14 Prijava kršitev pristojnim organom

Institucije bi morale pri izvajanju ureditve notranjih kontrol vzpostaviti ustrezno ločevanje nalog, na primer tako, da različne zaposlene zadolžijo za izvajanje dejavnosti, ki bi pri obdelavi transakcij ali pri opravljanju storitev sicer povzročile nasprotja interesov, ali tako, da različne zaposlene zadolžijo za nadzor in poročanje o dejavnostih, ki povzročajo nasprotje interesov, ter določiti informacijske pregrade, na primer s fizičnim ločevanjem nekaterih oddelkov.

Funkcije notranjih kontrol bi morale preverjati pravilno izvajanje politik, mehanizmov in postopkov, določenih v okviru notranjih kontrol na ustreznih področjih, za katera so pristojne.

Funkcije notranjih kontrol bi morale upravljalnemu organu redno posredovati pisna poročila o ugotovljenih večjih pomanjkljivostih. Ta poročila bi morala za vsako na novo ugotovljeno večjo pomanjkljivost vključevati relevantna tveganja, oceno vpliva , priporočila in korektivne ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Upravljalni organ bi moral na podlagi ugotovitev funkcij notranje kontrole pravočasno in učinkovito ukrepati ter zahtevati primerne popravne ukrepe. Vzpostaviti bi bilo treba formalni postopek za ukrepanje na podlagi ugotovitev in sprejetje korektivnih ukrepov.

Kot del skupne ureditve notranjih kontrol bi morale imeti institucije celostno ureditev upravljanja tveganj za celotno institucijo, ki bi obsegala vsa poslovna področja in notranje enote, vključno s funkcijo notranj ih kontrol, in upošteval a ekonomsko razs ežnost vseh izpostavljenosti tveganjem. Ureditev upravljanja tveganj bi morala instituciji omogočati sprejemanje informiranih odločitev o prevzemanju tveganj. Ureditev upravljanja tveganj bi morala obsegati bilančna in zunajbilančna tveganja ter dejanska i n prihodnja tveganja, ki bi jim lahko bila izpostavljena institucija. Tveganja bi bilo treba ocenjevati od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, znotraj poslovnih področij in zunaj njih, z dosledno terminologijo in skladnimi metodologijami po vsej instituciji ter na konsolidirani in subkonsolidirani ravni. V ureditev upravljanja tveganj bi bilo treba zajeti vsa pomembna tveganja, ob ustreznem upoštevanju finančnih in nefinančnih tveganj, vključno s kreditnim, tržnim in likvidnostnim tveganjem, tveganjem koncentracije, operativnim in informacijskim tveganjem, tveganjem ugleda, pravnim tveganjem, tveganjem ravnanja, tveganja skladnosti s predpisi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter drugega finančnega kriminala, okoljskimi, soc ialnimi in upravljavskimi tveganji ter strateškimi tveganji.

Ureditev upravljanja tveganj bi morala vključevati politike, postopke, limitov tveganj in kontrole tveganj ter zagotavljati ustrezno, pravočasno in nenehno odkrivanje, merjenje ali ocenjevanje, s premljanje, upravljanje in zmanjševanje tveganj ter poročanje o tveganju na ravni poslovnega področja, institucije in na konsolidirani ali subkonsolidirani ravni.

Ureditev upravljanja tveganj institucije bi morala zagotavljati posebne usmeritve o izvajanju njenih strategij. Te usmeritve bi morale po potrebi določati in vzdrževati notranje limite tveganj, ki so v skladu z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj ter sorazmerne z njenim preudarnim poslovanjem, finančno močjo, kapitalsko osnovo in strateškimi cilji. Profil tveganosti institucije bi se moral ohranjati znotraj teh vzpostavljenih limitov tveganj. Ureditev upravljanja tveganj bi morala zagotoviti, da je v primeru kršitev limitov tveganj opredeljen postopek eskalacije za posredovanje kršitev na višjo raven in njihovo obravnavo z ustreznim postopkom nadaljnjega spremljanja.