Člen 4 Vmesna podnebna cilja Unije

od leta 2036 ustrezni prispevek k podnebnemu cilju za leto 2040 z uporabo visokokakovostnih mednarodnih dobropisov na podlagi člena 6 Pariškega sporazuma v višini do 5 % neto emisij Unije iz leta 1990, kar ustreza domačemu zmanjšanju neto emisij toplogrednih plinov do leta 2040 za 85 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, in sicer na način, ki je hkrati ambiciozen in stroškovno učinkovit, s čimer se podpirajo Unija in tretje države pri doseganju krivulj neto zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, združljivih s ciljem Pariškega sporazuma, da se zadrži zvišanje povprečne svetovne temperature precej pod 2 oC in nadaljujejo prizadevanja za omejitev dviga temperature na 1,5  oC glede na predindustrijske ravni, ob zagotavljanju okoljske celovitosti teh dobropisov in hkrati spodbujanju vodilnega položaja Unije na področju tehnologije; preuči se lahko možnost pilotnega obdobja od leta 2031 do 2035 za vzpostavitev trga visokokakovostnih in visokocelovitih mednarodnih dobropisov; izvor, merila kakovosti in drugi pogoji glede pridobitve in uporabe takih dobropisov se urejajo s pravom Unije, da se zagotovi, da temeljijo na verodostojnih in preobrazbenih dejavnostih v partnerskih državah, da bi dosegli podnebne cilje in politike, ki so združljivi z dolgoročnim ciljem glede temperature iz Pariškega sporazuma, da se zanje uporabljajo zanesljivi zaščitni ukrepi, tudi zagotavljanje celovitosti, preprečevanje dvojnega štetja, dodatnost, trajnost in pregledno upravljanje ter zanesljive metodologije spremljanja, poročanja in preverjanja, da zagotavljajo dodatne gospodarske, socialne in okoljske koristi ter zaščitne ukrepe na področju človekovih pravic ter imajo visoke ambicije glede delitve prihodkov za prilagajanje in delitve koristi blažitve z zadevnimi državami; Komisija pri določanju meril glede kakovosti po potrebi razmisli o dopolnitvi meril, določenih na podlagi člena 6(4) Pariškega sporazuma, da bi zagotovila spoštovanje teh zaščitnih ukrepov in najvišjo kakovost mednarodnih dobropisov, zlasti v zvezi s trajnostjo in človekovimi pravicami;

vloga domačih trajnih odvzemov v okviru sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ), za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji (EU ETS), da bi se kompenziralo za preostale emisije, ki jih je težko zmanjšati;

večja prilagodljivost med sektorji in instrumenti ter znotraj njih, da bi se podprlo preprosto in stroškovno učinkovito doseganje ciljev;

realističen prispevek odvzemov ogljika k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij, pri čemer se upoštevajo negotovosti pri naravnih odvzemih in se zagotovi, da cene za morebitne primanjkljaje ne bi plačevali drugi gospodarski sektorji, brez poseganja v možnost držav članic, da presežne naravne odvzeme uporabijo za izravnavo svojih emisij v drugih sektorjih;

potreba po dolgoročnem ohranjanju, upravljanju in po potrebi povečanju naravnih ponorov ter varstvu in obnovi biotske raznovrstnosti, spodbujanju trajnostnega in krožnega biogospodarstva, ter po upoštevanju vplivov zaradi razlik v starostni strukturi gozdov, naravne variabilnosti in negotovosti, zlasti tistih, ki so povezane z vplivi podnebnih sprememb in naravnimi motnjami v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva;

stroškovna učinkovitost in solidarnost kot del ciljev in prizadevanj držav članic po letu 2030, ob upoštevanju različnih nacionalnih okoliščin in posebnosti, tudi otokov in najbolj oddaljenih regij;

najboljši razpoložljivi in najnovejši znanstveni dokazi, vključno z najnovejšimi poročili IPCC in svetovalnega odbora;

družbeni, gospodarski in okoljski vplivi v državah članicah, tudi glede na cilje razogljičenja in konkurenčnost za evropsko industrijo;

stroški neukrepanja in koristi ukrepanja v srednje- do dolgoročnem obdobju;

potreba po zagotovitvi in podpiranju poštenega in pravičnega, pragmatičnega, stroškovno učinkovitega in socialno uravnoteženega prehoda za vse, ob upoštevanju različnih nacionalnih okoliščin in posebni pozornosti, namenjeni učinkom na potrošniške cene ter na energetsko revščino in prometno revščino ter regijam in sektorjem, vključno z njihovo naložbeno zmogljivostjo, malim in srednjim podjetjem (MSP), kmetom ter ranljivim gospodinjstvom, ki jih je prizadel prehod na podnebno nevtralnost;

poenostavitev in zmanjšanje upravnega bremena, tehnološka nevtralnost, stroškovna učinkovitost, gospodarska učinkovitost in gospodarska varnost;

podnebni ukrepi kot gibalo naložb, inovacij in večje konkurenčnosti;

potreba po okrepitvi odpornosti in svetovne konkurenčnosti gospodarstva Unije in po zmanjšanju tveganja selitve virov CO2, zlasti za MSP ter industrijske sektorje, ki so najbolj izpostavljeni selitvi virov CO2, tudi v zvezi z izvozom, da se zagotovi poštena konkurenca;

najboljše razpoložljive stroškovno učinkovite, varne in nadgradljive tehnologije;

razpoložljivost in cenovna dostopnost energije, zanesljivost oskrbe, energetska varnost in energijska učinkovitost, vključno z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“, ter okrepitev električnih omrežij in medsebojnih povezav, da bi vzpostavili resnično energetsko unijo in spodbujali doma proizvedeno energijo;

vloga brezogljičnih, nizkoogljičnih in obnovljivih goriv pri razogljičenju prometa po letu 2030, vključno s cestnim prometom, in konkretnih ukrepov za pomoč proizvajalcem težkih gospodarskih vozil pri doseganju njihovih ciljev, ob upoštevanju evropske vsebine;

pravičnost in solidarnost med državami članicami in v njih;

potreba po zagotavljanju okoljske učinkovitosti in postopnega napredka ob hkratni zaščiti socialne kohezije ter zagotovitvi prehranske varnosti in pravičnega prehoda;

naložbene potrebe in priložnosti, vključno z dostopom do javnega in zasebnega financiranja, ter podpora za inovacije in dostop do inovativnih tehnologij v vseh državah članicah, ob upoštevanju geografske uravnoteženosti;

razvoj dogodkov na mednarodni ravni in prizadevanja za dosego dolgoročnih ciljev Pariškega sporazuma in končnega cilja Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) ter podpora Unije njenim partnerjem pri obravnavi podnebnih sprememb in njihovih posledic.