Če bi države članice uporabljale različne zahteve glede dostopnosti, bi založniki in drugi gospodarski subjekti težje izkoristili prednosti notranjega trga, lahko bi nastale težave z interoperabilnostjo e-bralnikov, potrošniki invalidi pa bi imeli omejen dostop. V zvezi z e-knjigami bi pojem ponudnika storitev lahko vključeval založnike in druge gospodarske subjekte, ki sodelujejo pri njihovi distribuciji.

Ugotavlja se, da je dostop invalidov do vsebin, ki so zaščitene z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, še vedno oviran ter da so že bili sprejeti nekateri ukrepi za rešitev takšnih primerov, na primer z Direktivo (EU) 2017/1564 Evropskega parlamenta in Sveta (14) in Uredbo (EU) 2017/1563 Evropskega parlamenta in Sveta (15), pa tudi, da bi lahko v tej zvezi v prihodnosti sprejeli nadaljnje ukrepe Unije.

(42)

V tej direktivi so storitve e-trgovine opredeljene kot storitev, ki se opravi na daljavo, prek spletišč in storitev na osnovi mobilnih naprav, elektronsko in na posamezno zahtevo potrošnika, z namenom sklenitve potrošniške pogodbe. V tej opredelitvi „na daljavo“ pomeni, da se storitev zagotovi, ne da bi bile stranke sočasno navzoče; „elektronsko“ pomeni, da se storitev pošlje na začetnem kraju in sprejme na cilju z elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov ter se v celoti prenaša, pošilja in sprejema po žici, radijsko oziroma z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi; „na posamezno zahtevo potrošnika“ pomeni, da se storitev zagotovi na posamezno zahtevo. Glede na vse večji pomen storitev e-trgovine in njihove visokotehnološke narave je pomembno imeti harmonizirane zahteve glede njihove dostopnosti.

(43)

Obveznosti glede dostopnosti storitev e-trgovine iz te direktive bi se morale uporabljati za spletno prodajo vseh proizvodov ali storitev, zato bi se morale uporabljati tudi za prodajo proizvoda ali storitve, ki jih ta direktiva že zajema.

(44)

Ukrepe, povezane z dostopnostjo odgovarjanja na komunikacijo v sili, bi bilo treba sprejeti brez poseganja v organizacijo služb za pomoč v sili ali vplivanja nanjo, saj ta ostaja v izključni pristojnosti držav članic.

(45)

Države članice morajo v skladu z Direktivo (EU) 2018/1972 zagotoviti dostop končnih uporabnikov invalidov do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili, ki je enakovreden dostopu drugih končnih uporabnikov, v skladu s pravom Unije za harmonizacijo zahtev glede dostopnosti za proizvode in storitve. Komisija ter nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi morajo sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da imajo končni uporabniki invalidi med potovanjem v drugi državi članici enakovreden dostop do služb za pomoč v sili kot drugi končni uporabniki, če je to izvedljivo, brez predhodne registracije. S temi ukrepi se prizadeva zagotoviti interoperabilnost med državami članicami, v kar največji možni meri pa morajo temeljiti na evropskih standardih ali specifikacijah, določenih v skladu s členom 39 Direktive (EU) 2018/1972. Ti ukrepi državam članicam ne preprečujejo sprejetja dodatnih zahtev, da bi uresničevale cilje iz navedene direktive. Kot alternativa izpolnjevanju zahtev iz te direktive glede dostopnosti v zvezi z odgovarjanjem na komunikacijo v sili za uporabnike invalide bi bilo treba državam članicam omogočiti, da določijo tretjo stran kot ponudnika storitev prenosa, ki bi ga invalidi uporabljali za komunikacijo s centrom za obveščanje, dokler ti centri za obveščanje ne bi bili zmožni uporabljati elektronskih komunikacijskih storitev prek internetnih protokolov za zagotavljanje dostopnosti do odgovarjanja na komunikacijo v sili. V vsakem primeru se obveznosti iz te direktive ne bi smelo razumeti, kot da omejujejo ali zmanjšujejo katere koli obveznosti v korist končnim uporabnikom invalidom, vključno glede enakovrednosti dostopa do elektronskih komunikacijskih storitev in služb za pomoč v sili pa tudi obveznosti glede dostopnosti, kot so določene v Direktivi (EU) 2018/1972.

(46)

V Direktivi (EU) 2016/2102 so opredeljene zahteve glede dostopnosti za spletišča in mobilne aplikacije organov javnega sektorja in drugih povezanih vidikov, zlasti zahteve glede skladnosti ustreznih spletišč in mobilnih aplikacij. Vendar pa navedena direktiva vsebuje poseben seznam izjem. Podobne izjeme so relevantne za to direktivo. Nekatere dejavnosti, ki potekajo prek spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja, kot so storitve potniškega prevoza ali storitve e-trgovine, ki spadajo v področje uporabe te direktive, bi morale poleg tega izpolnjevati veljavne zahteve glede dostopnosti iz te direktive, da bi zagotovili, da je spletna prodaja proizvodov in storitev dostopna invalidom, ne glede na to, ali je prodajalec javni ali zasebni gospodarski subjekt. Zahteve glede dostopnosti iz te direktive bi bilo treba uskladiti z zahtevami iz Direktive (EU) 2016/2102 kljub razlikam, na primer pri spremljanju, poročanju in izvrševanju.

(47)

Štiri načela dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, kot so uporabljena v Direktivi (EU) 2016/2102, so: zaznavnost, kar pomeni, da morajo biti informacije in uporabniški vmesniki uporabnikom predstavljeni na načine, ki jih lahko zaznajo; operabilnost, kar pomeni, da je treba zagotoviti delujoče uporabniške vmesnike in navigacijo; razumljivost, kar pomeni, da morajo biti informacije, povezane z uporabniškim vmesnikom, in njegovo delovanje razumljivi; ter robustnost, kar pomeni, da mora biti vsebina dovolj robustna, da jo je mogoče zanesljivo razlagati z različnimi uporabniškimi agenti, tudi s podpornimi tehnologijami. Ta načela so relevantna tudi za to direktivo.

(48)

Države članice bi morale sprejeti vse ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da prosti pretok proizvodov in storitev, za katere se uporablja ta direktiva in ki izpolnjujejo veljavne zahteve glede dostopnosti, v Uniji ni oviran iz razlogov, povezanih z zahtevami glede dostopnosti.

(49)

V nekaterih primerih bi skupne zahteve glede dostopnosti grajenega okolja olajšale prosti pretok povezanih storitev in invalidov. Zato bi morala ta direktiva državam članicam omogočati, da vključijo grajeno okolje, ki se uporablja za zagotavljanje storitev, v področje uporabe te direktive, pri čemer zagotovijo skladnost z zahtevami glede dostopnosti iz Priloge III.

(50)

Dostopnost bi bilo treba doseči s sistematično odpravo in preprečevanjem ovir, po možnosti prek univerzalnega oblikovanja ali „oblikovanja, prilagojenega vsem uporabnikom“, ki prispeva k temu, da se invalidom zagotovi enak dostop kot drugim. V skladu s Konvencijo ZN ta pristop „pomeni oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je čim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej načrtovati“. V skladu s Konvencijo ZN „‚univerzalno oblikovanje‘ ne izključuje podpornih pripomočkov in tehnologij za posamezne skupine invalidov, kadar je to potrebno“. Poleg tega dostopnost ne bi smela izključevati zagotavljanja ustreznih prilagoditev, kadar jih zahteva pravo Unije ali nacionalno pravo. Dostopnost in univerzalno oblikovanje bi bilo treba razlagati v skladu s splošnim komentarjem št. 2 (2014) glede člena 9: Dostopnost, kot ga je spisal Odbor za pravice invalidov.

(51)

Proizvodi in storitve, ki spadajo v področje uporabe te direktive, ne spadajo samodejno v področje uporabe Direktive Sveta 93/42/EGS (16). Vendar lahko nekatere podporne tehnologije, ki so medicinski pripomočki, spadajo v področje uporabe navedene direktive.

(52)

Večino delovnih mest v Uniji zagotavljajo MSP in mikropodjetja. Ta podjetja so ključnega pomena za prihodnjo rast, vendar se zelo pogosto srečujejo s težavami in ovirami pri razvoju svojih proizvodov ali storitev, zlasti v čezmejnem kontekstu. Zato je delo MSP in mikropodjetij treba olajšati s harmonizacijo nacionalnih določb o dostopnosti ter hkrati ohraniti potrebne zaščitne ukrepe.

(53)

Da bi lahko mikropodjetja in MSP uživala koristi iz te direktive, morajo dejansko izpolnjevati zahteve iz Priporočila Komisije 2003/361/ES (17) ter ustrezne sodne prakse, katerih cilj je preprečiti izogibanje njenim pravilom.

(54)

Za zagotovitev skladnosti prava Unije bi morala ta direktiva temeljiti na Sklepu št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18), saj zadeva proizvode, ki jih že urejajo drugi akti Unije, pri čemer se obenem upoštevajo posebne značilnosti zahtev glede dostopnosti iz te direktive.

(55)

Vsi gospodarski subjekti, ki spadajo v področje uporabe te direktive in sodelujejo v dobavni in distribucijski verigi, bi morali zagotoviti, da dajejo na trg samo tiste proizvode, ki so v skladu z zahtevami iz te direktive. Enako bi moralo veljati za gospodarske subjekte, ki zagotavljajo storitve. Zagotoviti je treba jasno in sorazmerno porazdelitev obveznosti, ki ustrezajo vlogi vsakega od gospodarskih subjektov v dobavni in distribucijski verigi.

(56)

Gospodarski subjekti bi morali biti odgovorni za skladnost proizvodov in storitev v zvezi z njihovimi vlogami v dobavni verigi, da se zagotovita visoka raven varstva dostopnosti in poštena konkurenca na trgu Unije.

(57)

Obveznosti iz te direktive bi morale enako veljati za gospodarske subjekte iz javnega in zasebnega sektorja.

(58)

Proizvajalec, ki natančno pozna proces načrtovanja in proizvodnje, je najprimernejši za izvedbo celotnega ugotavljanja skladnosti. Medtem ko je za skladnost proizvodov odgovoren proizvajalec, pa bi organi za nadzor trga morali imeti ključno vlogo pri preverjanju, ali so proizvodi, ki so na voljo v Uniji, izdelani v skladu s pravom Unije.

(59)

Uvozniki in distributerji bi morali biti vključeni v naloge nadzora trga, ki jih izvajajo nacionalni organi, in bi morali dejavno sodelovati, tako da pristojnim organom zagotovijo vse potrebne informacije v zvezi z zadevnim proizvodom.

(60)

Uvozniki bi morali zagotoviti, da so proizvodi iz tretjih držav, ki vstopajo na trg Unije, skladni s to direktivo, in zlasti, da so proizvajalci izvedli ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti navedenih proizvodov.

(61)

Pri dajanju proizvoda na trg bi morali uvozniki na proizvodu navesti svoje ime, registrirano trgovsko ime ali registrirano blagovno znamko ter naslov na katerem so dosegljivi.

(62)

Distributerji bi morali zagotoviti, da njihovo ravnanje s proizvodom ne vpliva negativno na skladnost proizvoda z zahtevami glede dostopnosti iz te direktive.

(63)

Vsak gospodarski subjekt, ki da proizvod na trg pod svojim imenom ali blagovno znamko ali pa spremeni proizvod, ki je že dan na trg, na tak način, da bi lahko ogrozil izpolnjevanje veljavnih zahtev, se šteje za proizvajalca in bi zato moral prevzeti obveznosti proizvajalca.

(64)

Zaradi sorazmernosti bi se morale zahteve glede dostopnosti uporabljati samo, če ne predstavljajo nesorazmernega bremena za zadevni gospodarski subjekt ali če ne zahtevajo znatnih sprememb proizvodov in storitev, ki bi lahko povzročile njihovo temeljito spremembo z vidika te direktive. Kljub temu bi bilo treba vzpostaviti mehanizme nadzora za preverjanje upravičenosti uporabe izjem od zahtev glede dostopnosti.

(65)

Ta direktiva bi morala slediti načelu „najprej pomisli na male“ in upoštevati upravne obremenitve, ki jih imajo MSP. Namesto zagotovitve splošnih izjem in odstopanj za ta podjetja bi bilo treba v njej določiti ohlapnejša pravila za postopek ugotavljanja skladnosti in vzpostaviti zaščitne klavzule za gospodarske subjekte. Zato bi bilo treba pri določanju pravil za izbor in izvajanje najustreznejših postopkov za ugotavljanje skladnosti upoštevati položaj MSP, obveznosti za ugotavljanje skladnosti z zahtevami glede dostopnosti pa bi bilo treba omejiti, tako da za MSP ne bi predstavljale nesorazmernega bremena. Poleg tega bi morali organi za nadzor trga delovati sorazmerno z velikostjo podjetja in glede na to, ali gre za malo serijsko ali izvenserijsko proizvodnjo, ne da bi ustvarjali nepotrebne ovire za MSP ter ogrožali varstvo javnega interesa.

(66)

V izjemnih primerih, kadar bi izpolnjevanje zahtev glede dostopnosti iz te direktive nalagalo nesorazmerno breme za gospodarske subjekte, bi jim moralo biti dovoljeno, da te zahteve izpolnjujejo le v meri, ki ne nalaga nesorazmernega bremena. V takšnih ustrezno utemeljenih primerih ne bi bilo razumno mogoče, da bi gospodarski subjekt v celoti izpolnil eno ali več zahtev glede dostopnosti iz te direktive. Vendar pa bi gospodarski subjekt moral poskrbeti za to, da bi bila storitev oziroma proizvod, ki spada na področje uporabe te direktive, čim bolj dostopen, tako da bi izpolnjeval te zahteve v meri, ki ne nalaga nesorazmernega bremena. Tiste zahteve glede dostopnosti, ki po mnenju gospodarskega subjekta ne nalagajo nesorazmernega bremena, bi se morale v celoti uporabljati. Izjeme pri izpolnjevanju ene ali več zahtev glede dostopnosti zaradi njihovega nesorazmernega bremena ne bi smele presegati tistega, kar je v vsakem posameznem primeru nujno potrebno za omejitev tega bremena v zvezi z zadevnim proizvodom ali storitvijo. Ukrepe, ki bi nalagali nesorazmerno breme, bi bilo treba razumeti kot ukrepe, zaradi katerih bi imel gospodarski subjekt dodatno preveliko organizacijsko ali finančno breme, pri tem pa bi bilo treba upoštevati, kakšno korist bi verjetno imeli invalidi v skladu z merili iz te direktive. Na podlagi teh vidikov bi bilo treba opredeliti merila, da bi gospodarskim subjektom in ustreznim organom omogočili primerjavo različnih situacij in sistematično oceno, ali obstaja nesorazmerno breme. Pri vsaki oceni tega, v kolikšni meri zahtev glede dostopnosti ni mogoče izpolniti zaradi nesorazmernega bremena, bi bilo treba upoštevati le legitimne razloge. Neprednostna obravnava ali pomanjkanje časa ali znanja ne bi smeli šteti za legitimne razloge.

(67)

Celovito oceno nesorazmernega bremena bi bilo treba opraviti na podlagi meril iz Priloge VI. Gospodarski subjekt bi moral ocenjevanje nesorazmernega bremena dokumentirati ob upoštevanju ustreznih meril. Ponudniki storitev bi morali nesorazmerno breme znova oceniti vsaj vsakih pet let.

(68)

Gospodarski subjekt bi moral ustrezne organe obvestiti, da se je oprl na določbe te direktive, povezane s temeljito spremembo in/ali nesorazmernim bremenom. Gospodarski subjekt bi moral izvod ocene z razlago, zakaj njegov proizvod ali storitev ni v celoti dostopna, in dokazili glede nesorazmernega bremena ali temeljite spremembe ali obojega zagotoviti le, če bi to od njega zahtevali pristojni organi.

(69)

Če ponudniki storitev na podlagi zahtevane ocene ugotovijo, da bi zahteva, da vsi samopostrežni terminali, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev, ki jih zajema ta direktiva, izpolnjujejo zahteve glede dostopnosti iz te direktive, povzročila nesorazmerno breme, bi ponudniki storitev te zahteve vseeno morali izpolnjevati v obsegu, ki jim ne nalaga takega nesorazmernega bremena. Zato bi morali ponudniki storitev oceniti obseg, v katerem bi jim omejena raven dostopnosti vseh samopostrežnih terminalov ali omejeno število v celoti dostopnih samopostrežnih terminalov omogočalo, da se izognejo nesorazmernemu bremenu, ki bi jim bilo sicer naloženo, zahteve glede dostopnosti iz te direktive pa bi morali izpolnjevati le v tem obsegu.

(70)

Mikropodjetja se razlikujejo od vseh drugih podjetij zaradi omejenih človeških virov, letnega prometa ali letne bilančne vsote. Breme zaradi izpolnjevanja zahtev glede dostopnosti za mikropodjetja torej na splošno predstavlja večji delež njihovih finančnih in človeških virov kot za druga podjetja in je bolj verjetno, da bo predstavljalo nesorazmeren delež stroškov. Za mikropodjetja pomeni izpolnjevanje ali vodenje dokumentacije in evidenc, s katerimi izkazujejo skladnost z različnimi zahtevami iz prava Unije, velik del stroškov. Čeprav bi vsi gospodarski subjekti, ki jih zajema ta direktiva, morali biti sposobni oceniti sorazmernost izpolnjevanja zahtev glede dostopnosti iz te direktive in bi jih morali izpolnjevati le, če niso nesorazmerne, bi bila taka zahteva glede ocenjevanja za mikropodjetja, ki zagotavljajo storitve, že sama po sebi nesorazmerno breme. Zahteve in obveznosti iz te direktive se zato ne bi smele uporabljati za mikropodjetja, ki zagotavljajo storitve, ki spadajo v področje uporabe te direktive.

(71)

Za mikropodjetja, ki se ukvarjajo s proizvodi, ki spadajo v področje uporabe te direktive, bi morala ta direktiva nalagati blažje zahteve in obveznosti, da bi zmanjšali upravno breme.

(72)

Čeprav so nekatera mikropodjetja izvzeta iz obveznosti iz te direktive, bi bilo treba vsa mikropodjetja spodbujati, da proizvajajo, uvažajo ali distribuirajo proizvode ter zagotavljajo storitve, ki so v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz te direktive, da bi povečali konkurenčnost in tudi možnosti za njihovo rast na notranjem trgu. Države članice bi morale zato mikropodjetjem zagotoviti smernice in orodja, da bi olajšali uporabo nacionalnih ukrepov za prenos te direktive.

(73)

Vsi gospodarski subjekti bi morali pri dajanju proizvodov na trg ali omogočanju dostopnosti na trgu ali pri zagotavljanju storitev na trgu ravnati odgovorno in popolnoma v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami.

(74)

Da bi olajšali ugotavljanje skladnosti z veljavnimi zahtevami glede dostopnosti, je treba določiti domnevo o skladnosti za proizvode in storitve, ki so skladni s prostovoljnimi harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (19) za namene oblikovanja podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev. Komisija je evropskim organizacijam za standardizacijo izdala že več zahtev za standardizacijo s področja dostopnosti, kot so pooblastila za standardizacijo M/376, M/473 in M/420, ki bi jih lahko uporabili pri pripravi harmoniziranih standardov.

(75)

Uredba (EU) št. 1025/2012 določa postopek za uradno nasprotovanje harmoniziranim standardom, za katere se šteje, da niso skladni z zahtevami iz te direktive.

(76)

Evropski standardi bi morali biti tržno usmerjeni, upoštevati javni interes in cilje politike, ki jih je Komisija jasno navedla v zahtevi za eno ali več evropskih organizacij za standardizacijo, da bi oblikovale harmonizirane standarde, in temeljiti na soglasju. Če ni harmoniziranih standardov in kadar je to potrebno za uskladitev notranjega trga, bi Komisija morala imeti možnost, da v nekaterih primerih sprejme izvedbene akte, s katerimi določi tehnične specifikacije za zahteve glede dostopnosti iz te direktive. Uporaba tehničnih specifikacij bi morala biti omejena na te primere. Komisiji bi bilo treba omogočiti, da sprejme tehnične specifikacije, na primer kadar je postopek standardizacije ustavljen, ker ni doseženega soglasja med deležniki, ali če pri oblikovanju harmoniziranega standarda prihaja do nepotrebnih zamud, na primer ker ni dosežena zahtevana kakovost. Komisija bi morala omogočiti dovolj časa med sprejetjem zahteve za eno ali več evropskih organizacij za standardizacijo, da oblikujejo harmonizirane standarde, in sprejetjem tehnične specifikacije, povezane s to zahtevo glede dostopnosti. Komisiji ne bi smelo biti omogočeno, da sprejme tehnično specifikacijo, če pred tem ni poskusila doseči, da bi se zahteve glede dostopnosti izpolnjevale na podlagi evropskega standardizacijskega sistema, razen kadar Komisija lahko dokaže, da tehnične specifikacije upoštevajo zahteve iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 1025/2012.

(77)

Za kar najbolj učinkovito oblikovanje harmoniziranih standardov in tehničnih specifikacij, ki bodo skladni z zahtevami iz te direktive glede dostopnosti proizvodov in storitev, bi morala Komisija, če je to izvedljivo, v postopek pritegniti evropske krovne invalidske organizacije in vse druge ustrezne deležnike.

(78)

Da bi zagotovili učinkovit dostop do informacij za namen nadzora trga, bi morale biti informacije, ki so zahtevane za izjavo o skladnosti z vsemi veljavnimi akti Unije, na voljo v enotni izjavi EU o skladnosti. Da bi zmanjšali upravno breme gospodarskih subjektov, bi jim moralo biti omogočeno, da v to enotno izjavo EU o skladnosti vključijo vse ustrezne posamezne izjave o skladnosti.

(79)

Ta direktiva bi morala za ugotavljanje skladnosti proizvodov predvideti postopek notranje kontrole proizvodnje iz „modula A“, ki je določen v Prilogi II k Sklepu št. 768/2008/ES, saj gospodarskim subjektom in pristojnim organom omogoča, da dokažejo oziroma zagotovijo, da proizvodi, ki so na voljo na trgu, izpolnjujejo zahteve glede dostopnosti, ne da bi jim nalagali neupravičeno breme.

(80)

Organi bi morali pri izvajanju nadzora trga proizvodov in preverjanju skladnosti storitev preveriti tudi ugotavljanje skladnosti, vključno s tem, ali je bila ustrezna ocena temeljite spremembe ali nesorazmernega bremena pravilno izvedena. Pri opravljanju svojih nalog bi organi morali sodelovati tudi z invalidi in organizacijami, ki zastopajo invalide in njihove interese.

(81)

Pri storitvah bi morale biti informacije, ki so potrebne za ugotavljanje skladnosti z zahtevami glede dostopnosti iz te direktive, zagotovljene v splošnih pogojih ali v enakovrednem dokumentu, brez poseganja v Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(82)

Oznaka CE, ki označuje skladnost proizvoda z zahtevami glede dostopnosti iz te direktive, je vidna posledica celotnega postopka, ki obsega ugotavljanje skladnosti v širšem pomenu. Ta direktiva bi morala upoštevati splošna načela, ki urejajo oznako CE, iz Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (21) o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov. Poleg izjave EU o skladnosti bi moral proizvajalec na stroškovno učinkovit način obvestiti potrošnike o dostopnosti njihovih proizvodov.

(83)

V skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 proizvajalec z namestitvijo oznake CE na proizvod izjavlja, da je proizvod skladen z vsemi veljavnimi zahtevami glede dostopnosti in da za to proizvajalec prevzema vso odgovornost.

(84)

V skladu s Sklepom št. 768/2008/ES so države članice odgovorne za zagotavljanje strogega in učinkovitega nadzora trga proizvodov na svojem ozemlju ter bi morale svojim organom za nadzor trga omogočiti zadostne pristojnosti in sredstva.

(85)

Države članice bi morale preverjati skladnost storitev z obveznostmi iz te direktive in obravnavati pritožbe ali poročila glede neskladnosti, da bi zagotovile sprejetje korektivnih ukrepov.

(86)

Komisija bi lahko po potrebi v posvetovanju z deležniki sprejela nezavezujoče smernice, ki bi olajšale usklajevanje med organi za nadzor trga in organi, pristojnimi za preverjanje skladnosti storitev. Komisija in države članice lahko bi morale imeti možnost oblikovati pobude za namen delitve sredstev in izmenjave strokovnega znanja organov.

(87)

Države članice bi morale zagotoviti, da organi za nadzor trga in organi, pristojni za preverjanje skladnosti storitev, preverijo skladnost gospodarskih subjektov z merili iz Priloge VI v skladu s poglavji VIII in IX. Države članice bi morale imeti možnost imenovati specializiran organ, ki izpolnjuje obveznosti organov za nadzor trga ali organov, pristojnih za preverjanje skladnosti storitev iz te direktive. Države članice bi morale imeti možnost odločiti, da bi morale biti pristojnosti takšnega specializiranega organa omejene na področje uporabe te direktive ali nekaterih njenih delov, brez poseganja v obveznosti držav članic iz Uredbe (ES) št. 765/2008.

(88)

Določiti bi bilo treba zaščitni postopek, ki se uporablja v primeru nestrinjanja med državami članicami o ukrepih, ki jih sprejme država članica, in v okviru katerega so zainteresirane strani obveščene o ukrepih, ki naj bi bili sprejeti glede proizvodov, ki ne izpolnjujejo zahtev glede dostopnosti iz te direktive. Zaščitni postopek bi moral organom za nadzor trga omogočati, da v sodelovanju z ustreznimi gospodarskimi subjekti glede takih proizvodov prej ukrepajo.

(89)

Kadar se države članice in Komisija strinjajo, da je ukrep, ki ga sprejme država članica, upravičen, nadaljnje sodelovanje Komisije ne bi smelo biti potrebno, razen kadar je neskladnost posledica pomanjkljivosti v harmoniziranih standardih ali v tehničnih specifikacijah.

(90)

Direktivi 2014/24/EU (22) in 2014/25/EU (23) Evropskega parlamenta in Sveta o javnem naročanju, ki določata postopke javnega naročanja v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji za nekatero blago (proizvode), storitve in gradnje, določata tudi, da se pri vseh nabavah, ki naj bi jih uporabljale fizične osebe, bodisi splošna javnost bodisi uslužbenci javnega naročnika ali naročnika, pri pripravi tehničnih specifikacij, razen v ustrezno utemeljenih primerih, upoštevajo merila dostopnosti za invalide ali zahteve za oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom. Poleg tega ti direktivi določata tudi, da kadar so zahteve v zvezi z obvezno dostopnostjo sprejete s pravnim aktom Unije, se tehnične specifikacije, kar zadeva merila dostopnosti za invalide ali zahteve za oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, določijo s sklicevanjem nanj. Ta direktiva bi morala določati obvezne zahteve glede dostopnosti za proizvode in storitve, za katere se uporablja. Zahteve glede dostopnosti iz te direktive niso zavezujoče za proizvode in storitve, ki ne spadajo na njeno področje uporabe. Vendar pa bi uporaba teh zahtev glede dostopnosti za izpolnjevanje ustreznih obveznosti iz drugih aktov Unije poleg te direktive olajšala izvajanje dostopnosti in prispevala k pravni varnosti ter približanju zahtev glede dostopnosti v vsej Uniji. Organom se ne bi smelo preprečiti, da določijo strožje zahteve glede dostopnosti, kot so zahteve glede dostopnosti iz Priloge I k tej direktivi.

(91)

Ta direktiva ne bi smela spremeniti obvezne ali prostovoljne narave določb, povezanih z dostopnostjo, iz drugih aktov Unije.

(92)

Ta direktiva bi se morala uporabljati le za postopke javnega naročanja, za katere je bil poslan javni razpis, oziroma v primerih, kadar javni razpis ni predviden, kadar je javni naročnik ali naročnik začel postopek javnega naročanja po datumu začetka uporabe te direktive.

(93)

Da bi zagotovili pravilno uporabo te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s: podrobnejšo določitvijo zahtev glede dostopnosti, ki že zaradi svoje narave ne morejo doseči predvidenega učinka, razen če so že podrobneje določene v zavezujočih pravnih aktih Unije; spremembo obdobja, v katerem lahko gospodarski subjekti navedejo kateri koli drug gospodarski subjekt, ki jim je dobavil proizvod ali kateremu so dobavili proizvod; in podrobnejšo določitvijo ustreznih meril, ki jih mora gospodarski subjekt upoštevati pri ugotavljanju, ali bi uskladitev z zahtevami glede dostopnosti povzročila naložitev nesorazmernega bremena. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (24). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(94)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede tehničnih specifikacij. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (25).

(95)

Države članice bi morale zagotoviti, da bi obstajala ustrezna in učinkovita sredstva za zagotavljanje skladnosti s to direktivo, ter bi zato morale uvesti ustrezne mehanizme nadzora, kot je naknadni nadzor, ki bi ga opravljali organi za nadzor trga, da bi preverjali, ali so izjeme od zahtev glede dostopnosti upravičene. Pri obravnavanju pritožb glede dostopnosti bi morale države članice upoštevati splošno načelo dobrega upravljanja in zlasti obveznost uradnikov za zagotovitev, da odločitev o posamezni pritožbi sprejmejo v razumnem roku.

(96)

Zaradi lažjega enotnega izvajanja te direktive bi morala Komisija ustanoviti delovno skupino, ki bi jo sestavljali ustrezni organi in deležniki, da bi olajšali izmenjavo informacij in najboljših praks ter zagotavljali nasvete. Spodbujati bi bilo treba sodelovanje med organi in ustreznimi deležniki, vključno z invalidi in organizacijami, ki jih zastopajo, med drugim da bi izboljšali doslednost pri uporabi določb te direktive v zvezi z zahtevami glede dostopnosti in da bi spremljali izvajanje njenih določb o temeljitih spremembah in nesorazmernem bremenu.

(97)

Zaradi obstoječega pravnega okvira glede pravnih sredstev na področjih, ki jih zajemata direktivi 2014/24/EU in 2014/25/EU, se določbe te direktive v zvezi z izvrševanjem in kaznimi ne bi smele uporabljati za postopke javnega naročanja, za katere veljajo obveznosti iz te direktive. Takšna izključitev ne posega v obveznosti držav članic, ki izhajajo iz Pogodb, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe in učinkovitosti prava Unije.

(98)

Kazni bi morale biti ustrezne glede na naravo kršitev in okoliščine, tako da ne bi bile alternativa temu, da bi gospodarski subjekti izpolnili svoje obveznosti glede dostopnosti proizvodov ali storitev.

(99)

Države članice bi morale zagotoviti, da so v skladu z veljavnim pravom Unije vzpostavljeni mehanizmi alternativnega reševanja sporov, ki omogočajo reševanje vsakršne domnevne neskladnosti s to direktivo pred začetkom postopka na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih.

(100)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (26) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(101)

Da se ponudnikom storitev zagotovi dovolj časa za prilagoditev zahtevam iz te direktive, je treba predvideti prehodno obdobje petih let po datumu začetka uporabe te direktive, v katerem proizvodom, ki se uporabljajo pri zagotavljanju storitev in so dani na trg pred tem datumom, ne bo treba izpolnjevati zahtev glede dostopnosti iz te direktive, razen če jih ponudniki storitev v prehodnem obdobju nadomestijo. Zaradi stroškov in dolge življenjske dobe samopostrežnih terminalov je primerno določiti, da se lahko takšni terminali, kadar se uporabljajo za zagotavljanje storitev, uporabljajo še naprej do izteka njihove ekonomske življenjske dobe, če vmes niso nadomeščeni, vendar ne dlje kot 20 let.

(102)

Zahteve glede dostopnosti iz te direktive bi bilo treba uporabljati za proizvode, dane na trg, oziroma storitve, zagotovljene po datumu začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos te direktive, vključno z rabljenimi proizvodi in proizvodi iz druge roke, ki so bili uvoženi iz tretje države in dani na trg po tem datumu.

(103)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Zlasti si ta direktiva prizadeva zagotoviti polno spoštovanje pravic invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti ter spodbujati uporabo členov 21, 25 in 26 Listine.

(104)

Ker cilja te direktive, in sicer odprave ovir za prosti pretok nekaterih dostopnih proizvodov in storitev z namenom prispevanja k pravilnemu delovanju notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj zahteva harmonizacijo različnih pravil, ki trenutno veljajo v njihovih pravnih sistemih, temveč se zaradi opredelitve skupnih zahtev glede dostopnosti in pravil za delovanje notranjega trga lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –