Člen 29 Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah in pripravljenost na nesreče

Člen 29

Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah in pripravljenost na nesreče

1.  Države članice pripravijo zunanje načrte za ukrepanje ob nesrečah, ki zajemajo vse naftne in plinske naprave na morju ali povezano infrastrukturo in potencialno prizadeta območja v njihovi jurisdikciji. Države članice določijo vlogo in finančne obveznosti imetnikov licenc in izvajalcev pri zunanjih načrtih za ukrepanju ob nesrečah.

2.  Zunanje načrte za ukrepanje ob nesrečah pripravi država članica v sodelovanju z ustreznimi izvajalci in lastniki ter po potrebi z imetniki licenc in pristojnim organom, pri čemer je treba upoštevati zadnjo posodobljeno različico notranjega načrta za ukrepanje ob nesrečah na obstoječih ali načrtovanih napravah oziroma povezani infrastrukturi na zadevnem območju, ki ga zajema zunanji načrt za ukrepanje ob nesrečah.

3.  Zunanji načrti za ukrepanje ob nesrečah se pripravijo v skladu s Prilogo VII ter dajo na voljo Komisiji, drugim državam članicam, ki bi jih lahko prizadela nesreča, in javnosti. Ko države članice dajo na voljo svoje zunanje načrte za ukrepanje ob nesrečah, zagotovijo, da razkritje informacij ne ogroža varnosti naftnih in plinskih naprav na morju in njihovega delovanja ter ne škoduje gospodarskim interesom držav članic ali osebni varnosti in dobremu počutju uradnikov držav članic.

4.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi dosegle visoko raven združljivosti in interoperabilnosti opreme za ukrepanje in strokovnega znanja med vsemi državami članicami v geografski regiji ter po potrebi zunaj nje. Države članice spodbujajo industrijo, da razvije opremo in pogodbene storitve za ukrepanje, ki so združljivi in interoperabilni v celi geografski regiji.

5.  Države članice vodijo evidence o opremi in storitvah za ukrepanje v skladu s točko 1 Priloge VIII. Te evidence so na voljo drugim državam članicam, ki bi jih lahko prizadele nesreče, državam članicam in Komisiji ter na podlagi vzajemnosti sosednjim tretjim državam.

6.  Države članice zagotovijo, da izvajalci in lastniki v tesnem sodelovanju z ustreznimi organi držav članic redno preskušajo svojo pripravljenost na učinkovito ukrepanje ob večjih nesrečah.

7.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi oziroma, kadar je to ustrezno, kontaktne točke pripravijo scenarije za sodelovanje ob nesrečah. Take scenarije se redno ocenjuje in po potrebi posodablja.