Člen 10 Glavna merilna mesta

1.   Vsaka država članica vzpostavi vsaj eno glavno merilno mesto na 10 milijonov prebivalcev v neizpostavljenem mestnem okolju. Države članice z manj kot 10 milijoni prebivalcev vzpostavijo vsaj eno glavno merilno mesto v neizpostavljenem mestnem okolju.

Države članice, katerih ozemlje je večje od 10 000 km2, a manjše od 100 000 km2, vzpostavijo vsaj eno glavno merilno mesto v neizpostavljenem podeželskem okolju. Vsaka država članica, katere ozemlje je večje od 100 000 km2, vzpostavi vsaj eno glavno merilno mesto na 100 000 km2 v neizpostavljenem podeželskem okolju.

2.   Umestitev glavnih merilnih mest v neizpostavljena mestna okolja in neizpostavljena podeželska okolja se določi v skladu s točko B Priloge IV.

3.   Vsa vzorčevalna mesta, ki izpolnjujejo zahteve iz točk B in C Priloge IV in so vzpostavljena na glavnih merilnih mestih, se lahko upoštevajo za namene izpolnjevanja zahtev glede najmanjšega števila vzorčevalnih mest za ustrezna onesnaževala, kot je določeno v Prilogi III.

4.   Država članica lahko skupaj z eno ali več sosednjimi državami članicami vzpostavi eno ali več skupnih glavnih merilnih mest, da bi izpolnila zahteve iz odstavka 1. To ne vpliva na obveznost vsake države članice, da vzpostavi vsaj eno glavno merilno mesto v neizpostavljenem mestnem okolju in na obveznost vsake države članice, katere ozemlje je večje od 10 000 km2, da vzpostavi vsaj eno glavno merilno mesto v neizpostavljenem podeželskem okolju.

5.   Meritve na glavnih merilnih mestih v neizpostavljenem mestnem okolju in neizpostavljenem podeželskem okolju vključujejo onesnaževala iz oddelka 1, tabeli 1 in 2, Priloge VII, ter lahko vključujejo tudi onesnaževala iz tabele 3 navedenega oddelka.

6.   Država članica se lahko odloči, da ne bo merila črnega ogljika, ultrafinih delcev ali amoniaka na polovici svojih glavnih merilnih mest v neizpostavljenem podeželskem okolju, če število njenih glavnih merilnih mest v neizpostavljenem podeželskem okolju presega število njenih glavnih merilnih mest v neizpostavljenem mestnem okolju vsaj v razmerju 2:1, dokler je izbor njenih glavnih merilnih mest reprezentativen za navedena onesnaževala.

7.   Kadar je to ustrezno, se spremljanje uskladi s strategijo spremljanja in merilnim programom iz EMEP, raziskovalno infrastrukturo aerosolov, oblakov in sledi plinov (ACTRIS) ter spremljanjem vplivov onesnaženosti zraka na podlagi Direktive (EU) 2016/2284.