9.3.1 Splošni premisleki

Kreditne institucije bi morale imeti opredeljene ustrezne in primerne pristope k vrednotenju zavarovanj s premoženjem za vsako vrsto takega zavarovanja.

Vsa zavarovanja z nepremičninami bi bilo treba vrednotiti na podlagi tržne ali hipotekarne kreditne vrednosti v skladu s členom 229 Uredbe (EU) št. 575/2013. Premičnine bi bilo treba vrednotiti po njihovi tržni vrednosti.

Za premičnine bi morale kreditne institucije v skladu z zahtevami člena 199(6) Uredbe (EU) št. 575/2013 redno ocenjevati njihovo unovčljivost. Če so na trgu prisotne pomembne cenovne nestanovitnosti, bi morala institucija dokazati, da je vrednotenje zavarovanja s premoženjem dovolj konservativno.

Za premičnine bi morale kreditne institucije v skladu z zahtevami člena 210 Uredbe (EU) št. 575/2013 izvesti zadostne pravne preglede, ki potrjujejo izvršljivost zavarovanj s premoženjem v vseh relevantnih jurisdikcijah, vključno s presojo pravice do uveljavljanja in unovčenja zavarovanja s premoženjem v razumnem časovnem okviru pri neplačilu.

Skupna vrednotenja, ki temeljijo le na diskontirani nadomestitveni vrednosti, se ne bi smela uporabljati. Za premoženje, ki ustvarja prihodke, se lahko uporablja pristop primerjave s cenami na trgu ali pristop diskontiranih denarnih tokov.

Zavarovanje s premoženjem bi bilo treba vrednotiti v skladu z veljavnimi mednarodnimi, evropskimi in nacionalnimi standardi.³³

³³ Ti vključujejo evropske standarde vrednotenja EVS - 2016 (Modra knjiga) in standarde Kraljevega inštituta pooblaščenih ocenjevalcev (RICS).