4.3 Ocena čezmejnih dejavnikov

Institucije bi morale organom za reševanje na zahtevo zagotoviti informacije o pravu, ki se uporablja, in nacionalnih posebnostih v zvezi s sredstvi, elementi, poslovanjem in subjekti, vključenimi v obseg prenosa.

Institucije bi morale opozoriti na elemente, vključene v obseg prenosa ali zahtevane posebej, ki so prenosljivi zgolj znotraj iste države članice, in opredeliti morebitne rešitve.

Organi za reševanje bi morali za zagotovitev skladnosti s členom 67 Direktive 2014/59/EU in členom 30 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 v fazi načrtovanja reševanja z organi tretjih držav razpravljati o možnosti za izvajanje pooblastil za prenos za elemente, za katere se uporablja pravo tretje države. Organ za reševanje bo moral na podlagi izida te razprave oceniti, ali so naslednje možnosti uresničljive:

• (i) organ tretje države bo priznal pooblastila organa za reševanje za prenos;
• (ii) organ tretje države ne bo priznal pooblastil organa za reševanje za prenos, a ne bo nasprotoval prenosu, ki ga odobri subjekt v postopku reševanja;
• (iii) prenos bo mogoče izvesti zgolj, če se v reševanje vloži znatna količina denarja in časa.

Da bi organe za reševanje podprle pri oceni iz prejšnjega odstavka, bi morale institucije na podlagi pravnih značilnosti elementov, vključenih v obseg prenosa, preučiti – in o ugotovitvah obvestiti organe za reševanje – izvedljivost/verodostojnost:

• - potrditvenega sporazuma, ki bi ga podpisala institucija v postopku reševanja, v katerem bi se priznal prenos na pridobitelja (kupca, premostitveno institucijo ali družbo za upravljanje) in potrdila njegova skladnost s pogoji, ki jih je določil organ za reševanje (v skladu s členom 67(1), točka (a), Direktive 2014/59/EU);
• - klavzul, odpornih na reševanje, v pogodbah, s katerimi bi se priznalo in nasprotno stranko obvestilo, da je pogodba lahko predmet izvajanja pooblastil za reševanje (v skladu s člen om 67(1), točka (a), Direktive 2014/59/EU);
• - prenosa elementov, za katere se uporablja pravo tretje države, na ad hoc subjekt (kot je subjekt za posebne namene) v skladu z domačo zakonodajo, da bi bilo lastniške instrumente subjekta mogoče prenesti v okviru obsega prenosa.

Institucije bi morale organe opozoriti na morebitne zakone tretje države, v skladu s katerimi bi morale podpirati svoje odvisno podjetje, v okviru katerega naj bi se elementi tretjih držav vključili v obseg prenosa.