PRILOGA V ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI CELOTNEGA ENERGETSKEGA SISTEMA

območje za analizo posameznega projekta zajema vse države članice in tretje države, na ozemlju katerih se projekt izvaja, vse sosednje države članice in vse ostale države članice, na katere ima projekt pomemben učinek. V ta namen ENTSO za električno energijo in ENTSO za plin sodelujeta z vsemi zadevnimi operaterji sistemov v zadevnih tretjih državah. Pri projektih, ki spadajo v kategorijo energetske infrastrukture iz točke 3 Priloge II, ENTSO za električno energijo in ENTSO za plin sodelujeta s predlagateljem projekta, tudi kadar ta ni operater sistema;

vsaka analiza stroškov in koristi zajema analize občutljivosti v zvezi z naborom vhodnih podatkov, vključno s stroški proizvodnje in toplogrednih plinov ter pričakovanim razvojem povpraševanja in ponudbe, tudi v zvezi z obnovljivimi viri energije, kar vključuje prožnost obojega, in razpoložljivostjo shranjevanja, v zvezi z datumom začetka uporabe različnih projektov na istem območju analize, vplivi na podnebje in drugimi ustreznimi parametri;

z metodologijami se na podlagi ustreznega večsektorskega nabora vhodnih podatkov določi, katera analiza se bo izvedla na podlagi ugotavljanja učinka s posameznim projektom in brez njega, kar vključuje ustrezne odvisnosti z drugimi projekti;

metodologije dajejo usmeritve za razvoj in uporabo modeliranja omrežja in trga, potrebne za analizo stroškov in koristi. Modeliranje omogoča celovito oceno gospodarskih koristi, vključno s povezovanjem trgov, zanesljivostjo oskrbe in konkurenco ter odpravo energetske osamitve, pa tudi socialnih, okoljskih in podnebnih učinkov, vključno z medsektorskimi učinki. Metodologija je popolnoma pregledna in vključuje podrobnosti o tem, katere posamezne koristi in stroški se izračunajo ter zakaj in kako;

metodologije vključujejo in pojasnjujejo, kako se načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ izvaja v vseh fazah desetletnih razvojnih načrtov omrežja za celotno Unijo;

pojasnjujejo, da projekt ne bo oviral razvoja in uvajanja obnovljivih virov energije;

metodologije zagotavljajo, da se določijo države članice, nosilke koristi, na katere ima projekt neto pozitiven učinek, države članice, na katere ima projekt neto negativen učinek, in nosilke stroškov, ki so lahko druge države članice kot tiste, na katerih ozemlju je infrastruktura zgrajena;

metodologije upoštevajo vsaj odhodke za naložbe, stroške obratovanja in vzdrževanja ter stroške, ki nastanejo za povezani sistem, v času tehničnega življenjskega cikla celotnega projekta, kot so stroški razgradnje in ravnanja z odpadki, vključno z zunanjimi stroški. Metodologije vsebujejo usmeritve glede diskontnih stopenj, tehnične življenjske dobe in preostale vrednosti, ki se uporabijo za izračune stroškov in koristi. Poleg tega vključujejo obvezno metodologijo za izračun razmerja med koristmi in stroški ter neto sedanje vrednosti, pa tudi razlikovanje koristi glede na stopnjo zanesljivosti njihovih metod ocenjevanja. Upoštevajo se tudi metode za izračun učinkov projektov na podnebje in okolje ter njihov prispevek k energetskim ciljem Unije, kot so vse večja prisotnost obnovljivih virov energije, energijska učinkovitost in cilji povezanosti;

metodologije zagotavljajo, da se za vsak projekt ocenijo ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam, ki odsevajo stroške emisij toplogrednih plinov, ter da je ocena zanesljiva in skladna z drugimi politikami Unije, da se omogoči primerjava z drugimi rešitvami, za katere ni potrebna nova infrastruktura.