Preamble: 1

(1)

Direktive Sveta 73/404/EGS z dne 22. novembra 1973 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z detergenti ( 3 ), 73/405/EGS z dne 22. novembra 1973 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi s preskusnimi metodami biorazgradljivosti anionskih površinsko aktivnih snovi ( 4 ), 82/242/EGS z dne 31. marca 1982 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi s preskusnimi metodami biološke razgradljivosti neionskih površinsko aktivnih snovi ( 5 ), 82/243/EGS z dne 31. marca 1982 o spremembi Direktive 73/405/EGS o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi s preskusnimi metodami biološke razgradljivosti anionskih površinsko aktivnih snovi ( 6 ) in 86/94/EGS z dne 10. marca 1986 o drugi spremembi Direktive 73/404/EGS o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z detergenti ( 7 ) so bile večkrat bistveno spremenjene. Zaradi jasnosti in racionalizacije je zaželeno, da bi bile zadevne določbe preoblikovane tako, da bi bile vse združene v enem samem besedilu. Priporočilo Komisije 89/542/EGS z dne 13. septembra 1989 ( 8 ), kar zadeva določbe o označevanju glede detergentov in sredstev za čiščenje, bi bilo tudi treba vključiti v en sam pravni akt.

(2)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo uresničiti cilja te uredbe, namreč zagotoviti notranjega trga z detergenti, če ni skupnih tehničnih meril v vsej Skupnosti in ker se da ta cilj bolje uresničiti na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je naveden v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, kot je naveden v tem členu, ta uredba predvideva le to, kar je potrebno za doseganje tega cilja. Uredba je primeren pravni instrument, ker nalaga neposredno izdelovalcem natančne zahteve, ki jih je treba izpolniti istočasno in na enak način v vsej Skupnosti; na področju tehnične zakonodaje je potrebna enotna uporaba v državah članicah in to se da zajamčiti samo z uredbo.

(3)

Potrebna je nova opredelitev detergentov, ki bi zajela enakovredne uporabe in sledila razvoj na ravni držav članic.

(4)

Treba je uvesti opredelitev površinsko aktivne snovi, ki je manjkala v obstoječi zakonodaji.

(5)

Pomembno je podati jasen in natančen opis ustreznih vrst biorazgradljivosti.

(6)

Ukrepi v zvezi z detergenti bi morali biti sprejeti zato, da zagotovijo delovanje notranjega trga in preprečijo omejevanje konkurence v Skupnosti.

(7)

Kot je potrjeno v Beli knjigi Komisije v zvezi s strategijo prihodnje politike na področju kemikalij, bi ustrezni ukrepi glede detrgentov morali zagotoviti visoko raven varstva okolja, zlasti vodnega okolja.

(8)

Za detergente že sedaj veljajo nekatere določbe Skupnosti v zvezi z njihovo izdelavo, pravilnim ravnanjem, uporabo in označevanje, zlasti tiste, ki se nanašajo na Priporočilo Komisije 89/542/EGS in Priporočilo Komisije 98/480/ES z dne 22. julija 1988 o dobri okoljevarstveni praksi v zvezi z detergenti za pranje perila v gospodinjstvu ( 9 ); Direktiva 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov ( 10 ) velja tudi za detergente.

(9)

Dimetil dioktadecil amonijev klorid (DTDMAC) in nonilfenol (vključno z derivati etoksilatov –APEs) so prednostne snovi, v zvezi s katerimi se na ravni Skupnosti izvajajo dejavnosti ocenjevanja tveganja, v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 z dne 23. marca 1993 o ocenjevanju in nadzoru tveganj obstoječih snovi preveriti skladnost z uradnim prevodom te uredbe ( 11 ) in zato bi bilo treba priporočiti in izvajati potrebne primerne strategije za omejitev tveganj izpostavljenosti tem snovem v okviru drugih določb Skupnosti.

(10)

Obstoječa zakonodaja o biorazgradljivosti površinsko aktivnih snovi v detergentih zajema le primarno biorazgradljivost ( 12 ) in se uporablja samo za anionske ( 13 ) in neionske ( 14 ) površinsko aktivne snovi; zato bi jo bilo treba nadomestiti z novo zakonodajo, ki bi dala glavni poudarek končni biorazgradljivosti in bi se odzivala na pomembna vprašanja v zvezi z možno strupenostjo obstojnih razgradnih produktov.

(11)

To zahteva uvedbo novega niza preskusov na podlagi standardov EN ISO in OECD - smernic, ki urejajo dodelitev neposrednega dovoljenja za dajanje detergentov v promet.

(12)

Da bi bila zagotovljena visoka raven varstva okolja, detergenti, ki ne izpolnjujejo zahtev, določenih v tej uredbi, ne bi smela biti dana v promet.

(13)

Dne 25. novembra 1999 je Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za ekosisteme in okolje uskladiti naziv odbora s prevodom v drugih besedilih podal mnenje o biorazgradljivosti površinsko aktivnih snovi v detergentih in o pomembnosti preskusnih metod za upravni nadzor na tem področju.

(14)

Obstoječe zahteve glede primarne biorazgradljivosti bi se morale ohraniti na drugem nivoju in bi morale biti dopolnjene z dodatno oceno tveganja pri tistih površinsko aktivnih snoveh, ki niso uspešno prestale preskusov končne biorazgradljivosti; poleg tega površinsko aktivne snovi, ki niso uspešno prestale preskusov primarne biorazgradljivosti, ne bi smele dobiti dovoljenja za promet z odstopanjem.

(15)

Zahteve glede primarne biorazgradljivosti bi se morale razširiti na vse površinsko aktivne snovi, zlasti na kationske in amfoterične, pri čemer se omogoči uporabe instrumentalnih analiz v tistih primerih, v katerih semi-specifične analizne metode niso ustrezne.

(16)

Določitev preskusnih metod biorazgradljivosti in vodenje seznamov odstopanj so tehnične zadeve in bi jih bilo treba pregledovati ob upoštevanju tehničnih in znanstvenih dosežkov kot tudi pravnega razvoja.

(17)

Preskusne metode bi morale zagotoviti podatke, ki bi nudili zadostno zagotovilo za aerobno biorazgradljivost površinsko aktivnih snovi v detergentih.

(18)

Metode za preskus biorazgradljivosti površinsko aktivnih snovi v detergentih lahko dajo spremenljive rezultate. V takšnih primerih bi morale biti dopolnjene z dodatnimi ocenjevanji, ki bi omogočili določitev tveganja pri nadaljnji uporabi.

(19)

Treba bi bilo tudi vnesti določbe, ki bi v izjemnih primerih omogočile dajanje v promet površinsko aktivnih snovi v detergentih, ki niso uspešno prestale preskusov končne biorazgradljivosti in to bi se obravnavalo na osnovi vseh pomembnih podatkov, tako da se zagotovi varstvo okolja, in za vsak primer posebej.

(20)

Ukrepi, potrebni za izvajanje te uredbe, bi morali biti sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji ( 15 ).

(21)

Treba je spomniti, da se uporablja druga horizontalna zakonodaja za površinsko aktivne snovi v detergentih, zlasti Direktiva Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami trženja in uporabe nekaterih nevarnih snovi in pripravkov ( 16 ), s katerimi se trženje in uporaba nevarnih snovi in pripravkov, zajetih v tej uredbi, lahko prepove ali omeji, Direktiva Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanje nevarnih snovi ( 17 ), Direktiva Komisije 93/67/EGS z dne 20. julija 1993 o določitvi načel za oceno tveganj, ki jih za ljudi in okolje predstavljajo snovi, prijavljene v skladu z Direktivo Sveta 67/548/EGS ( 18 ), Uredba (EGS) št. 793/93 ter Uredba Komisije (ES) št. 1488/94 z dne 28. junija 1994 o določitvi načel za oceno tveganj za ljudi in okolje, ki jih predstavljajo obstoječe snovi ( 19 ); Direktiva 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih proizvodov v promet ( 20 ); Direktiva 2004/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov v zvezi z uporabo načel dobre laboratorijske prakse in preverjanjem njihove uporabe za preskuse na kemičnih snoveh (kodificirana različica) ( 21 ); Direktiva 2004/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o nadzoru in preverjanju dobre laboratorijske prakse (DLP)(kodificirana različica) ( 22 ) ter Direktiva Sveta 86/609/EGS z dne 24. novembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zaščito živali, ki se jih uporablja za preskuse in v druge znanstvene namene ( 23 ).

(22)

Izdelovalci bi morali biti odgovorni za to, da ne dajejo v promet detergentov, ki niso v skladu s to uredbo in da dajo pristojnim organom na voljo tehnično dokumentacijo za vse snovi in ►M2  zmesi ◄ , ki jih zajema ta uredba; to bi se moralo nanašati tudi na površinsko aktivne snovi, ki niso uspešno prestale preskusov, navedenih v Prilogi III.

(23)

Izdelovalci bi morali imeti možnost, da zaprosijo Komisijo za odstopanje, ta pa bi morala imeti možnost, da takšno odstopanje odobri v skladu s postopkom iz člena 12(2).

(24)

Pristojni organi držav članic bi morali biti sposobni uporabiti nadzorne ukrepe za detergente, dane v promet, vendar pa bi se morali izogibati ponavljanju preskusov, ki so jih izvršili pristojni laboratoriji.

(25)

Treba bi bilo obdržati obstoječe določbe o označevanju detergentov, vključno s tistimi iz Priporočila 89/542/EGS, ki so vključene v to uredbo zato, da se uresniči cilj posodobitve pravil o detergentih. Uvede se posebno označevanje s katerim se obvešča potrošnike o dišavnih snoveh in konzervansih, ki so prisotni v detergentih. Zdravstveno osebje bi moralo imeti možnost, da na zahtevo pridobi od izdelovalca popoln seznam vseh sestavin detergenta, ki bi jim pomagal raziskati, ali obstaja vzročna zveza med razvojem alergijskih reakcij in izpostavljenostjo neki določeni kemični snovi, države članice pa bi morale imeti možnost zahtevati, da je takšen seznam na voljo tudi posebnemu javnemu organu, določenemu za dajanje podatkov zdravstvenemu osebju.

(26)

Vse zgoraj navedene točke zahtevajo zamenjavo obstoječe zakonodaje z novo zakonodajo; vendar države članice lahko za določeno obdobje še naprej uporabljajo svoje obstoječe predpise.

(28)

Detergentom, ki so v skladu s to uredbo, se dovoli, brez poseganja v druge ustrezne določbe Skupnosti,da se jih da v promet.

(29)

Da bi bilo zagotovljeno varstvo ljudi in okolja pred nepredvidenimi tveganji v zvezi z detergenti, je potrebna zaščitna določba.

(30)

Preskusi, določeni za ugotavljanje biorazgradljivosti površinsko aktivnih snovi, bi se morali izvajati v laboratorijih, ki izpolnjujejo mednarodno priznane standarde in sicer EN/ISO/IEC/17025 ali načela dobre laboratorijske prakse; te zahteve pa ne bi bilo upravičeno zahtevati za obstoječe površinsko aktivne snovi, v kolikor so bile te snovi preskušene po metodah, ki so bile na voljo pred začetkom veljavnosti zgoraj navedenega standarda in v kolikor ti preskusi še vedno zagotavljajo primerljivo raven znanstvene kakovosti.

(31)

Vprašanja, ki se nanašajo na anaerobno biorazgradnjo, biorazgradnjo glavnih organskih sestavin detergentov, ki niso površinsko aktivne ter na vsebnost fosfatov ki jih ta uredba ne obravnava, bi morala Komisija preučiti in, če je upravičeno, predložiti predlog Evropskemu parlamentu in Svetu. Do nadaljnje uskladitve smejo države članice obdržati ali določiti nacionalna pravila glede zgoraj navedenih vprašanj.

(32)

Pet direktiv in Priporočilo Komisije, ki so navedeni v uvodni izjavi (1) in ki jih ta uredba nadomesti, bi moralo biti razveljavljenih –