Člen 31
Čezmejna pripravljenost in ukrepanje ob nesrečah držav članic, v jurisdikciji katerih se opravljajo naftne in plinske dejavnosti na morju
1. Kadar država članica meni, da bi lahko nevarnost večje nesreče, povezana z naftnimi in plinskimi dejavnostmi na morju, ki se bodo izvedle v njeni jurisdikciji, pomembno vplivala na okolje v drugi državi članici, pred začetkom dejavnosti posreduje državi članici, ki bi jo lahko prizadela nesreča, ustrezne informacije in si skupaj z njo prizadeva za sprejetje ukrepov za preprečitev škode.
Države članice, ki menijo, da bi jih lahko prizadela nesreča, lahko državo članico, v jurisdikciji katere se bo opravljala naftna in plinska dejavnost na morju, kadar koli zaprosi, naj jim posreduje vse ustrezne informacije. Te države članice lahko skupno ocenijo učinkovitost ukrepov brez poseganja v regulativne funkcije pristojnega organa, ki ima jurisdikcijo nad zadevno dejavnostjo v skladu s točkami (a), (b) in (c) člena 8(1).
2. Nevarnost večje nesreče, ugotovljena v skladu z odstavkom 1, se upošteva v notranjih in zunanjih načrtih za ukrepanje ob nesrečah, da se omogoči učinkovito skupno ukrepanje ob veliki nesreči.
3. Kadar obstaja tveganje, da bi predvidljivi čezmejni vplivi večjih nesreč prizadeli tretje države, države članice na podlagi vzajemnosti tem državam zagotovijo informacije.
4. Države članice medsebojno uskladijo ukrepe, ki se nanašajo na območja zunaj Unije, s čimer preprečijo potencialne škodljive vplive naftnih in plinskih dejavnosti na morju.
5. Države članice v sodelovanju z državami članicami, ki bi jih lahko prizadela nesreča, ustreznimi agencijami Unije ter na podlagi vzajemnosti s potencialno prizadetimi tretjimi državami redno preskušajo svojo pripravljenost na učinkovito ukrepanje ob nesrečah. Komisija lahko prispeva k dejavnostim, usmerjenim v preskušanje čezmejnih mehanizmov za ukrepanje ob nesrečah.
6. Ob večji nesreči ali ob njeni neposredni nevarnosti, ki ima ali bi lahko imela čezmejne vplive, država članica, v jurisdikciji katere pride do situacije, o tem takoj obvesti Komisijo in tiste države članice ali tretje države, ki bi jih situacija lahko zadevala, ter redno zagotavlja informacije, pomembne za učinkovito ukrepanje ob nesrečah.