4. Opredelitev obsega prenosa

Organi za reševanje bi morali določiti metodologijo za opredelitev subjekta ali subjektov, poslovnih področij ali portfeljev sredstev, pravic in/ali obveznosti, ki jih je treba prenesti (v nadaljnjem besedilu: obseg prenosa), saj je to na točki reševanja še vedno njihova odgovornost.

Institucije bi morale imeti v fazi načrtovanja reševanja možnost predlagati obseg prenosa v skladu z odstavkom 10. Institucije bi morale za ta namen opredeliti ovire in predlagati morebitne izboljšave, imeti pa bi morale tudi možnost, da predlagajo drug obseg prenosa ali njegove spremembe, da bi izboljšale verodostojnost in izvedljivost strategije prenosa ali orodja za prenos iz načrta reševanja.

Institucije bi morale biti na zahtevo organa za reševanje sposobne:

• a) opredeliti in izpostaviti posamezne elemente obsega prenosa, določenega s strani organov za reševanje in po njihovih navodilih, v skladu s členom 11 Direktive 2014/59/EU; in
• b) preveriti ustreznost obsega prenosa v različnih scenarijih, ki jih v skladu s členom 10(3), 10(7), točka (j), in členom 12(3) Direktive 2014/59/EU določijo organi za reševanje.

Organi za reševanje bi morali v skladu s členom 10(1), 10(7), točka (j), in členom 12(3), točka (b), Direktive 2014/59/EU pri določanju metodologije za opredelitev obsega prenosa v načrtih reševanja upoštevati:

• a. namene orodij (glede na strategijo, določeno za institucijo) in dejavnosti institucij. Glavni obseg prenosa bi moral vključevati osnovna ali kritična sredstva, pravice in/ali obveznosti, ki jih je treba prenesti, da bi zagotovili skladnost s cilji reševanja, regulativnimi obveznostmi (vključno z zaščitenimi obveznostmi iz člena 44 Direktive 2014/59/EU ali obveznostmi iz člena 73 Direktive 2014/59/EU) in nameni o rodja („prvi sloj obsega prenosa“), opredeliti pa bi ga bilo treba v skladu s seznamom meril, ki so natančneje določena v oddelku 4.1 spodaj;
• b. medsebojne povezave znotraj institucije. Medsebojne povezave, za katere se uporablja prejšnji pododstavek (a) in ki jih zaradi zamudnosti in visokih stroškov ali pravnih omejitev (tudi tistih v zvezi z zaščitnimi ukrepi iz členov 76 – 80 Direktive 2014/59/EU) ni mogoče izločiti, bi bilo treba vključiti v obseg prenosa („drugi sloj obsega prenosa“) v skladu z oddelkom 4.2 spodaj.

Institucije bi morale pri vključevanju svojih sredstev, pravic in/ali obveznosti v obseg prenosa v skladu z njegovo opredelitvijo organe za reševanje opozoriti na ovire za prenosljivost ter predlagati možne načine za zmanjšanje tveganja in rešitve. Institucije bi si morale prizadevati za postopno zmanjšanje teh ovir. Pri ocenjevanju ovir za prenosljivost bi bilo treba v skladu z oddelkom 4.3 posebno pozornost nameniti čezmejnim vprašanjem.

Organi za reševanje bi morali pri določanju metodologije za opredelitev obsega prenosa, ki bo omogočal oblikovanje najučinkovitejše strategije za doseganje ciljev reševanja, preučiti, ali bi bilo obseg mogoče razdeliti na različne dele, da bi se pripravili na različne scenarije, omogočili uporabo kombinacije različnih orodij za prenos in različne zaporedne prenose in kombinacije v okviru istega orodja za reševanje ali prenos na več prejemnikov, saj bi navedeno lahko bilo potrebno.

4.1.1 Prodaja poslovanja

4.2 Ugotavljanje medsebojnih povezav

4.3 Ocena čezmejnih dejavnikov