22 Funkcija notranje revizije

Institucije bi morale ob upoštevanju meril glede sorazmernosti iz naslova I vzpostaviti neodvisno in učinkovito funkcijo notranje revizije in imenovati odgovorno osebo za to funkcijo za celotno institucijo. Funkcija notranje revizije bi morala biti neodvisna in imeti dovolj pooblastil, dovolj visok položaj in dovolj sredstev. Institucija bi morala zlasti zagotoviti, da so kvalifikacije zaposlenih v funkciji notranje revizije in sredstva te funkcije, zlasti revizijska orodja in metode za analizo tveganj, primerna glede na velikost in kraj institucije ter naravo, obseg in zapletenost tveganj, povezanih s poslovnim modelom institucije, njenimi dejavnostmi, kulturo tveganj in nagnjenostjo k prevzemanju tveganj.

Funkcija notranje revizije bi morala biti neodvisna od dejavnosti, ki jih revidira. Zato se ta funkcija ne bi smela združiti z nobeno drugo funkcijo.

Funkcija notranje revizije bi morala v skladu s pristopom na podlagi ocene tveganj opravljati neodvisne preglede in objektivno zagotavljati skladnost vseh dejavnosti in enot institucije, vključno z dejavnostmi v zunanjem izvajanju, s politikami in postopki institucije ter z zunanjimi zahtevami. Funkcija notranje revizije bi morala biti pristojna za vse subjekte v skupini.

Funkcija notranje revizije ne bi smela sodelovati pri pripravi, izbiri, vzpostavljanju in izvajanju določenih politik, mehanizmov in postopkov notranje kontrole ter limitov tveganj. Vendar pa to ne bi smelo preprečevati upravljalnemu organu v funkciji upravljanja, da od funkcije notranje revizije zahteva podatke o zadevah, povezanih s tveganji, notranjimi kontrolami in skladnostjo z veljavnimi predpisi.

Funkcija notranje revizije bi morala oceniti, ali je ureditev notranjih kontrol institucije, kot je opredeljena v oddelku 15, dovolj učinkovit a. Funkcija notranje revizije bi morala zlasti oceniti:

• a. primernost ureditve upravljanja institucije;
• b. ali so obstoječe politike in postopki še vedno primerni in skladni s pravnimi in zakonskimi zahtevami ter s strategijo tveganj in nagnjenostjo k prevzemanju tveganj institucije;
• c. skladnost postopkov z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi ter z odločitvami upravljalnega organa;
• d. ali se postopki pravilno in učinkovito izvajajo (na primer skladnost transakcij, dejanska dosežena raven tveganj itd.) ter
• e. primernost, kakovost in učinkovitost kontrol, ki se opravljajo, in poročanja poslovnih enot ter funkcij upravljanja tveganj in spremljanja skladnosti.

Funkcija notranje revizije bi morala zlasti preverjati celovitost postopkov, ki zagotavljajo zanesljivost metod in tehnik institucije, predpostavk in virov informacij, ki se uporabljajo v njenih notranjih modelih (na primer modeliranje tveganj in računovodsko merjenje). Ocenjevati bi morala tudi kakovost in uporabo orodij za kvalitativno opredelitev in oceno tveganj ter sprejete ukrepe za zmanjševanje tveganj.

Funkcija notranje revizije bi morala imeti neomejen dostop do vseh evidenc, dokumentov, informacij in zgradb po celotni instituciji. To bi moralo vključevati tudi dostop do infor macijskih sistemov upravljanja in zapisnikov vseh odborov in organov odločanja.

Funkcija notranje revizije bi morala spoštovati nacionalne in mednarodne poklicne standarde. Primer zgoraj navedenih poklicnih standardov so standardi, ki jih je določil Inštit ut notranjih revizorjev (Institute of Internal Auditors).

Notranje revizijsko delo bi se moralo opravljati v skladu z revizijskim načrtom in podrobnimi revizijskimi programi na podlagi pristopa, usmerjenega k tveganjem.

Notranji revizijski načrt bi bilo tr eba sestaviti vsaj enkrat na leto na podlagi letnih ciljev kontrole notranje revizije. Letni revizijski načrt bi moral potrditi upravljalni organ.

Za vsa revizijska priporočila je potreben formalni postopek nadaljnjega ukrepanja na ustreznih vodstvenih rav neh, da se zagotovita njihova učinkovita in pravočasna obravnava ter poročanje o njih.