UREDBA (EU) 2020/741 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 25. maja 2020 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode (Besedilo velja za EGP)

(1)

Vodni viri v Uniji so izpostavljeni vse večjim obremenitvam, kar povzroča pomanjkanje vode in slabšanje njene kakovosti. Še posebej podnebne spremembe, nepredvidljivi vremenski vzorci in suša močno povečujejo pritisk na razpoložljivost sladke vode, ki je posledica razvoja mest in kmetijstva.

(2)

Zmožnost Unije za odzivanje na vse večje obremenitve vodnih virov bi se lahko izboljšala z bolj razširjeno ponovno uporabo očiščene odpadne vode, omejevanjem odvzemanja iz vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda, zmanjševanjem vpliva odvajanja očiščene odpadne vode v vodna telesa in spodbujanjem varčevanja z vodo preko številnih uporab komunalne odpadne vode, ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varstva okolja. V Direktivi 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je ponovna uporaba vode skupaj s spodbujanjem uporabe tehnologij za učinkovito rabo vode v industriji in z vodo varčnih metod namakanja omenjena kot eden od dopolnilnih ukrepov, ki jih lahko države članice uporabljajo za dosego ciljev navedene direktive, in sicer dobrega kakovostnega in količinskega stanja vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda. V skladu z Direktivo Sveta 91/271/EGS (5) je treba očiščeno odpadno vodo znova uporabiti, kadar koli je to mogoče.

(3)

Sporočilo Komisije z dne 14. novembra 2012 z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ poudarja, da je treba vzpostaviti instrument za ureditev standardov na ravni Unije za ponovno uporabo vode, da bi se odpravile ovire za razširjeno uporabo take alternativne oskrbe z vodo, ki bi lahko prispevala k zmanjšanju pomanjkanja vode in zmanjšanju ranljivosti sistemov oskrbe.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 18. julija 2007 z naslovom „Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji“ je določena hierarhija ukrepov, ki bi jih države članice lahko upoštevale pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše. V sporočilu je navedeno, da se lahko v regijah, kjer so bili v skladu s hierarhijo možnih rešitev problemov z vodo izvedeni vsi preventivni ukrepi in kjer povpraševanje po vodi še vedno presega njeno razpoložljivost, v nekaterih okoliščinah ter ob upoštevanju vidika stroškov in koristi kot alternativni pristop k blažitvi posledic hude suše uporabi dodatna infrastruktura za oskrbo z vodo.

(5)

Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 9. oktobra 2008 o obravnavanju izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji (6) opozarja, da bi bilo treba pri upravljanju vodnih virov dati prednost pristopu, ki temelji na povpraševanju, hkrati pa meni, da bi Unija morala pri tem upravljanju uporabiti celostni pristop, ki bi združeval ukrepe za upravljanje povpraševanja, ukrepe za optimizacijo obstoječih virov v vodnem krogu in ukrepe za ustvarjanje novih virov, ter da bi bilo treba pri tem pristopu upoštevati okoljske, socialne in gospodarske vidike.

(6)

Komisija se je v svojem sporočilu z dne 2. decembra 2015 z naslovom „Zaprtje zanke - akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ zavezala, da bo sprejela vrsto ukrepov za spodbujanje ponovne uporabe očiščene odpadne vode, vključno s pripravo zakonodajnega predloga o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode. Komisija bi morala posodobiti svoj akcijski načrt in vodne vire še naprej obravnavati kot prednostno področje, na katerem je treba ukrepati.

(7)

Namen te uredbe je olajšati izvajanje ponovne uporabe vode, kadar koli je to mogoče in stroškovno učinkovito, in na ta način ustvariti ustrezen okvir za tiste države članice, ki želijo ali morajo izvajati ponovno uporabo vode. Ponovna uporaba vode je obetavna možnost za številne države članice, vendar se je zaenkrat zanjo odločila ter na tem področju sprejela nacionalne predpise ali standarde le peščica. Ta uredba bi morala biti dovolj prožna, da bi omogočala nadaljevanje prakse ponovne uporabe vode, hkrati pa drugim državam članicam zagotavljala, da ta pravila lahko uporabljajo, če se odločijo, da bodo to prakso uvedle pozneje. Vsaka odločitev o tem, da se voda ne bi ponovno uporabljala, bi morala biti ustrezno utemeljena na podlagi meril iz te uredbe, poleg tega pa bi bilo treba opravljati redne preglede te odločitve.

(8)

Direktiva 2000/60/ES zagotavlja državam članicam potrebno prožnost, da lahko v programe ukrepov, ki jih sprejmejo, vključijo tudi dodatne dopolnilne ukrepe, s katerimi podprejo svoja prizadevanja za doseganje ciljev glede kakovosti vode, določenih v navedeni direktivi. Nedokončen seznam dopolnilnih ukrepov iz dela B Priloge VI k Direktivi 2000/60/ES med drugim vsebuje ukrepe za ponovno uporabo vode. V tem okviru in v skladu s hierarhijo ukrepov, ki bi jo države članice lahko upoštevale pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše ter ki spodbuja ukrepe od varčevanja z vodo do politike določanja cen in alternativnih rešitev, pa tudi ob ustreznem upoštevanju vidika stroškov in koristi, bi se morale minimalne zahteve za ponovno uporabo vode, kot so določene s to uredbo, uporabljati vedno, kadar se očiščena komunalna odpadna voda iz komunalnih čistilnih naprav v skladu z Direktivo 91/271/EGS ponovno uporabi za namakanje v kmetijstvu.

(9)

Za ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode, na primer iz komunalnih čistilnih naprav, se šteje, da ima manjši vpliv na okolje kot drugi alternativni načini oskrbe z vodo, kot so prenosi vode ali razsoljevanje. Vendar se taka ponovna uporaba vode, ki bi lahko zmanjšala tratenje vode in omogočila njen prihranek, v Uniji izvaja le omejeno. Zdi se, da je to delno zaradi znatnih stroškov sistemov ponovne uporabe odpadne vode ter dejstva, da ni skupnih okoljskih in zdravstvenih standardov Unije za ponovno uporabo vode, pri kmetijskih proizvodih pa zlasti zaradi potencialnega tveganja za zdravje in okolje ter morebitnih ovir za prosti pretok proizvodov, ki so se namakali s predelano vodo.

(10)

Zdravstvene standarde v zvezi s higieno živil za kmetijske proizvode, ki so se namakali s predelano vodo, je mogoče doseči le, če se zahteve glede kakovosti predelane vode, namenjene za namakanje v kmetijstvu, med državami članicami ne razlikujejo bistveno. Harmonizacija zahtev bi prispevala tudi k učinkovitemu delovanju notranjega trga v zvezi s takimi proizvodi. Zato je primerno uvesti minimalne ravni harmonizacije z določitvijo minimalnih zahtev za kakovost vode in spremljanje. Takšne minimalne zahteve bi morale biti sestavljene iz minimalnih parametrov za predelano vodo, ki temeljijo na tehničnih poročilih Skupnega raziskovalnega središča Komisije in upoštevajo mednarodne standarde na področju ponovne uporabe vode, in iz drugih strožjih ali dodatnih zahtev glede kakovosti, ki bi jih lahko pristojni organi po potrebi uvedli skupaj z morebitnimi ustreznimi preventivnimi ukrepi.

(11)

Ponovna uporaba vode za namakanje v kmetijstvu lahko prispeva tudi k spodbujanju krožnega gospodarstva z obnavljanjem hranil iz predelane vode in njihovim nanašanjem na kulturne rastline s pomočjo tehnik fertigacije. Tako bi lahko s ponovno uporabo vode zmanjšali potrebo po dodatnem dovajanju mineralnih gnojil. Končne uporabnike bi bilo treba obvestiti o vsebnosti hranil v predelani vodi.

(12)

Ponovna uporaba vode bi lahko prispevala k obnovitvi hranil, ki jih vsebuje očiščena komunalna odpadna voda, pri čemer bi lahko bila uporaba predelane vode za namakanje v kmetijstvu ali gozdarstvu dejansko način za vrnitev hranil, kot so dušik, fosfor in kalij, v naravne biogeokemične cikle.

(13)

Med razlogi za počasno uvajanje ponovne uporabe vode v Uniji se navajajo visoke naložbe, potrebne za nadgradnjo komunalnih čistilnih naprav, in pomanjkanje finančnih spodbud za ponovno uporabo vode v kmetijstvu. Moralo bi biti mogoče nasloviti te ovire s spodbujanjem inovativnih shem in ekonomskih spodbud, s katerimi bi se ustrezno upoštevali stroški ter socialno-ekonomske in okoljske koristi ponovne uporabe vode.

(14)

Izpolnjevanje minimalnih zahtev za ponovno uporabo vode bi moralo biti skladno z vodno politiko Unije in bi moralo prispevati k doseganju ciljev trajnostnega razvoja iz agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti šestega cilja, da bi se zagotovili razpoložljivost vode in trajnostno upravljanje z njo, sanitarna ureditev za vse ter bistveno povečanje recikliranja vode in varne ponovne uporabe vode po vsem svetu, s čimer bi prispevali k doseganju dvanajstega cilja trajnostnega razvoja Združenih narodov glede trajnostne porabe in proizvodnje. Poleg tega bi morala ta uredba poskušati zagotoviti uporabo člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah glede varstva okolja.

(15)

V nekaterih primerih upravljavci objektov za predelavo vode predelano vodo še vedno prevažajo in shranjujejo, potem ko zapusti objekt za predelavo vode, preden jo dostavijo naslednjim akterjem v verigi, na primer upravljavcu distribucijskega sistema za predelano vodo ali upravljavcu objekta za shranjevanje predelane vode ali končnemu uporabniku. Treba je opredeliti mesto skladnosti, da se pojasni, kje preneha odgovornost upravljavca objekta za predelavo vode in se začne odgovornost naslednjega akterja v verigi.

(16)

Obvladovanje tveganja bi moralo zajemati proaktivno ugotavljanje in obvladovanje tveganj ter bi moralo upoštevati načelo proizvajanja predelane vode takšne kakovosti, kot se zahteva za določeno uporabo. Ocena tveganja bi morala temeljiti na ključnih elementih obvladovanja tveganja ter ugotoviti morebitne dodatne zahteve za kakovost vode, potrebne za zagotovitev ustreznega varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali. Načrti obvladovanja tveganj pri ponovni uporabi vode bi morali zato zagotoviti varno uporabo predelane vode in upravljanje z njo ter da ni tveganj za okolje ali za zdravje ljudi ali živali. Pri pripravi takšnih načrtov obvladovanja tveganj bi se lahko upoštevale obstoječe mednarodne smernice ali standardi, kot so smernice ISO 20426:2018 za ocenjevanje in obvladovanje tveganja za zdravje, povezanega s ponovno uporabo vode, ki ni namenjena pitju, in smernice ISO 16075:2015 za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje ali smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO).

(17)

Zahteve glede kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, so navedene v Direktivi Sveta 98/83/ES (7). Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da dejavnosti ponovne uporabe vode ne bi povzročile poslabšanja kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi. Zato bi bilo treba pri načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode posebno pozornost nameniti varstvu vodnih teles, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, in ustreznih vodovarstvenih območij.

(18)

Sodelovanje in vzajemno delovanje različnih strani, udeleženih v procesu predelave vode, bi morala biti nujna pogoja za vzpostavitev postopkov predelave v skladu z zahtevami za posamezne uporabe, da bi lahko oskrbo s predelano vodo načrtovali glede na povpraševanje končnih uporabnikov.

(19)

Da bi se učinkovito zavarovala okolje ter zdravje ljudi in živali, bi morali imeti upravljavci objektov za predelavo vode glavno odgovornost za kakovost predelane vode na mestu skladnosti. Zaradi izpolnjevanja minimalnih zahtev iz te uredbe in morebitnih dodatnih pogojev, ki jih določi pristojni organ, bi morali upravljavci objektov za predelavo vode spremljati kakovost predelane vode. Zato je primerno določiti minimalne zahteve za spremljanje, ki vključujejo pogostost rutinskega spremljanja ter čas in cilje uspešnosti za validacijsko spremljanje. Nekatere zahteve za rutinsko spremljanje so določene v Direktivi 91/271/EGS.

(20)

Ta uredba bi morala zajemati predelano vodo, ki se pridobi iz odpadne vode, ki se zbere v kanalizacijskih omrežjih, očisti v komunalnih čistilnih napravah v skladu z Direktivo 91/271/EGS ter nato še dodatno očisti, bodisi v komunalni čistilni napravi bodisi v objektu za predelavo vode, da bi ustrezala parametrom iz Priloge I k tej uredbi. V skladu z Direktivo 91/271/EGS za aglomeracije s populacijskim ekvivalentom (PE), manjšim od 2 000, ni treba zagotoviti kanalizacijskega omrežja. Vendar pa mora biti komunalna odpadna voda iz aglomeracij s PE, manjšim od 2 000, ki vstopa v kanalizacijsko omrežje, v skladu s členom 7 Direktive 91/271/EGS podvržena primernemu postopku čiščenja, preden se odvede v sladko vodo ali estuarije. Zato bi morala odpadna voda iz aglomeracij s PE, manjšim od 2 000, spadati v področje uporabe te uredbe le, kadar vstopa v kanalizacijsko omrežje in je podvržena postopku čiščenja v komunalni čistilni napravi. Podobno ta uredba ne bi smela zadevati biološko razgradljive tehnološke odpadne vode iz tovarn, ki spadajo v industrijske sektorje, navedene v Prilogi III k Direktivi 91/271/EGS, razen kadar odpadna voda iz teh tovarn vstopa v kanalizacijsko omrežje in je podvržena postopku čiščenja v komunalni čistilni napravi.

(21)

Ponovna uporaba očiščene komunalne odpadne vode za namakanje v kmetijstvu je tržno usmerjen ukrep, ki temelji na povpraševanju in potrebah kmetijskega sektorja, zlasti v nekaterih državah članicah, v katerih primanjkuje vodnih virov. Upravljavci objektov za predelavo vode in končni uporabniki bi morali s sodelovanjem zagotoviti, da predelana voda, proizvedena v skladu z minimalnimi zahtevami kakovosti, določenimi s to uredbo, ustreza potrebam končnih uporabnikov, povezanim z različnimi kategorijami kulturnih rastlin. Kadar razredi kakovosti vode, ki jo proizvedejo upravljavci objektov za predelavo vode, ne ustrezajo kategoriji kulturnih rastlin in metodi namakanja, ki se že uporablja na zadevnem območju, na primer v kolektivnem sistemu oskrbe, bi se lahko zahteve glede kakovosti vode izpolnile tako, da se na naslednji stopnji uporabi več možnosti čiščenja vode, samostojno ali v kombinaciji z možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja predelane vode, v skladu s pristopom večkratnih pregrad.

(22)

Za zagotovitev optimalne ponovne uporabe komunalnih odpadnih vodnih virov bi bilo treba končnim uporabnikom omogočiti usposabljanja, da se zagotovi, da uporabijo predelano vodo ustreznega razreda kakovosti. Kadar je namembnost specifične vrste kulturne rastline neznana ali kadar ima specifična vrsta kulturne rastline več namembnosti, bi bilo treba uporabiti predelano vodo najvišjega razreda kakovosti, razen če se uporabijo ustrezne pregrade, ki omogočajo doseganje zahtevane kakovosti.

(23)

Zagotoviti je treba, da je uporaba predelane vode varna, ter s tem spodbuditi ponovno uporabo vode na ravni Unije in povečati zaupanje javnosti vanjo. Zato bi bilo treba proizvodnjo predelane vode za namakanje v kmetijstvu in oskrbo z njo dovoliti samo na podlagi dovoljenja, ki ga izdajo pristojni organi držav članic. Za zagotovitev usklajenega pristopa na ravni Unije, sledljivosti predelane vode in preglednosti bi bilo treba na ravni Unije določiti pravila materialnega prava za taka dovoljenja. Podrobnosti postopkov za izdajo dovoljenj, kot so imenovanje pristojnih organov in roki, pa bi morale določiti države članice. Te bi morale imeti možnost, da uporabijo obstoječe postopke za izdajo dovoljenj, ki bi jih bilo treba prilagoditi, da bi se upoštevale zahteve, uvedene s to uredbo. Države članice bi morale pri imenovanju odgovornih strani za pripravo načrta obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode ter pristojnega organa za izdajo dovoljenja za proizvodnjo predelane vode in oskrbo z njo zagotoviti, da ni nasprotja interesov.

(24)

Če se izkaže, da sta potrebna upravljavec distribucijskega sistema za predelano vodo in upravljavec objekta za shranjevanje predelane vode, bi moralo biti možno, da se zahteva, da imajo taki upravljavci dovoljenje. Če so izpolnjene vse zahteve za dovoljenje, bi moral pristojni organ v državi članici izdati dovoljenje, ki vsebuje vse potrebne pogoje in ukrepe, določene v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

(25)

Za namene te uredbe bi moralo biti mogoče, da dejavnosti čiščenja in dejavnosti predelave komunalne odpadne vode potekajo na isti fizični lokaciji in se zanje uporablja isti objekt ali različni, ločeni objekti. Poleg tega bi moralo biti mogoče, da sta upravljavec čistilne naprave in upravljavec objekta za predelavo vode isti subjekt.

(26)

Pristojni organi bi morali preverjati skladnost predelane vode s pogoji iz ustreznega dovoljenja. V primeru neskladnosti bi morali ti organi od odgovornih strani zahtevati, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti predelane vode. Oskrba s predelano vodo bi se morala prekiniti, kadar neskladnost povzroči znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi ali živali.

(27)

Namen določb te uredbe je dopolnjevati zahteve drugih zakonodajnih aktov Unije, zlasti v zvezi z morebitnimi tveganji za zdravje in okolje.Da bi se zagotovil celovit pristop k obravnavi morebitnih tveganj za okolje ter za zdravje ljudi in živali, bi morali upravljavci objektov za predelavo vode in pristojni organi upoštevati zahteve iz drugih ustreznih zakonodajnih aktov Unije, zlasti direktiv Sveta 86/278/EGS (8) in 91/676/EGS (9), direktiv 91/271/EGS, 98/83/ES in 2000/60/ES, uredb (ES) št. 178/2002 (10), (ES) št. 852/2004 (11), (ES) št. 183/2005 (12), (ES) št. 396/2005 (13) in (ES) št. 1069/2009 (14) Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 2006/7/ES (15), 2006/118/ES (16), 2008/105/ES (17) in 2011/92/EU (18) Evropskega parlamenta in Sveta ter uredb Komisije (ES) št. 2073/2005 (19), (ES) št. 1881/2006 (20) in (EU) št. 142/2011 (21).

(28)

Uredba (ES) št. 852/2004 določa splošna pravila za nosilce živilske dejavnosti ter ureja proizvodnjo, predelavo, distribucijo in dajanje v promet hrane, namenjene za prehrano ljudi. Obravnava zdravstveno ustreznost hrane in eno od njenih glavnih načel je, da je za varnost hrane odgovoren predvsem nosilec živilske dejavnosti. Za navedeno uredbo so bile pripravljene tudi podrobne smernice. V tem okviru je zlasti pomembno obvestilo Komisije o smernicah za odpravo mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno. Minimalne zahteve za predelano vodo, ki so določene v tej uredbi, nosilcem živilske dejavnosti ne preprečujejo, da kakovost vode, ki je potrebna za izpolnjevanje Uredbe (ES) št. 852/2004, dosežejo tako, da na naslednji stopnji uporabijo več možnosti čiščenja vode, samostojno ali v kombinaciji z možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja.

(29)

Recikliranje in ponovna uporaba očiščene odpadne vode imata velik potencial. Z namenom podpiranja in spodbujanja ponovne uporabe vode navedba posebnih uporab v okviru te uredbe državam članicam ne bi smela preprečevati, da dovolijo uporabo predelane vode za druge namene, vključno z industrijskimi, rekreacijskimi in okoljskimi nameni, za katere se šteje, da so potrebni glede na nacionalne okoliščine in potrebe, pod pogojem, da je zagotovljena visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali.

(30)

Pristojni organi bi morali z izmenjavo informacij sodelovati z drugimi ustreznimi organi, da bi zagotovili izpolnjevanje zadevnih zahtev Unije in nacionalnih zahtev.

(31)

Da bi se povečalo zaupanje v ponovno uporabo vode, bi bilo treba javnosti zagotoviti informacije. Dajanje na voljo jasnih, razumljivih in ažurnih informacij o ponovni uporabi vode bi omogočilo večjo preglednost in sledljivost, poleg tega bi bilo lahko posebej uporabno za druge zadevne organe, za katere ima določena ponovna uporaba vode posledice. Države članice bi morale za spodbujanje ponovne uporabe vode in za to, da bi se zainteresirane strani seznanile s koristmi ponovne uporabe vode in s tem spodbudile sprejemanje te prakse, poskrbeti za pripravo informacijskih kampanj in kampanj ozaveščanja, ki so prilagojene obsegu ponovne uporabe vode.

(32)

Izobraževanje in usposabljanje končnih uporabnikov sta ključnega pomena kot sestavna dela izvajanja in ohranjanja preventivnih ukrepov. V načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode bi bilo treba upoštevati posebne ukrepe za preprečevanje izpostavljenosti ljudi, kot so uporaba osebne zaščitne opreme, umivanje rok in osebna higiena.

(33)

Cilj Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22) je v državah članicah zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v skladu s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (23) (Aarhuška konvencija). Direktiva 2003/4/ES določa obsežne obveznosti v zvezi z dajanjem informacij o okolju na voljo na zahtevo in dejavnim razširjanjem takih informacij. Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24) zajema izmenjavo prostorskih informacij, vključno s podatkovnimi nizi o različnih okoljskih temah. Pomembno je, da določbe te uredbe v zvezi z dostopom do informacij in ureditvami izmenjave podatkov dopolnjujejo navedeni direktivi in ne vzpostavljajo ločene pravne ureditve. Zato določbe te uredbe o obveščanju javnosti in informacijah o spremljanju izvajanja ne bi smele posegati v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES.

(34)

Podatki, ki jih zagotovijo države članice, so bistveni za to, da lahko Komisija spremlja in oceni to uredbo glede na njene cilje.

(35)

Komisija bi morala v skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (25) ovrednotiti to uredbo. Vrednotenje bi moralo temeljiti na petih merilih, in sicer uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti za Unijo, ter zagotavljati podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Pri vrednotenju bi bilo treba upoštevati znanstveni napredek, predvsem glede možnega vpliva snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost.

(36)

Minimalne zahteve za varno ponovno uporabo očiščene komunalne odpadne vode odražajo razpoložljiva znanstvena dognanja in mednarodno priznane standarde in prakse v zvezi s ponovno uporabo vode ter zagotavljajo, da se lahko takšna voda varno uporablja za namakanje v kmetijstvu, s čimer se zagotavlja visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali. Komisija bi morala imeti možnost, da na podlagi rezultatov vrednotenja te uredbe ali kadar koli bi bilo to potrebno zaradi novih znanstvenih spoznanj in tehničnega napredka, preuči, ali bi bilo treba pregledati minimalne zahteve iz oddelka 2 Priloge I, in bi po potrebi morala pripraviti zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

(37)

Da bi ključne elemente obvladovanja tveganja prilagodili tehničnemu in znanstvenemu napredku, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte za spremembo ključnih elementov obvladovanja tveganja, določenih v tej uredbi. Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev visoke ravni varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali Komisiji omogočiti, da sprejema delegirane akte, ki z določitvijo tehničnih specifikacij dopolnjujejo ključne elemente obvladovanja tveganja, določene v tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(38)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih pravil o obliki in predstavitvi informacij v zvezi s spremljanjem izvajanja te uredbe, ki jih morajo zagotoviti države članice, ter obliki in predstavitvi pregleda na ravni Unije, ki ga pripravi Evropska agencija za okolje. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (26).

(39)

Namen te uredbe je med drugim varstvo okolja ter varovanje zdravja ljudi in živali. Kot je Sodišče že večkrat opozorilo, bi bila načelna izključitev možnosti, da se zadevne osebe sklicujejo na obveznost, uvedeno z direktivo, v nasprotju z zavezujočim učinkom, ki ga ima direktiva na podlagi tretjega odstavka člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije. To stališče velja tudi za uredbo, katere cilj je zagotoviti, da bo predelana voda varna za namakanje v kmetijstvu.

(40)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(41)

Ker ciljev te uredbe, in sicer varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(42)

Državam članicam je treba zagotoviti dovolj časa za vzpostavitev upravne infrastrukture, potrebne za uporabo te uredbe, upravljavcem pa dovolj časa za pripravo na uporabo novih pravil.

(43)

Da bi v največji možni meri razvili in spodbudili ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode, in da bi zagotovili pomembno izboljšanje zanesljivosti ustrezno očiščene odpadne vode in uspešno delujočih metod uporabe, bi morala Unija podpirati raziskave in razvoj na tem področju prek programa Obzorje Evropa.

(44)

Namen te uredbe je spodbujanje trajnostne uporabe vode. Komisija bi se zato morala zavzeti za uporabo programov Unije, med drugim programa LIFE, za podporo lokalnih pobud za ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode –