Člen 29 3.

nacionalna pravila o začetku, trajanju, zadržanju ali pretrganju zastaralnih rokov neupravičeno ne ovirajo vložitve odškodninskih tožb in v nobenem primeru niso bolj omejujoča od pravil o nacionalnih ureditvah splošne civilne odgovornosti;

zastaralni rok za vložitev odškodninskih tožb v skladu s to direktivo je vsaj pet let in v nobenem primeru ni krajši od zastaralnega roka, določenega na podlagi nacionalnih ureditev splošne civilne odgovornosti;

zastaralni rok ne začne teči, dokler kršitev ne preneha in tožeča stranka ni seznanjena ali se od nje ne more razumno pričakovati, da je seznanjena z:

stroški postopkov za tožeče stranke niso nedopustno dragi;

lahko tožeče stranke zahtevajo opustitvene ukrepe, tudi po skrajšanem postopku; taki opustitveni ukrepi so v obliki dokončnega ali začasnega ukrepa za prenehanje kršitev določb nacionalnega prava, sprejetih na podlagi te direktive, z izvedbo ukrepa ali prenehanjem ravnanja;

ko je zahtevek vložen in tožeča stranka predloži obrazloženo utemeljitev, ki vsebuje dejstva in dokaze, ki so na voljo pod razumnimi pogoji in zadostujejo za utemeljitev verodostojnosti njenega odškodninskega zahtevka, ter navede, da družba razpolaga z dodatnimi dokazi, bi morala imeti sodišča možnost, da odredijo, naj družba take dokaze razkrije v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom;

nacionalna sodišča omejijo razkritje zahtevanih dokazov na to, kar je potrebno in sorazmerno za utemeljitev potencialnega zahtevka ali odškodninskega zahtevka, in zavarovanje dokazov na to, kar je potrebno in sorazmerno za utemeljitev takega odškodninskega zahtevka; pri ugotavljanju, ali je odredba za razkritje ali zavarovanje dokazov sorazmerna, nacionalna sodišča preučijo, v kolikšni meri je zahtevek ali obramba podprta z razpoložljivimi dejstvi in dokazi, ki utemeljujejo zahtevo za razkritje dokazov; obseg in stroške razkritja, pa tudi pravne interese vseh strank, tudi vseh zadevnih tretjih oseb, vključno s preprečitvijo vsesplošnega iskanja informacij, ki po vsej verjetnosti niso pomembne za stranke postopka; ali dokazi, katerih razkritje se zahteva, vsebujejo zaupne informacije, zlasti v zvezi s tretjimi osebami, in ali obstajajo ureditve za varstvo takšnih zaupnih informacij;

države članice zagotovijo, da imajo nacionalna sodišča pristojnost, da odredijo razkritje dokazov, ki vsebujejo zaupne informacije, kadar menijo, da so pomembni za odškodninsko tožbo; zagotovijo tudi, da imajo nacionalna sodišča pri odreditvi razkritja takšnih informacij na voljo učinkovite ukrepe za varstvo takšnih informacij.