|
+Člen 9 Izračun dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen ---+Article 9 1. ---+Article 9 2. ---+Article 9 3. ---+Article 9 4. ---+Article 9 5. ---+Article 9 6. |
Člen 9 Izračun dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cenČlen 9 Izračun dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen 1. Dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen se izračunajo na ravni izpostavljenosti vrednotenja (v nadaljnjem besedilu: posamezne dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen). 2. Dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen se ocenijo z vrednostjo nič samo, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
(a)
institucija ima trdne dokaze o ceni, po kateri se trguje, za izpostavljenost vrednotenja ali pa je ceno mogoče ugotoviti iz zanesljivih podatkov, ki temeljijo na dvosmernem likvidnem trgu, kot je opisano v drugem pododstavku člena 338(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;
(b)
viri tržnih podatkov iz člena 3(2) ne kažejo pomembne negotovosti pri vrednotenju. 3. Če ni mogoče dokazati, da je dodatna prilagoditev vrednosti za izpostavljenost vrednotenja enaka nič, institucije pri oceni dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen uporabijo vire iz člena 3. V tem primeru se izračun dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen izvede, kot je opisano v odstavkih 4 in 5. 4. Institucije izračunajo dodatne prilagoditve vrednosti za izpostavljenosti vrednotenja, povezane z vsemi vhodnimi podatki vrednotenja, uporabljenimi v zadevnem modelu za vrednotenje.
(a)
Raven razdrobljenosti, na kateri se ocenijo navedene dodatne prilagoditve vrednosti, je ena od naslednjih:
(i)
v primeru razčlenitve vsi vhodni podatki vrednotenja, potrebni za izračun izstopne cene za pozicijo vrednotenja;
(ii)
cena instrumenta.
(b)
Vsak vhodni podatek vrednotenja iz točke (a)(i) se obravnava ločeno. Če vhodne podatke vrednotenja sestavlja matrika parametrov, se dodatne prilagoditve vrednosti izračunajo na podlagi izpostavljenosti vrednotenja, povezane z vsakim parametrom v tej matriki. Če se vhodni podatki vrednotenja ne nanašajo na instrumente, ki so namenjeni trgovanju, lahko institucije vhodne podatke vrednotenja in povezano izpostavljenost vrednotenja povežejo z nizom instrumentov, ki so namenjeni trgovanju na trgu. Institucije lahko število parametrov vhodnih podatkov vrednotenja za izračun dodatnih prilagoditev vrednosti zmanjšajo tako, da uporabijo ustrezno metodologijo, če zmanjšani parametri izpolnjujejo vse naslednje zahteve:
(i)
skupna vrednost zmanjšane izpostavljenosti vrednotenja je enaka kot skupna vrednost prvotne izpostavljenosti vrednotenja;
(ii)
zmanjšan niz parametrov se lahko poveže z nizom instrumentov, ki so namenjeni trgovanju;
(iii)
razmerje med spodaj opredeljeno stopnjo variance 2 in spodaj opredeljeno stopnjo variance 1 na podlagi podatkov za preteklo obdobje zadnjih 100 trgovalnih dni je manj kot 0,1. Za namene tega odstavka „stopnja variance 1“ pomeni varianco poslovnega izida izpostavljenosti vrednotenja na podlagi nezmanjšanega obsega vhodnih podatkov vrednotenja in „stopnja variance 2“ pomeni varianco poslovnega izida izpostavljenosti vrednotenja na podlagi nezmanjšanega obsega vhodnih podatkov vrednotenja, zmanjšane za izpostavljenost vrednotenja na podlagi zmanjšanega obsega vhodnih podatkov vrednotenja.
(c)
Če se za izračun dodatne prilagoditve vrednosti uporablja zmanjšano število parametrov, neodvisna nadzorna služba za potrebe določanja, ali so izpolnjena merila iz točke (b), vsaj enkrat letno pregleda metodologijo pobota in notranjo validacijo. 5. Dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen se določijo, kot sledi:
(a)
če obstaja dovolj podatkov za oblikovanje razpona verjetnih vrednosti za vhodne podatke vrednotenja:
(i)
za vhodne podatke vrednotenja, pri katerih razpon verjetnih vrednosti temelji na izstopnih cenah, institucije ocenijo točko znotraj razpona, pri kateri so 90-odstotno gotove, da bi lahko pri izstopu iz izpostavljenosti vrednotenja dosegle takšno ali boljšo ceno;
(ii)
za vhodne podatke vrednotenja, pri katerih se razpon verjetnih vrednosti oblikuje iz srednjih tržnih cen, institucije ocenijo točko znotraj razpona, pri kateri so 90-odstotno prepričane, da bi bila srednja vrednost, ki jo bi lahko dosegle pri izstopu iz izpostavljenosti vrednotenja, enaka ali boljša od navedene cene;
(b)
če ni dovolj podatkov za oblikovanje verjetnega razpona vrednosti za vhodne podatke vrednotenja, institucije uporabijo pristop na podlagi strokovnega mnenja, ki uporablja razpoložljive kvalitativne in kvantitativne podatke, da bi dosegle raven gotovosti pri preudarni vrednosti vhodnih podatkov vrednotenja, ki je enakovredna ciljni ravni iz točke (a). Institucije pristojne organe obvestijo o izpostavljenosti vrednotenja, za katero se uporabi ta pristop, in metodologiji, uporabljeni za določitev dodatne prilagoditve vrednosti;
(c)
institucije dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen izračunajo na podlagi naslednjih pristopov:
(i)
uporabijo razliko med vrednostmi vhodnih podatkov vrednotenja, ocenjenimi v skladu s točko (a) ali točko (b), in vrednostmi vhodnih podatkov vrednotenja, uporabljenimi za izračun poštene vrednosti izpostavljenosti vrednotenja vsake pozicije vrednotenja;
(ii)
združijo vrednosti vhodnih podatkov vrednotenja, ocenjene v skladu s točko (a) ali točko (b), in prevrednotijo pozicije vrednotenja na podlagi teh vrednosti. Institucije nato vzamejo razliko med prevrednotenimi pozicijami in pozicijami, merjenimi po pošteni vrednosti. 6. Institucije skupne dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen na ravni kategorije izračunajo tako, da za posamezne dodatne prilagoditve vrednosti za nestabilnost tržnih cen uporabijo formulo za metodo 1 ali metodo 2, ki sta določeni v Prilogi. 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|