8.2 Oslabitve in odpisi nedonosnih izpostavljenosti

Kreditne institucije bi morale v notranje politike vključiti smernice o časovnem okviru oslabitev in odpisov, ob upoštevanju zunanjih okoliščin in dejavnikov, kot so tekoči sodni postopki. Predvsem za izpostavljenosti ali njihove dele, ki niso zavarovani s premoženjem, bi morale proučiti primerna najdaljša obdobja za popolno pokritje z oslabitvami in odpis sredstev. Za dele izpostavljenosti, zavarovane s premoženjem, bi bilo treba ob upoštevanju vrste zavarovanja s premoženjem določiti najnižjo raven oslabitev. Navedena obdobja za oslabitve in odpise bi bilo treba določiti na podlagi empiričnih podatkov. Kreditne institucije bi morale pri oceni izterljivosti nedonosnih izpostavljenosti in določitvi notranjih pristopov k njihovemu odpisu posebno pozornost nameniti spodaj navedenim skupinam, saj imajo lahko višje ravni trajne neizterljivosti.

• a) Izpostavljenosti z dolgotrajnimi zamudami: za različne portfelje so morda ustrezni različni pragovi. Kreditne institucije bi morale oceniti izterljivost nedonosnih izpostavljenosti, če je bil kreditojemalec dolgotrajno v zamudi. Če se na podlagi te ocene ugotovi, da za izpostavljenost ali njen del ni razumno pričakovati poplačila, jo je treba v celoti ali delno odpisati.
• b) Izpostavljenosti v postopku zaradi insolventnosti: če je raven zavarovanja izpostavljenosti nizka, se za sodne stroške pogosto porabi precejšen del iztržka stečajnega postopka, zato je mogoče pričakovati, da bodo ocenjena poplačila zelo nizka.
• c) Delni odpis je morda utemeljen, če obstajajo dokazi, da kreditojemalec ni sposoben poplačati zneska izpostavljenosti v celoti, razumno pa je mogoče pričakovati poplačilo dela izpostavljenosti.