Člen 170 Struktura bonitetnih sistemov

bonitetni sistem upošteva značilnosti tveganja dolžnika in izpostavljenosti;

bonitetni sistem vsebuje bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja neplačila dolžnika. Bonitetna lestvica dolžnika ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike;

institucija dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja neplačila vsakega bonitetnega razreda, in merili, ki se uporabljajo za razlikovanje med stopnjami tveganja neplačila;

institucije s portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in določen razpon tveganja neplačila, imajo dovolj bonitetnih razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnika obsega ustrezno ozek razpon PD in da tveganje neplačila, ki ga predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon;

da lahko pristojni organ dovoli uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, vsebuje bonitetni sistem ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno na LGD vezane značilnosti. Opredelitev bonitetnega razreda izpostavljenosti vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med bonitetnimi razredi;

znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenosti se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenosti obsega ustrezno ozek razpon LGD in da tveganje, ki ga predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon.

bonitetni sistemi odražajo tako tveganje dolžnika kot izpostavljenosti in zajemajo vse ustrezne značilnosti dolžnika in izpostavljenosti;

stopnja razlikovanja tveganja zagotavlja, da je število izpostavljenosti v danem bonitetnem razredu ali skupini zadostno, da omogoča smiselno količinsko opredelitev in ►C2  validacijo ◄ značilnosti izgube na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti in dolžniki se med bonitetnimi razredi ali skupinami razporedijo tako, da se preprečijo pretirane koncentracije;

razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine zagotavlja smiselno razlikovanje tveganja, združevanje dovolj homogenih izpostavljenosti v skupine in omogoča natančno ter dosledno ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Za odkupljene denarne terjatve združevanje v skupine odraža prodajalčevo poslovno prakso in heterogenost njegovih strank.

značilnosti tveganja dolžnika;

značilnosti tveganja izpostavljenosti, vključno z vrstami produkta in vrstami stvarnega kreditnega zavarovanja, primernim osebnim kreditnim zavarovanjem, razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih sredstev, sezonskostjo in nadrejenostjo; institucije posebno pozornost namenijo obravnavi primerov, kjer je več izpostavljenosti kritih z istim stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem;

nerednost plačil, razen kadar institucija dokaže svojemu pristojnemu organu, da nerednost plačil ni pomemben dejavnik tveganja za izpostavljenost.