DIREKTIVA 2009/128/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov (Besedilo velja za EGP)

1. Vsa ustrezna zakonodaja v zvezi s pesticidi in njihovo uporabo.

2. Obstoj in tveganja nezakonitih (ponarejenih) fitofarmacevtskih sredstev ter metode za prepoznavanje takšnih sredstev.

3. Nevarnosti in tveganja, povezana s pesticidi, ter kako jih prepoznati in nadzirati, zlasti:

(a) tveganja za ljudi (izvajalce ukrepov varstva rastlin, prebivalce, druge navzoče osebe, osebe, ki vstopajo na tretirana območja in tiste, ki ravnajo s tretiranimi rastlinami ali uživajo tretirane dele rastlin)in kako dejavniki, kot je kajenje, povečajo ta tveganja;

(b) simptomi zastrupitve s pesticidi in ukrepi prve pomoči;

(c) tveganja za neciljne rastline, koristne žuželke, prosto živeče živali, biotsko raznovrstnost in okolje na splošno.

4. Strategije in tehnike integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, strategije in tehnike celovitega ravnanja s kmetijskimi rastlinami, načela ekološkega kmetovanja, metode biološkega zatiranja škodljivih organizmov; informacije o splošnih načelih in smernicah za posamezne kulture ali sektor v okviru integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi.

5. Uvajanje primerjalne ocene na ravni uporabnika za pomoč poklicnim uporabnikom, da v dani situaciji za problem s škodljivimi organizmi med vsemi registriranimi sredstvi izberejo najustreznejši pesticid z najmanj stranskimi učinki za zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.

6. Ukrepi za zmanjšanje tveganja za ljudi, neciljne organizme in okolje na najnižjo možno raven: varne delovne prakse za skladiščenje, rokovanje s pesticidi in njihovo mešanje ter odstranjevanje prazne embalaže, drugih onesnaženih materialov in odvečnih pesticidov (vključno z ostankom škropilne brozge) v koncentrirani ali razredčeni obliki; priporočen način za nadziranje izpostavljenosti izvajalca (osebna zaščitna oprema).

7. Pristopi na osnovi tveganja, pri katerih se upoštevajo lokalne spremenljivke pridobivanja vode, kot so podnebje, tla, vrste pridelkov in reliefi.

8. Postopki za pripravo naprav za nanašanje pesticidov za obratovanje, vključno z njihovo kalibracijo, ter za njihovo delovanje z najnižjim možnim tveganjem za uporabnike, druge osebe, neciljne živalske in rastlinske vrste, biotsko raznovrstnost in okolje, vključno z vodnimi viri.

9. Uporaba naprav za nanašanje pesticidov in njihovo vzdrževanje ter posebne tehnike škropljenja (npr. pršenje z majhno porabo vode in šobe z majhnim zanašanjem škropiva) kot tudi cilji tehničnega pregleda škropilnic v uporabi in načini izboljšane kakovosti škropljenja. Posebna tveganja, povezana z uporabo ročne naprave za nanašanje pesticidov ali nahrbtne škropilnice in ustrezni ukrepi za obvladovanje tveganja.

10. Nujni ukrepi za varovanje zdravja ljudi, okolja, vključno z vodnimi viri, v primeru nenamernega razlitja in onesnaženja ter ekstremnih vremenskih pojavov, ki bi lahko povzročili izpiranje pesticidov.

11. Posebna pozornost na zavarovanih območjih iz členov 6 in 7 Direktive 2000/60/ES.

12. Spremljanje zdravja in centri za sporočanje vseh nesreč ali možnih nesreč.

13. Vodenje evidence o uporabi pesticidov v skladu z ustrezno zakonodajo.

1. Preprečevanje in/ali zatiranje škodljivih organizmov se med drugim doseže ali izboljša zlasti s:

— kolobarjenjem,

— uporabo ustreznih tehnik gojenja (npr. starih tehnik zatiranja plevela z zgodnjo obdelavo tal in uničenjem plevela pred setvijo brez dodatne obdelave tal, časa in gostote setve, setve podsevkov, gojenje s čim manjšo obdelavo tal, obrezovanja in tehnik neposredne setve),

— uporabo odpornih/tolerantnih kultivarjev in standardnega/certificiranega semenskega ter sadilnega materiala, kjer je to primerno,

— uporabo uravnoteženega gnojenja, apnenja in postopkov namakanja/osuševanja,

— preprečevanjem razširjanja škodljivih organizmov s higienskimi ukrepi (npr. z rednim čiščenjem strojev in opreme),

— zaščito in povečanjem števila pomembnih koristnih organizmov, npr. z ustreznimi ukrepi za varstvo rastlin ali uporabo ekološke infrastrukture znotraj in izven proizvodnih območij.

2. Škodljive organizme je treba spremljati z ustreznimi metodami in orodji, kjer so dostopna. Takšna ustrezna orodja vključujejo opazovanje na terenu in znanstveno zasnovane sisteme opozarjanja, napovedovanja in zgodnjega ugotavljanja populacij škodljivih organizmov kadar je to izvedljivo, kot tudi uporabo nasvetov strokovno usposobljenih svetovalcev.

3. Poklicni uporabniki se morajo na podlagi rezultatov spremljanja škodljivih organizmov odločiti, če in kdaj bodo uporabili ukrepe za varstvo rastlin. Trdni in znanstveno utemeljeni pragovi škodljivosti so bistveni pri odločanju. Pri odločitvi o izvedbi tretiranja je treba po možnosti upoštevati pragove škodljivosti, določene za škodljive organizme za regijo, posebna območja, rastline in posebne podnebne razmere.

4. Trajnostne biološke, mehanske in druge nekemične metode imajo prednost pred kemičnimi metodami, če zagotavljajo zadovoljiv nadzor nad škodljivimi organizmi.

5. Uporabljeni pesticidi morajo biti čim bolj specifični glede na cilj, imeti pa morajo kar najmanj stranskih učinkov na zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.

6. Poklicni uporabnik bi moral uporabo pesticidov in drugih oblik ukrepanja ohraniti na nujno potrebnih ravneh, npr. z zmanjšanimi odmerki, zmanjšano pogostnostjo nanašanja ali delnim nanašanjem, pri tem pa mora upoštevati, da je raven tveganja v vegetaciji sprejemljiva in ne povečuje tveganja za razvoj odpornosti pri populacijah škodljivih organizmov.

7. Če je znano tveganje za nastanek odpornosti proti določenemu ukrepu za varstvo rastlin in če velikost populacije škodljivih organizmov zahteva večkraten nanos pesticidov na rastline, je treba uporabiti razpoložljive metode proti pojavu odpornosti, s katerimi se ohrani učinkovitost sredstev. To lahko vključuje uporabo več pesticidov z različnimi načini delovanja.

8. Poklicni uporabnik bi moral na podlagi evidenc o uporabi pesticidov in nadzorovanja škodljivih organizmov preveriti uspešnost uporabljenih ukrepov za varstvo rastlin.