Člen 6 1.

državam članicam pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje preprečevanja, odkrivanja in analiziranja kibernetskih groženj in incidentov ter zmogljivosti odzivanja nanje, tako da jim zagotavlja potrebno strokovno znanje in izkušnje;

državam članicam ter institucijam, organom, uradom in agencijam Unije pri vzpostavljanju in izvajanju politik razkrivanja šibkih točk na prostovoljni podlagi;

institucijam, organom, uradom in agencijam Unije pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje preprečevanja, odkrivanja in analiziranja kibernetskih groženj in incidentov ter izboljšanje zmogljivosti odzivanja na take kibernetske grožnje in incidente, zlasti z ustrezno podporo skupini CERT-EU;

državam članicam pri oblikovanju nacionalnih skupin CSIRT, kadar za to zaprosijo na podlagi člena 9(5) Direktive (EU) 2016/1148;

državam članicam pri oblikovanju nacionalnih strategij za varnost omrežij in informacijskih sistemov, kadar za to zaprosijo na podlagi člena 7(2) Direktive (EU) 2016/1148, ter spodbuja razširjanje teh strategij in se seznanja z napredkom pri njihovem izvajanju po vsej Uniji, da bi spodbujala najboljše prakse;

institucijam Unije pri oblikovanju in pregledovanju strategij Unije na področju kibernetske varnosti s spodbujanjem razširjanja teh strategij in spremljanjem napredka pri njihovem izvajanju;

skupinam CSIRT na nacionalni ravni in ravni Unije pri povečevanju ravni njihovih zmogljivosti, vključno s podpiranjem dialoga in izmenjave informacij, z namenom zagotavljanja, da ima vsaka skupina CSIRT v skladu s tehničnim razvojem skupni sklop minimalnih zmogljivosti in deluje skladno z najboljšimi praksami;

državam članicam z rednim organiziranjem vaj na področju kibernetske varnosti na ravni Unije iz člena 7(5) vsaj na vsaki dve leti in z oblikovanjem političnih priporočil, ki temeljijo na postopku ocenjevanja vaj in izkušnjah, pridobljenih z njimi;

ustreznim javnim organom z zagotavljanjem usposabljanja na področju kibernetske varnosti, po potrebi v sodelovanju z deležniki;

skupini za sodelovanje pri izmenjavi najboljših praks, zlasti glede določitve izvajalcev bistvenih storitev s strani držav članic na podlagi točke (l) člena 11(3) Direktive (EU) 2016/1148,vključno glede čezmejnih odvisnosti v zvezi s tveganji in incidenti.