|
+PRILOGA II KATEGORIJE ENERGETSKE INFRASTRUKTURE |
PRILOGA II KATEGORIJE ENERGETSKE INFRASTRUKTURE
PRILOGA II KATEGORIJE ENERGETSKE INFRASTRUKTURE Kategorije energetske infrastrukture, ki jih je treba oblikovati za izvajanje prednostnih nalog na področju energetske infrastrukture iz Priloge I, so:
(1)
za električno energijo:
(a)
nadzemni daljnovodi visoke in najvišje napetosti, ki segajo čez mejo ali so znotraj ozemlja države članice, tudi v izključni ekonomski coni, če so projektirani za napetost 220 kV ali več, ter podzemni in podmorski prenosni kabli, če so projektirani za napetost 150 kV ali več. Za države članice in majhne izdvojene sisteme s skupnim prenosnim sistemom z nižjo napetostjo so ti pragovi napetosti enaki najvišji ravni napetosti v njihovih elektroenergetskih sistemih;
(b)
kakršna koli oprema ali naprava, ki spada v kategorijo energetske infrastrukture iz točke (a) in omogoča prenos električne energije iz priobalnih obnovljivih virov s priobalnih območij proizvodnje (energetska infrastruktura za električno energijo iz priobalnih obnovljivih virov);
(c)
posamezna ali skupna skladišča za stalno ali začasno shranjevanje energije v nadzemni ali podzemni infrastrukturi ali v geoloških skladiščnih lokacijah, če so neposredno povezana z visokonapetostnimi daljnovodi in distribucijskimi vodi, projektiranimi za napetost 110 kV ali več. Za države članice in majhne izdvojene sisteme s skupnim prenosnim sistemom z nižjo napetostjo so ti pragovi napetosti enaki najvišji ravni napetosti v njihovih elektroenergetskih sistemih;
(d)
kakršna koli oprema ali naprava, ki je bistvena za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje sistemov iz točk (a), (b) in (c), vključno s sistemi zaščite, spremljanja in nadzora na vseh ravneh napetosti in transformatorskimi postajami;
(e)
pametna omrežja električne energije: kakršna koli oprema ali naprava, digitalni sistemi in sestavni deli, ki povezujejo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) prek operativnih digitalnih platform, krmilnih sistemov in tehnologij tipal na prenosni ter srednje- in visokonapetostni distribucijski ravni, katerih cilji so učinkovitejše in bolj inteligentno omrežje za prenos in distribucijo električne energije, večja zmogljivost za vključevanje novih oblik proizvodnje, shranjevanja in porabe energije ter omogočanje novih poslovnih modelov in tržnih struktur, vključno z naložbami v otoke in otoške sisteme za zmanjšanje energetske osamitve, za podporo inovativnim in drugim rešitvam, ki vključujejo vsaj dve državi članici, z znatnim pozitivnim učinkom na energetske in podnebne cilje Unije za leto 2030 in na njen cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050 ter za znatno prispevanje k trajnostnosti otoškega energetskega sistema in sistema Unije;
(f)
kakršna koli oprema ali naprava, ki spada v kategorijo energetske infrastrukture iz točke (a) in ima dvojno funkcijo: povezovanje in priključitev na priobalno omrežje s priobalnih območij proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v dve ali več držav članic in tretjih držav, ki sodelujejo v projektih s seznama Unije, vključno s podaljšanjem te opreme do prve transformatorske postaje prenosnega sistema na kopnem, ter vso bližnjo priobalno opremo ali naprave, ki so bistvene za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje, vključno z zaščitnimi, nadzornimi in krmilnimi sistemi ter potrebnimi transformatorskimi postajami, če zagotavljajo tudi tehnološko interoperabilnost, med drugim združljivost vmesnikov med različnimi tehnologijami (v nadaljnjem besedilu: priobalna omrežja za energijo iz obnovljivih virov);
(2)
za pametna plinska omrežja: katera koli od naslednje opreme ali naprav, katere cilj je omogočiti in olajšati vključevanje raznovrstnih nizkoogljičnih in zlasti obnovljivih plinov, vključno z biometanom ali vodikom, v plinsko omrežje: digitalni sistemi in sestavni deli, ki povezujejo IKT, krmilne sisteme in tehnologije tipal za omogočanje interaktivnega in inteligentnega spremljanja, merjenja, nadzora kakovosti in upravljanja proizvodnje, prenosa, distribucije, shranjevanja in porabe plina v plinskem omrežju. Takšni projekti lahko vključujejo tudi opremo, ki omogoča povratni tok z distribucijske na prenosno raven, vključno s povezanimi fizičnimi nadgradnjami, če so nujne za delovanje opreme in naprav za vključevanje nizkoogljičnih in zlasti obnovljivih plinov;
(3)
za vodik:
(a)
večinoma visokotlačni cevovodi za transport vodika, vključno z infrastrukturo za zemeljski plin s spremenjeno namembnostjo, ki omogočajo dostop več uporabnikom omrežja na pregleden in nediskriminatoren način;
(b)
skladišča, povezana z visokotlačnimi cevovodi za vodik iz točke (a);
(c)
objekti za sprejem, shranjevanje in ponovno uplinjanje ali dekomprimiranje utekočinjenega vodika ali vodika, vsebovanega v drugih kemičnih snoveh, z namenom vbrizgavanja vodika v omrežje, kadar je to ustrezno;
(d)
kakršna koli oprema ali naprava, ki je bistvenega pomena za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje vodikovega sistema ali ki omogoča dvosmerni prenos, vključno s kompresorskimi postajami;
(e)
kakršna koli oprema ali naprava, ki omogoča uporabo vodika ali goriv, pridobljenih iz vodika, v prometnem sektorju v jedrnem omrežju TEN-T, opredeljenem v skladu s poglavjem III Uredbe (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ). Vsa sredstva iz točk (a) do (d) so lahko novogradnje, s spremenjeno namembnostjo iz zemeljskega plina v vodik, ali kombinacija obojega.
(4)
za elektrolizne obrate:
(a)
elektrolizatorji, katerih:
(i)
moč je najmanj 50 MW, ki jo zagotavlja en sam elektrolizator ali več elektrolizatorjev, ki so del enega samega, usklajenega projekta;
(ii)
proizvodnja izpolnjuje zahtevo glede prihrankov emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu v višini 70 % glede na primerjalno fosilno gorivo s 94 g CO2ekv/MJ, kot je določeno v členu 25(2) in Prilogi V k Direktivi (EU) 2018/2001. Prihranki emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu se izračunajo z uporabo metodologije iz člena 28(5) Direktive (EU) 2018/2001 ali na podlagi standarda ISO 14067 oziroma ISO 14064-1. Emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu morajo vključevati posredne emisije. Količinsko opredeljeni prihranki emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu se preverjajo v skladu s členom 30 Direktive (EU) 2018/2001 ali pa jih, kadar je to ustrezno, preverja neodvisna tretja oseba; ter
(iii)
delovanje je povezano z omrežjem, zlasti z vidika splošne prožnosti sistema in splošne sistemske učinkovitosti elektroenergetskih in vodikovih omrežij;
(b)
povezana oprema, vključno s priključkom plinovoda v omrežje;
(5)
za ogljikov dioksid:
(a)
namenski cevovodi, razen pridobivalnega cevovodnega omrežja, za transport ogljikovega dioksida iz več virov za namene trajnega geološkega shranjevanja ogljikovega dioksida na podlagi Direktive 2009/31/ES;
(b)
fiksne naprave za utekočinjanje, varovalno shranjevanje in pretvornike ogljikovega dioksida za nadaljnji transport po cevovodih in z namenskimi načini prevoza, kot so ladja, barža, tovornjak in vlak;
(c)
brez poseganja v kakršno koli prepoved geološkega shranjevanja ogljikovega dioksida v državi članici, površinske naprave in naprave za vbrizgavanje, povezane z infrastrukturo v geološki formaciji, ki se v skladu z Direktivo 2009/31/ES uporablja za trajno geološko shranjevanje ogljikovega dioksida, kadar ne vključujejo uporabe ogljikovega dioksida za okrepljeno pridobivanje ogljikovodikov in so potrebne za čezmejni transport in shranjevanje ogljikovega dioksida;
(d)
kakršna koli oprema ali naprava, ki je bistvenega pomena za pravilno, zanesljivo in učinkovito delovanje zadevnega sistema, vključno s sistemi zaščite, spremljanja in krmiljenja. 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|