2. Vsaka država članica imenuje ali vzpostavi eno enotno kontaktno točko, ki ima povezovalno vlogo z namenom, da se zagotovi čezmejno sodelovanje z enotnimi kontaktnimi točkami drugih držav članic in skupino za odpornost kritičnih subjektov iz člena 19 (v nadaljnjem besedilu: enotna kontaktna točka). Kadar je ustrezno, država članica imenuje svojo enotno kontaktno točko v okviru pristojnega organa. Kadar je ustrezno, lahko država članica zagotovi, da ima njena enotna kontaktna točka tudi povezovalno vlogo s Komisijo in zagotavlja sodelovanje s tretjimi državami.