Člen 9 Sheme obveznosti energetske učinkovitosti

Če se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja količine prihrankov, ki se zahteva na podlagi člena 8(1), izpolnile s sistemom obveznosti energetske učinkovitosti, zagotovijo, da zavezanci iz odstavka 3 tega člena, ki delujejo na ozemlju posamezne države članice, brez poseganja v člen 8(8) in (9), izpolnjujejo svojo zahtevo glede skupnega prihranka energije pri končni porabi iz člena 8(1).

Če se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja količine prihrankov, ki se zahteva na podlagi člena 8(1), izpolnile s sistemom obveznosti energetske učinkovitosti, lahko za izvajalca, ki bo upravljal sistem, imenujejo javni organ.

Države članice med operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji goriva za prevoz ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz, ki delujejo na njihovem ozemlju, na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določijo zavezance. Količino prihrankov energije, ki je potrebna za izpolnitev obveznosti, zavezanci dosežejo pri končnih odjemalcih, ki jih neodvisno od izračuna na podlagi člena 8(1) določi država članica, oziroma, če se država članica tako odloči, prek potrjenih prihrankov drugih strani, kot je opisano v odstavku 11, točka (a), tega člena.

Kadar so podjetja za maloprodajo energije določena kot zavezanci na podlagi odstavka 3, države članice zagotovijo, da ta podjetja pri izpolnjevanju svojih obveznosti ne ustvarjajo preprek, ki odjemalce ovirajo pri zamenjavi dobavitelja.

Države članice lahko od zavezancev zahtevajo, da določen delež svoje obveznosti dosežejo pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice lahko od zavezancev zahtevajo tudi, da dosežejo cilje znižanja stroškov energije, kadar se zaradi teh ciljev ustvarijo prihranki energije pri končni porabi in so izračunane v skladu s Prilogo V, in prihranke energije s spodbujanjem ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, vključno z ukrepi finančne podpore za blažitev učinkov cene ogljika na MSP in mikropodjetja.

Države članice lahko od zavezancev zahtevajo, da v sodelovanju s socialnimi službami, regionalnimi organi, lokalnimi organi ali občinami spodbujajo ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. Med te ukrepe spada tudi ugotavljanje in zadovoljevanje posebnih potreb določenih skupin, ki jih ogroža energetska revščina ali so bolj občutljive za njene učinke. Da bi zaščitile ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, države članice spodbujajo zavezance k izvajanju ukrepov, kot so prenova stavb, vključno s socialnimi stanovanji, zamenjava gospodinjskih aparatov, finančna podpora in spodbude za ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v skladu z nacionalnimi shemami financiranja in podpore ali energetskimi pregledi. Države članice zagotovijo upravičenost ukrepov za individualne enote v večstanovanjskih stavbah.

Države članice pri uporabi odstavkov 5 in 6 od zavezancev zahtevajo, da vsako leto poročajo o prihrankih energije, ki so jih zavezanci dosegli z ukrepi, ki se spodbujajo pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ter zahtevajo zbirne statistične informacije o njihovih končnih odjemalcih, iz katerih so razvidne spremembe v prihrankih energije glede na predhodno sporočene informacije, in o zagotovljeni tehnični in finančni podpori.

Države članice prihranke energije, ki jih zahtevajo od vsakega zavezanca, izrazijo v porabi primarne energije ali porabi končne energije. Metoda, s katero se izrazi zahtevana količina prihrankov energije, se uporabi tudi za izračun prihrankov, ki jih uveljavljajo zavezanci. Pri pretvorbi količine prihrankov energije se uporabijo spodnje kurilne vrednosti iz Priloge VI k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/2066 ( 7 ) in faktor primarne energije v skladu s členom 31, razen če je možna utemeljena raba drugih pretvorbenih faktorjev.

Države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedli zavezanci. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od zavezancev. Kadar je subjekt zavezanec v okviru nacionalnega sistema obveznosti energetske učinkovitosti v skladu s členom 9 in v okviru EU ETS za stavbe in cestni prevoz v skladu z Direktivo 2003/87/ES, sistem spremljanja in preverjanja zagotovi, da se cena ogljika, ki se prenese pri sprostitvi goriva za porabo v skladu z Direktivo 2003/87/ES, upošteva pri izračunu in sporočanju prihrankov energije, doseženih z ukrepi tega subjekta za prihranke energije.

Države članice v okviru celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku, predloženih v skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999, obvestijo Komisijo o vzpostavljenih sistemih za merjenje, nadzor in preverjanje, vključno z uporabljenimi metodami, ter o ugotovljenih težavah in njihovem odpravljanju.

V okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti države članice lahko dovolijo zavezancem, da storijo naslednje:

Države članice vsako leto objavijo prihranke energije, ki jih je dosegel vsak zavezanec ali vsaka podkategorija zavezanca, in skupne prihranke, dosežene v okviru sistema.