Člen 16 Pravica dostopa do osnovnega plačilnega računa

1.   Države članice zagotovijo, da potrošnikom osnovne plačilne račune ponujajo vse kreditne institucije ali dovolj veliko število kreditnih institucij, da se vsem potrošnikom na njihovem ozemlju zagotovi dostop do njih in da se prepreči izkrivljanje konkurence. Države članice zagotovijo, da osnovnih plačilnih računov ne ponujajo le kreditne institucije, ki plačilne račune zagotavljajo izključno v obliki spletnih storitev.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki, ki zakonito prebivajo v Uniji, vključno s potrošniki brez stalnega naslova in prosilci za azil ter potrošniki, ki jim dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njihov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč, pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri kreditnih institucijah na njihovem ozemlju. Ta pravica velja ne glede na potrošnikovo prebivališče.

Države članice lahko ob doslednem spoštovanju temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbama, od potrošnikov, ki želijo odpreti osnovni plačilni račun na njihovem ozemlju, zahtevajo, naj dokažejo, da imajo resničen interes za to.

Države članice zagotovijo, da uveljavljanje te pravice ni preveč težavno ali obremenjujoče za potrošnika.

3.   Države članice zagotovijo, da kreditne institucije, ki ponujajo osnovne plačilne račune, osnovni plačilni račun odprejo ali prošnjo potrošnika za osnovni plačilni račun zavrnejo brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje v desetih delovnih dneh od prejema popolne prošnje.

4.   Države članice zagotovijo, da kreditne institucije zavrnejo prošnjo za osnovni plačilni račun, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določbe o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma iz Direktive 2005/60/ES.

5.   Države članice lahko kreditnim institucijam, ki ponujajo osnovne plačilne račune, dovolijo, da zavrnejo prošnjo za takšen račun, kadar potrošnik že ima plačilni račun pri kreditni instituciji na njihovem ozemlju, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev iz člena 17(1), razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen, da bo plačilni račun zaprt.

V takšnih primerih lahko kreditna institucija pred odprtjem osnovnega plačilnega računa preveri, ali potrošnik že ima plačilni račun pri kreditni instituciji v isti državi članici, ki mu omogoča uporabo storitev iz člena 17(1). Kreditne institucije se lahko pri tem zanesejo na zapriseženo izjavo, ki jo v ta namen podpišejo potrošniki.

6.   Države članice lahko opredelijo omejene in posebne dodatne primere, v katerih bi kreditne institucije morale zavrniti prošnjo za osnovni plačilni račun ali pa bi lahko same sklenile, da ga zavrnejo. Takšni primeri temeljijo na določbah nacionalnega prava, ki se uporablja na njihovem ozemlju, njihov namen pa je potrošnikom zagotoviti lažji dostop do brezplačnega osnovnega računa v okviru mehanizma iz člena 25 ali preprečiti, da bi potrošniki zlorabljali pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa.

7.   Države članice zagotovijo, da v primerih iz odstavkov 4, 5 in 6 kreditna institucija po sprejetju odločitve potrošnika nemudoma pisno in brezplačno obvesti o zavrnitvi in konkretnem razlogu za zavrnitev, razen če bi bilo takšno razkritje v nasprotju s cilji nacionalne varnosti, javnim redom ali Direktivo 2005/60/ES. Kreditna institucija v primeru zavrnitve potrošnika seznani s postopkom pritožbe zoper zavrnitev in o pravici potrošnika, da naveže stik z zadevnim pristojnim organom in organom, imenovanim za alternativno reševanje sporov, ter navede ustrezne kontaktne podatke.

8.   Države članice v primerih iz odstavka 4 zagotovijo, da kreditna institucija sprejme ustrezne ukrepe v skladu s poglavjem III Direktive 2005/60/ES.

9.   Države članice zagotovijo, da dostop do osnovnega plačilnega računa ni pogojen z nakupom dodatnih storitev ali delnic kreditne institucije, razen če je slednje pogoj za vse stranke kreditne institucije.

10.   Šteje se, da države članice upoštevajo obveznosti iz poglavja IV, kadar veljavni zavezujoč okvir zagotavlja njegovo dosledno uporabo na dovolj jasen in natančen način, da so lahko zadevne osebe v celoti seznanjene s svojimi pravicami in se lahko na nacionalnih sodiščih sklicujejo nanje.