Člen 10 Organ zadolžen za zagotavljanje odškodnine

Prvi pododstavek ne vpliva na pravico države članice, da odškodnino s strani tega organa šteje bodisi za subsidiarno bodisi nesubsidiarno, in pravico, da predvidi poravnavo zahtevkov med tem organom in osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo, in drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni plačati odškodnino oškodovancu v zvezi z isto nesrečo. Vendar pa države članice ne smejo dovoliti organu, da plačilo odškodnine pogojuje s tem, da naj oškodovanec kakor koli dokaže, da odgovorna oseba ni zmožna ali noče plačati.

Vendar lahko države članice izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano.

Vendar, kadar je organ plačal odškodnino za hujše telesne poškodbe kateremu koli oškodovancu iz iste nesreče, v kateri je materialno škodo povzročilo neznano vozilo, države članice ne morejo izključiti plačila odškodnine za materialno škodo iz razloga, da je vozilo neznano. Lahko pa države članice določijo franšizo do največ 500 EUR, ki jo nosi oškodovanec, ki mu je bila povzročena taka materialna škoda.

Pogoji, pod katerimi se telesne poškodbe štejejo za hujše, se določijo v skladu z zakonodajo ali upravnimi predpisi države članice, kjer se je nesreča zgodila. Pri tem lahko države članice med drugim upoštevajo, ali je bila zaradi poškodbe potrebna bolnišnična oskrba.