Člen 170 1.

bonitetni sistem upošteva značilnosti tveganja dolžnika in izpostavljenosti;

bonitetni sistem vsebuje bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja neplačila dolžnika. Bonitetna lestvica dolžnika ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike;

institucija dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja neplačila vsakega bonitetnega razreda, in merili, ki se uporabljajo za razlikovanje med stopnjami tveganja neplačila;

institucije s portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in določen razpon tveganja neplačila, imajo dovolj bonitetnih razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnika obsega ustrezno ozek razpon PD in da tveganje neplačila, ki ga predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon;

da lahko pristojni organ dovoli uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, vsebuje bonitetni sistem ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno na LGD vezane značilnosti. Opredelitev bonitetnega razreda izpostavljenosti vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med bonitetnimi razredi;

znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenosti se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenosti obsega ustrezno ozek razpon LGD in da tveganje, ki ga predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon.