UREDBA (EU) 2020/1503 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 7. oktobra 2020 o evropskih ponudnikih storitev množičnega financiranja za podjetnike ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1129 in Direktive (EU) 2019/1937 (Besedilo velja za EGP)

(1)

Množično financiranje postaja vse bolj ustaljena oblika alternativnega financiranja za zagonska ter mala in srednja podjetja (MSP), pri katerem gre običajno za manjše naložbe. Množično financiranje predstavlja vse pomembnejšo vrsto posredovanja, pri katerem ponudnik storitev množičnega financiranja, ne da bi s tem sam prevzel tveganje, upravlja javnosti dostopno digitalno platformo, prek katere se vzpostavi stik ali olajša vzpostavitev stika potencialnih vlagateljev ali posojilodajalcev in podjetniki, ki želijo pridobiti finančna sredstva. Takšno financiranje je lahko v obliki posojil ali pridobitve prenosljivih vrednostnih papirjev ali drugih sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja. Zato je primerno, da se v področje uporabe te uredbe vključi tako posojilno kot naložbeno množično financiranje, saj se lahko ti vrsti množičnega financiranja strukturirata kot primerljiva načina alternativnega financiranja.

(2)

Opravljanje storitev množičnega financiranja običajno vključuje tri kategorije akterjev: lastnik projekta, ki projekt predlaga v financiranje, vlagatelji, ki financirajo predlagani projekt, in posredniška organizacija v obliki ponudnika storitev množičnega financiranja, ki prek spletne platforme poveže lastnike projekta in vlagatelje.

(3)

Množično financiranje lahko prispeva k temu, da se MSP omogoči dostop do financiranja in k dokončanju unije kapitalskih trgov. Pomanjkanje dostopa MSP do financiranja je težava tudi v tistih državah, v katerih je dostop do bančnih kreditov med finančno krizo ostal stabilen. Množično financiranje je nastalo in se uveljavilo kot praksa financiranja poslovnih dejavnosti fizičnih in pravnih oseb. Takšno financiranje se izvaja prek spletnih platform; poslovne dejavnosti tipično financira veliko število ljudi ali organizacij; podjetniki, vključno z zagonskimi podjetji, zbirajo razmeroma majhne denarne zneske.

(4)

Poleg tega, da omogoča alternativen vir financiranja, vključno s tveganim kapitalom, ima lahko množično financiranje za podjetja tudi druge koristi. Potrdi lahko poslovno idejo, podjetnikom omogoči dostop do velikega števila ljudi, ki z njimi delijo svoje uvide in informacije, ter deluje kot orodje za trženje.

(5)

Več držav članic je že uvedlo posebne nacionalne ureditve za množično financiranje. Te ureditve so prilagojene značilnostim in potrebam lokalnih trgov in vlagateljev. Posledica tega je, da se obstoječa nacionalna pravila po vsej Uniji razlikujejo glede pogojev za delovanje platform za množično financiranje, obsega dovoljenih dejavnosti in zahtev za pridobitev dovoljenj.

(6)

Razlike med obstoječimi nacionalnimi pravili so tolikšne, da ovirajo čezmejno opravljanje storitev množičnega financiranja, s tem pa neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga za take storitve. Razdrobljenost pravnega okvira glede na nacionalne meje povzroča zlasti visoke pravne stroške za neprofesionalne vlagatelje, ki se pogosto soočajo s težavami pri ugotavljanju, katera pravila veljajo za storitve čezmejnega množičnega financiranja. Take vlagatelje to pogosto odvrne od čezmejnih naložb prek platform za množično financiranje. Isti razlogi ponudnike storitev množičnega financiranja odvračajo od tega, da bi svoje storitve ponujali zunaj držav članic, v katerih imajo sedež. Storitve množičnega financiranja so bile zato do zdaj pretežno nacionalne na škodo trga množičnega financiranja na ravni Unije, zaradi česar podjetniki, zlasti tisti, ki delujejo na manjših nacionalnih trgih, niso imeli dostopa do storitev množičnega financiranja.

(7)

Da bi spodbudili storitve čezmejnega množičnega financiranja in olajšali uveljavljanje svobode opravljanja in prejemanja takih storitev na notranjem trgu, je treba nasloviti obstoječe ovire za pravilno delovanje notranjega trga storitev množičnega financiranja in zagotoviti visoko raven zaščite vlagateljev z določitvijo regulativnega okvira na ravni Unije.

(8)

Namen te uredbe je spodbuditi čezmejno financiranje podjetnikov tako, da se obravnavajo ovire za delovanje notranjega trga storitev množičnega financiranja. Storitve množičnega financiranja v zvezi s posojanjem potrošnikom, kot so opredeljeni v točki (a) člena 3 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), zato ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe.

(9)

Da se prepreči regulativna arbitraža in zagotovi učinkovit nadzor nad ponudniki množičnega financiranja, bi moralo biti ponudnikom storitev množičnega financiranja prepovedano sprejemati vloge ali druga vračljiva sredstva od javnosti, razen če imajo tudi dovoljenje kot kreditna institucija v skladu s členom 8 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4). Vendar pa bi morale države članice zagotoviti, da nacionalno pravo ne zahteva dovoljenja kot kreditna institucija ali ne določa, da morajo imeti lastniki projektov ali vlagatelji kakršno koli drugo posamično dovoljenje, izvzetje ali oprostitev, kadar sprejmejo denar ali dajo posojila za namene ponudbe ali vlaganja v projekte množičnega financiranja.

(10)

Opravljanje storitev množičnega financiranja je namenjeno lažjemu financiranju projektov s pridobivanjem sredstev od velikega števila ljudi, od katerih vsak prispeva razmeroma majhen naložbeni znesek prek javno dostopnega internetnega informacijskega sistema. Do storitev množičnega financiranja imajo torej dostop vsi vlagatelji, ki hkrati prejmejo naložbene predloge, pri čemer se sredstva pridobivajo predvsem od fizičnih oseb, tudi tistih, ki niso premožne. Ta uredba bi se morala uporabljati za storitve množičnega financiranja, ki so sestavljene iz skupnega opravljanja storitev sprejemanja in posredovanja naročil strank in plasiranja prenosljivih vrednostnih papirjev ali sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja brez trdne obveznosti odkupa na javni platformi, ki vlagateljem dajo neomejen dostop. Skupno opravljanje teh storitev je ključna posebnost storitev množičnega financiranja v primerjavi z nekaterimi investicijskimi storitvami, ki se opravljajo na podlagi Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), čeprav take storitve, če se opravljajo posamezno, ustrezajo storitvam, ki jih zajema navedena direktiva.

(11)

Kar zadeva posojilno množično financiranje, bi se morala ta uredba uporabljati za storitve množičnega financiranja, ki so sestavljene iz olajševanja dajanja posojil, vključno s storitvami, kot je predstavljanje ponudb za množično financiranje strankam, ter določanja cen ali ocenjevanja kreditnega tveganja projektov množičnega financiranja ali lastnikov projektov. Opredelitev storitev množičnega financiranja bi morala zajeti različne poslovne modele ter tako prek platforme za množično financiranje omogočati sklenitev posojilne pogodbe med enima ali več vlagatelji in enim ali več lastniki projektov. Posojila, vključena v področje uporabe te uredbe, bi morala biti posojila z brezpogojnimi obveznostmi vračila dogovorjenega zneska denarja vlagatelju, pri čemer platforme za posojilno množično financiranje vlagateljem in lastnikom projektov le olajšujejo sklepanje posojilnih pogodb, v nobenem primeru pa ponudniki storitev množičnega financiranja niso upniki lastnika projekta. Olajševanje dajanja posojil, ki spada v področje uporabe te uredbe je treba razlikovati od dejavnosti kreditne institucije, ki daje posojila za svoj račun in od javnosti sprejema vloge ali druga vračljiva sredstva.

(12)

Ponudniki storitev množičnega financiranja za opravljanje svojih storitev upravljajo javno dostopne internetne informacijske sisteme, med katerimi so tudi takšni, pri katerih se morajo uporabniki registrirati.

(13)

Za naložbeno množično financiranje je prenosljivost pomemben varovalni ukrep, ki vlagateljem omogoča izstop iz njihove naložbe, saj jim nudi možnost, da svoj delež prodajo na kapitalskih trgih. Zato ta uredba zajema in dovoljuje storitve množičnega financiranja, ki so povezane s prenosljivimi vrednostnimi papirji. Na kapitalskih trgih so prosto prenosljive tudi delnice nekaterih kapitalskih družb zasebnega prava, ustanovljenih na podlagi nacionalnega prava držav članic, in jim zato ne bi smelo biti preprečeno, da so vključene v področje uporabe te uredbe.

(14)

Za nekatere sprejete instrumente za namene množičnega financiranja v nekaterih državah članicah velja nacionalno pravo, ki ureja njihovo prenosljivost, kot je zahteva, da mora prenos overiti notar. Ta uredba bi se morala uporabljati brez poseganja v nacionalno pravo, ki ureja prenos takih instrumentov.

(15)

Čeprav bi se lahko s prvimi javnimi ponudbami kovancev financirala MSP, inovativna zagonska podjetja in podjetja v fazi širitve ter pospešil prenos tehnologije, so njihove značilnosti bistveno drugačne od storitev množičnega financiranja, ki jih ureja ta uredba.

(16)

Zaradi tveganj, povezanih z naložbami množičnega financiranja, je primerno, da se v interesu učinkovite zaščite vlagateljev in zagotovitve mehanizma tržne discipline uvede prag za skupno vrednost ponudb za množično financiranje, ki jih je dal določeni lastnik projekta. Ta prag bi bilo treba določiti pri 5 000 000 EUR, prag, ki ga večina držav članic uporablja za izvzetje ponudbe vrednostnih papirjev javnosti od obveznosti objave prospekta v skladu z Uredbo (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(17)

Prekrivajoča se regulativna okvira, vzpostavljena na podlagi te uredbe in Uredbe (EU) 2017/1129, bi zaradi praga 5 000 000 EUR lahko povečala tveganje regulativne arbitraže in škodljivo vplivala na dostop do financiranja in razvoj kapitalskih trgov v nekaterih državah članicah. Poleg tega je do zdaj le omejeno število držav članic vzpostavilo poseben pravni okvir, ki ureja platforme in storitve množičnega financiranja. Ob upoštevanju dejstva, da so pri izvajanju Uredbe (EU) 2017/1129 nekatere države članice prag za izvzetje ponudb vrednostnih papirjev javnosti od obveznosti objave prospekta določile nižje od 5 000 000 EUR in ob upoštevanju posebnega napora, ki bi ga te države članice lahko utrpele zaradi prilagoditve nacionalnega prava in zagotovitev uporabe enotnega praga na podlagi te uredbo, bi morala ta uredba določiti začasno odstopanje brez možnosti podaljšanja, da de tem državam članicam omogoči, da prenesejo ta posebni napor. To začasno odstopanje bi moralo veljati najkrajše možno obdobje, da bi bilo delovanje notranjega trga kar najmanj moteno.

(18)

Za ohranitev visoke ravni zaščite vlagateljev, zmanjšanje tveganj, povezanih z množičnim financiranjem, in zagotovitev pravične obravnave vseh strank, bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja vzpostaviti politiko, oblikovano za zagotovitev, da se projekti na njihovih platformah izberejo na strokoven, pošten in pregleden način ter da se na enak način opravljajo tudi storitve množičnega financiranja.

(19)

Da bi lahko ponudniki storitev množičnega financiranja svojim strankam ponudili boljše storitve, bi morali imeti možnost, da posameznim vlagateljem predlagajo projekte množičnega financiranja na podlagi enega ali več specifičnih parametrov ali kazalnikov tveganja, kot so vrsta ali panoga poslovne dejavnosti ali bonitetna ocena, ki jih je vlagatelj vnaprej posredoval ponudniku storitev množičnega financiranja. Vendar dovoljenje, pridobljeno na podlagi te uredbe, ponudnikom storitev množičnega financiranja ne bi smelo omogočati opravljanja storitev individualnega ali kolektivnega upravljanja premoženja. Za zagotovitev nepristranskega ponujanja naložbenih priložnosti potencialnim vlagateljem ponudniki storitev množičnega financiranja ne bi smeli plačati ali sprejeti nobenega plačila, popusta ali nedenarne koristi za usmerjanje naročil vlagateljev v določeno ponudbo, objavljeno na njihovi platformi ali na platformi tretje osebe.

(20)

Poslovne modele z avtomatiziranimi postopki, pri katerih ponudnik storitev množičnega financiranja avtomatsko dodeli sredstva projektom množičnega financiranja v skladu s parametri in kazalniki tveganja, ki jih je vnaprej določil vlagatelj ‒ tako imenovano avtomatsko vlaganje ‒, bi bilo treba obravnavati kot individualno upravljanje portfeljev posojil.

(21)

Obstoj orodij za filtriranje na platformi za množično financiranje na podlagi te uredbe, se ne bi smel šteti za investicijsko svetovanje na podlagi Direktive 2014/65/EU, kolikor ta orodja strankam zagotavljajo informacije na nevtralen način, ki ni priporočilo. Taka orodja bi morala vključevati orodja, ki prikazujejo rezultate na podlagi meril, povezanih s povsem objektivnimi značilnostmi produkta. Objektivne značilnosti produkta v okviru platforme za množično financiranje bi bile lahko vnaprej določena projektna merila, kot so gospodarska panoga, uporabljeni instrument in obrestna mera ali kategorija tveganja, kadar se razkrijejo zadostne informacije v zvezi z metodo izračuna. Podobno bi bilo treba za objektivna merila šteti tudi ključne finančne podatke, izračunane brez prostega preudarka.

(22)

Namen te uredbe je spodbuditi neposredne naložbe in preprečiti možnosti za regulativno arbitražo s strani finančnih posrednikov, za katere veljajo pravni akti Unije, zlasti pravni akti Unije glede upravljavcev premoženja. Uporaba pravnih struktur, vključno s subjekti s posebnim namenom, ki posredujejo med projektom za množično financiranje in vlagatelji, bi morala biti zato strogo regulirana in dovoljena le, kadar je to upravičeno, pri čemer se vlagatelju omogoči, da pridobi delež, na primer v obliki osnovnega nelikvidnega ali nedeljivega premoženja, tako da subjekt s posebnim namenom izda prenosljive vrednostne papirje.

(23)

Zagotavljanje učinkovitega sistema upravljanja je bistveno za ustrezno upravljanje tveganja in preprečevanje nasprotja interesov. Ponudniki storitev množičnega financiranja bi morali imeti zato vzpostavljene upravljavske ureditve, ki jim zagotavljajo učinkovito in skrbno vodenje. Fizične osebe, odgovorne za vodenje, bi morale imeti ugled ter zadostno znanje, veščine in izkušnje. Ponudniki storitev množičnega financiranja bi morali vzpostaviti tudi postopke za sprejemanje in obravnavo pritožb strank.

(24)

Stranke so izpostavljene potencialnim, zlasti operativnim, tveganjem, povezanim s ponudniki storitev množičnega financiranja. Da bi stranke zaščitili pred takimi tveganji, bi morale za ponudnike storitev množičnega financiranja veljati bonitetne zahteve.

(25)

Od ponudnikov storitev množičnega financiranja bi se moralo zahtevati, da razvijejo načrte za neprekinjeno poslovanje, ki bi obravnavali tveganja, povezana s prekinitvijo delovanja ponudnika storitev množičnega financiranja. Taki načrti za neprekinjeno poslovanje bi morali med drugim vsebovati določbe glede upravljanja kritičnih funkcij, kar bi lahko – glede na poslovni model ponudnika storitev množičnega financiranja – vključevalo nadaljnje servisiranje neodplačanih posojil, obveščanje strank in prenos ureditve za hrambo sredstev.

(26)

Ponudniki storitev množičnega financiranja bi morali delovati kot nepristranski posredniki med strankami, ki uporabljajo njihovo platformo za množično financiranje. Da ne bi prišlo do nasprotij interesov, bi bilo treba določiti nekatere zahteve v zvezi s ponudniki storitev množičnega financiranja, njihovimi delničarji, poslovodji in zaposlenimi ter vsako fizično ali pravno osebo, ki je z njimi tesno povezana prek obvladovanja. Ponudniki storitev množičnega financiranja zlasti ne bi smeli biti udeleženi v ponudbah za množično financiranje na svojih platformah za množično financiranje. Večji delničarji, poslovodje in zaposleni ter vsaka fizična ali pravna oseba, ki je z njimi tesno povezana prek obvladovanja, ne bi smeli delovati kot lastniki projektov v zvezi s storitvami množičnega financiranja, ki se ponujajo na njihovi platformi za množično financiranje. Vendar pa se tem večjim delničarjem, poslovodjem, zaposlenim ter fizičnim ali pravnim osebam ne bi smelo prepovedati, da nastopajo kot vlagatelji v projekte, ki se ponujajo na njihovi platformi za množično financiranje, pod pogojem, da so vzpostavljeni ustrezni varovalni ukrepi proti nasprotjem interesov.

(27)

V interesu učinkovitega in nemotenega opravljanja storitev množičnega financiranja bi moralo biti ponudnikom storitev množičnega financiranja dovoljeno, da katero koli operativno funkcijo v celoti ali delno prenesejo na tretjo osebo, pod pogojem, da takšno zunanje izvajanje ne ogroža kakovosti notranjih kontrol ponudnikov storitev množičnega financiranja ali učinkovitega nadzora nad njimi. Vendar pa bi morali biti ponudniki storitev množičnega financiranja še naprej v celoti odgovorni za izpolnjevanje te uredbe v zvezi z dejavnostmi, oddanimi v zunanje izvajanje.

(28)

Zahteve v zvezi s hrambo sredstev so ključne za zaščito vlagateljev, ki uporabljajo storitve množičnega financiranja. Prenosljive vrednostne papirje ali sprejete instrumente za namene množičnega financiranja, ki jih je mogoče zavesti na računu finančnih instrumentov ali ki jih je mogoče fizično dostaviti skrbniku, bi moral hraniti kvalificirani skrbnik, ki je pridobil dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali 2014/65/EU. Odvisno od vrste sredstev, ki se hranijo, je treba bodisi zagotoviti njihovo hrambo v skrbništvu, kot pri prenosljivih vrednostnih papirjih, ki jih je mogoče zavesti na računu finančnih instrumentov ali ki jih je mogoče fizično dostaviti, bodisi preveriti njihovo lastništvo in jih voditi v evidenci. Hramba prenosljivih vrednostnih papirjev ali sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja, ki so v skladu z nacionalnim pravom zavedeni le pri lastniku projekta ali njegovem zastopniku, kot so naložbe v podjetja, ki ne kotirajo na borzi, ali so shranjeni na ločenem računu, ki bi ga lahko stranka odprla neposredno pri centralni depotni družbi, se šteje za enakovredno hrambi sredstev s strani kvalificiranih skrbnikov.

(29)

Ker lahko plačilne storitve, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (7), opravljajo samo ponudniki plačilnih storitev, dovoljenje za opravljanje storitev množičnega financiranja ne pomeni tudi dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev. Zato je primerno pojasniti, da mora biti ponudnik storitev množičnega financiranja, ki opravlja take plačilne storitve v zvezi s svojimi storitvami množičnega financiranja, tudi ponudnik plačilnih storitev, kot je opredeljen v Direktivi (EU) 2015/2366. Ta zahteva ne vpliva na subjekte, ki imajo dovoljenje na podlagi Direktive 2014/65/EU in opravljajo dejavnost iz člena 3 Direktive (EU) 2015/2366 ter za katere velja tudi obveznost obveščanja iz člena 37 Direktive (EU) 2015/2366. Da se omogoči ustrezen nadzor nad takšnimi dejavnostmi, bi moral ponudnik storitev množičnega financiranja obvestiti pristojne organe, ali namerava plačilne storitve opravljati sam na podlagi ustreznega dovoljenja ali jih namerava oddati v izvajanje tretji osebi, ki ima tako dovoljenje.

(30)

Za rast in nemoteno opravljanje čezmejnih storitev množičnega financiranja sta potrebna zadosten obseg dejavnosti in zaupanje javnosti v te storitve. Zato je treba določiti enotne in sorazmerne zahteve, ki se uporabljajo neposredno, za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev množičnega financiranja. Zahteve za ponudnike storitev množičnega financiranja bi morale zato olajšati čezmejno opravljanje teh storitev, zmanjšati operativna tveganja ter zagotoviti visoko stopnjo preglednosti in zaščite vlagateljev.

(31)

Da se zagotovi učinkovit nadzor ponudnikov storitev množičnega financiranja, bi moralo veljati, da lahko za dovoljenje za opravljanje storitev množičnega financiranja na podlagi te uredbe zaprosijo le pravne osebe, ki imajo dejanski in stalen sedež v Uniji, vključno s potrebnimi viri.

(32)

Storitve množičnega financiranja so lahko izpostavljene tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma, kot je poudarjeno v poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 26. junija 2017 o oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vpliva na notranji trg in je povezano s čezmejnimi dejavnostmi. Zato bi bilo treba določiti varovalne ukrepe pri določanju pogojev za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev množičnega financiranja in za ocenjevanje dobrega ugleda fizičnih oseb, odgovornih za njihovo vodenje, poleg tega pa bi bilo treba opravljanje plačilnih storitev omejiti na subjekte, ki so pridobili dovoljenje in za katere veljajo zahteve glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Zaradi nadaljnjega zagotavljanja celovitosti trga s preprečevanjem tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ter ob upoštevanju najvišjega zneska finančnih sredstev, ki jih je mogoče zbrati s ponudbo za množično financiranje v skladu s to uredbo, bi morala Komisija oceniti, ali je potrebno in sorazmerno, da se ponudnikom storitev množičnega financiranja naložijo obveznosti zagotavljanja skladnosti z nacionalnim pravom, s katerim se izvaja Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (8), v zvezi s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, in da se ti ponudniki storitev množičnega financiranja za namene navedene direktive uvrstijo na seznam pooblaščenih subjektov.

(33)

Da se ponudnikom storitev množičnega financiranja omogoči čezmejno poslovanje, ne da bi bili pri tem soočeni z različnimi pravili, ter s tem spodbudi financiranje projektov po vsej Uniji s strani vlagateljev iz različnih držav članic, državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da tem ponudnikom storitev množičnega financiranja, ki so pridobili dovoljenje na podlagi te uredbe, naložijo dodatne zahteve.

(34)

Postopek pridobitve dovoljenj bi moral pristojnim organom omogočati, da se seznanijo s storitvami, ki jih nameravajo opravljati potencialni ponudniki storitev množičnega financiranja, vključno s platformami za množično financiranje, ki jih nameravajo upravljati, da bi ocenili kakovost njihovega vodenja ter njihovo notranjo organizacijo in postopke, vzpostavljene za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

(35)

Da bi zagotovili ustrezen nadzor in preprečili nesorazmerna upravna bremena, bi bilo treba subjektom, ki so pridobili dovoljenje na podlagi Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) ali Direktive 2013/36/EU, 2014/65/EU ali (EU) 2015/2366 in ki nameravajo opravljati storitve množičnega financiranja, omogočiti, da imajo dovoljenje tako v skladu z eno od navedenih direktiv kot v skladu s to uredbo. V teh primerih bi se moral uporabljati poenostavljeni postopek pridobitve dovoljenja, pristojni organi pa ne bi smeli zahtevati predložitve dokumentov ali dokazil, ki so jim že na voljo.

(36)

Da bi bile storitve množičnega financiranja za vlagatelje bolj pregledne, bi moral Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (10), (ESMA) vzpostaviti javen in ažuren register vseh ponudnikov storitev množičnega financiranja, ki so pridobili dovoljenje v skladu s to uredbo. Ta register bi moral vsebovati informacije o vseh delujočih platformah za množično financiranje v Uniji.

(37)

Dovoljenje v skladu s to uredbo bi bilo treba odvzeti, kadar ponudnik storitev množičnega financiranja ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi je bilo dovoljenje izdano. Pristojni organi bi morali biti tudi pooblaščeni, da odvzamejo dovoljenje na podlagi te uredbe, kadar koli je bilo ponudniku storitev množičnega financiranja ali tretji osebi, ki deluje v njegovem imenu, odvzeto dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev na podlagi Direktive (EU) 2015/2366 ali investicijskih storitev na podlagi Direktive 2014/65/EU, ali kadar koli se ugotovi, da ponudnik storitev množičnega financiranja, ki je tudi ponudnik plačilnih storitev, ali njegovi poslovodje, zaposleni ali tretja oseba, ki deluje v njegovem imenu, krši nacionalno pravo, s katerim se izvaja Direktiva (EU) 2015/849.

(38)

Da bi ponudniki storitev množičnega financiranja svojim strankam zagotavljali širok nabor storitev, bi moralo biti tistim, ki so pridobili dovoljenje na podlagi te uredbe, dovoljeno, da poleg opravljanja storitev množičnega financiranj, ki jih zajema dovoljenje na podlagi te uredbe, opravljajo tudi druge dejavnosti.

(39)

Da bi zagotovili jasno razumevanje glede narave storitev množičnega financiranja ter tveganj, stroškov in pristojbin, povezanih s takimi storitvami, bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja svojim strankam zagotoviti poštene, jasne in nezavajajoče informacije.

(40)

Ponudniki, ki opravljajo storitve množičnega financiranja, s katerimi se olajšuje dajanje posojil, bi morali vsem strankam omogočiti dostop do nekaterih pomembnih informacij, kot je stopnja neplačila posojil.

(41)

Ponudniki storitev množičnega financiranja, ki uporabljajo kreditne ocene za projekte množičnega financiranja ali predlagajo ceno za ponudbe za množično financiranje, bi morali razkriti ključne elemente svoje metodologije. Zahteva glede razkritja metod za izračun kreditnih ocen ali določitev cene ali obrestne mere se ne bi smela razumeti, kot da zahteva razkritje občutljivih poslovnih informacij ali na način, ki ovira inovacije.

(42)

Da bi se zagotovila ustrezna zaščita različnih kategorij vlagateljev, ki sodelujejo v projektih množičnega financiranja, obenem pa spodbudili naložbeni tokovi, ta uredba razlikuje med dobro poučenimi in nepoučenimi vlagatelji ter uvaja različne ravni varovalnih ukrepov za zaščito vlagateljev, primerne za vsako od teh kategorij. Razlikovanje med dobro poučenimi in nepoučenimi vlagatelji bi moralo temeljiti na razlikovanju med profesionalnimi in neprofesionalnimi strankami, določenem v Direktivi 2014/65/EU. Vendar bi bilo treba pri tem razlikovanju upoštevati tudi značilnosti trga množičnega financiranja. Zlasti bi bilo treba pri razlikovanju med dobro poučenimi in nepoučenimi vlagatelji v tej uredbi upoštevati tudi izkušnje in znanje potencialnih vlagateljev glede množičnega financiranja in jih vsaki dve leti ponovno oceniti.

(43)

Finančni produkti, ki se tržijo na platformah za množično financiranje, niso enaki kot tradicionalni naložbeni ali varčevalni produkti in se ne bi smele tržiti kot taki. Da pa bi zagotovili, da potencialni nepoučeni vlagatelji razumejo raven tveganja, povezanega z naložbami množičnega financiranja, bi se moralo od ponudnikov storitev množičnega financiranja zahtevati, da pri potencialnih nepoučenih vlagateljih opravijo začetni preizkus znanja, da se prepričajo o njihovem razumevanju takih naložb. Ponudniki storitev množičnega financiranja bi morali potencialne nepoučene vlagatelje, ki nimajo zadostnega znanja, veščin in izkušenj, izrecno opozoriti, da ponujene storitve množičnega financiranja zanje niso primerne.

(44)

Glede na to, da so dobro poučeni vlagatelji že po definiciji seznanjeni s tveganji, povezanimi z naložbami v projekte množičnega financiranja, začetnega preizkusa znanja pri njih ni treba opraviti. Podobno se od ponudnikov storitev množičnega financiranja ne bi smelo zahtevati, da na tveganje opozarjajo dobro poučene vlagatelje.

(45)

Da se zagotovi, da nepoučeni vlagatelji preberejo in razumejo izrecna opozorila ponudnika storitev množičnega financiranja glede tveganja, bi morali ti izrecno potrditi tveganja, ki jih prevzamejo z vlaganjem v projekt množičnega financiranja. Da se ohrani visoka raven zaščite vlagateljev in ker odsotnost take potrditve kaže na morebitno pomanjkanje razumevanja zadevnih tveganj, bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja sprejeti samo naložbe od nepoučenih vlagateljev, ki so izrecno potrdili, da so prejeli in razumeli ta opozorila.

(46)

Zaradi tveganja, povezanega s projekti za množično financiranje, se jim nepoučeni vlagatelji ne bi smeli preveč izpostavljati. Tveganje za izgubo precejšnjega dela prvotno vloženih zneskov ali celo za izgubo celotne naložbe je precejšnje. Zato je primerno, da se določi najvišji znesek, ki ga lahko brez dodatnih varovalnih ukrepov nepoučeni vlagatelji vložijo v posamezni projekt. Nasprotno pa dobro poučenih vlagateljev, ki imajo potrebne izkušnje, znanje ali finančno sposobnost ali kombinacijo navedenega, taki najvišji zneski ne bi smeli omejevati.

(47)

Da se okrepi zaščita nepoučenih vlagateljev, je treba zagotoviti obdobje za razmislek, v katerem lahko potencialni nepoučeni vlagatelj prekliče naložbeno ponudbo ali izraz interesa v določeno ponudbo za množično financiranje, ne da bi za to navedel razloge ter ne da bi mu bila za to naložena kazen. To je potrebno, da ne pride do situacije, ko bi potencialni nepoučeni vlagatelj s sprejetjem ponudbe za množično financiranje hkrati sprejel tudi ponudbo za sklenitev pravno zavezujoče pogodbe, ne da bi imel možnost v ustreznem roku od nje odstopiti. Obdobje za razmislek ni potrebno, kadar lahko potencialni nepoučeni vlagatelj izrazi interes za določeno ponudbo za množično financiranje, ne da bi se s tem zavezal k pogodbi, razen v primeru, kadar se da taka naložbena ponudba ali izrazi tak izraz interesa tik pred načrtovanim datumom izteka ponudbe ali tik preden se doseže ciljni znesek financiranja. Ponudniki storitev množičnega financiranja bi morali zagotoviti, da se denar ne odtegne vlagatelju ali nakaže lastniku projekta, dokler se ne izteče obdobje za razmislek.

(48)

Ker bi pravica do preklica naložbene ponudbe ali izraza interesa v obdobju za razmislek lahko vplivala na stroške zbiranja kapitala prek platform za množično financiranje, bi morala Komisija v svojem poročilu na podlagi te uredbe oceniti, ali bi bilo treba obdobje za razmislek skrajšati, da se omogoči učinkovitejši postopek zbiranja kapitala, ne da bi to ogrozilo zaščito vlagateljev.

(49)

Direktiva 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11) ureja terjatve, ki izhajajo iz nezmožnosti investicijskega podjetja, da izplača denar, ki ga dolguje ali pripada vlagateljem in ga ima v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom, ali njegove nezmožnost, da vrne vlagateljem instrumente, ki jim pripadajo, in jih poseduje, vodi ali upravlja v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom. Glede na to, da hramba sredstev v povezavi s storitvami množičnega financiranja, ki jih opravlja investicijsko podjetje, ki ima tudi dovoljenje na podlagi Direktive 2014/65/EU, ne vključuje opravljanja investicijskih storitev v smislu točke 2 člena 4(1) navedene direktive, bi bilo treba nepoučene vlagatelje v dokumentu s ključnimi informacijami o naložbi obvestiti, da zaščita v okviru odškodninskih shem za vlagatelje ne pokriva prenosljivih vrednostnih papirjev ali sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja, pridobljenih prek platforme za množično financiranje. Poleg tega opravljanje storitev množičnega financiranja s strani takega ponudnika storitev množičnega financiranja ne bi smelo šteti za sprejemanje vlog v smislu točke 3 člena 2(1) Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(50)

Ta uredba določa vsebino dokumenta s ključnimi informacijami o naložbi, ki ga morajo ponudniki storitev množičnega financiranja predložiti potencialnim vlagateljem za vsako ponudbo za množično financiranje, da bi lahko sprejeli informirano odločitev o naložbi. V dokumentu s ključnimi informacijami o naložbi bi bilo treba potencialne vlagatelje opozoriti, da naložbeno okolje vključuje tveganja, ki jih ne pokrivajo niti sistemi jamstva za vloge, vzpostavljeni v skladu z Direktivo 2014/49/EU, niti odškodninske sheme za vlagatelje, vzpostavljene v skladu z Direktivo 97/9/ES.

(51)

Dokument s ključnimi informacijami o naložbi bi moral odražati posebne značilnosti posojilnega in naložbenega množičnega financiranja. Zato bi bilo treba predpisati specifične in ustrezne kazalnike. V dokumentu s ključnimi informacijami o naložbi bi bilo treba upoštevati tudi specifične posebnosti in tveganja, povezana z lastniki projektov, in bi se bilo treba osredotočiti na bistvene informacije o lastnikih projektov, pravicah vlagateljev in pristojbinah ter ponujenih vrstah prenosljivih vrednostnih papirjev, sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja in ponujenih posojil. Dokument s ključnimi informacijami o naložbi bi morali pripraviti lastniki projektov, saj so lastniki projekta v najboljšem položaju, da zagotovijo informacije, ki morajo biti v tak dokument vključene. Ker pa so ponudniki storitev množičnega financiranja odgovorni za to, da potencialnim vlagateljem zagotovijo dokument s ključnimi informacijami o naložbi, bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja zagotoviti, da je dokument s ključnimi informacijami o naložbi jasen, pravilen in popoln.

(52)

Ponudnikom storitev množičnega financiranja bi moralo biti dovoljeno, da predstavijo več informacij, kot se zahteva v dokumentu s ključnimi informacijami o naložbi, ki ga pripravi lastnik projekta. Vendar bi morale te informacije dopolnjevati ostale informacije iz dokumenta s ključnimi informacijami o naložbi in biti z njimi skladne.

(53)

Če ponudnik storitev množičnega financiranja v dokumentu s ključnimi informacijami o naložbi odkrije izpustitev, napako ali netočnost, ki bi lahko bistveno vplivala na pričakovani donos naložbe, bi moral na to izpustitev, napako ali netočnost nemudoma opozoriti lastnika projekta, ki bi moral te informacije dopolniti ali popraviti. Kadar informacija ni dopolnjena ali popravljena, bi moral ponudnik storitev množičnega financiranja pod določenimi pogoji začasno prekiniti ali celo preklicati ponudbo za množično financiranje.

(54)

Da se zagonskim podjetjem ter MSP zagotovi nemoten in hiter dostop do kapitalskih trgov, da se znižajo njihovi stroški financiranja in preprečijo zamude in stroški za ponudnike storitev množičnega financiranja, se za dokument s ključnimi informacijami o naložbi ne bi smelo zahtevati, da ga mora odobriti pristojni organ.

(55)

Kadar to dovoljuje nacionalno pravo, bi moral imeti ponudnik storitev množičnega financiranja možnost, da pri projektu naložbenega množičnega financiranja s tem, da posodobi svoj informacijski sistem, prenese lastništvo delnic. Zaradi preglednosti in pretoka informacij bi moral imeti ponudnik storitev množičnega financiranja tudi možnost, da strankam, ki so vlagale prek njegove platforme za množično financiranje, omogoči, da na oglasni deski njegove platforme za množično financiranje oglašujejo svoj interes za nakup ali prodajo posojil, prenosljivih vrednostnih papirjev ali sprejetih instrumentov za namene množičnega financiranja, ki so se prvotno ponujali na tej platformi za množično financiranje, pod pogojem, da oglasna deska ne privede do povezovanja interesov več tretjih oseb za prodajo in nakup na način, ki privede do pogodbe v zvezi s takimi oglasi. Oglasna deska, ki jo nudi ponudnik storitev množičnega financiranja, zato ne bi smela biti notranji sistem za povezovanje, ki izvršuje naročila strank na večstranski osnovi, razen če ima ponudnik storitev množičnega financiranja v zvezi s prenosljivimi vrednostnimi papirji tudi posebno dovoljenje kot investicijsko podjetje v skladu s členom 5 Direktive 2014/65/EU ali kot regulirani trg v skladu s členom 44 navedene direktive. Ponudniki storitev množičnega financiranja, ki nimajo takega dovoljenja za prenosljive vrednostne papirje, bi morali vlagatelje jasno obvestiti, da prek njih ni mogoče sprejemati naročil za namene nakupa ali prodaje pogodb v zvezi z naložbami, ki so bile prvotno opravljene na platformi za množično financiranje, da se vsakršna nakupna in prodajna dejavnost na njihovi platformi za množično financiranje izvaja po prostem preudarku vlagatelja in na njegovo odgovornost ter da ne upravljajo mesta trgovanja v skladu z Direktivo 2014/65/EU.

(56)

Za spodbujanje preglednosti in za zagotovitev ustrezne dokumentacije o komunikaciji s stranko, bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja voditi vse ustrezne evidence, povezane z njihovimi storitvami in transakcijami.

(57)

Za zagotovitev poštene in nediskriminatorne obravnave strank bi morali ponudniki storitev množičnega financiranja, ki svoje storitve oglašujejo s tržnimi sporočili, zagotoviti informacije, ki so poštene, jasne in nezavajajoče.

(58)

Za zagotovitev večje pravne varnosti za ponudnike storitev množičnega financiranja, ki delujejo po vsej Uniji, in za zagotovitev lažjega dostopa do trga, bi bilo treba v elektronski obliki objaviti nacionalne zakone in druge predpise, ki posebej urejajo tržna sporočila ponudnikov storitev množičnega financiranja in ki se uporabljajo v državah članicah, ter njihove povzetke v jeziku, ki se običajno uporablja na področju mednarodnih financ. ESMA in pristojni organi bi morali v ta namen posodabljati svoja spletna mesta.

(59)

Za boljše razumevanje razsežnosti regulativnih razlik med državami članicami v zvezi z zahtevami, ki se uporabljajo za tržna sporočila, bi morali pristojni organi vsako leto ESMA predložiti podrobno poročilo o svojih izvršilnih ukrepih na tem področju.

(60)

Da pri čezmejnem opravljanju storitev množičnega financiranja ne bi prihajalo do nepotrebnih stroškov in upravnega bremena, za tržna sporočila ne bi smela veljati zahteva po prevodu, kadar so na voljo v vsaj enem od uradnih jezikov države članice, v kateri se tržna sporočila razširjajo, ali v jeziku, ki je sprejemljiv za pristojne organe te države članice.

(61)

Za zagotovitev učinkovitega nadzora in postopka pridobitve dovoljenja bi morale države članice določiti obveznosti in naloge, ki jih izvajajo pristojni organi na podlagi te uredbe. Da se olajša učinkovito čezmejno upravno sodelovanje, bi morala vsaka država članica določiti enotno kontaktno točko za komunikacijo z ESMA in pristojnimi organi po vsej Uniji.

(62)

Ker učinkovita orodja, pooblastila in viri pristojnih organov zagotavljajo učinkovitost nadzora, bi bilo treba v tej uredbi določiti minimalen sklop nadzornih in preiskovalnih pooblastil, ki se v skladu z nacionalnim pravom zaupajo pristojnim organom. Kadar to zahteva nacionalno pravo, bi bilo treba ta pooblastila izvajati na podlagi vložitve zahtevka pri pristojnih sodnih organih. ESMA in pristojni organi bi morali pri izvajanju svojih pooblastil iz te uredbe ravnati objektivno in nepristransko ter svoje odločitve sprejemati avtonomno.

(63)

Za namene odkrivanja kršitev te uredbe je treba pristojnim organom omogočiti dostop do prostorov, ki niso zasebna prebivališča fizičnih oseb, da lahko zasežejo dokumente. Dostop do teh prostorov je nujen, kadar se utemeljeno sumi, da obstajajo dokumenti in drugi podatki, povezani s predmetom inšpekcijskega pregleda ali preiskave, ki so lahko pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe. Poleg tega je vstop v te prostore potreben, kadar fizična ali pravna oseba ni izpolnila že predložene zahteve po informacijah ali pa obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da zahteva po informacijah, če bi bila predložena, ne bi bila izpolnjena oziroma bi se zahtevani dokumenti ali informacije odstranile, spremenile ali uničile.

(64)

Da bodo zahteve iz te uredbe izpolnjene, je pomembno, da države članice naredijo vse potrebno za zagotovitev ustreznih upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov v primeru kršitev te uredbe. Te kazni in ukrepi bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni ter bi morali zagotovili enoten pristop v državah članicah in odvračilni učinek. Ta uredba ne bi smela omejevati možnosti držav članic, da določijo višje ravni upravnih kazni.

(65)

Za zagotovitev, da imajo sklepi pristojnih organov, s katerimi nalagajo upravne kazni ali druge upravne ukrepe, odvračilni učinek na širšo javnost, bi jih bilo treba objaviti, razen če pristojni organ meni, da jih je treba objaviti na anonimni podlagi, da je treba objavo odložiti ali da ne bi smeli biti objavljeni.

(66)

Čeprav države članice lahko določijo pravila za upravne kazni in kazenske sankcije za iste kršitve, se od njih ne bi smelo zahtevati, da določijo pravila za upravne kazni za kršitve te uredbe, za katere velja nacionalno kazensko pravo. Vendar dejstvo, da se za kršitve te uredbe namesto upravnih kazni ohranijo kazenske sankcije, ne bi smelo zmanjšati ali drugače vplivati na zmožnost pristojnih organov, da za namene te uredbe sodelujejo s pristojnimi organi v drugih državah članicah, dostopajo do in i si pravočasno izmenjujejo informacije, tudi po prijavi zadevnih kršitev pristojnim pravosodnim organom za namene kazenskega pregona.

(67)

Ker je dokument s ključnimi informacijami o naložbi zasnovan tako, da ga je mogoče prilagoditi posebnim značilnostim ponudbe za množično financiranje in potrebam vlagateljev po informacijah, bi bilo treba ponudbe za množično financiranje na podlagi te uredbe izvzeti iz obveznosti objave prospekta na podlagi Uredbe (EU) 2017/1129, navedeno uredbo pa bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(68)

Žvižgači lahko pristojnim organom posredujejo nove informacije, ki jim pomagajo pri odkrivanju kršitev te uredbe in nalaganju kazni. Zato bi bilo treba s to uredbo zagotoviti, da bo vzpostavljena ustrezna ureditev, ki bo žvižgačem omogočala, da bodo pristojne organe obveščali o dejanskih ali morebitnih kršitvah te uredbe, in jih ščitila pred povračilnimi ukrepi. To bi bilo treba storiti s spremembo Direktive (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (13) tako, da se uporablja za kršitve te uredbe.

(69)

Da se natančneje določijo zahteve iz te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi s podaljšanjem prehodnega obdobja glede storitev množičnega financiranja, ki se opravljajo v skladu z nacionalnim pravom. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (14). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(70)

Da se spodbudi dosledna uporaba te uredbe, vključno z ustrezno zaščito vlagateljev in potrošnikov po vsej Uniji, bi bilo treba razviti tehnične standarde. Ker sta ESMA in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (15), organa z visokospecializiranim znanjem, bi bilo učinkovito in ustrezno, da se jima zaupa razvoj osnutkov regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev o politikah, in jih predložita Komisiji.

(71)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da sprejme regulativne tehnične standarde, ki jih razvijeta ESMA in EBA, v zvezi z individualnim upravljanjem portfeljev posojil, obravnavanjem pritožb, nasprotji interesov, izdajanjem dovoljenj ponudnikom množičnega financiranja, informacijami za stranke, razkritjem stopnje neplačil, začetnim preizkusom znanja in simulacijo zmožnosti kritja izgub, dokumenti s ključnimi informacijami o naložbi in sodelovanjem med pristojnimi organi. Komisija bi morala te regulativne tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 uredb (EU) št. 1093/2010 in (EU) št. 1095/2010.

(72)

Na Komisija bi bilo treba tudi prenesti pooblastilo, da sprejme izvedbene tehnične standarde, ki jih razvije ESMA, v zvezi s poročanjem ponudnikov storitev množičnega financiranja, objavo nacionalnih določb o zahtevah glede trženja in sodelovanjem med pristojnimi organi in z ESMA. Komisija bi morala te izvedbene tehnične standarde sprejeti z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

(73)

Vsakršna obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru te uredbe, kot je izmenjava ali prenos osebnih podatkov s strani pristojnih organov, bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16), vsakršna izmenjava ali prenos informacij s strani ESMA pa bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(74)

Ker ciljev te uredbe, in sicer odprave razdrobljenosti pravnega okvira, ki se uporablja za storitve množičnega financiranja, da se zagotovi pravilno delovanje notranjega trga za te storitve ter hkrati poveča zaščita vlagateljev in učinkovitost trga ter prispeva k vzpostavitvi unije kapitalskih trgov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(75)

Datum začetka uporabe te uredbe bi bilo treba odložiti, da bi bil usklajen z datumom začetka uporabe nacionalnih predpisov za prenos Direktive (EU) 2020/1504 Evropskega parlamenta in Sveta (18), ki določa, da so ponudniki storitev množičnega financiranja, ki spadajo v področje uporabe te uredbe, izvzeti iz uporabe Direktive 2014/65/EU.

(76)

Zaradi pravne varnosti in ker bodo nacionalna pravila nadomestila pravila iz te uredbe, kar zadeva vrste storitev množičnega financiranja, ki so zdaj vključene v področje uporabe te uredbe, je primerno sprejeti prehodne ureditve, ki bodo osebam, ki take storitve množičnega financiranja opravljajo v skladu z nacionalnim pravom, veljavnim pred to uredbo, omogočile, da svoje poslovne dejavnosti prilagodijo tej uredbi, in jim zagotovile dovolj časa, da zaprosijo za dovoljenje na podlagi te uredbe. Zato bi morale imeti take osebe možnost, da storitve množičnega financiranja, ki so vključene v področje uporabe te uredbe, do 10. novembra 2022 še naprej opravljajo v skladu z veljavno nacionalnim pravom. V tem prehodnem obdobju lahko države članice vzpostavijo posebne postopke, ki pravnim osebam, ki so v skladu z nacionalnim pravom pridobile dovoljenje za opravljanje storitev množičnega financiranja, vključenih v področje uporabe te uredbe, omogočijo, da svoja nacionalna dovoljenja spremenijo v dovoljenja na podlagi te uredbe, pod pogojem, da ponudniki storitev množičnega financiranja izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.

(77)

Ponudniki storitev množičnega financiranja, ki do 10. novembra 2022 niso pridobili dovoljenja v skladu s to uredbo, ne bi smeli izdajati novih ponudb za množično financiranje po navedenem datumu. V izogib temu, da zbiranje ciljnega kapitala v zvezi z določenim projektom množičnega financiranja ne bi bilo končano do 10. novembra 2022, bi morali biti pozivi za financiranje končani pred tem datumom. Po 10. novembru 2022 pa se lahko v skladu z veljavnim nacionalnim pravom še naprej izvršujejo obstoječe pogodbe, vključno z izterjavo in prenosom terjatev, zagotavljanjem storitev hrambe sredstev ali obdelavo korporacijskih dejanj.

(78)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato bi bilo treba to uredbo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli.

(79)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov –