Preamble: 1

(1)

Tarife, ki se uporabljajo za čezmejne pakete in druge poštne pošiljke za pošiljatelje majhnih količin, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP) ter posameznike, so še vedno razmeroma visoke. To ima neposreden negativni vpliv na uporabnike, ki iščejo storitve čezmejne dostave paketov, zlasti v okviru elektronskega trgovanja.

(2)

V členu 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je poudarjeno mesto, ki ga imajo storitve splošnega gospodarskega interesa, kot so poštne storitve, v okviru skupnih vrednot Unije, poudarjena pa je tudi njihova vloga pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije. V njem je navedeno tudi, da je treba delovanje takšnih storitev zagotoviti na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.

(3)

V Protokolu št. 26 o storitvah splošnega pomena, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU, je dodatno poudarjeno, da skupne vrednote Unije glede storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 14 PDEU vključujejo razlike pri potrebah in željah uporabnikov, ki lahko izvirajo iz različnih geografskih, socialnih ali kulturnih okoliščin, ter visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

(4)

Člen 169(1) in točka (a) člena 169(2) PDEU določata, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU.

(5)

Med državami članicami obstajajo bistvene razlike, kar zadeva pristojnosti, prenesene na nacionalne regulativne organe, v zvezi s spremljanjem trga in regulativnim nadzorom izvajalcev storitev dostave paketov. Nekateri organi lahko na primer od izvajalcev uspešno zahtevajo ustrezne informacije o cenah. Obstoj takšnih razlik je bil potrjen v skupnem poročilu, ki sta ga pripravila Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije in Evropska skupina regulativnih organov za poštne storitve in v katerem je bilo ugotovljeno, da nacionalni regulativni organi potrebujejo ustrezna regulativna pooblastila za posredovanje in da taka pooblastila očitno ne obstajajo v vseh državah članicah. Navedene razlike povzročajo dodatna upravna bremena in stroške za zagotavljanje skladnosti za izvajalce storitev dostave paketov, ki poslujejo čezmejno. Zato navedene razlike pomenijo oviro za čezmejno opravljanje storitev dostave paketov in tako neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga.

(6)

Zaradi mednarodnega značaja poštnega sektorja in sektorja dostave paketov je za dobrobit uporabnikov in okolja ter za razširitev tržnih priložnosti za podjetja pomemben nadaljnji razvoj evropskih in mednarodnih tehničnih standardov. Poleg tega uporabniki pogosto poročajo o težavah s kakovostjo storitev pri pošiljanju, prejemanju ali vračanju čezmejnih paketov. Zato so enako potrebne nadaljnje izboljšave tako kakovosti standardov storitev kot interoperabilnosti storitev čezmejne dostave paketov. Obema bi bilo treba dati prednost v skladu z Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), in sicer s pomočjo Evropskega odbora za standardizacijo in drugače. Prav tako je treba doseči večji napredek pri povečanju učinkovitosti storitev, pri čemer bi bilo zlasti treba upoštevati interese uporabnikov.

(7)

Standardizacija poštnih storitev in izboljšanje kakovosti storitev v podporo Direktivi 97/67/ES sta strateški prednostni nalogi Unije, ki bi ju bilo treba nadaljevati. Tehnična standardizacija je nujna za spodbujanje interoperabilnosti državnih omrežij in za obstoj učinkovite univerzalne storitve. Avgusta leta 2016 je Komisija Evropskemu odboru za standardizacijo izdala četrto zahtevo za standardizacijo, da bi oblikoval delovni program in avgusta leta 2020 podal končno poročilo (4). Navedeni delovni program bi moral zlasti upoštevati interese uporabnikov in okoljske vidike ter učinkovitost in prispevati k oblikovanju enotnega digitalnega trga v Uniji.

(8)

Trg za storitve čezmejne dostave paketov je raznolik, kompleksen in konkurenčen, z različnimi ponudniki, ki ponujajo različne storitve in cene glede na težo, velikost in obliko poslanih paketov, pa tudi glede na namembni kraj, storitve z dodano vrednostjo, kot so sistemi sledljivosti, in število poslanih paketov. V številnih državah članicah izvajalci univerzalne storitve nimajo večinskega deleža na trgu dostave paketov. Zaradi navedene raznolikosti potrošniki in uporabniki težko primerjajo storitve dostave paketov, ki jih ponujajo različni ponudniki, tako v smislu kakovosti kot cene, saj pogosto niso seznanjeni z obstojem različnih možnosti dostave paketov za podobne storitve pri čezmejnem spletnem trgovanju. Zlasti bi morali olajšati dostop MSP ter posameznikov do teh informacij. Poleg tega mali in srednji trgovci težave pri dostavi opredeljujejo kot oviro pri čezmejni prodaji.

(9)

Za izboljšanje storitev čezmejne dostave paketov, zlasti za posameznike ter mikro in mala podjetja, tudi tista na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, ter za invalide in osebe z zmanjšano mobilnostjo, je treba izboljšati dostopnost in preglednost javnih seznamov tarif za omejen nabor storitev čezmejne dostave paketov. Večja preglednost in možnost enostavne primerjave cen storitev čezmejne dostave po vsej Uniji bi morali spodbuditi znižanje nerazumnih razlik med tarifami in, kadar je to ustrezno, neupravičenih razlik med notranjimi in čezmejnimi tarifami.

(10)

Storitve enokosovnih paketov so del univerzalne storitve v vseh državah članicah in predstavljajo storitve, ki jih posamezniki in mala podjetja najpogosteje uporabljajo. Za nadaljnji razvoj elektronskega trgovanja sta potrebni boljša preglednost in cenovna dostopnost enokosovnih tarif.

(11)

Številna podjetja, ki prodajajo, so prodajala ali so poskusila prodajati prek spleta, menijo, da visoki stroški dostave, skupaj z dragimi pritožbenimi postopki in garancijami predstavljajo težavo. Potrebno je nadaljnje ukrepanje, zlasti da se zagotovi, da bodo lahko MSP ter posamezniki z oddaljenih območij polno izkoristili neprekinjene storitve čezmejne dostave paketov, ki so jim dostopne, ter da se zagotovi, da imajo te storitve razumne cene.

(12)

Izraz „izvajalci univerzalne storitve“ se nanaša na poštne operaterje, ki zagotavljajo univerzalno poštno storitev ali del te storitve znotraj določene države članice. Izvajalci univerzalne storitve, ki delujejo v več kot eni državi članici, bi morali biti uvrščeni med izvajalce univerzalne storitve le v državi članici ali državah članicah, v katerih izvajajo univerzalno poštno storitev.

(13)

Trenutno poštne storitve ureja Direktiva 97/67/ES. Navedena direktiva določa skupna pravila, ki urejajo opravljanje poštnih storitev in univerzalne poštne storitve znotraj Unije. Osredotoča se predvsem, vendar ne izključno, na nacionalne univerzalne storitve in ne obravnava regulativnega nadzora izvajalcev storitev dostave paketov. Nacionalni regulativni organi, ki jih imenujejo države članice, zagotavljajo skladnost z minimalnimi zahtevami glede univerzalne storitve, določenimi v navedeni direktivi. Zato ta uredba, kar zadeva storitve čezmejne dostave paketov, dopolnjuje pravila iz Direktive 97/67/ES. Ta uredba ne posega v pravice in jamstva iz Direktive 97/67/ES, zlasti v zvezi s stalnim zagotavljanjem univerzalne poštne storitve uporabnikom.

(14)

Ta uredba ne spreminja opredelitve poštne pošiljke iz točke 6 člena 2 Direktive 97/67/ES ali opredelitev v nacionalnem pravu na podlagi navedene direktive.

(15)

Ocenjuje se, da 80 % paketov, ki jih danes ustvari elektronsko trgovanje, tehta manj kot dva kilograma in so pogosto obdelani v poštnem toku pisemskih pošiljk. Informacije o teži paketov, ki so dostavljeni drugače, so pomanjkljive. Pomembno je, da so navedene lažje pošiljke predmet te uredbe.

(16)

Za izvajanje te uredbe je pomembno zagotoviti jasno opredelitev paketov, storitev dostave paketov in izvajalcev storitev dostave paketov ter določiti, katere poštne pošiljke so zajete v teh opredelitvah. Domneva se, da poštne pošiljke, debelejše od 20 mm, vsebujejo blago in niso pošiljke korespondence, ne glede na to, ali jih je obravnaval izvajalec univerzalne storitve. Poštne pošiljke, ki vsebujejo samo korespondenco, ne bi smele spadati v obseg storitev dostave paketov. Ta uredba bi morala zato v skladu z ustaljeno prakso zajemati pakete, ki vsebujejo blago s tržno vrednostjo ali brez nje in tehtajo do 31,5 kg, saj povprečen posameznik s težjimi pošiljkami ne more ravnati brez mehanskih pripomočkov, te dejavnosti pa so del sektorja tovornega prometa in logistike.

(17)

Ta uredba bi se morala uporabljati za izvajalce storitev dostave paketov, ki uporabljajo alternativne poslovne modele, na primer tiste, ki temeljijo na sodelovalnem gospodarstvu in platformah za elektronsko trgovanje, če izvajajo vsaj en korak v poštni verigi. Sprejem, usmerjanje in razpošiljanje, vključno s storitvami prevzema, bi bilo treba v skladu z veljavno prakso obravnavati kot storitve dostave paketov, tudi kadar jih opravljajo izvajalci hitre pošte in kurirske službe ter združevalci pošiljk. Sam prevoz, ki se ne opravlja v povezavi s kakšnim od navedenih korakov, bi moral biti izključen iz obsega storitev dostave paketov, tudi če ga opravlja podizvajalec, bodisi v okviru alternativnega poslovnega modela ali zunaj njega, saj se v tem primeru domneva, da je ta dejavnost del prometnega sektorja, razen če zadevno podjetje ali ena od njegovih hčerinskih ali povezanih družb kako drugače spada na področje uporabe te uredbe.

(18)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za podjetja, ki so ustanovljena samo v eni državi članici in ki imajo domačo mrežo za notranjo dostavo le za izpolnjevanje naročil za blago, ki ga prodajo sama v skladu s prodajno pogodbo v smislu točke 5 člena 2 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Za podjetja, ki domače mreže za notranjo dostavo uporabljajo tudi za dostavo blaga, ki so ga prodale tretje osebe, bi morala veljati ta uredba.

(19)

Opredeliti bi bilo treba najmanjši nabor zaupnih informacij, ki bi jih bilo treba posredovati nacionalnim regulativnim organom, in postopke, ki jih uporabljajo ti organi, da zagotovijo skladnost s komercialno naravo nacionalnih operaterjev, ter zagotoviti varne poti za sporočanje teh informacij.

(20)

Potrebno je, da nacionalni regulativni organi na podlagi ustreznih postopkov odobritve ali drugih pravnih zahtev poznajo izvajalce storitev dostave paketov, ki so dejavni na trgu, in imajo, za statistične namene, informacije o njih. Zaradi delovno intenzivne narave tega sektorja in za omejitev upravnega bremena za majhne izvajalce storitev dostave paketov, ki so dejavni samo na nacionalnem ali regionalnem trgu, bi bilo treba uporabljati mejno vrednost manj kot 50 oseb na podlagi števila oseb, ki so delale za izvajalca storitve v predhodnem koledarskem letu in so bile vključene v opravljanje storitev dostave paketov v državi članici, v kateri ima izvajalec sedež, razen če ima sedež v več kot eni državi članici. Navedena mejna vrednost je v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES (6), odraža delovno intenzivno naravo tega sektorja ter zajema večino trga storitev dostave paketov, zlasti v državah z majhnimi količinami dostavljenih paketov. Ta mejna vrednost bi morala zlasti zajemati osebe, vključene v opravljanje storitev dostave paketov, kot so zaposleni za polni in krajši delovni čas, zaposleni za določen čas in samozaposleni, ki delajo za ponudnika storitev dostave paketov. Razčlenitve, ki kažejo število oseb glede na status zaposlitve, bi morale biti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. V nekaterih primerih bi lahko nacionalni regulativni organi pri upoštevanju posebnosti zadevne države članice zmanjšali mejno vrednost na 25 oseb ali od izvajalca storitev čezmejne dostave paketov zahtevali, da v mejno vrednost vključi zaposlene za polni in krajši delovni čas, zaposlene za določen čas in samozaposlene, ki delajo za njegove podizvajalce, da bi povečali preglednost čezmejnih tarif in trga kot celote.

(21)

Vsaka predložitev informacij o številu oseb, ki delajo za izvajalca storitev dostave paketov, nacionalnemu regulativnemu organu bi morala biti v skladu z uveljavljenimi praksami družbe glede sporočanja statističnih podatkov. To je pomembno zato, da se zagotovi primerljivost podatkov in hkrati karseda zmanjša upravno breme za izvajalce.

(22)

Sedež ponudnika je treba določiti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije. Če ima ponudnik več sedežev, je pomembno določiti sedež, s katerega se zadevna storitev dejansko opravlja.

(23)

Pri predložitvi informacij nacionalnemu regulativnemu organu bi morale značilnosti storitev dostave paketov vključevati korake v poštni dostavni verigi (sprejem, usmerjanje, prevoz in razpošiljanje), ki jih je izvedel zadevni izvajalec, informacijo, ali storitev spada na področje obveznosti opravljanja univerzalne storitve, katero je geografsko področje opravljanja storitve (regionalno, notranje, čezmejno), in informacijo, ali je zagotovljena dodana vrednost.

(24)

Seznam poštnih pošiljk, za katere veljajo ukrepi v zvezi s preglednostjo cen, bi bilo treba omejiti, da bi omogočili večjo primerljivost in čim bolj zmanjšali upravno breme za čezmejne izvajalce storitve dostave paketov in nacionalne regulativne organe. Standardne storitve in storitve dostave priporočenih pošiljk bi morale biti vključene, glede na to, da so osnova obveznosti zagotavljanje univerzalne storitve, in glede na pomen funkcionalnosti spremljanja in sledenja za elektronsko trgovanje; ne glede na to, ali so del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, pa bi morale biti vključene tudi cene za spremljanje in sledenje ter priporočene pakete, da bi tako zagotovili primerljivost po vsej Uniji. Poudarek bi moral biti na lažjih poštnih pošiljkah, med katere spada večina poštnih pošiljk, ki jih dostavijo izvajalci storitev dostave paketov, ter na cenah za poštne pošiljke, debelejše od 20 mm, s katerimi se ravna kot s pismi. Vključene bi morale biti le enokosovne tarife, saj so to cene, ki jih plačajo najmanjši pošiljatelji. Zadevne poštne pošiljke bi morale biti jasno določene v Prilogi k tej uredbi. Ta uredba izvajalcev storitev čezmejne dostave paketov ne zavezuje k temu, da bi ponujali vse poštne pošiljke s seznama v navedeni prilogi. Izvajalci storitev čezmejne dostave paketov bi morali sami predložiti informacije o tarifah, da bi zagotovili njihovo točnost. Navedene tarife bi morala Komisija objaviti na posebnem nevtralnem in nekomercialnem spletišču.

(25)

Ko nacionalni regulativni organi objektivno ocenjujejo čezmejne tarife, za katere menijo, da jih morajo oceniti, bi morali izhajati iz elementov, kot so: notranje in druge ustrezne tarife primerljivih storitev dostave paketov v izvorni državi članici in v namembni državi članici; morebitna uporaba enotne tarife za dve ali več držav članic; obojestranske količine, specifični stroški prevoza ali obdelave; drugi ustrezni stroški in standardi kakovosti storitve ter, če je možno, brez nesorazmernega bremena, verjetni vpliv veljavnih čezmejnih tarif na posamezne uporabnike ter MSP, tudi na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, in na posamezne uporabnike, ki so invalidi ali osebe z omejeno mobilnostjo. Te skupne elemente lahko dopolnjujejo drugi elementi, ki so posebno pomembni za razlago zadevnih tarif, kot na primer, ali se tarife posebej cenovno regulirajo v skladu z nacionalno zakonodajo ali če je bila v skladu z ustreznim veljavnim pravom ugotovljena zloraba prevladujočega položaja na trgu. Da bi zmanjšali upravno breme za nacionalne regulativne organe in izvajalce storitev dostave paketov, za katere velja obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, lahko nacionalni regulativni organi v skladu z načelom sorazmernosti za opredelitev, katere čezmejne tarife je treba oceniti, uporabijo objektiven predocenjevalni filtrirni mehanizem.

(26)

Enotne tarife za čezmejno dostavo v eno ali več držav članic bi bile lahko pomembne zaradi varovanja regionalne in socialne kohezije. V tem okviru bi bilo treba upoštevati, da je treba spodbujati elektronsko trgovanje na oddaljenih ali redko poseljenih območjih in tem območjem nuditi možnosti sodelovanja v spletnem trgovanju in tako spodbujati regionalno gospodarstvo.

(27)

Velike razlike med notranjimi in čezmejnimi tarifami za storitve dostave paketov bi morale biti utemeljene na podlagi objektivnih meril, kot so specifični stroški prevoza ali obdelave ali drugi relevantni stroški. Za oceno bodo nacionalni regulativni organi morda morali zbirati dokaze. Te dokaze, skupaj z vsemi utemeljitvami tarif, ki se ocenjujejo, bi bilo na zahtevo treba predložiti nacionalnemu regulativnemu organu.

(28)

Za zagotovitev preglednosti po vsej Uniji bi morala Komisija objaviti nezaupno različico ocene, ki jo predloži vsak nacionalni regulativni organ.

(29)

Da bi se omejilo upravno breme, bi morali izvajalci storitev dostave paketov, nacionalni regulativni organi in Komisija prenašati podatke elektronsko in zlasti omogočati uporabo elektronskih podpisov, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 910/20141 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(30)

Ker se trgi storitev dostave paketov hitro spreminjajo, bi morala Komisija ob upoštevanju razvoja na področju elektronskega trgovanja ponovno oceniti učinkovitost in uspešnost te uredbe ter predložiti redno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. Navedenemu poročilu bi morali biti, kadar je to ustrezno, priloženi zakonodajni predlog Evropskemu parlamentu in Svetu za revizijo. Pripraviti bi ga bilo treba z vključitvijo vseh zadevnih deležnikov, tudi Odbora za evropski socialni dialog za poštni sektor.

(31)

Komisija bi morala upoštevati koristne informacije, ki jih predloži Evropska skupina regulativnih organov za poštne storitve, v kateri so predstavniki nacionalnih regulativnih organov.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo obrazca, ki ga bodo izvajalci storitev dostave paketov uporabili za pošiljanje informacij nacionalnim regulativnim organom. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(33)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva zlasti načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ter bi se morala izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(34)

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (10) se uporabljata za obdelavo osebnih podatkov v okviru te uredbe.

(35)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve te uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(36)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve regulativnih načel in pravil, potrebnih za izboljšanje regulativnega nadzora, povečanja preglednosti tarif in določitve nekaterih načel v zvezi s storitvami čezmejne dostave paketov, ki bi morale podpirati konkurenco, ter spodbujanja boljše storitve čezmejne dostave paketov za uporabnike kot končnega cilja in s tem tudi povečanja zaupanja potrošnikov v čezmejno elektronsko trgovanje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja –