Preamble: 1

(1)

Odložitev naknadnih prispevkov iz člena 104 Direktive 2014/59/EU bi moral odobriti organ za reševanje na prošnjo institucije, da se organu za reševanje omogoči ocena, ali zadevna institucija izpolnjuje pogoje za odložitev iz člena 104(3) Direktive 2014/59/EU. Zadevna institucija bi morala zagotoviti vse informacije, ki se organu za reševanje zdijo potrebne za takšno oceno. Organ za reševanje bi moral upoštevati vse informacije, ki jih imajo na voljo pristojni nacionalni organi, da bi se izognili morebitnemu podvajanju zahtev v zvezi z obveščanjem.

(2)

Ko organ za reševanje analizira učinek plačila izrednih naknadnih prispevkov na solventnost in likvidnost institucije, bi moral analizirati učinek plačila na kapitalski in likvidnostni položaj institucije. V analizi bi bilo treba predvideti izgubo v bilanci stanja institucije, ki je enaka znesku, plačljivemu ob zapadlosti, in za ustrezen časovno obdobje napovedati kapitalske deleže institucije po tej izgubi. Poleg tega bi bilo treba predvideti odliv sredstev, ki je enak znesku, plačljivemu ob zapadlosti, in oceniti likvidnostno tveganje.

(3)

Načrti za sanacijo in reševanje od institucij in organov za reševanje zahtevajo, da so zmožni opredeliti kritične funkcije institucij ali skupin in zagotoviti njihovo kontinuiteto.

(4)

Kontinuiteta izvajanja kritičnih funkcij institucije v postopku reševanja je eden od glavnih ciljev reševanja. Namenjena je varovanju finančne stabilnosti in realnega gospodarstva ter ima zato ključno vlogo v postopku načrtovanja sanacije in reševanja. Kritične funkcije lahko zajemajo sprejemanje vlog, posojilne, plačilne, klirinške in skrbniške storitve ter storitve poravnave, dejavnosti financiranja na medbančnih trgih ter dejavnosti kapitalskih trgov in naložb.

(5)

Kritične funkcije institucije ali skupine so določene v njenem načrtu za sanacijo. Načrt za sanacijo bi moral oceniti organ za reševanje in bi moral biti podlaga načrta za reševanje. Organ za reševanje bi moral med pripravo načrta za reševanje sam oceniti kritične funkcije in pokazati, kako bi lahko kritične funkcije in glavna poslovna področja pravno in gospodarsko ločili od drugih funkcij, da bi zagotovili kontinuiteto v primeru propada institucije.

(6)

Organi za reševanje bi morali pri ocenjevanju rešljivosti institucije upoštevati, ali izbrana strategija zagotavlja kontinuiteto kritičnih funkcij in ali se pristojnost za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost nanaša na kritične funkcije. Podobno je mogoče pri reševanju s sredstvi upnikov obveznosti izključiti iz področja uporabe navedenega reševanja, kadar je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za dosego kontinuitete kritičnih funkcij. Kritične funkcije postanejo pomembne tudi pri delovanju instrumenta premostitvene banke, saj bi morala premostitvena institucija ohraniti kritične funkcije.

(7)

Kritične funkcije bi bilo treba opredeliti s postopkom v dveh korakih: prvič, institucije med pripravo načrtov za sanacijo izvedejo samooceno. Drugič, organi za reševanje kritično pregledajo načrte za sanacijo posameznih institucij, da zagotovijo doslednost in skladnost pristopov, ki jih uporabljajo banke. Ker imajo organi za reševanje korist od splošnega pregleda nad tem, katere funkcije so bistvene za ohranitev finančne stabilnosti kot celote, bi morali zaradi načrtovanja in njegove izvedbe sprejeti končno odločitev glede določitve kritičnih funkcij.

(8)

Kritične storitve bi morale biti osnovne dejavnosti, aktivnosti in storitve, opravljene za eno (namenske storitve) ali več poslovnih enot ali pravnih subjektov (skupne storitve) v skupini, ki so potrebne za izvajanje ene ali več kritičnih funkcij. Kritične storitve lahko izvaja en ali več subjektov (kot ločeni pravni subjekt ali notranja enota) v skupini (notranja storitev), lahko pa se oddajo v izvajanje zunanjemu izvajalcu (zunanja storitev). Storitev bi se morala šteti za kritično, ko lahko njena motnja resno ovira izvajanje kritičnih funkcij ali popolnoma prepreči njihovo izvajanje, saj so neločljivo povezane s kritičnimi funkcijami, ki jih institucija izvaja za tretje osebe. Njihova opredelitev temelji na opredelitvi kritične funkcije.

(9)

Institucije in organi za reševanje bi morali v načrtih za sanacijo in reševanje opredeliti tudi kritične storitve. Če so zadevne kritične storitve oddane v izvajanje tretjim osebam, bi moral biti organ za reševanje zmožen omejiti svojo oceno na to, kar je potrebno za preverjanje, ali ima institucija vzpostavljen ustrezen načrt neprekinjenega poslovanja.

(10)

Opredelitev storitev za kritične bi morala institucijam omogočati, da zagotavljajo njihovo stalno razpoložljivost, tako da jih izvajajo prek subjektov ali enot, odpornih v primeru neuspeha, ali da se vzpostavijo ustrezne ureditve, kadar storitve izvaja zunanji izvajalec.

(11)

Glavna razlika med kritično funkcijo in glavnim poslovnim področjem je v učinku zadevnih dejavnosti. Medtem ko bi bilo treba kritične funkcije ocenjevati z vidika pomena za delovanje realnega gospodarstva in finančnih trgov ter s tem za finančno stabilnost kot celoto, bi bilo treba glavna poslovna področja ocenjevati na podlagi pomena za samo institucijo, kot je stopnja njihovih prispevkov za prihodke in dobičke institucije.

(12)

Če naj bi načrt za sanacijo vseboval podroben opis postopkov za določitev vrednosti in tržljivosti glavnih poslovnih področij, dejavnosti in sredstev institucije, bi moral tudi načrt za reševanje vsebovati razporeditev kritičnih dejavnosti in glavnih poslovnih področij institucije ter pokazati, kako bi lahko kritične funkcije in glavna poslovna področja pravno in gospodarsko ločili od drugih funkcij, da se zagotovi kontinuiteta v primeru propada institucije. Pri reševanju lahko kontinuiteta kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij upraviči izvzetje določenih obveznosti iz uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ter njihov prenos na premostitveno banko.

(13)

Medtem ko so glavna poslovna področja pogosto opredelijo glede na njihov prispevek k finančnim rezultatom institucije, tak pristop morda ne zajame v celoti vseh glavnih poslovnih področij, ker lahko institucija izvaja storitev, ki ni neposredno dobičkonosna (ali lahko celo prinaša izgube), vendar ustvarja znatno vrednost franšize in je zato pomembna za njeno poslovanje kot celoto –