Preamble: 1

(1)

Direktivi 2004/107/ES (4) in 2008/50/ES (5) Evropskega parlamenta in Sveta sta bili bistveno spremenjeni. Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeni direktivi prenoviti.

(2)

Komisija je v sporočilu z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ predstavila ambiciozen časovni načrt za preoblikovanje Unije v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, katerega cilj je zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov pred tveganji in vplivi, povezanimi z okoljem. Zlasti v zvezi s čistim zrakom se je Komisija zavezala k nadaljnjemu izboljšanju kakovosti zraka in večji uskladitvi standardov kakovosti zraka Unije s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). Komisija je v evropskem zelenem dogovoru napovedala tudi okrepitev določb o spremljanju, modeliranju in načrtovanju kakovosti zraka.

(3)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse - Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ uvedla akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, v katerem med drugim obravnava vidike onesnaževanja iz evropskega zelenega dogovora in se nadalje zavezuje, da bo do leta 2030 zmanjšala vpliv onesnaženosti zraka na zdravje za več kot 55 %, delež ekosistemov Unije, v katerih onesnaževanje zraka ogroža biotsko raznovrstnost, pa za 25 %.

(4)

Akcijski načrt za ničelno onesnaževanje določa tudi vizijo za leto 2050, ko se onesnaženost zraka zmanjša na ravni, ki ne veljajo več za škodljive za zdravje in naravne ekosisteme. V ta namen bi si bilo treba prizadevati za postopen pristop k določitvi sedanjih in prihodnjih standardov kakovosti zraka Unije, določiti standarde kakovosti zraka za leto 2030 in pozneje ter razviti perspektivo za uskladitev z najsodobnejšimi smernicami SZO o kakovosti zraka najpozneje do leta 2050 na podlagi mehanizma rednega pregleda, da se upoštevajo najnovejši znanstveni dokazi. Glede na povezave med zmanjšanjem onesnaževanja in razogljičenjem bi si bilo treba za dolgoročni cilj doseganja cilja ničelnega onesnaževanja prizadevati hkrati z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(5)

SZO je septembra 2021 posodobila svoje smernice o kakovosti zraka na podlagi sistematskega pregleda znanstvenih dokazov o vplivih onesnaženosti zraka na zdravje. Posodobljene smernice SZO o kakovosti zraka poudarjajo nove dokaze o učinkih, ki se pojavljajo pri nizkih ravneh izpostavljenosti onesnaženosti zraka, ter določajo nižje okvirne ravni za kakovost zraka za delce (PM10 in PM2,5) in dušikov dioksid v primerjavi s prejšnjimi smernicami. V tej direktivi se upoštevajo najnovejši znanstveni dokazi, vključno z najsodobnejšimi smernicami SZO o kakovosti zraka.

(6)

V zadnjih treh desetletjih je bilo z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo doseženo stalno zmanjševanje škodljivih emisij onesnaževal zraka in s tem povezano izboljšanje kakovosti zraka. Politične možnosti, analizirane v oceni učinka, priloženi tej direktivi, kažejo dodatne neto socialno-ekonomske koristi nadaljnjega zmanjšanja onesnaženosti zraka, pri čemer predvidene denarne koristi za zdravje in okolje znatno presegajo pričakovane stroške izvajanja.

(7)

Države članice, Evropski parlament, Svet in Komisija bi morali pri sprejemanju ustreznih ukrepov na ravni Unije in nacionalni ravni za doseganje cilja ničelnega onesnaževanja zraka upoštevati previdnostno načelo in načela, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve, iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter načelo neškodovanja iz evropskega zelenega dogovora, hkrati pa bi morale priznati človekovo pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja, kot je priznana v resoluciji št. 76/300, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov (ZN) sprejela 28. julija 2022. Med drugim bi morali upoštevati naslednje elemente: prispevek izboljšane kakovosti zraka k zdravju ljudi, kakovosti okolja in odpornosti ekosistemov, dobrobiti državljanov, enakosti in zaščiti občutljivega prebivalstva in ranljivih skupin, stroškom zdravstvenega varstva, blaginji družbe, zaposlovanju in konkurenčnosti gospodarstva; energetski prehod, okrepljeno energetsko varnost in boj proti energetski revščini; prehransko varnost in cenovno dostopnost; razvoj trajnostnih in pametnih rešitev za mobilnost in promet ter s tem povezane infrastrukture; vpliv vedenjskih sprememb; vpliv fiskalnih politik; pravičnost in solidarnost med državami članicami in v njih, glede na njihove gospodarske zmožnosti, nacionalne okoliščine, kot na primer poseben položaj otokov, in sčasoma potrebo po konvergenci; potrebo po poštenem in socialno pravičnem prehodu z ustreznim izobraževanjem in programi usposabljanja, tudi za zdravstvene delavce; najboljše razpoložljive in najsodobnejše znanstvene dokaze, zlasti ugotovitve SZO; potrebo po vključevanju tveganj v zvezi z onesnaževanjem zraka v odločitve o naložbah in načrtovanju; stroškovno učinkovitost, najboljše razpoložljive tehnološke rešitve in tehnološko nevtralnost pri doseganju zmanjšanja emisij onesnaževal zraka, ter postopni napredek v zvezi z okoljsko celovitostjo in ravnjo prizadevanj.

(8)

Ta direktiva prispeva k doseganju ciljev ZN glede trajnostnega razvoja, zlasti ciljev 3, 7, 10, 11 in 13.

(9)

Splošni okoljski akcijski program Unije do leta 2030, določen s Sklepom (EU) 2022/591 Evropskega parlamenta in Sveta (7) (v nadaljnjem besedilu: osmi okoljski akcijski program), med drugim določa cilj doseganja okolja brez strupenih snovi ter varovanja zdravja in dobrega počutja ljudi, živali in ekosistemov pred z okoljem povezanimi tveganji in negativnimi vplivi ter v ta namen med drugim določa, da so potrebne nadaljnje izboljšave metod spremljanja, boljše mednarodno sodelovanje, boljše obveščanje javnosti in dostop do pravnega varstva. To usmerja cilje, določene v tej direktivi.

(10)

Komisija bi morala redno pregledovati znanstvene dokaze v zvezi z onesnaževali, njihovimi učinki na zdravje ljudi in okolje ter med drugim neposrednimi in posrednimi stroški zdravstvenega varstva, povezanimi z onesnaževanjem zraka, socialno-ekonomskimi učinki, okoljskimi stroški ter vedenjskim, fiskalnim in tehnološkim razvojem. Komisija bi morala na podlagi svojega pregleda oceniti, ali so veljavni standardi kakovosti zraka še vedno ustrezni za doseganje ciljev te direktive. Komisija bi morala prvi pregled opraviti do 31. decembra 2030. Komisija bi morala pri izvajanju pregleda oceniti možnosti in časovnice za uskladitev standardov kakovosti zraka z najnovejšimi smernicami SZO o kakovosti zraka, ali je treba standarde kakovosti zraka posodobiti na podlagi najnovejših znanstvenih informacij, ali bi bilo treba zajeti dodatna onesnaževala zraka ter ali bi bilo treba spremeniti določbe o odlogu rokov za doseganje skladnosti in o čezmejnem onesnaževanju zraka. Komisija bi morala, kadar meni, da je to potrebno na podlagi njenega pregleda, predstaviti predlog za revizijo standardov kakovosti zraka ali za vključitev drugih onesnaževal zraka. Kadar Komisija meni, da je to potrebno, bi morala tudi predstaviti predloge za uvedbo ali pregled vsake ustrezne zakonodaje o virih, da bi prispevala k doseganju predlaganih revidiranih standardov kakovosti zraka na ravni Unije ter predlagati nadaljnje ukrepe na ravni Unije.

(11)

Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka bi bilo treba izvajati z uporabo skupnih meril ocenjevanja. Pri ocenjevanju kakovosti zunanjega zraka bi bilo treba upoštevati število prebivalcev in velikost ekosistemov, ki so izpostavljeni onesnaženosti zraka. Zato je ustrezno razvrstiti ozemlje vsake države članice na cone, ki odražajo gostoto prebivalstva in teritorialne enote povprečne izpostavljenosti.

(12)

Meritve na stalnem mestu bi morale biti obvezne na conah s prekoračenimi ocenjevalnimi pragi. Uporabe modeliranja in indikativne meritve poleg podatkov, pridobljenih z meritvami na stalnem mestu, omogočajo natančno razlago podatkov s posameznih vzorčevalnih mest z vidika zemljepisne porazdelitve koncentracij. Uporaba takih dopolnilnih tehnik ocenjevanja bi prav tako morala omogočiti, da se zahtevano najmanjše število vzorčevalnih mest za meritve na stalnem merilnem mestu zmanjša na conah, kjer so mejne vrednosti ali ciljne vrednosti dosežene, vendar je ocenjevalni prag prekoračen. Na conah, kjer so mejne vrednosti ali ciljne vrednosti prekoračene, bi bilo treba od dveh let po sprejetju izvedbenih aktov o uporabah modeliranja in o določitvi prostorske reprezentativnosti vzorčevalnih mest poleg obveznih meritev na stalnem merilnem mestu za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka uporabljati modeliranje ali indikativne meritve. Izvajati bi bilo treba tudi dodatno spremljanje koncentracij na neizpostavljenih mestih in usedanja onesnaževal v zunanjem zraku, da se omogoči boljše razumevanje ravni onesnaženosti in širjenja.

(13)

Kadar je ustrezno, bi bilo treba uporabljati modeliranje, da se lahko podatki s posameznih vzorčevalnih mest razlagajo z vidika zemljepisne porazdelitve koncentracije onesnaževal, kar lahko pripomore k zaznavanju kršitev standardov kakovosti zraka, obenem pa bodo te informacije vključene v načrte za kakovost zraka in kažipote za kakovost zraka in umeščanje vzorčevalnih mest. Poleg zahtev za spremljanje kakovosti zraka, določenih v tej direktivi, se države članice spodbuja, da za namene spremljanja uporabljajo informacijske proizvode in dodatna orodja, kot so redna poročila o vrednotenju in oceni kakovosti ali spletne aplikacije v zvezi s politikami, ki jih zagotavlja komponenta Vesoljskega programa Unije za opazovanje Zemlje, zlasti Copernicusova storitev za spremljanje ozračja.

(14)

Pomembno je, da se onesnaževala, ki vzbujajo zaskrbljenost, kot so ultrafini delci, črni ogljik in elementarni ogljik, pa tudi amoniak in oksidativni potencial delcev, merijo na glavnih merilnih mestih na mestih v neizpostavljenem podeželskem okolju in v neizpostavljenem mestnem okolju, da se podpre znanstveno razumevanje njihovih učinkov na zdravje ljudi in okolje, kot je priporočila SZO. Za države članice, katerih ozemlje je manjše od 10 000 km2, bi na glavnih merilnih mestih zadostovalo merjenje na mestih v neizpostavljenem mestnem okolju.

(15)

Za boljše razumevanje vplivov drobnih delcev (PM2,5) in oblikovanje ustrezne politike bi bilo treba opraviti podrobne meritve tega onesnaževala. Take meritve bi bilo treba opraviti na način, skladen s tistimi v Programu sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (EMEP), ustanovljenem s Konvencijo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979, ki je bila odobrena s Sklepom Sveta 81/462/EGS (8), in njenimi protokoli, vključno s Protokolom o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona iz leta 1999, ki je bil revidiran leta 2012.

(16)

Da bi zagotovili zadostno reprezentativnost zbranih podatkov o onesnaženosti zraka in njihovo primerljivost v vsej Uniji, je pomembno, da se za oceno kakovosti zunanjega zraka uporabljajo standardizirane merilne tehnike in skupna merila za število in lokacije vzorčevalnih mest. Poleg meritev se za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka lahko uporabljajo tudi druge tehnike, zato je treba opredeliti merila za uporabo in zahtevano natančnost takih tehnik.

(17)

Pomembno je, da se navede referenčne metode merjenja. Komisija je z namenom njihovega hitrega razvoja in sprejema že odredila delo za pripravo standardov EN za merjenje policikličnih aromatskih ogljikovodikov ter za vrednotenje delovanja senzorskih sistemov za določanje koncentracij plinastih onesnaževal in delcev (PM10 in PM2,5) v zunanjem zraku. Če ni standardnih metod EN, bi morala biti dovoljena uporaba mednarodnih referenčnih standardnih metod merjenja, nacionalnih referenčnih standardnih metod merjenja ali tehničnih specifikacij Evropskega odbora za standardizacijo (CEN).

(18)

Za varovanje zdravja ljudi in varstva okolja kot celote je še zlasti pomemben boj proti emisijam onesnaževal pri viru ter opredelitev in izvajanje najbolj učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni Unije, zlasti kar zadeva emisije iz kmetijstva, industrije, prometa, sistemov ogrevanja in hlajenja ter proizvodnje energije. Zato bi se bilo treba emisijam škodljivih onesnaževal zraka izogibati, jih preprečevati ali zmanjšati ter določiti ustrezne standarde za kakovost zraka, med drugim na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov, vključno s priporočili SZO.

(19)

Znanstveni dokazi kažejo, da imajo žveplov dioksid, dušikov dioksid in dušikovi oksidi, delci (PM10 in PM2,5), benzen, ogljikov monoksid, arzen, kadmij, svinec, nikelj, nekateri policiklični aromatski ogljikovodiki in ozon več znatnih negativnih vplivov na zdravje ljudi ter so povezani z več nenalezljivimi boleznimi, škodljivimi zdravstvenimi razmerami in povečano umrljivostjo. Na zdravje ljudi in okolje vplivajo s koncentracijami v zunanjem zraku ter z usedanjem.

(20)

Onesnaženost zraka je sicer splošen zdravstveni problem, a tveganja niso enakomerno porazdeljena med vse prebivalce, saj so občutljivo prebivalstvo in ranljive skupine bolj izpostavljene tveganju kot drugi. Ta direktiva priznava, da so občutljivo prebivalstvo in ranljive skupine v zvezi z onesnaženostjo zraka izpostavljene večjim tveganjem in imajo posebne potrebe, njen cilj pa je obveščati in ščititi te skupine.

(21)

Glede na poročilo Evropske agencije za okolje št. 22/2018 z naslovom „Unequal exposure and unequal impacts: social vulnerability to air pollution, noise and extreme temperatures in Europe“ (Neenakomerna izpostavljenost in neenakomerni vplivi: socialna ranljivost za onesnaženost zraka, hrup in ekstremne temperature v Evropi) onesnaženost zraka zaradi večje izpostavljenosti in večje ranljivosti bolj prizadene zdravje ljudi z nižjim socialno-ekonomskim statusom kot zdravje splošnega prebivalstva. Ta direktiva upošteva socialne vidike onesnaženosti zraka ter socialno-ekonomske učinke sprejetih ukrepov.

(22)

Do učinkovanja arzena, kadmija, svinca, živega srebra, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov na zdravje ljudi, vključno prek prehranjevalne verige, in na okolje pride tudi pri usedanju. Treba bi bilo upoštevati zbiranje teh snovi v tleh in zaščito podzemne vode.

(23)

Povprečno izpostavljenost prebivalstva onesnaževalom z največjim zabeleženim učinkom na zdravje ljudi, drobnim delcem (PM2,5) in dušikovemu dioksidu, bi bilo treba zmanjšati na podlagi najsodobnejših priporočil SZO. V ta namen bi bilo treba uvesti obveznost zmanjšanja povprečne izpostavljenosti kot dopolnilni standard kakovosti zraka, ki bo dopolnjeval mejne vrednosti, vendar jih ne bo zamenjal.

(24)

Preverjanje ustreznosti direktiv o kakovosti zunanjega zraka, ki zajema direktivi 2004/107/ES in 2008/50/ES, je pokazalo, da so pri zniževanju koncentracij onesnaževal mejne vrednosti učinkovitejše od drugih vrst standardov kakovosti zraka, kot so ciljne vrednosti. Z namenom čim bolj zmanjšati škodljive učinke na zdravje ljudi, s posebno pozornostjo glede ranljivih skupin in občutljivega prebivalstva, ter na okolje, bi bilo treba določiti mejne vrednosti za koncentracijo žveplovega dioksida, dušikovega dioksida, delcev (PM10 and PM2,5), benzena, ogljikovega monoksida, arzena, kadmija, svinca, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zunanjem zraku. Benzo(a)piren bi se moral uporabljati kot pokazatelj za rakotvorno tveganje policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zunanjem zraku.

(25)

Da se državam članicam omogoči priprava na revidirane standarde kakovosti zraka, ki jih določa ta direktiva, in da se zagotovi pravna kontinuiteta, bi morale biti mejne in ciljne vrednosti za vmesno obdobje enake tistim, določenim v razveljavljenih direktivah, dokler se ne začnejo uporabljati nove mejne vrednosti.

(26)

Ozon je onesnaževalo, ki se prenaša prek meja in nastaja v ozračju iz emisij primarnih onesnaževal. Nekatere od teh onesnaževal zraka obravnava Direktiva (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Prizemni ozon ne vpliva negativno samo na zdravje ljudi, temveč tudi na rastlinstvo in ekosisteme. Napredek v smeri doseganja ciljnih vrednosti in dolgoročnih ciljev za ozon, določenih v tej direktivi, bi bilo treba določiti na podlagi ciljev in obveznosti zmanjšanja emisij iz Direktive (EU) 2016/2284 ter z izvajanjem stroškovno učinkovitih ukrepov ter kažipotov za kakovost zraka in načrtov za kakovost zraka, kadar je to primerno.

(27)

Ciljne vrednosti in dolgoročne cilje za ozon v zvezi z zagotavljanjem učinkovitega varstva pred škodljivimi učinki na zdravje ljudi, rastlinstvo in ekosisteme zaradi izpostavljenosti ozonu bi bilo treba posodobiti ob upoštevanju najsodobnejših znanstvenih dokazov, vključno s priporočili SZO.

(28)

Za zaščito celotnega prebivalstva, zlasti občutljivega prebivalstva in ranljivih skupin, pred kratkotrajno izpostavljenostjo povečanim koncentracijam onesnaževal bi bilo treba določiti alarmno vrednost in opozorilno vrednost za žveplov dioksid, dušikov dioksid, delce (PM10 in PM2,5) in ozon. Ob doseganju teh vrednosti bi moralo steči ustrezno obveščanje javnosti o povezanih tveganjih za zdravje zaradi izpostavljenosti, po potrebi pa tudi ustrezni kratkoročni ukrepi za znižanje ravni onesnaženosti, kadar je alarmna vrednost presežena.

(29)

V skladu s členom 193 PDEU lahko države članice ohranijo ali uvedejo strožje varstvene ukrepe, pod pogojem, da so združljivi s Pogodbama ter je o njih uradno obveščena Komisija. Takemu uradnemu obvestilu se lahko priloži razlaga postopka, kako so bili ti standardi kakovosti zraka določeni in kako so bile uporabljene znanstvene informacije.

(30)

Kadar je stanje kakovosti zraka že sedaj dobro, bi ga bilo treba vzdrževati ali ga izboljšati. Kadar obstaja tveganje, da standardi o kakovosti zraka iz te direktive ne bodo izpolnjeni, ali niso bili izpolnjeni, bi morale države članice sprejeti primerne ukrepe v skladu z ustreznimi časovnicami iz te direktive, da bi zagotovile skladnost z mejnimi vrednostmi, obveznostmi zmanjšanja povprečne izpostavljenosti in kritičnimi vrednostmi ter po možnosti doseči ciljne vrednosti in dolgoročne cilje za ozon.

(31)

Živo srebro je zelo nevarna snov za zdravje ljudi in okolje. Prisotno je v celotnem okolju in ima v obliki metil živega srebra sposobnost kopičenja v organizmih in predvsem koncentriranja v organizmih višje v prehranjevalni verigi. Živo srebro, sproščeno v ozračje, se lahko prenaša na velikih razdaljah.

(32)

Namen Uredbe (EU) 2017/852 Evropskega parlamenta in Sveta (10) je zaščititi zdravje ljudi in okolja pred sproščanjem živega srebra na podlagi pristopa življenjskega cikla in ob upoštevanju proizvodnje, rabe, ravnanja z odpadki in emisij. Določbe o spremljanju živega srebra v tej direktivi dopolnjujejo in zagotavljajo informacije za navedeno uredbo.

(33)

Tveganja, ki jih za rastlinstvo in naravne ekosisteme predstavlja onesnaženost zraka, so največja na krajih zunaj mestnega območja. Oceno takih tveganj in skladnost s kritičnimi vrednostmi za varstvo rastlinstva bi bilo zato treba usmeriti na kraje zunaj pozidanih območij. Ta ocena bi morala upoštevati in dopolnjevati zahteve na podlagi Direktive (EU) 2016/2284 za spremljanje vplivov onesnaženosti zraka na kopenske in vodne ekosisteme ter poročanje o takih vplivih.

(34)

Delež iz naravnih virov se lahko ocenjuje, vendar ga ni mogoče nadzorovati. Kadar se da delež onesnaževal iz naravnih virov v zunanjem zraku dovolj zanesljivo določiti in kadar so preseganja v celoti ali delno posledica tega deleža iz naravnih virov, bi moralo biti zato mogoče slednjega pri ocenjevanju skladnosti z mejnimi vrednostmi za kakovost zraka in obveznostmi zmanjšanja povprečne izpostavljenosti pod pogoji iz te direktive odšteti. Preseganja mejnih vrednosti za delce (PM10), pripisana zimskemu posipanju ali zimskemu soljenju cest, bi moralo biti mogoče pri ocenjevanju skladnosti z mejnimi vrednostmi za kakovost zraka prav tako odšteti, če so bili sprejeti ustrezni ukrepi za znižanje koncentracij. To, da se lahko ti prispevki iz virov odštejejo, državam članicam ne bi smelo onemogočiti, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje njihovega vpliva na zdravje.

(35)

Ključnega pomena je, da se kakovost zraka sistematično spremlja na žariščnih točkah z onesnaženim zrakom, tudi tam, kjer na raven onesnaženosti močno vplivajo emisije iz virov močnega onesnaževanja, zaradi katerih bi lahko bili posamezniki in skupine prebivalstva izpostavljeni povečanemu tveganju škodljivih učinkov na zdravje. V ta namen bi morale države članice na žariščnih točkah z onesnaženim zrakom vzpostaviti vzorčevalna mesta in sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje vpliva onesnaženosti zraka na teh žariščnih točkah na zdravje ljudi.

(36)

Za cone s posebno težkimi pogoji bi moralo biti izjemoma mogoče podaljšati rok, v katerem je treba doseči skladnost z mejnimi vrednostmi kakovosti zraka, v primerih, kjer ne glede na izvajanje ustreznih ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja na posameznih conah obstajajo resni problemi. Vsakršno podaljšanje roka za določeno cono bi moral spremljati celostni kažipot za kakovost zraka, ki ga oceni Komisija. V takem primeru bi moral kažipot za kakovost zraka določiti ustrezne ukrepe, da bi bilo obdobje preseganja čim krajše. Države članice bi morale tudi dokazati, da so bili ukrepi iz njihovih kažipotov za kakovost zraka izvedeni za zagotovitev skladnosti.

(37)

Za cone ali teritorialne enote povprečne izpostavljenosti, znotraj katerih koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku presegajo relevantne mejne vrednosti kakovosti zraka, ciljne vrednosti ali obveznosti zmanjšanja povprečne izpostavljenosti, bi bilo treba oblikovati in posodobiti načrte za kakovost zraka. Pripraviti in posodobiti bi bilo treba tudi načrte za kakovost zraka za preseganje ciljnih vrednosti ozona, razen če v danih okoliščinah ni večjih možnosti za zmanjšanje koncentracij ozona in bi ukrepi za obravnavanje preseganj povzročili nesorazmerne stroške.

(38)

Onesnaževala zraka izhajajo iz različnih virov in dejavnosti. Za zagotovitev skladnosti med različnimi politikami bi morali biti takšni načrti za kakovost zraka in kažipoti za kakovost zraka po možnosti usklajeni z načrti in programi, pripravljenimi na podlagi direktiv 2002/49/ES (11) in 2010/75/EU (12) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive (EU) 2016/2284.

(39)

Kot je določeno s sodno prakso Sodišča (13), samo na podlagi priprave načrta za kakovost zraka ni mogoče šteti, da je država članica kljub temu izpolnila svoje obveznosti zagotavljanja, da ravni onesnaževal zraka ne presegajo standardov kakovosti zraka, določenih s to direktivo.

(40)

Kažipote za kakovost zraka bi bilo treba pripraviti pred letom 2030, kadar obstaja tveganje, da države članice do tega datuma ne bodo dosegle mejnih vrednosti ali, kadar je ustrezno, ciljnih vrednosti, da se zagotovi ustrezno znižanje ravni onesnaževal. V kažipotu za kakovost zraka bi bilo treba določiti politike in ukrepe za uskladitev s temi mejnimi vrednostmi in, kadar je ustrezno, ciljnimi vrednostmi do roka za dosego skladnosti. Zaradi pravne jasnosti in ne glede na to, katera specifična terminologija je uporabljena, kažipot za kakovost zraka šteje za načrt za kakovost zraka, kakor je opredeljen v tej direktivi.

(41)

Treba bi bilo pripraviti kratkoročne akcijske načrte, v katerih bi bilo navedeno, kako kratkoročno ukrepati ob nevarnosti preseganja ene ali več alarmnih vrednosti, da bi navedeno tveganje zmanjšali in omejili njegovo trajanje. Države članice bi morale imeti možnost, da v določenih okoliščinah ne pripravijo takih kratkoročnih akcijskih načrtov za ozon, če ni večjih možnosti za zmanjšanje tveganja, trajanja ali resnosti takega preseganja.

(42)

Onesnaženost zraka nima meja in se deli po vsej Uniji. V večini držav članic znaten delež onesnaževanja nastane zunaj njihovega ozemlja. Kadar je ustrezno, bi morale države članice med seboj sodelovati, če zaradi znatne onesnaženosti, ki izvira iz druge države članice, raven nekega onesnaževala preseže, oziroma je verjetno, da bo presegla, katero koli mejno vrednost, ciljno vrednost, obveznost zmanjšanja povprečne izpostavljenosti ali alarmno vrednost. Zaradi čezmejne narave posameznih onesnaževal, kot so ozon in delci (PM10 in PM2,5), morajo zadevne države članice sodelovati med seboj, da bi opredelile vire onesnaževanja zraka in ukrepe, ki jih je treba sprejeti za obravnavo teh virov, ter pripraviti usklajene dejavnosti, kot je usklajevanje načrtov za kakovost zraka in kratkoročnih akcijskih načrtov, v katerih bi morala vsaka država članica obravnavati vire onesnaževanja na svojem ozemlju, da bi se odpravila taka preseganja in obveščala javnost. Države članice si morajo po potrebi prizadevati za sodelovanje s tretjimi državami, še zlasti za zgodnje vključevanje držav kandidatk. O vsakem takem sodelovanju bi bilo treba pravočasno obvestiti Komisijo in jo pozvati, naj bo prisotna in pomaga pri njem, obenem pa bi morala na zahtevo zagotoviti tehnično podporo državam članicam, kadar je ustrezno.

(43)

Države članice in Komisija bi morale zbirati, si izmenjavati in razširjati podatke o kakovosti zraka, da bi boljše razumele vplive onesnaženosti zraka in oblikovale ustrezne politike. Najnovejše informacije, kadar so na voljo, o koncentracijah vseh onesnaževal v zunanjem zraku, urejenih s predpisi, informacije o vplivih na zdravje kot tudi načrti za kakovost zraka in kažipoti za kakovost zraka ter kratkoročni akcijski načrti bi morali biti na voljo javnosti na usklajen in lahko razumljiv način.

(44)

Da bi zagotovili širok dostop javnosti do informacij o kakovosti zraka, bi se morale te informacije javno objaviti z uporabo digitalnih in, kadar je ustrezno, nedigitalnih komunikacijskih kanalov.

(45)

Informacije o koncentracijah in usedanju s predpisi urejenih onesnaževal bi se morale kot podlaga za redna poročila posredovati Komisiji. Za lažjo obravnavo in primerjavo informacij o kakovosti zraka bi bilo treba podatke Komisiji zagotoviti v standardizirani obliki.

(46)

Postopke zagotavljanja podatkov, ocenjevanja in poročanja o kakovosti zraka je treba prilagoditi, da se bodo kot glavna orodja za zagotavljanje podatkov lahko uporabljala elektronska sredstva in internet in da bodo ti postopki v skladu z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(47)

Ustrezno je predvideti možnost prilagoditve meril in tehnik, ki se uporabljajo za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, znanstvenemu in tehničnemu napredku ter temu ustrezno prilagoditev podatkov, ki naj bi se sporočali.

(48)

Kot je določeno s sodno prakso Sodišča (15), države članice ne smejo omejiti procesnega upravičenja za izpodbijanje odločitve javnega organa na člane zadevne javnosti, ki so sodelovali pri predhodnem upravnem postopku za sprejetje zadevne odločitve. Poleg tega bi moral biti vsak revizijski postopek pošten, pravičen, pravočasen in ne pretirano drag ter bi moral zagotavljati ustrezna pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna. Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso Sodišča (16) dostop do pravnega varstva odobriti vsaj zadevni javnosti.

(49)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih zlasti priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Kadar je škoda za zdravje ljudi nastala zaradi kršitve nacionalnih pravil, s katerimi se prenašata člen 19(1) do (5) ter člen 20(1) in (2) te direktive, in je bila ta kršitev storjena namerno ali iz malomarnosti, bi morale države članice zagotoviti, da imajo posamezniki, ki jih take kršitve prizadenejo, pravico, da od ustreznega pristojnega organa zahtevajo in prejmejo odškodnino za to škodo. Cilj pravil o odškodnini, dostopu do sodnega varstva in kaznih iz te direktive je v skladu s členom 191(1) PDEU izogibanje škodljivim učinkom onesnaženosti zraka na zdravje ljudi in okolje ter njihovo preprečevanje in zmanjševanje. Njihov namen je v politike Unije vključiti visoko raven varstva okolja in izboljšanje kakovosti okolja v skladu z načelom trajnostnega razvoja, kot je določeno v členu 37 Listine, in konkretizirati obveznost varovanja pravice do življenja in osebne celovitosti ter pravice do zdravstvenega varstva iz členov 2, 3 in 35 Listine. Ta direktiva prav tako prispeva k pravici do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz člena 47 Listine v zvezi z varovanjem zdravja ljudi. Kazni, predvidene v tej direktivi, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(50)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede dodatnih tehničnih podrobnosti za uporabe modeliranja; za določitev prostorske reprezentativnosti vzorčevalnih mest; o dokazovanju in odštetju preseganj, ki jih je mogoče pripisati naravnim virom; za določanje prispevkov zaradi resuspenzije delcev po zimskem posipanju ali zimskem soljenju cest; o zahtevah za projekcije, izvedene za namene odloga rokov za dosego skladnosti, in o informacijah, ki jih je treba vključiti v poročila o izvajanju; ter o zahtevah glede posredovanja informacij in poročanja o kakovosti zraka v zvezi z (i) določitvijo pravil v zvezi z informacijami o kakovosti zunanjega zraka, ki jih države članice dajo na voljo Komisiji, in časovnimi okviri za sporočanje teh informacij ter (ii) racionalizacijo načina sporočanja podatkov ter vzajemno izmenjavo informacij in podatkov iz mrež ter posameznih vzorčevalnih mest za merjenje onesnaženosti zunanjega zraka v državah članicah. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(51)

Za zagotovitev, da ta direktiva še naprej izpolnjuje svoje cilje, zlasti tiste v zvezi z izogibanjem škodljivim učinkom kakovosti zunanjega zraka na zdravje ljudi in okolje ter njihovim preprečevanjem in zmanjševanjem, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo prilog III do VII, IX in X k tej direktivi, da se upošteva tehnični in znanstveni razvoj v zvezi z ocenjevanjem kakovosti zunanjega zraka, ukrepi, ki se bodo preučili za vključitev v kratkoročne akcijske načrte ter obveščanjem javnosti. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (18). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(52)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi s predhodnima direktivama vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodnih direktiv.

(53)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so navedeni v delu B Priloge XI k tej direktivi.

(54)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve določb o kakovosti zraka, da bi dosegli cilj ničelnega onesnaževanja, da se bo kakovost zraka v Uniji postopoma izboljšala na ravni, ki ne veljajo več za škodljive zdravju ljudi, naravnih ekosistemov ali biotski raznovrstnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi čezmejne narave onesnaževal zraka, temveč se zaradi obsega ali učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –