|
+Preamble: 1 |
Preamble: 1Direktiva 97/9/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. marca 1997 o odškodninskih shemah za vlagatelje EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 57(2) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije [1], ob upoštevanju mnenja Ekonomsko–socialnega odbora [2], ob upoštevanju mnenja Evropskega monetarnega inštituta [3], v skladu s postopkom iz člena 189b Pogodbe [4], glede na skupno besedilo, ki ga je odobril Spravni odbor dne 18. decembra 1996, (1) ker je Svet 10. maja 1993 sprejel Direktivo 93/22/EGS o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev [5]; ker je navedena direktiva bistveni instrument za doseganje notranjega trga investicijskih podjetij; (2) ker Direktiva 93/22/EGS določa pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki jih morajo investicijska podjetja vedno upoštevati, vključno s pravili, namenjenimi čim večji zaščiti pravic vlagateljev v zvezi z denarjem ali instrumenti, ki jim pripadajo; (3) ker ne more noben sistem nadzora zagotoviti popolne zaščite, zlasti, kadar je zagrešena goljufija; (4) ker je zaščita vlagateljev in ohranjanje zaupanja v finančni sistem na tem področju pomemben vidik dokončnega oblikovanja in pravilnega delovanja notranjega trga; ker je v ta namen torej bistveno, da ima vsaka država članica odškodninsko shemo za vlagatelje, ki jamči usklajeno raven zaščite vsaj za malega vlagatelja v primeru, če investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev; (5) ker bodo mali vlagatelji torej lahko kupovali finančne storitve podružnic investicijskih podjetij Skupnosti ali na podlagi čezmejnega zagotavljanja storitev s prav takšnim zaupanjem kot od domačih investicijskih podjetij, ker bodo vedeli, da jim bo v primeru, da investicijsko podjetje ne bi bilo sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev, na razpolago usklajena minimalna raven zaščite; (6) ker se lahko, v odsotnosti take minimalne usklajenosti, država članica gostiteljica zavoljo zaščite vlagatelja čuti upravičeno zahtevati članstvo v svoji odškodninski shemi, za investicijska podjetja Skupnosti, ki poslujejo prek podružnice ali iz naslova svobode opravljanja storitev in ki v svoji matični državi članici bodisi niso vključeni v nobeno odškodnsko shemo za vlagatelje bodisi so vključeni v shemo, za katero se šteje, da ne nudi ustrezne zaščite; ker lahko takšna zahteva škoduje delovanju notranjega trga; (7) ker kljub temu, da ima trenutno večina držav članic nekaj odškodninskih sporazumov za vlagatelje, ti sporazumi na splošno ne zajemajo vseh investicijskih podjetij, ki imajo enotno dovoljenje, predvideno z Direktivo 93/22/EGS; (8) ker naj ima torej vsaka država članica odškodninsko shemo za vlagatelje ali odškodninske sheme za vlagatelje, v katere bodo vključena vsa taka investicijska podjetja, ker mora vsaka odškodninska shema zajemati denar in instrumente s katerimi razpolaga investicijsko podjetje v zvezi z naložbenimi operacijami vlagatelja, ki se ne morejo vrniti vlagatelju, če investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev; ker to nikakor ne vpliva na pravila in postopke glede odločitev, ki naj se sprejmejo v primeru nesolventnosti ali likvidacije investicijskega podjetja, ki se uporabljajo v vsaki državi članici; (9) ker vključuje opredelitev investicijskega podjetja tudi kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev; ker je treba tudi od vsake take kreditne institucije zahtevati, da se vključi v odškodninsko shemo za vlagatelje za kritje svojih naložbenih poslov; ker od takšne kreditne institucije torej ni potrebno zahtevati, da jevključena v dve ločeni odškodninski shemi, če posamezna odškodninska shema izpolnjuje zahteve obeh direktiv, te in Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog [6]; ker bo torej v primeru investicijskih podjetij, ki so kreditne institucije, v nekaterih primerih težko ločiti med vlogami, zajetimi v Direktivi 94/19/ES, in denarjem, ki ga imajo v zvezi z naložbenimi posli; ker naj se državam članicam dovoli, da se odločijo, katera direktiva velja za takšne terjatve; (10) ker Direktiva 94/19/ES dovoljuje državi članici, da kreditno institucijo oprosti obveznosti vključitve v shemo zajamčenih vlog, če je kreditna institucija vključena v sistem, ki varuje kreditno institucijo samo in predvsem zagotavlja njeno solventnost; ker lahko država članica kreditno institucijo, ki je vključena v tak sistem in je hkrati investicijsko podjetje, ob upoštevanju določenih pogojev oprosti obveznosti vključitve v odškodninsko shemo za vlagatelje; (11) ker naj bi usklajena minimalna raven odškodnine 20000 ekujev na vlagatelja zadoščala za zaščito interesov malega vlagatelja, če investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev; ker se torej zdi upravičeno določiti minimalno raven odškodnine 20000 ekujev; ker bodo morda, kot v Direktivi 94/19/ES, potrebne omejene prehodne določbe, ki bodo omogočile uskladitev odškodninskih shem s to vrednostjo, saj se nanaša tudi na države članice, ki v času sprejema te direktive ne bodo imele take sheme; (12) ker je bila enaka vrednost sprejeta z Direktivo 94/19/ES; (13) ker je zaradi spodbuditve vlagateljev k ustrezni skrbnosti pri izbiri investicijskega podjetja primerno dovoliti državam članicam, da zahtevajo od vlagateljev, naj nosijo del morebitne izgube; ker mora imeti vlagatelj najmanj 90 % kritja za morebitno izgubo, če je plačana odškodnina manjša od minimuma Skupnosti; (14) ker nudijo odškodninske sheme nekaterih držav članic kritje, ki je višje od usklajene minimalne ravni zaščite po tej direktivi; ker se torej ne zdi primerno zahtevati spremembe shem v tem smislu; (15) ker povzroča ohranitev shem, ki znotraj istega območja Skupnosti ponujajo višjo raven kritja od usklajenega minimuma, nesorazmerja med odškodninami in neenake pogoje konkurence med nacionalnimi investicijskimi podjetji in podružnicami investicijskih podjetij iz drugih držav članic; ker naj se zaradi odprave tega neugodnega položaja podružnicam odobri, da se pridružijo shemam svojih držav gostiteljic, tako da bodo lahko svojim vlagateljem ponudile enako kritje, kot je predvideno v shemah držav gostiteljic; ker je primerno, da Komisija v svojem poročilu o uporabi te direktive navede obseg, do katerega so podružnice izkoristile to možnost, in vse težave, ki so jih pri izvajanju teh določb morda izkusile podružnice ali odškodninske sheme za vlagatelje; ker ni izključena možnost, da bi sheme teh matičnih držav članic same ponudile takšno dopolnilno kritje, ob upoštevanju pogojev, ki jih lahko te sheme določijo; (16) ker lahko podružnice investicijskih podjetij, ustanovljene v državah članicah, ki niso države njihovega izvora, ponujajo višje ravni kritja kot investicijska podjetja, pooblaščena v njihovih državah članicah gostiteljicah, povzročijo motnje trga; ker ni primerno, da bi raven ali obseg kritja, ki ga ponujajo odškodninske sheme, postale sredstvo konkurence; ker je treba torej vsaj v začetnem obdobju predpisati, da ne sme niti raven niti obseg kritja, ki ga ponuja shema matične države članice vlagateljem v podružnicah v drugi državi članici, preseči najvišje ravni ali obsega, ki ga ponuja ustrezna shema v državi članici gostiteljici; ker naj se vse motnje trga čimprej preučijo na podlagi pridobljenih izkušenj in z vidika razvoja v finančnem sektorju; (17) ker mora imeti država članica možnost, da nekatere vrste posebej navedenih naložb ali vlagateljev, če meni, da ne potrebujejo posebne zaščite, izloči iz kritja, ki ga zagotavlja odškodninska shema za vlagatelje; (18) ker je v nekaterih državah članicah odškodninska shema za vlagatelje v odgovornosti strokovnih organizacij; ker imajo druge države članice sheme, ki so bile ustanovljene in so zakonsko predpisane na statutarni osnovi; ker predstavlja ta raznolikost statusa težavo le v zvezi z obveznim članstvom in izključitvijo iz sheme; ker je treba torej ukrepati, da se omejijo pooblastila sheme na tem področju; (19) ker mora vlagatelj dobiti odškodnino brez pretiranega zavlačevanja, potem ko je ugotovljena veljavnost njegove terjatve; ker mora imeti odškodninska shema možnost sama določiti razumen rok za predložitev terjatev; ker pa se dejstvo, da je tak rok potekel, ne more uveljavljati proti vlagatelju, ki je imel utemeljen razlog, da ni mogel predložiti zahtevka v določenem roku; (20) ker je obveščanje vlagateljev o odškodninskih sporazumih bistvena sestavina zaščite vlagatelja; ker je člen 12 Direktive 93/22/EGS zahteval, da investicijska podjetja pred sklenitvijo posla informirajo vlagatelje o možni uporabi odškodninske sheme ker naj zato ta direktiva določi pravila o informiranju zainteresiranih vlagateljev o odškodninskih shemah za pokritje njihovega naložbenega posla; (21) ker lahko formalnopravno neurejeno oglaševanje sklicevanja na višino in obseg odškodninskih sheme vpliva na stabilnost finančnega sistema ali zaupanja vlagateljev; ker naj torej države članice določijo pravila za omejitev takega sklicevanja; (22) ker ta direktiva načeloma zahteva od vsakekega investicijskega podjetja, da se včlani v odškodninsko shemo za vlagatelje; ker direktive, ki urejajo sprejem investicijskega podjetja s sedežem v državi nečlanici, zlasti Direktiva 93/22/EGS, dopuščajo državam članicam, da se odločijo ali in pod kakšnimi pogoji dovolijo podružnicam takšnih investicijskih podjetij, da poslujejo na njihovem območju; ker takšne podružnice ne bodo uživale svobode opravljanja storitev po drugem odstavku člena 59 Pogodbe ali pravice do ustanavljanja v državah članicah, v katerih niso ustanovljene; ker se mora zato država članica, ki priznava takšne podružnice, odločiti, kako uporabiti načela te direktive za takšne podružnice v skladu s členom 5 Direktive 93/22/EGS in s potrebo po zaščiti vlagateljev in ohranjanju celovitosti finančnega sistema; ker je bistveno, da se vlagatelji v takšne podružnice popolnoma zavedajo odškodninskih sporazumov, ki veljajo zanje; (23) ker ni nujno, da ta direktiva uskladi načine, kako se financirajo odškodninske sheme za vlagatelje, glede na to, da morajo po eni strani stroške financiranja takih shem načeloma pokrivati investicijska podjetja sama in po drugi strani, da morajo biti zmogljivosti financiranja takih shem v sorazmerju z njihovimi obveznostmi; ker seveda ne smejo spravljati v nevarnost stabilnosti finančnega sistema zadevne države članice; (24) ker ta direktiva ne sme povzročiti, da bi države članice ali njihovi pristojni organi postali odgovorni vlagateljem, če so zagotovili, da se uvede in uradno prizna ena ali več odškodninskih shem za vlagatelje po pogojih, ki jih predpisuje ta direktiva; (25) končno, ker je minimalna stopnja usklajenosti odškodninskih sporazumov za vlagatelje potrebna za dokončno oblikovanje notranjega trga za investicijska podjetja, ker bo omogočila vlagateljem, da poslujejo s temi podjetji z večjim zaupanjem, zlasti s podjetji iz drugih držav članic in omogočila izogibanje vsakršnim težavam, ki jih povzročijo države članice gostiteljice z uporabo nacionalnih pravil o zaščiti vlagateljev, ki niso usklajena na ravni Skupnosti; ker je v odsotnosti odškodninskih sporazumov za vlagatelje, ki se ujemajo s kritjem v Direktivi 93/22/EGS, obvezujoča direktiva Skupnosti edino primerno orodje za dosego zaželenega cilja; ker ta direktiva vpliva le na zahtevano minimalno uskladitev, dovoljuje državam članicam, da predpišejo širše ali višje kritje, če želijo in daje državam članicam potrebno svobodo glede organizacije in financiranja odškodninskih shem za vlagatelje, SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|