Sub-Section 3 Validation of internal estimates

institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ►C2  validacijo ◄ točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov, procesov in ocen vseh zadevnih parametrov tveganja. Notranji proces ►C2  validacije ◄ institucijam omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja notranjih bonitetniha sistemov in sistemov ocenjevanja tveganja;

institucije redno primerjajo dejanske stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsak bonitetni razred in v primerih, ko so dejanske stopnje neplačil izven pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, posebej analizirajo razloge za odstopanje. Institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD in konverzijskih faktorjev, opravijo podobne analize za navedene ocene. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Institucija dokumentira metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj enkrat letno;

institucije uporabljajo tudi druga orodja za kvantitativno ►C2  validacijo ◄ in primerjave z ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja bonitetnih sistemov institucij temeljijo na čim daljšem obdobju;

uporabljene metode in podatki za kvantitativno ►C2  validacijo ◄ so ves čas dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in ►C2  validacije ◄ ter podatkov (viri podatkov in obdobja opazovanja) se dokumentirajo;

institucije vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja dejanskih PD, dejanskih LGD, dejanskih konverzijskih faktorjev in skupnih izgub, če se uporabljajo ocene EL, od pričakovanj postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo veljavnost ocen. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične spremembe pri dejanskih neplačilih. Če so dejanske vrednosti še naprej višje od pričakovanih vrednosti, institucije popravijo oceno navzgor, da odrazijo dejansko stanje neplačil in izgub.