|
+PRILOGA III |
PRILOGA III
PRILOGA III VSEBINA NACIONALNIH PROGRAMOV ZA NADZOR NAD ONESNAŽEVANJEM ZRAKA IZ ČLENOV 6 IN 10 DEL 1 Minimalna vsebina nacionalnih programov za nadzor nad onesnaževanjem zraka 1. Začetni nacionalni programi za nadzor nad onesnaževanjem zraka iz členov 6 in 10 zajemajo vsaj naslednjo vsebino:
(a)
nacionalni politični okvir glede kakovosti zraka in onesnaževanja, v okviru katerega je bil program razvit, vključno s:
(i)
prednostnimi nalogami politike in njihovimi povezavami s prednostnimi nalogami na drugih pomembnih političnih področjih, vključno s podnebnimi spremembami ter po potrebi kmetijstvom, industrijo in prometom;
(ii)
odgovornostmi nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov;
(iii)
napredkom sedanjih politik in ukrepov pri zmanjševanju emisij in izboljšanju kakovosti zraka ter stopnjo izpolnjevanja nacionalnih obveznosti in obveznosti Unije;
(iv)
napovedanim nadaljnjim razvojem ob predvidevanju, da ne bo sprememb že sprejetih politik in ukrepov;
(b)
možnosti politike, ki bodo prišle v poštev za izpolnjevanje zahtev glede zmanjšanja emisij za obdobje med letom 2020 in letom 2029 in od leta 2030 naprej ter za vmesne ravni emisij, določene za leto 2025, in za nadaljnje izboljševanje kakovosti zraka, ter analize teh politik in metode analiz; kjer so na voljo, posamezne ali kombinirane vplive politik in ukrepov v zvezi z zmanjšanjem emisij, kakovostjo zraka in okoljem ter s tem povezane negotovosti;
(c)
ukrepe in politike, izbrane za sprejetje, vključno s časovnim načrtom za njihovo sprejetje, izvajanje in pregled ter odgovornimi pristojnimi organi;
(d)
po potrebi pojasnitev razlogov, zakaj okvirnih ravni emisij za leto 2025 ni mogoče izpolniti brez ukrepov, ki bi povzročili nesorazmerne stroške;
(e)
po potrebi informacije o uporabi prožnosti iz člena 5 in vse okoljske posledice uporabe teh prožnosti;
(f)
oceno uspešnosti izbranih politik in ukrepov pri zagotavljanju skladnosti z načrti in programi, vzpostavljenimi v okviru drugih ustreznih področij politik. 2. Posodobitve nacionalnega programa za nadzor nad onesnaževanjem zraka iz členov 6 in 10 zajemajo vsaj naslednje:
(a)
oceno napredka pri izvajanju programa, zmanjševanju emisij in zmanjševanju koncentracij;
(b)
kakršne koli pomembne spremembe okvira politike, ocen, programa ali izvajanja njegovega časovnega načrta. DEL 2 Ukrepi zmanjšanja emisij iz drugega pododstavka člena 6(2) Države članice upoštevajo ustrezne smernice za amoniak ter uporabijo najboljše razpoložljive tehnologije v skladu z Direktivo 2010/75/EU. A. Ukrepi za nadzor nad emisijami amoniaka 1. Države članice pripravijo nacionalni svetovalni kodeks dobrih kmetijskih praks za nadziranje emisij amoniaka, pri čemer upoštevajo okvirni kodeks UN/ECE o dobrih kmetijskih praksah za zmanjšanje emisij amoniaka iz leta 2014, ki zajema najmanj naslednje:
(a)
upravljanje dušika ob upoštevanju celotnega dušikovega cikla;
(b)
strategije krmljenja živine;
(c)
tehnike nanašanja gnoja z nizkimi emisijami;
(d)
sisteme skladiščenja gnoja z nizkimi emisijami;
(e)
sisteme za uhlevitev živali z nizkimi emisijami;
(f)
možnosti za omejitev emisij amoniaka zaradi uporabe mineralnih gnojil. 2. Države članice lahko oblikujejo nacionalni proračun dušika za spremljanje sprememb v skupnih izgubah reaktivnega dušika iz kmetijstva, vključno z amoniakom, dušikovim oksidom, amonijem, nitrati in nitriti, ki je osnovan na načelih iz smernic UN/ECE za proračune dušika ( 9 ). 3. Države članice prepovejo uporabo gnojil z amonijevim karbonatom in lahko zmanjšajo emisije amoniaka iz anorganskih gnojil z uporabo naslednjih pristopov:
(a)
nadomestitvijo gnojil na osnovi sečnine z gnojili na osnovi amonijevega nitrata;
(b)
kadar se gnojila na osnovi sečnine še naprej uporabljajo, z uporabo metod, ki so se izkazale za učinkovite pri zmanjševanju emisij amoniaka za najmanj 30 % v primerjavi z uporabo referenčne metode iz smernic za amoniak;
(c)
spodbujanjem nadomeščanja anorganskih gnojil z organskimi gnojili, kjer se anorganska gnojila še naprej uporabljajo, ter z njihovim nanašanjem v skladu s predvidenimi zahtevami zadevnih rastlin in travišč v zvezi z dušikom in fosforjem, pri čemer se upošteva tudi obstoječa vsebnost hranil v tleh in hranilne snovi iz drugih gnojil. 4. Države članice lahko zmanjšajo emisije amoniaka iz hlevskega gnoja z uporabo naslednjih pristopov:
(a)
zmanjšanjem emisij iz uporabe gnojevke in hlevskega gnoja na obdelovalnih zemljiščih in traviščih z uporabo metod, ki zmanjšujejo emisije za najmanj 30 % v primerjavi z referenčno metodo, opisano v smernicah za amoniak, in pod naslednjimi pogoji:
(i)
nanašanje gnoja in gnojevk zgolj v skladu s predvidenimi zahtevami zadevnih rastlin in travišč v zvezi z dušikom in fosforjem, pri čemer pa se upošteva tudi obstoječa vsebnost hranil v tleh in hranilne snovi iz drugih gnojil;
(ii)
nenanašanje gnoja in gnojevk, kadar je zemljišče nasičeno z vodo, poplavljeno, zamrznjeno ali pokrito s snegom;
(iii)
nanašanje gnojevk na travišča z uporabo vlečenih cevi, vlečenih letev ali plitvega ali globinskega injiciranja;
(iv)
vnos gnoja in gnojevk, ki se nanesejo na obdelovalno zemljišče, v tla v štirih urah po nanosu;
(b)
zmanjšanjem emisij iz skladiščenja gnoja zunaj hlevov z uporabo naslednjih pristopov:
(i)
za skladišča gnojevke, zgrajena po 1. januarju 2022, z uporabo sistemov ali tehnik skladiščenja z nizkimi emisijami, ki so se izkazali za učinkovite pri zmanjševanju emisij amoniaka za vsaj 60 % v primerjavi z referenčno metodo, opisano v smernicah za amoniak, za obstoječa skladišča gnojevke pa se uporabljajo tisti, ki emisije zmanjšajo za vsaj 40 %;
(ii)
pokritjem skladišč hlevskega gnoja;
(iii)
zagotavljanjem, da imajo kmetije dovolj zmogljivosti za skladiščenje gnoja, da lahko gnoj nanašajo le v obdobjih, ki so primerna za rast rastlin;
(c)
zmanjšanjem emisij iz hlevov živali z uporabo sistemov, ki so se izkazali za učinkovite pri zmanjševanju emisij amoniaka za vsaj 20 % v primerjavi z referenčno metodo, opisano v smernicah za amoniak;
(d)
zmanjšanjem emisij iz gnoja z uporabo strategij krmljenja z nizko vsebnostjo beljakovin, ki so se izkazale za učinkovite pri zmanjševanju emisij amoniaka za vsaj 10 % v primerjavi z referenčno metodo, opisano v smernicah za amoniak. B. Ukrepi za zmanjšanje emisij z namenom nadzora nad emisijami drobnih delcev in črnega ogljika 1. Brez poseganja v Prilogo II o navzkrižni skladnosti k Uredbi (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ( 10 ) lahko države članice prepovejo sežiganje ostankov kmetijskih žetev in odpadkov ter gozdnih ostankov na prostem. Države članice spremljajo in uveljavijo izvajanje vsakršne prepovedi, izvedene v skladu s prvim pododstavkom. Vse izjeme od te prepovedi se omejijo na preventivne programe za preprečevanje nenadzorovanih požarov v divjini, zatiranje škodljivih organizmov ali zaščito biotske raznovrstnosti. 2. Države članice lahko oblikujejo nacionalni svetovalni kodeks o dobri kmetijski praksi za pravilno upravljanje ostankov žetev, in sicer na podlagi naslednjih pristopov:
(a)
izboljšanje strukture tal z vključitvijo ostankov žetev;
(b)
izboljšane tehnike za vključitev ostankov žetev;
(c)
alternativna uporaba ostankov žetev;
(d)
izboljšanje hranljivosti in strukture tal z vključitvijo hlevskega gnoja, kot se zahteva za optimalno rast rastlin, in izogibanjem sežiganju gnoja (hlevskega gnoja, globoke stelje iz slame). C. Preprečevanje vplivov na majhne kmetije Države članice s sprejetjem ukrepov iz oddelkov A in B zagotovijo, da so vplivi na majhne in mikro kmetije v celoti upoštevani. Države članice lahko na primer iz navedenih ukrepov izvzamejo majhne in mikro kmetije, kadar je to mogoče in ustrezno v luči veljavnih obveznosti zmanjšanja emisij. 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|