17 Ureditev upravljanja tveganj

Kot del skupne ureditve notranjih kontrol bi morale imeti institucije celostno ureditev upravljanja tveganj za celotno institucijo, ki bi obsegala vsa poslovna področja in notranje enote, vključno s funkcijo notranj ih kontrol, in upošteval a ekonomsko razs ežnost vseh izpostavljenosti tveganjem. Ureditev upravljanja tveganj bi morala instituciji omogočati sprejemanje informiranih odločitev o prevzemanju tveganj. Ureditev upravljanja tveganj bi morala obsegati bilančna in zunajbilančna tveganja ter dejanska i n prihodnja tveganja, ki bi jim lahko bila izpostavljena institucija. Tveganja bi bilo treba ocenjevati od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, znotraj poslovnih področij in zunaj njih, z dosledno terminologijo in skladnimi metodologijami po vsej instituciji ter na konsolidirani in subkonsolidirani ravni. V ureditev upravljanja tveganj bi bilo treba zajeti vsa pomembna tveganja, ob ustreznem upoštevanju finančnih in nefinančnih tveganj, vključno s kreditnim, tržnim in likvidnostnim tveganjem, tveganjem koncentracije, operativnim in informacijskim tveganjem, tveganjem ugleda, pravnim tveganjem, tveganjem ravnanja, tveganja skladnosti s predpisi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter drugega finančnega kriminala, okoljskimi, soc ialnimi in upravljavskimi tveganji ter strateškimi tveganji.

Ureditev upravljanja tveganj bi morala vključevati politike, postopke, limitov tveganj in kontrole tveganj ter zagotavljati ustrezno, pravočasno in nenehno odkrivanje, merjenje ali ocenjevanje, s premljanje, upravljanje in zmanjševanje tveganj ter poročanje o tveganju na ravni poslovnega področja, institucije in na konsolidirani ali subkonsolidirani ravni.

Ureditev upravljanja tveganj institucije bi morala zagotavljati posebne usmeritve o izvajanju njenih strategij. Te usmeritve bi morale po potrebi določati in vzdrževati notranje limite tveganj, ki so v skladu z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj ter sorazmerne z njenim preudarnim poslovanjem, finančno močjo, kapitalsko osnovo in strateškimi cilji. Profil tveganosti institucije bi se moral ohranjati znotraj teh vzpostavljenih limitov tveganj. Ureditev upravljanja tveganj bi morala zagotoviti, da je v primeru kršitev limitov tveganj opredeljen postopek eskalacije za posredovanje kršitev na višjo raven in njihovo obravnavo z ustreznim postopkom nadaljnjega spremljanja.

Ureditev upravljanja tveganj bi moral biti predmet neodvisnih notranjih ali zunanjih pregledov, ki jih izvede funkcija notranje revizije, in rednih ponovnih ocen na podlagi nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganj, ob upoštevanju informacij funkcije upravljanj a tveganj in komisije za tveganja, če je ustanovljen a. Med dejavniki, ki bi jih bilo treba upoštevati, so notranji in zunanji dogodki, vključno z bilanco stanja in spremembami prihodkov; vsako povečanje zapletenosti poslovanja institucije, profila tvegan osti ali operativne strukture; geografska prisotnost ; združitve in prevzemi ter uvedba novih produktov ali poslovnih področij.

Pri odkrivanju in merjenju ali ocenjevanju tveganj bi morala institucija razviti ustrezne metodologije, vključno z orodji, usmerjen imi v prihodnost in v preteklost. Te metodologije bi morale omogočati združevanje izpostavljenosti tveganjem po poslovnih področjih in omogočati odkrivanje koncentracij tveganj. Orodja bi morala vključevati ocenjevanje dejanskega profila tveganosti glede na nagnjenost institucije k prevzemanju tveganj ter odkrivanje in ocenjevanje morebitnih in stresnih izpostavljenosti tveganju v različnih predvidenih neugodnih okoliščinah glede na sposobnost institucije za prevzemanje tveganj. Orodja bi morala zagotavljati informacije o vseh prilagoditvah profila tveganosti, ki bi lahko bile potrebne. Institucije bi morale sprejeti ustrezno konservativne predpostavke pri pripravi stresnih scenarijev.

Institucija bi morala upoštevati, da so rezultati metodologij kvantitativnih ocen, vključno s testiranjem izjemnih situacij, zelo odvisni od omejitev in predpostavk modelov (vključno z resnostjo in trajanjem šoka in osnovnih tveganj). Modeli, ki kažejo zelo visoke donose ekonomskega kapitala, so na primer lahko posledica pomanjkljivosti modelov (na primer izključitve nekaterih pomembnih tveganj) in ne rezultat odlične strategije ali njenega izvajanja s strani institucije. Določitev ravni tveganj zato ne bi smela temeljiti le na kvantitativnih informacijah ali rezultatih modela; zajemati bi morala tudi kvalitativni pristop (vključno s strokovno presojo in kritično analizo). Posebej bi bilo treba obravnavati pomembne trende in podatke makroekonomskega okolja za opredelitev njihovega morebitnega vpliva na izpostavljenosti in portfelje.

Končno odgovornost za oceno tveganj ima izključno institucija, ki bi torej morala svoja tveganja kritično ovrednotiti in se ne opirati izključno na zunanje ocene. Institucija bi na primer morala ovrednotiti nabavljeni model tveganj in ga prilagoditi gl ede na svoje okoliščine, da bi zagotovila natančno in celovito zajetje tveganj in njihovo analizo.

Institucije bi se morale v celoti zavedati omejitev modelov in metrik ter uporabljati ne le kvantitativna, ampak tudi kvalitativna orodja za oceno tveganj (vključno s strokovno presojo in kritično analizo).

Institucije lahko poleg lastnih ocen uporabljajo zunanje ocene tveganj (vključno z zunanjimi bonitetnimi ocenami ali modeli tveganj, nabavljenimi od zunanjih ponudnikov). Institucije bi morale bit i v celoti seznanjene z natančnim obsegom takih ocen in njihovih omejitev.

Vzpostaviti bi bilo treba mehanizme za redno in pregledno poročanje, tako da upravljalni organ, njegova komisija za tveganja, če ga ima, in vse zadevne enote v instituciji pravočasn o dobijo natančna, jedrnata, razumljiva in smiselna poročila ter si lahko izmenjajo pomembne informacije o ugotavljanju, merjenju ali ocenjevanju, spremljanju in obvladovanju tveganj. Okvir poročanja bi moral biti dobro opredeljen in dokumentiran.

Učinkovito sporočanje informacij, zavedanje o tveganjih in strategija tveganj so ključni za celoten proces upravljanja tveganj, vključno s postopkom pregleda in odločanja, ter pomagajo preprečevati odločitve, zaradi katerih bi se tveganje lahko nenadzorovano poveč alo. Učinkovito poročanje o tveganjih vključuje dosledno notranje upoštevanje strategije tveganj in zadevnih podatkov o tveganjih (na primer izpostavljenosti in ključnih dejavnikov tveganj) ter obveščanje o njih, in sicer horizontalno v celotni instituciji ter navzgor in navzdol po vodstveni hierarhiji.